Sredi devetnajstega stoletja je bila Anglija na višku svoje moči. Kot veliki osvajalci so se šopirili z mnogimi ozemlji zunaj Evrope, kjer je vladal angleški dvor. Vožnjo po levi, čaj ob petih in sistem šolstva, politike in sodstva so vcepili Indijcem, Malezijcem, Avstralcem in mnogim drugim. Z veliko razstavo v Londonu 1851 pa so hoteli tudi vsem drugim dokazati, da so največja svetovna velesila.

Svojo premoč naj bi podkrepili še z zmago na regati okoli otoka Weight, na kateri je nastopilo 13 jadrnic. A so se grdo ušteli, saj si je srebrni čajnik za sto gvinej kot glavno nagrado prijadrala posadka škunerja America in ga odpeljala prek Atlantika. V slavnostni listini so zapisali, da bo Pokal Amerike (poimenovan po zmagoviti barki) tekmovanje med prijateljskimi narodi in tega pravila so se sodelujoči jadralski sindikati držali vse do letos.

Veliki srebrni čajnik je bil varno spravljen v vitrinah newyorškega jahtnega kluba celih 132 let, dokler niso Avstralci leta 1983 prvi premagali Američane in pokal odpeljali v Perth. Za obrambo pokala je Avstralec Alan Bond najel mnoge strokovnjake, med katerimi je bil tudi Novozelandec Tom Schnakenberg. Njegove izkušnje in karizma legendarnega krmarja Petra Blaka so bili odločilni dejavniki, da so se v naslednjih letih na jadralski zemljevid sveta vpisali tudi Novozelandci.

Peter Blake je z jadrnico Steinlager zmagal na dirki okoli sveta in nato sestavil sindikat najboljših novozelandskih jadralcev. V San Diegu leta 1992 so se Kiwiji še učili, a že čez tri leta so kot druga nacija v zgodovini tekmovanja porazili Američane s kar 5 : 0. Za krmilom Črne magije je bil Russell Coutts, ki je uspeh z ekipo Nove Zelandije ponovil tudi leta 2000 v Aucklandu. Začela se je zlata doba novozelandskega jadranja.

Edino velemesto v državi je doživelo pravi razcvet, saj so v deželo Maorov začeli pritekati milijoni dolarjev. Zanemarjeno staro marino tik ob centru mesta so temeljito prenovili, podrli propadajoče hangarje in začeli graditi luksuzne apartmaje in restavracije. Tik ob starem trajektnem terminalu je zrasel Hilton in cene okoliških nepremičnin so presegle vse meje. S tihomorskih otokov, ki jim je Nova Zelandija kot skrbna mati zmeraj namenila dovolj pomoči za preživetje, so v državo prišli številni imigranti.

Še največ v Auckland, kjer danes živi več kot tretjina od štirih milijonov prebivalcev dežele dolgega belega oblaka. Tisoči novih delovnih mest so prinesli blaginjo v denarnice sicer skromnega naroda sredi Južnega Tihega oceana. Evforija ob uspešni ohranitvi neuradnega naslova svetovnih jadralskih prvakov (Novozelandci so v finalu marca 2000 premagali italijansko Prado s 5 : 0) je presegla vsa pričakovanja. Poleg navdušenih navijačev so bili zadovoljni tudi hotelirji in gospodarstveniki.

Vsakdo je v svoj mošnjiček spravil zajeten šop dolarjev in z veseljem čakal na letošnje tekmovanje, saj je Russell Coutts ob drugem zmagoslavju Črne magije izjavil, da bo Nova Zelandija vladala v Pokalu Amerike četrt stoletja. Prihodki od poslov, povezanih s tekmovanjem, so presegli odstotek bruto narodnega prihodka in milijoni dolarjev v državni blagajni so utišali tudi tiste nergače, ki bi davkoplačevalski denar raje namenili manj popularnim športnim panogam.

Svetovni milijonarji, ki želijo bogastvo oplemenititi s športom in pri tem imeti vsaj kaj besede, najraje izberejo jadranje. V vseh drugih športih so po tem, ko vložijo milijone dolarjev, zgolj opazovalci in navijači, v jadranju pa se zanje zmeraj najde mesto na barki. Medtem ko je bil lastnik Oracla, bajno bogati Larry Ellison, zgolj 17. (slepi) potnik na jadrnici, ki jo je krmaril Chris Dickson (še eden od odličnih Novozelandcev na delu na tujem), je Ernesto Bertarelli kot navigator aktivno sodeloval v moštvu Alinghija.

»Že kot otrok sem sanjaril, da bom nekoč osvojil Pokal Amerike,« je večkrat dejal 38-letni Švicar, ki je kot otrok veliko jadral na Ženevskem jezeru. Kmalu pa mu je zaplankana Švica postala pretesna in šolanje je nadaljeval v ZDA, kjer je na elitni Harvard Bussines School opravil tudi MBA. Življenjsko družico je našel v nekdanji miss Velike Britanije in ko mu je oče pred sedmimi leti prepustil vodenje farmacevtskega giganta Serono s predstavništvi v 45 državah sveta, je imel vse pogoje, da uresniči mladostne sanje.

Konec maja 2000, vsega dva meseca po zmagoslavju v zalivu Hauraki, je krmar Russell Coutts zapustil novozelandsko ekipo, v kateri bi moral prevzeti menedžersko funkcijo, krmilo pa prepustiti nasledniku Deanu Barkerju. Razlog je bil preprost – Ernesto Bertarelli mu je ponudil pogodbo in pogoje, ki jih ni bilo mogoče zavrniti.

Pet milijonov dolarjev in nagrade za triletno obdobje ni pred tem dobil še noben jadralec. Enako vsoto je bil pripravljen plačati tudi taktiku Bradu Butterworthu, ki je bil ob Couttsu ključni mož prejšnjih dveh novozelandskih zmag v Pokalu Amerike. Poleg denarja, ki ga v rojstni Novi Zelandiji z jadranjem ne bi mogla nikoli zaslužiti, sta oba sprejela ponudbo predvsem zaradi izziva, da povsem na novo ustvarita zmagovito moštvo. In pri tem je imel Russell Coutts kot vodja ekipe povsem proste roke.

Poleg ključnih mož iz svoje prejšnje posadke je z denarjem k Alinghiju zvabil še vrsto vrhunskih jadralcev. Američana Belsky in Barnitt sta že osvojila Pokal Amerike pod vodstvom starega jadralnega mačka Denisa Connerja, Jochen Schuemann pa je na petih olimpijskih igrah osvojil kar tri zlate in eno srebrno medaljo. Mednarodno moštvo, ki so ga sestavljali jadralci iz kar 15 držav, je počasi, a načrtno sestavljalo mozaik uspeha.

Naporni treningi, splovitev jadrnice in enoletno spoznavanje vetrov in tokov v zalivu Hauraki so jim dali prepotrebne izkušnje. Tekmovalno jadrnico SUI-64 so v Auckland pripeljali kar s transportnim letalom antonov. Večina revnejših sindikatov je zaradi manjših proračunov svoje barke raje naložila v velike zabojnike čezoceanskih ladij. Alinghijeva ekipa je imela na voljo najboljše strokovnjake za posamezna področja. Poleg ekipe inženirjev in oblikovalcev so bili za končni uspeh pomembni predvsem meteorologi.

Bertarelli pri ljudeh in tehniki ni nikoli varčeval, kar se mu je na koncu bogato obrestovalo. Samo za merilne postaje, ki so v bazo sporočale moč in smer vetrov iz več kot 40 lokacij v zalivu Hauraki, so Švicarji zapravili preko dva milijona dolarjev. S tekmovalnimi uspehi pa se je začel vračati tudi vsak vloženi dolar. Zadovoljni so bili sponzorji in navijači, ki so lahko drage spominke z logotipom sindikata kupovali v Alinghijevi bazi v Aucklandu in v domačih, švicarskih trgovinah.

Alinghi je v tekmovanju izzivalcev za Pokal Louisa Vuittona v osemindvajsetih dvobojih izgubil vsega trikrat in v finalu z veliko premočjo ugnal Oracle BMW s 5 : 1. Po tej demonstraciji znanja in moči mnogi strokovnjaki domačim fantom niso dajali večjih možnosti za ubranitev Pokala Amerike. Novozelandska posadka je bila po odhodu najboljših k Alinghiju precej mlajša od tekmecev in kljub triletnemu skupnemu treningu še vedno neizkušena za tako pomembno tekmovanje. Več kot pol manjši proračun v primerjavi s Švicarji pa je tudi povedal svoje. Ljudski rek »malo denarja, malo muzike« v tako elitnem tekmovanju še kako velja.

Šestnajstdnevna agonija domačega moštva se je začela v soboto, 15. februarja. Med prvim dvobojem je notranjost domače jadrnice zalilo več kot šest ton vode, kar je povsem spremenilo stabilnost čolna. Po obratu jim je počil še končnik buma in odstop pred polovico 18 milj in pol dolgega regatnega polja je bil neizbežen. Naslednji dan je taktik domačih Hamish Pepper naredil usodno napako tik pred ciljem in že skoraj prijadrano zmago podaril Alinghiju.

Po dnevu odmora so Novozelandci napačno razumeli navodila svojih vremenarjev in se odpeljali v vetrovno manj ugodno levo, Coutts pa je samo ubogal povelja in si na desni strani regatnega polja hitro prijadral dvesto metrov prednosti, ki jih ni izpustil do cilja. Po zaostanku z 0 : 3 so v ekipi Nove Zelandije uvedli spremembe v posadki in Francoz Bertrand Pace je postal prvi taktik moštva. Poslabšalo pa se je tudi vreme in šele po devetih dneh brezvetrja ali preveč vetrovnega vremena sta se ekipi zadnji dan v februarju znova pomerili na regatnem polju.

Po manj kot uri jadranja so Novozelandci v visokih valovih in vetru, ki je pihal z močjo do 25 vozlov, zlomili jambor in že drugič v štirih dvobojih odstopili. Kljub podpori zvestih navijačev, ki so vse dni hodili bodrit domače fante, je bil tudi zadnji dvoboj igranje mačke z mišjo. Izkušeni dvojec Coutts-Butterworth je bil enostavno predober in zmaga je prvič v zgodovini pripadla Evropejcem.

Po 152 letih se je veliki srebrni čajnik znova dotaknil evropskih tal, ko ga je Ernesto Bertarelli pred navdušeno množico navijačev prinesel iz letala na ženevskem letališču. Enako kot na moštvo, ki se je vrnilo v Evropo s posebnim čarterskim letom, je zbrane navijače razveselil pogled na zmagovito jadrnico SUI-64 na Ženevskem jezeru.

Veliki antonov je zaradi parade zmagovalcev ekspresno pripeljal dragoceni tovor iz dežele Maorov. Po stoletju in pol izgnanstva bo dragoceni pokal ostal v Evropi vsaj do leta 2007, ko bo na vrsti že dvaintrideseta izvedba prestižnega jadralnega tekmovanja. Do takrat pa bodo bogataši še naprej zapravljali milijone dolarjev za uresničevanje svojih sanj.

Koliko stane nastop na Pokalu Amerike?

Jadralni sindikati, ki želijo nastopiti na 32. Pokalu Amerike, bodo morali plačati startnino, ki znaša 450 tisoč evrov. Zapoznele prijave bodo dražje za dodatnih dvesto tisoč evrov. Alinghi kot zmagovalec je pripravil tudi nov protokol tekmovanja, ki naj bi po zgledu dirk formule ena poskrbel za čim boljšo medijsko promocijo jadranja.

V ta namen bo vsak sodelujoči sindikat prispeval dva milijona evrov, ki pa jih bodo po končanem tekmovanju razdelili med najuspešnejše ekipe: 45 odstotkov branilcem naslova, 45 odstotkov najboljšim moštvom in 10 odstotkov za operativne stroške same izvedbe. Tako naj bi se vloženi denar moštvom deloma tudi povrnil, predvsem pa bi bilo sponzoriranje ekip veliko bolj smiselno kot do zdaj.

Še vedno pa bo moral vsak sindikat najti bogatega mecena z več deset milijoni dolarjev v žepu. Najmanjši proračun na letošnjem Pokalu Amerike je bil 30 milijonov dolarjev, najbogatejši trije sindikati (italijanska Prada, ameriški Oracle BMW in švicarski Alinghi) pa so vsak vložili v celotno kampanjo blizu sto milijonov dolarjev. Zaradi visokih stroškov se novozelandska ekipa še vedno ni odločila, ali bo čez štiri leta sploh lahko nastopila v Evropi.

Njihovi sponzorji bodo težko zbrali potreben denar, čeprav je ministrska predsednica Helen Clark takoj po porazu obljubila 6,5 milijona dolarjev vladne pomoči. V tem primeru ne gre samo za športne uspehe, ampak tudi za promocijo in gospodarske prihodke, ki so povezani z organizacijo tekmovanja. In Nova Zelandija je v zadnjih osmih letih ustvarila več kot milijardo dolarjev prihodkov na račun osvojitve in uspešne obrambe Pokala Amerike.

Zato ni čudno, da bi vsaka izmed sredozemskih držav z veseljem sprejela organizacijo tekmovanja. Vodstvo Alinghija se bo do srede decembra letos odločilo, kje bodo branili naslov, in nato se bodo začele obsežene gradbene in tekmovalne priprave za obračun 2007. Jadranje je pač velik biznis.

Veliki fantje z velikimi igračami

Bertarellijeva igrača, ki je najbolj zaželeno jadralsko trofejo na svetu pripeljala na Ženevsko jezero, tehta 24 ton. Od tega je 20 ton svinca (v kobilici) in 4 tone vesoljske tehnologije. Večinoma iz karbona.

Pred petimi leti sta se na Pokalu Amerike bojevala še jadrnica in katamaran. Danes so tehnični predpisi za izdelavo teh bark tako omejeni, da štejejo najmanjše podrobnosti. Kot pri formuli 1. Zato se z načrtovanjem bark ukvarjajo najboljši navtični arhitekti na svetu (švicarski Alinghi je skonstruiral Rolf Vrolijk) in zato so barke, kljub proračunom, ki segajo prek 90 milijonov dolarjev, samo pol odstotka hitrejše od tistih, ki so v aucklandskem zalivu Hauraki dirkale leta 2000. Plačujejo jih sami milijarderji. Veliki fantje: Larry Ellison (Oracle), Paul Allen (Microsoft), Ernesto Bertarelli (Serono) …

Uf, kam gre ves ta denar? Za posadko, treninge, priprave, potovanja in za 500 kvadratnih metrov veliko jadro, ki tehta samo 50 kilogramov. Zato je industrijska špijonaža v tekmovanju za Pokal Amerike vsakdanjik. Težava je le v tem, da je težko dokazljiva. Ali pa ima kakšen sindikat smolo, da ga ujamejo »z načrti v rokah«. Tako kot One World Challenge, ki so ga pred začetkom tekmovanja za pokal Louis Vouitton kaznovali z odvzemom točke za vsak krog in s 65 tisoč dolarji. Na koncu jim ni pomagalo niti kopiranje Novozelandcev. V finalu dirke izzivalcev sta se znašla Alinghi in Oracle racing.

Prepričljivo boljši je bil Alinghi, ki je zmagal s pet proti ena (dirka se na pet zmag) in ki je pred tem pometel tudi z drugimi tekmeci. Regatno polje za Pokal Amerike je dolgo tri navtične milje, ki jih morata jadrnici trikrat prepluti proti vetru in trikrat z vetrom. Kdor prvi prečka ciljno črto, zmaga.

Vsak mož v šestnajstčlanski posadki na barki ima točno določeno nalogo in s tem tudi položaj. Manevri, ki so na televiziji videti kot gomazenje po barki sem ter tja, so do potankosti izpiljeni. Na sprednjem delu barke se dva člana posadke ukvarjata s prednjim jadrom in spinakerjem. Sledi ekipa, ki je odgovorna za jambor in glavna jadra. V kokpitu delajo »trimerji«, ki skrbijo za optimalno nastavitev jader, in »grinderji« ali hrusti, katerih mišično maso lahko primerjamo s tisto Mika Tysona.

Ekipa ima tudi »gasilca«, ki pomaga, kjer je treba, na zadnjem delu barke pa še najpomembnejšo četverico. Krmarja, ki je šef ekipe in poveljuje posadki, taktika, ki spremlja potek dirke in svetuje krmarju, stratega, ki je pristojen za vreme, ter navigatorja, ki spremlja telemetrične podatke. Sedemnajsti član posadke je na krovu čisti balast. Med dirko mora biti drugim čim manj napoti, ne sme dejavno posegati v jadranje in tudi nič govoriti.

Zakaj ga potrebujejo? Ker se tudi šefi velikih korporacij, ki sponzorirajo dirke, radi kdaj popeljejo z dirkalnikom za Pokal Amerike. Takšen hec jih stane 70 tisoč evrov na vožnjo. Koliko časa traja? Od izplutja do vnovičnega sidranja kakšne štiri urice. Draga karta, da sedite na trdem karbonu, kajne?

Tehnični podatki jadrnice za pokal Amerike

• Dolžina: 24 metrov
• Višina jambora: 33 metrov
• Teža: 24 ton
• Ugrez: 4 metre
• Največja hitrost: 20 vozlov
• Površine jader: glavno jadro: 215 m2, prednje jadro: 170 m2, spinaker: 500 m2

TEKST & FOTO: Aleš Fevžer

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol