Da bi bilo pošteno za vse, je bilo najprej treba poiskati najprimernejšo razdaljo za doseganje rekordov pod jadri. Po več pos­kusih se je za najbolj klasično izkazala 500-metrska. Norost dirjanja po vodi z vet­rom se je močno razbohotila na začetku sedemdesetih let, ko je bil ustanovljen tudi Svetovni jadralski svet za hitrostne rekorde (WSSRC), ki zagotavlja nepristransko arbitražo.

Navdušenci šviganja po vodi so si takoj zastavili jasen cilj: prestopiti magično mejo 50 vozlov (dobrih 92 km/h) na kultni razdalji pol kilometra. V minulih 40 letih je bilo poskusov na tisoče, na noro drvenje pa so se podajali jadralci, deskarji in kajtarji. V tem času so uničili na tone opreme, toda na potopljene vreče cvenka se nihče ne ozira, pomembnih je le nekaj vozlov več na merilniku, neizmerno zadovoljstvo ob tem, ob vedno novih rekordih.

Rekordi v kanalu

Leta 1972 je bil zapisan prvi uradni rekord na razdalji 500 metrov. Stvar je v svoje roke vzel britanski multimilijonar in aristokrat sir Timothy James Alan Colman, mož sestrične kraljice Elizabete. Vizionarski jadralec je predlagal, da bi zgradili nenavadno konstrukcijo, in nastal je asimetričen katamaran, ki je imel jambor in jadra postavljene na le enem trupu. Posadka je morala izvajati akrobatsko umet­nost, da je plovilo pravilno jadralo, a se je vsekakor splačalo, saj je bila hitrost 26,3 vozla (48,7 km/h) za takratni čas pravi jadralni sprint.

Spoštovani sir Alan Colman je bil dolgo zvest svoji strasti in sedemdeseta leta so zato njegov čas. Z lahkoto je trošil funte za nove projekte in njegova Crossbow I in Crossbow II sta bila vedno hitrejša. Leta 1980 je bilo mogoče na števcu odčitati 36 vozlov, torej več kot 66 kilomet­rov na uro. Bil pa je to tudi čas, ko je v os­predje prišel najmlajši otrok jadranja – jad­ranje na deski. Nove tehnologije pri izdelavi desk so se pokazale za revolucionarne tudi na tem področju, prvi, ki mu je uspelo doseči hitrost nad 38 vozlov (70 km/h), pa je bil Francoz Pascal Maka.

Do popolne sreče je bila potrebna le še prava vodna površina. Jadralci na deski so v lovu na hitrost našli svoj raj v zaspanem kraju Saintes Maries de la Mer na jugu Francije. Izkoristili so tamkajšnje zalive in v enem od njih zgradili poseben kanal za doseganje rekordov. Ne le da tam skoraj ni valov, ki sicer povečajo upor, kanal so celo zgradili pod idealnim kotom za pospešek močnega mistrala. Tako je nastala meka deskarskih rekordov in v dveh desetletjih so tu postavljali vedno nove.

Ko je Francoz Antoine Albeau 5. marca 2008 drvel s hitrostjo 49,09 vozla (90,91 km/h), se je zdelo, da deskarji še dolgo ne bodo prepustili hitrostnega primata. Toda konkurenca se je kmalu pojavila. V boj so se vključili des­karji z zmajem, kajtarji, in sicer so si prostor pod soncem našli v Namibiji, v zalivu pri kraju Lüderitz. Zmaj, veter in majhna deska so se v tem boju izkazali kot silno močno orožje. Pred dvema letoma se je v zgodovino zapisal Sebastien Cattelan kot človek, ki je najhitreje drsel po vodi z vetrom – s kajtom je zdrvel čez mejnik 50 vozlov, dosegel je 50,26 vozla (93,08 km/h).

Že naslednji dan je bil s svojo desko na namibijski obali še hitrejši Alex Caizergues – 50,57 vozla (93,08 km/h). Jadralci so takrat izgubili upanje, da bi se sploh še lahko merili s takimi rekordi. Toda kmalu je prišla rešitev.

Kačji pastir

Človek, ki se do obisti spozna na šviganje po vodi, je Alain Thébault, francoski navdušenec, ki rad citira mojstra Jedija iz Vojne zvezd: »Ne poskušaj, naredi ali ne naredi.« Imel je en sam cilj: zgraditi in podjarmiti si leteče plovilo. In tako je tudi bilo. Zgradil je konstrukcijo, o kakršni so se drugi bali celo sanjati. S svojim nenavadnim trimaranom Hydroptere, dolgim 21 in širokim 24,5 met­ra, je prve preizkuse na vodi opravil sredi devetdesetih let, dopolnjeval pa ga je od leta 1987. Vse se je začelo dogajati hitreje, ko je leta 2000 Philippe Perrier zgradil 3D-simulator letov Hydrop 6. In nastala je igračka, ki spominja na kačjega pastirja.

Sprva je bil Hydroptere mišljen kot konkurenca trimaranom orma60 za regate čez Atlantik, šele v zadnjih letih pa so po ne­uspeš­nih poskusih prilagoditve odprtemu morju spremenili cilj in ga optimizirali za rekord na 500 metrov in eno morsko miljo (1,852 km). No, glede na to, da po vodi bolj leti kot pluje, je jasno, da je načrte za večino njegovih sestavnih delov ter gradnjo izdelala letalska družba. Najprej so sodelovali z Aerospatiale in Dassault Aviation, nazadnje pa je veliko novega prispeval Airbus. Najbolj tipičen element, ki so ga uporabili v več kot šesttonski konstrukciji Hydroptera, je blažilnik iz letalskega podvozja, ki povezuje glavno gred s hidrokrilom.

S tem so dosegli boljše sprejemanje udarcev valov ob hidrokrilo, s čimer so tudi občutno povečali hitrost plovila. Njegovo krmilo ima prav tako več skupnega z repom letala kot s klasično krmilno plavutjo. Konstrukcija v obliki črke T je videti kot navzdol obrnjeno Airbusovo rep­no krmilo, položaj pa je elektronsko voden iz kokpita, ki leži na glavni gredi in drži položaj kljuna in krme. Oblika T plovila ne odnaša, ampak omogoča spreminjanje kota hidrokril, da ne bi kljun potonil v vodo. Skrajna plovca sta videti kot miniaturna podstavka hidroplanov, končno obliko pa so dobili po več izpopolnitvah, saj so predhodne konstrukcije pri daljšem vzdrževanju hitrosti zelo slabo prenašale vsak stik z vodo. Kokpit Hydroptera pravzaprav spominja na tistega iz transportnega letala C-130 hercules.

Kolo krmila v obliki dolgega volana je videti kot volan tovornjaka. Pod palubo je le en pogumnež, ki na računalniškem zaslonu opazuje obnašanje celotne konstrukcije, ki ga sporočajo številna tipala, nameščena po jadrnici. On je prvi, ki bi zaznal, da jadrnica razpada. Izdelovalci Hydroptera so se močno spogledovali z delom letalskih konstruktorjev in so zato za osnovne gradnike pošasti uporabili ogljikova vlakna in titan. Hydroptere je zelo hitro postal najhitrejše jadralno plovilo na svetu: 4. oktobra 2008 je ekstremni trimaran prišel v zgodovino kot prvi jadralni čoln, ki je presegel hitrost 50 vozlov, točno 52,86 vozla (97,9 km/h). Kmalu pa je postavil tudi rekord 51,36 vozla (95,1 km/h) na 500 metrov. Thébault je sijal. Vsi drugi so ostali v ozadju.

Goljat proti goljatu

Pravi morski veterani so prepričani, da je ploski tir dolžine pol kilometra le igrača v jadralni šoli rekordov. Zanje je pomenil izziv odprt napad na Atlantik, regata s spoštovanja vredno tradicijo od svetilnika Ambrose v New Yorku do rta Lizard Point na jugu Anglije pa edina logična izbira. Leta 1905 so tako organizirali legendarno čez­atlantsko tekmovanje Kaiser’s Cup, na katerem je zmagal škuner Atlantic, ki ga je upravljal Charlie Barr, poznejši zmagovalec America's Cupa. Njegov rekord je bil 12 dni, v kategoriji enotrupnih jadrnic pa je preživel 100 let.

Težko je našteti vse, ki jim je v teh letih pomenil izziv. Vsaka ura, utrgana na tej razdalji, je bila razlog za velik pogum. Najbolj noro tekmovanje je bilo leta 2009. Take tekme čez Atlantik še ni bilo! Velika trimarana sta švignila čez ocean kot vodni streli, spektakel pa so poimenovali Goljat proti Goljatu, saj sta se v boj podala dva največja, kakršna je človeku uspelo zgraditi do takrat. Prvi se je pognal maksi trimaran Groupama 3, čez dve uri in pol pa največji, Banque Populaire V.

Posadki sta prečkali cilj, navidezno črto med Lizardom in Ushantom, v razmiku nekaj minut in postavili rekord v plovbi čez severni Atlantik. Posadka Banque Populaire V je dosegla hitrost celo 47,15 vozla (87,3 km/h), 40-metrska konkurentka pa je drvela z več kot 83 kilometri na uro! Če bi pri tej hitrosti na­leteli na plavajoči zabojnik, bi bilo treba posadko pobirati kot po katapultiranj. Banque Populaire V je s povprečno hit­rostjo 32,94 vozla (61 km/h) premagal severni Atlantik v treh dneh, 15 urah, 25 minutah in 48 sekundah, tri ure več je jadrala Groupama 3. Najpomembnejše na tej impresivni ekspediciji je bilo preplutje 900 morskih milj v 24 urah. Banque Populaire V je torej v 24 urah naredil več kot 1600 kilometrov – kot bi v tem času trikrat prevozili razdaljo Ljubljana–Beograd. Jadralni svet je zelo dolgo čakal na tak dosežek.

V kategoriji enotrupnih jadrnic je najdaljšo razdaljo v 24 urah prevozil Ericsson 4 na Volvo Ocean Raceu 2008/2009 med 28. in 29. oktobrom 2008. Ekipa Torbena Graela je preplula 596,6 morske milje (1104,9 kilometra). Toda na jadrnicah volvo 70 pri taki hitrosti ni le oprema tista, ki je na udaru.

»Tekmovanje s temi jadrnicami spominja na vožnjo s ferrarijem po krompirjevem polju,« so se pritoževali udeleženci tekmovanja. »Naše jadrnice so izdelane tako, da je že pri nižjih valovih jad­ranje prava mora.« »Počutili smo se kot loterijska žoga v bobnu.« »Kot da smo se znašli v pralnem stroju, v katerega je priletelo veliko kladivo – bilo je tako mokro in glasno.«

Najbolj so tarnali navigatorji in člani posadke, pristojni za komunikacijo, saj so morali v tem norem drvenju delati z računalniki, navigirati in pošiljati redna poročila za medije. Da bi se v stiski na morju laže znašli, so se s čistokrvnim terencem večkrat odpravili na hitro vožnjo po zahtevnem terenu in tam poskušali napisati krajša poročila. Med prvimi etapami te regate so si navigatorji posadk in dežurni zdravniki na kop­nem izmenjali več kot 500 elektronskih pisem: na daljavo so medicinci diagnosticirali poškodbe glave in obraza, pretrese možganov, infekcijo kolena (končala se je z evakuacijo), številne poškodbe kolen, ki so jih povzročili valovi, različne rane, poškodovane nohte, pre­ščipnjen prst, glivice, hemeroide, opekline, obolele ledvice in infekcije kože, zlomljena rebra, preteg­njene mišice in tako dalje. Jadralna tekma na vse ali nič ni bila poceni.

Presenečeni Jules Verne

Roman V 80 dneh okoli sveta Julesa Verna je bil za jadralce izziv od samega izida leta 1873. Tisti, za katere je bilo prečkanje At­lantika manjši podvig, so se počasi osredotočili na pot okoli sveta – izziv je prinesla regata Jules Verne Trophy, uradno ustanov­ljena leta 1992, nagrada za najhitrejšo pot okoli zemeljske oble z jadri. Toda tu se zabava konča. Treba je zaobiti tri rte, Rt dob­rega upanja, rt Leeuwin in grozeči rt Horn, predvsem pa zelo hitro jadrati po neskon­čnem Južnem oceanu, kjer je treba ob nesreči zelo dolgo čakati na pomoč. Prvi osvajalec Jules Verne Trophyja je bil leta 1994 Francoz Bruno Peyron, ki je s še devetimi jadralci na dvotrupcu Explorer Zem­ljo objadral v 79 dneh, šestih urah, 15 minutah in 56 sekundah.

To je bil tisti katamaran, na katerem je poz­neje Roman Paszke tekmoval na regati The Race. Leta 2005 pa je s 36,8 metra dolgim maksi katamaranom Orange 2 s še 13 jadralci na palubi Peyron oblul svet v rekordno hitrih 50 dneh, 16 urah in 20 minutah. Kazalo je, da bo ta rekord dolgo ostal v knjigah Svetovnega sveta za hitrostne rekorde, saj je bilo francoski posadki tudi vreme zelo naklonjeno. Pet let se mu ni nihče niti približal. Dosežek so zlomili šele fanatiki na katamaranu Groupama 3 pod vodstvom Francka Cammasa. Francoski trimaran se je čez ocean pognal kot puščica in marca letos pentljo okoli

Zemlje končal v 48 dneh, sedmih urah, 44 minutah in 52 sekundah. Tega si v domišljiji ni predstavljal niti kralj sanjač Jules Verne. Še pred nekaj leti si nihče ni mislil, da bo človek lahko sam dosegel podobno kot številčna posadka, toda tudi to je presegel jadralni kiborg Francis Joyon. Izjemni jadralec ima potrpežljivost budističnega meniha ter čast in značaj vojaka posebne enote. Leta 2004 je na svojem trimaranu IDEC v 72 dneh sam obplul svet. Čez leto dni je mlada Britanka Ellen MacArthur popravila njegov rezultat za 24 ur in za svoj dosežek iz kraljevih rok prejela plemiški naziv.

Nato je Joyon zgradil IDEC II in leta 2008 dosegel rezultat 57 dni in 13 ur. Na cilju v Brestu je s čestitkami k njemu prva prihitela Ellen MacArthur. Redkobesednemu Francisu Joyonu večjega zadovoljstva ni mogla pripraviti. Thomas Covile pa je letos s Sodebom, sestrskim, ampak bolj nabritim trimaranom od Joyonovega, neuspešno naskakoval rekord. Zagodlo mu je le vreme, ki ga je prisililo k precej daljši ruti in s tem daljšem času.

Zlati ostanki

Skoraj vsak lov na jadralni rekord je dal nemalo legendarnih anekdot. Če obstaja morska različica ruske rulete, lahko tu uži­vamo v njej. Pri kajtarjih in deskarjih so posledice padca pri veliki hitrosti pogosto le vodna prha, uničena oprema in nekaj modric. Res­nejše poškodbe nesrečnik utrpi, če se mu ne uspe odpeti s trapeza. Takrat z nenadno silo leti nekaj metrov po vodi in ne doživi ravno mehkega pristanka. Še slabše je, če se katapult ne zgodi in se deskar ovije okoli deske. Takrat opazovalci spremljamo kup frfotajočih odpadkov in držimo pesti za junaka.

Za take poskuse je dobro imeti trdno hrbtenico. Posadka Hydroptera pa je pred rekordno regato pri hitrosti več kot 61 voz­lov (112 km/h) doživela spektakularno nesrečo, v voda je padla kot ustreljena iz karabinke. Kdor smuča na vodi, ve, kaj to pomeni. Toda pri Hydropteru se je izstrelitev zgodila pri najmanj dvakrat večji hitrosti. Na srečo je noben član posadke ni huje skupil, škoda je bila le zlom­ljen jambor in splošno razdejanje. Katastrofa se je pripetila, ko je posadka poskusila upočasniti plovilo in naredila napako pri zategovanju jader.

Prišel je močnejši sunek vetra in privetrno hidrokrilo se je potopilo v vodo pod nepravim kotom ter se zasukalo in potegnilo vse skupaj za seboj. Na srečo veselja do igre z usodo ni izgubil nihče od posadke, saj je čez deset mesecev francoska ekipa postala uradno najhitrejša na svetu. Uspeh Groupama 3 prav tako ni bil lahek. Franck Cammas in sodelujoči so šele v tret­jem poskusu prišli v pristanišče v enem kosu in z rekordom v žepu. Prvi poskus za nagrado Julesa Verna se je končal tako, da so se sredi oceana v bližini Nove Zelandije dramatično prevrnili. Trimaran je izgubil levi plovec in se v sedemmetrskih valovih obrnil z jamborom navzdol. A posadka se je varno izkrcala. »Ravno smo se prevrnili.

Privetrni plovec se je zlomil na dva dela. Vsa posadka se je zatekla v notranjost osrednjega trupa. Nihče ni ranjen,« so poročali z Groupama 3. »Morje zelo uničuje razbitine, zato nikogar ne spustimo ven.« Ekipi Francka Cammasa so na pomoč poslali helikopterje, ki so posadko prepeljali na kopno. Poz­neje se je del ekipe vrnil z rešilno ladjo in odvlekel poškodovano plovilo do novozelandskega pristanišča, kjer so ga hitro spet sestavili. Drugi poskus regate okoli sveta se je ravno tako končal s polomom. Na ultramodernem trimaranu eden od zglobov zadnje gredi, ki je to povezoval z levim trupom, ni vzdržal sil.

Razpoka ni bila videti nevarna, vendar je imela posadka Groupama 3 že dovolj izkušenj na oceanu, da je pravilno ocenila nastalo škodo, se takoj zatekla v Cape Town in se rešila. Šele tretji poskus je bil uspešen. Rekord na Jules Verne Trophyju je nagradil vso dotedanjo potrpežljivost.

Kar nekaj napetosti je tudi bilo, ko se je prevrnil vodni drsalnik Vestas Sailrocket. Superhitri stroj je na obalah Namibije v enem od poskusov dosegel tolikšno hit­rost, da je za nekaj metrov vzletel v zrak kot jadralno letalo. Jadralni bolid, ki ga je upravljal Paul Larsen, je poskočil na enem od valov in na jadro-krilo je pritisnila tolikšna sila, da je krmar popolnoma izgubil nadzor nad vodno raketo. Škoda je bila velika, toda to vodilnih članov posadke ni zaustavilo, še vedno poskušajo popraviti svoj rekord na 500 metrov, 47,36 vozla (87,7 km/h).

Slovenci pa imamo po zaslugi Andraža Mihelina in njegovih kolegov od letos svojo rekordno spletno stran: www.sailingrecord.com. Na njej najdete že lepo število poizkusov postav­ljanja rekorda na eno miljo. O novih mejnikih bomo še pisali ...

 

Paweł Paterek

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec