Mašina po meri človeka

35-letni Ljubljančan Tomaž Capuder, med bajkerji bolj znan kot Capo, skupaj s prijateljem Janezom Mihelčičem - Penzlom v Ljubljani vodi tudi zunaj naših meja uveljavljeno podjetje Dream Machine Motorcyles. V poslu sta približno deset let. Capuder je začel s prijateljema Tomom Tanjškom in Gregorjem Božičnikom v podjetju Custom Clinic, a so se kasneje zaradi različnih interesov razšli.

Kakorkoli, trojica je takrat v majhni garaži z osnovnim orodjem naredila nekaj res noro lepih motociklov, ki so osupnili tudi svetovno bajkersko javnost, saj so za svoje izdelke prejemali prve nagrade na tako priznanih šovih, kot sta Custom and Chrome v nemškem Essnu in Rat Hole Bike Show v Daytoni. Daytonski je tudi največji motociklistični festival sploh; nanj se z vsega sveta vsako leto privali več kot 600 tisoč easy riderjev z najrazličnejšimi dvokolesnimi kreaturami.

Capuder in Mihelčič prisegata na motorje znamke S&S ali pa predelujeta serijske Harley-Davidsonove stroje. »No, svetinja je TP (Total Performance), vendar so ti motorji peklensko dragi, saj povsem golega in oskubljenega TP-ja tudi v Ameriki dejansko ni mogoče dobiti za manj kot deset tisoč ameriških zelencev. Zato ga le redko privijačim na okvir,« pove Capuder, ki na leto izdela do pet motociklov, svojega najdražjega pa je prodal za 50 tisoč evrov.

Možak je prve motocikle risal v zvezek že v osnovni šoli, v mladosti pa je, jasno, začel frizirati Tomosove mopede, vespe in nato japonske motocikle večjih kubatur, dokler mu kolega Gregor ni predlagal, da bi predelala njegovega harleyja sportsterja. Od takrat je nor na harleyje.

Njegove stranke so pretežno premožni Slovenci in tujci, veliko pa je tudi znanih osebnosti, med katerimi je custom motocikel zadnje čase prava moda. Na žalost običajno manj za vožnjo kot za razstavo sredi garaže ali dnevne sobe. Seveda Capa posel zavezuje k ohranjanju anonimnosti strank, a se vseeno zagovori, da tudi smučarski as Jure Košir vozi njegovo stvaritev.

»Ljudje hočejo unikate. Nekaj, česar ni mogoče kupiti v trgovini. Mi ga naredimo po naročnikovih željah. Te lahko v celoti upoštevam, dokler ne preidejo meja estetike,« razlaga Capuder skozi cigaretni dim in poudari troje: strankam nikdar ne vsiljuje svojih idej, motociklov nikoli ne izdeluje na zalogo in svojega sploh nima.

Pri izdelavi takšnih lepotcev povzroča največje težave ustrezna kakovost kromiranja kovine. Ampak to je tako ali tako vseevropska sitnost, s katero se v ZDA ne ubadajo, pri nas pa si fantje belijo lase celo zaradi kakovosti ličarskih storitev. Preprosto primanjkuje dovolj natančnih ličarjev za barvanje motociklov. Barvne ideje in tehnike v tem poslu pač ne poznajo omejitev.

Iz Ljubljane v Maribor

Vem, da primerjave ne bosta vesela, saj se Klemenčičeva s harley-davidsoni ukvarjata precej dlje, a vendar: enaka slika kot pri newyorškem Orange County Choppers se ponuja tudi sredi Maribora, kjer oče in sin, Tone in Viktor, pod imenom Klemenčič Classic Bikes za naročnike že deset let predelujeta harleyje v sanjske stroje.

»Hollywoodske nadaljevanke o izdelovalcih in predelovalcih motociklov so privlečene za lase,« navrže sin Viktor, ko omenim očeta in sina, Paula in Paula Jr. Teutula, ki sta v sklopu družinskega podjetja Orange County Choppers svetovno slavo ujela v seriji American Chopper na Discovery Chanelu. »Gre za TV-šov, ki z realnostjo nima veliko skupnega, saj tam motocikel sestavijo v tednu dni, za dober 'custom bike' pa v resnici porabiš vsaj tri ali štiri mesece, običajno tudi več, odvisno od zahtevnosti projekta,« je v pisarni razlagal Viktor, medtem ko se Tone ni pustil motiti in je za vrati ogreval živo rdečega harleyja s tako široko zadnjo gumo, da se je ne bi sramoval prav noben superšportni avtomobil.

Že korak v njuno delavnico pove vse. Vrsta kromiranih motociklov z domačimi in tujimi tablicami, ki čakajo na predelavo ali servis, za njimi delavnica z obveznim varilskim aparatom in različnimi napravami za oblikovanje pločevine, tam stroj, v drugem kotu okvir motocikla, ob steni kolesa … Skratka, pravi bajkerski interier oznanja, da je delo v polnem teku.

»Tovrstne motocikle naročajo zelo različni ljudje. Naše stranke so vsi. Od revežev, ki živijo za svoj motocikel, do bogatunov, ki se le postavljajo na mestni promenadi. Cene se začnejo pri 25 tisoč evrih. Limita ni! Najdražjega, ki smo ga naredili, bi lahko ovrednotil na 70 tisoč evrov. Bajk izdelamo po predhodni ponudbi in pogovoru s stranko, vendar končna cena običajno preseže zastavljeni budžet, saj si stranka med samo izdelavo večkrat premisli in zato stvari sproti spreminjamo. To pa seveda podraži proizvodni postopek,« pravi Viktor in odločno doda: »Sicer pa ni preveč zaželeno, da se stranka idejno vtika v izdelavo motocikla. Upoštevamo začetne želje in zahteve, potem pa so delo in ideje naši.«

Viktor je trdno prepričan, da bi bil, če bi mešali idejo naročnika in izvajalca, izdelek na koncu skrpucalo, in primerja svoje delo z arhitekturo, kjer mora pri gradnji hiše naročnik popolnoma zaupati projektantu. Ta 27-letni mladenič kratkih las res živi za motocikle in se s svojim harleyjem, ki ga lahko vidite tudi na naši fotografiji, vozi vsak dan. In ja, to je njegov edini motocikel, saj se, kot pravi, »z dvema naenkrat tako ali tako ne moreš voziti. Motor je za vožnjo, ne za gledanje.«

Viktor, zanimivo, ne sledi svetovnim trendom na tovrstni sceni in ne kupuje tujih revij. »Ideja mora priti iz glave. Takoj ko se paseš po drugih izdelkih, začneš določene stvari ali ideje podzavestno kopirati,« pravi in na vprašanje, kateri motocikel na svetu mu je najbolj všeč, logično odgovori: »Moj! Meni se zdi najlepši.«

Brez meja?

Edina omejitev, s katero se srečujeta podjetji Klemečič Classic Bikes in Dream Machine Motorcycles, je povsem neživ­ljenjska slovenska zakonodaja. Zakoni o homologacijah posameznih sestavnih delov ali celotnih motociklov so spisani tako, da jim močno otežujejo delo, veliko je omejitev pri vgradnji delov in opreme. V tujini so zakoni za takšne izdelke precej liberalnejši in izdelovalci maloserijskih vozil imajo tako precej bolj proste roke. Pri nas namreč zakon zahteva homologacijo vseh na motocikel vgrajenih delov, za doma izdelane dele pa je to tako ali tako nemogoče, ker država za to sploh nima ustreznih kadrov in instrumentov.

Izdelovanje motociklov je v Sloveniji sicer še vedno v povojih, vendar se razvija. S tem se strinjata oba sogovornika. Na to so precej vplivale številne tuje resničnostne ali dokumentarne oddaje in nanizanke. »Če drugega ne, potem ljudje vsaj vedo, kakšen je pravi custom motocikel. Tako ti ni več treba razlagati, s čim se ukvarjaš, kadar poveš, da si customizer,« pravi Capuder. Oba, tako Klemenčič kot Capuder, se sicer strinjata, da so takšni šovi navadna oslarija, vendar pa so za njuno delo, poklic oziroma umetnost, kakorkoli že temu rečete, naredili zelo veliko pozitivne reklame.

Tomaž Capuder

Podjetje: Dream Machine Motorcycles

V poslu: 10 let

Sodeluje s: prijateljem Janezom Mihelčičem

Naj motocikel: Batmann by Custom Clinic

Naj customizer: Mat Hotch, Arlen Ness, Fred Kodlin

Naj šovi: Padova, Essen, Faker See, Daytona

Naj motor: TP, S&S

Dobavni rok: od 3 do 5 mesecev

Pripravite: najmanj 25.000 €

Preverite: www.dreamachine-motorcycles.com

Viktor Klemenčič

Podjetje: Klemenčič Classic Bikes

V poslu: 10 let

Sodeluje z: očetom Antonom Klemenčičem

Naj motocikel: njegov old school chopper

Naj customizer: nima najljubšega predelovalca

Naj šovi: ne razstavlja na šovih

Naj motor: S&S

Dobavni rok: najmanj 3 mesece

Pripravite: najmanj 25.000 €

Preverite: www.klemencic-bikes.si

Gaber Keržišnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec