Lupinasto sadje bogati našo prehrano že iz časa starih Rimljanov

Ko govorimo o lupinastem sadju ali lupinarjih, mislimo na obsežno skupino sadnih rastlin, ki je razširjena po vsej zemeljski obli. Njihova skupna značilnost je, da je užitni del ploda – jedrce – shranjeno v oleseneli luščini, ki ga varuje pred pritiski in onesnaženjem ter tudi podaljša obstojnost jedrc. Dokler so plodovi na drevesih, je luščina obdana še z različnimi ovojnicami, kot je omesenela zelena lupina pri orehu in mandlju, kupola ali srajčka pri lešniku ter ježica pri kostanju.

Pomembno tržno blago v antičnih časih

V Sloveniji imamo pestro izbiro. Po zaslugi naših pridelovalcev na trgovskih policah najdemo orehe, lešnike, kostanje in mandlje. Posežemo lahko tudi po številnih bolj eksotičnih lupinarjih, kot so pekan, pistacija, indijski in brazilski oreh, pinija in makadamija.

Med najstarejše rastlinske vrste na našem ozemlju sodijo oreh, leska, kostanj in mandelj. »Od antičnih časov dalje, ko so jih k nam zanesli Rimljani, so imeli plodovi oreha, kostanja pa tudi mandlja pomembno mesto v ljudski prehrani,« pojasnjuje dr. Anita Solar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kostanj je bil v nekaterih okoljih izjemno pomembno tržno blago in nenadomestljiva hrana za domačo živino. Tudi leska je že od nekdaj prisotna na našem ozemlju, največkrat kot naravna spremljevalka listnatih gozdov. Dolgo je veljala za divjo rastlino; lešnike se je nabiralo kot gozdne sadeže, a nabiralništvo nikoli ni bilo prav masovno. Nasprotno pa je bil oreh vedno zvest spremljevalec podeželja, in to na ozemlju celotne Slovenije. Drevesa so bila največkrat posajena načrtno, pridelani plodovi so služili potrebam gospodinjstev in tudi prodaji. Enako je veljalo za mandlje, ki so jih sadili predvsem na Primorskem, kjer skoraj ni kmetije brez enega ali dveh dreves mandljevca.

V Sloveniji prevladuje sonaravna pridelava lupinastega sadja

Za vse vrste lupinarjev je pomembno, da dajo dober in stalen pridelek ter da so odporne ali malo občutljive na bolezni in škodljivce. Tako kot številne druge sadne vrste so se tudi lupinarji dolgo razmnoževali s semenom. S tem so nastale zelo raznolike populacije dreves, ki so dala neizenačen pridelek. Ta je pogosto izostal zaradi pozeb in bil tudi slabše kakovosti.

Dr. Solarjeva poudarja: »V sodobni pridelavi zato lupinasto sadje gojimo v nasadih pa tudi na kmečkih ohišnicah in večjih urbanih vrtovih. Razmnožujemo ga s cepljenjem ali drugimi načini vegetativnega razmnoževanja, da pridobimo izenačene in kakovostne sadike.«

Zgodba o kakovostnem lupinastem sadju se začne v nasadih. Strokovnjakinja pojasnjuje, da slovenski pridelovalci v svojih nasadih uporabljajo okolju in pridelovalcu prijazne tehnologije pridelave. Precej nasadov v Sloveniji je oskrbovanih po načelih integrirane in ekološke pridelave. V primerjavi z velikimi, t. i. industrijskimi pridelovalci v tujini, je za naše nasade značilna bolj konservativna, včasih tudi ročna obdelava in sonaravna pridelava z zgolj najbolj nujno uporabo kemičnih sredstev. Tehnološki postopki, kot so rez, gnojenje, obdelava tal, varstvo pred boleznimi in škodljivci ter redno in pravočasno pobiranje, ustrezno sušenje, luščenje in skladiščenje zagotavljajo dolgotrajno kakovost plodov.

»Precej nasadov v Sloveniji je oskrbovanih po načelih integrirane in ekološke pridelave.«

Del slovenskih pridelovalcev in predelovalcev lupinastega sadje se je vključil v nacionalno shemo kakovosti živil, imenovano »izbrana kakovost«. Sadje in izdelki s sadja, ki so pridelani oziroma predelani skladno s zahtevami te sheme, pridobijo znak »izbrana kakovost – Slovenija«. Ta označuje izdelke, torej tudi lupinasto sadje, s posebnimi lastnostmi, ki so redno kontrolirani ter v celoti pridelani in predelani v Sloveniji. Znak lahko uporabljajo samo pridelovalci oziroma predelovalci s pridobljenim certifikatom s strani neodvisnega kontrolnega organa.  

Kakovost se med domačim in uvoženim sadjem razlikuje

Za pridelavo kakovostnih plodov pridelovalci skrbno izbirajo sorte lupinastega sadja. V Sloveniji sadimo domače in tuje sorte, ki smo jih predhodno preizkusili v naših pridelovalnih razmerah. Pri orehih dajemo prednost takim, ki spomladi pozno ozelenijo, da jih ne prizadenejo pozne spomladanske zmrzali. Izbiramo sorte s kakovostnimi plodovi, ki morajo imeti tanko luščino, polno, okusno in čim svetlejše jedrce, ki se lahko dobro izlušči. Pri leski se za sorto odločimo odvisno od namena pridelave. Lešniki, ki jih uživamo kot namizno sadje in postrežemo v luščini, so debelejši in privlačnega videza, sorte za predelavo pa imajo drobnejše lešnike, ki morajo biti izenačeni, povrhnjica jedrc pa pri praženju lepo odstopa. Pri kostanju so najbolj zaželene sorte tipa maron z debelimi plodovi značilnih oblik, svetlečo lupino in povrhnjico, ki se ne zajeda v jedro, tako da se kostanj lepo lupi. Za dobro sorto mandlja pa velja tista, ki ima debele plodove s tanko luščino in velikim deležem lepo razvitih in okusnih jedrc.

»Ravno po kakovosti se slovensko lupinasto sadje iz sortnih nasadov loči od marsikaterih uvoženih plodov, ki jih najdemo na domačem trgu. Najpogosteje boste slovenske pridelke našli na tržnicah, v trgovinah z ekološkimi živili, pogosta je tudi direktna prodaja od pridelovalca do kupca,« svetuje dr. Solarjeva.  

Lupinasto sadje vsebuje zdravju koristne maščobne kisline

Strokovnjakinja izpostavlja tudi koristi uživanja lupinastega sadja za zdravje. Številne klinične raziskave po svetu dokazujejo, da ima lupinasto sadje veliko blagodejnih učinkov na naše zdravje in dobro počutje. Že majhne količine nas oskrbijo z energijo, ki jo dajo maščobe. Na primer, 100 g orehovih jedrc pokrije četrtino dnevnih potreb po energiji pri odraslem človeku.

Lupinasto sadje namreč vsebuje številne življenjsko pomembne sestavine. Orehe, lešnike in mandlje najbolj poznamo po maščobah, ki jih je v jedrcih med 55 in 69 %. Ker se maščobam v sodobni prehrani radi izogibamo, je potrebno poudariti, da gre pri lupinarjih v pretežni meri za t.i. koristne, nenasičene maščobe, kot so maščobne kisline omega 6 in omega 3.

Lupinarji vsebujejo tudi veliko vlaknin in so odličen vir mineralov, kot so kalcij, kalij, magnezij, fosfor, železo in še nekateri drugi. Zaradi vsebnosti vitaminov A in E ter vitaminov B-kompleksa lahko lupinarje poimenujemo kar vitaminske bombe. Meso jedrc, še posebej njihova povrhnjica, so bogati tudi s fenolnimi spojinami. Vsi razen kostanja vsebujejo aminokislino arginin in nekatere hormone, na primer melatonin in serotonin. Kostanj, ki je energijsko šibkejši, pa cenimo zaradi visokega deleža ogljikovih hidratov z nizkim glikemičnim indeksom. 

Redno uživanje lupinastega sadja tako preprečuje in zavira bolezni srca in ožilja, deluje antikancerogeno, pomaga pri diabetesu, krepi naše mentalno zdravje in izboljša razpoloženje. Hkrati izboljšuje spomin in koncentracijo, ugodno vpliva na zdravje nosečnic ter zgodnji razvoj otrok med nosečnostjo in celo pomaga vzdrževati želeno telesno težo, našteva dr. Solarjeva.

Koliko lupinastega sadja zaužiti?

Lupinasto sadje je koristno v vseh življenjskih obdobjih. Strokovnjaki svetujejo, da imamo tovrstno sadje na jedilniku vsaj nekajkrat na teden. Priporočena količina je ena pest oz. 30 gramov. To v praksi pomeni šest do osem orehov, 20 do 30 lešnikov in mandljev ali štiri do pet kostanjev. Najbolje jih je uživati surove, odlično se podajo tudi v različne sladice in kruh pa tudi v omake, juhe, kot dodatki solatam in drugim jedem.

In ko smo že ravno v predprazničnem času, velja spomniti na stare modrosti. Po ljudskem izročilu lešniki prinašajo srečo v hišo. Če vam kdo podari vrečko orehov, se vam bodo izpolnile vse želje. Naj torej zaključek leta pospremi zvrhan pehar lupinastih dobrot iz naše dežele.

Poseganje po izdelkih z znakom »izbrana kakovost – Slovenija« pomeni podporo slovenskim pridelovalcem in slovenski prehrambni industriji. Naj bo torej slogan kampanje »Najboljše imamo doma« čim večkrat naše vodilo pri nakupih.