Za začetek: Urbano pleme je registrirano podjetje, ki pa na prvi pogled (kajne?) nikakor ne daje tega vtisa. Za njihove sodelavce oziroma člane Plemena je to odprta platforma za udejanjanje podjetniških idej, živčni center vsega skupaj pa je Vila OST, povsem običajna hiša z zvenečim imenom, katere stanovalci – pet jih je in vsi so zapriseženi člani Plemena – iskreno cenijo uživaštvo.

Če obsedite v dnevni sobi, kjer živi, dela in se zabava ožja ekipa Plemena s prijatelji, ki jim pravijo 'člani Urbanega plemena', mimogrede naletite na tihega fanta, za katerega se izkaže, da je režiser, na glasbenika, znano TV-voditeljico, organizatorko tujega glasbenega festivala, novinarko ali kreativnega direktorja. V tej isti dnevni sobi se sestankuje, gleda filme, bluzi in prireja zabave, nekoč pa se je celo snemalo glasbo.

Da Urbano pleme nikakor ni običajno podjetje, je postalo popolnoma jasno, ko se je moj prvi kratki obisk v Vili raztegnil na debele štiri ure Gregorjevega predavanja o majevskem koledarju in statusih članov po principih Carlosa Castanede. Pripadniki Plemena namreč ne poznajo klasične hierarhije, marveč so vsi 'bojevniki', kot si pravijo. »In to je šele uvod,« me je opozoril Gregor Žavcer, eden od ustanovnih članov.

Organsko

Pleme druži želja po užitku, zabavi in radosti, nekakšna boemskost in nekonformna drža, a so hkrati trden in učinkovit poslovni subjekt. »Ko delaš to, v čemer uživaš, si najbolj učinkovit. Posledično se to odraža tudi pri denarju, vendar pa denar ni končni cilj našega dela, je zgolj posledica,« pove Gregor. Pleme kot organizacijska ureditev v osnovi temelji na medsebojnem spoštovanju članov in to, da je posameznik v Plemenu, pomeni, da že kot človek uživa stopnjo zaupanja, ki delovni proces znatno olajša in poveča učinkovitost. »Veš, kaj je najbolj kul? V

Pleme prihajajo vedno novi ljudje, ki ne pridejo zastonj pomagat prijateljem ali kaj takega, temveč se nad posameznimi projekti in druščino v Urbanem plemenu tako navdušijo, da bi radi prispevali svoj input, svoje znanje.

Ponavadi so to ljudje z idejami, ki si jih drugje ne upajo realizirati,« pravi Lado Bizovičar. Mnogi od njih se nalezejo te delovne drže in pridejo tudi sami sem udejanjat svoje sanje. Urbano pleme jim v vsakem trenutku lahko mobilizira kadre z vseh področij, potrebnih za konceptualizacijo in re­alizacijo projekta, kar pomeni, da se pri vsakem projektu oblikuje koktajl ljudi najrazličnejših profilov. »Zato pa rastemo organsko. Nova ideja – novi zaposleni!« je jedrnata Glorija Petek, sveža sila v Plemenu.

Zakaj je Pleme urbano, pa je najbrž jasno. »Vsi smo produkt urbanega okolja. Zanima nas sodobna urbana kultura. Smo sodobni in hočemo sooblikovati sodobnost,« pojas­ni Griša Šoba.

Brez zajebancije

»Lahko bi rekli, da delamo absint, partije, spletne strani, svetujemo podjetjem pri drznem tržnem komuniciranju, ampak to so tako različna področja, da jih težko kdo poveže v celoto. Vendar med vsemi temi obstajajo sinergije. Eno področje pomaga drugemu. Zato raje pravimo, da skrbimo za zabavo, užitek in radost!« Je ljudem po tej razlagi sploh kaj jasno? »Ne. Običajno čukasto pogledajo,« se zareži Gregor.

In čeprav je vzdušje vedno sproščeno, ni zato nič manj kreativno ali delovno. Pač, vse silne ideje nič ne pomagajo, če jih nihče ne uresniči. Kako pa se je vse skupaj sploh začelo? Na kratko: z rokenrolom, zabavami in sanjami. Kitarist Griša Šoba, DJ Gregor Žavcer in pevec Lado Bizovičar so se spoznali v bendu O.S.T., Tina Mehle pa je bila njihova menedžerka. Si predstavljate zvok trde motörheadovske kitare, drum'n'bass in pevca iz fantovske skupine? No, pri O.S.T. je ta kombinacija špilala, na odru pa so fantje že zganjali boemske performanse z absintom, ki so ga nabavljali na Češkem.

»Z Gregorjem sva sedela tukaj na terasi,« se zasmeje Miha Mohorko, Gregor pa nadaljuje: »Takrat sva blodila o supreme partijih in ni bilo še nobenega našega absinta, le ideja, da bi morali početi nekaj svojega. Mene je zanimalo trženje in takrat sem verjel, da lahko sproščeno in odštekano komuniciram z agencijami. Ampak od njih nisem dobil niti enega odgovora, čeprav sem bil pripravljen tudi fotokopirati, da bi se lahko učil.«

Medtem sta z Miho obiskovala partije in ugotavljala, kaj bi bilo treba spremeniti in dodelati, da bi bil parti še boljši. Želela sta delati supreme partije. »Če so nekateri znali delati partije, lahko skupaj delamo še kaj zahtevnejšega. Dogodke!« In tako sta se Gregor in Lado namenila ustanoviti podjetje Supreme, vendar pa je bilo ime že zasedeno, v izpeljanki s kraticami pa registracija tudi ni šla skozi.

Nekje drugje in v nekem drugem času sta Lado in Tina razmišljala o svojem podjetju, ki bi se ukvarjalo s popolno in vsestransko organizacijo dogodkov in komunikacijskih akcij, a rahlo drugače. Nekaj časa se je ideja tenstala, nato pa so vsi skupaj leta 2005 kot sredstvo, ki jim omogoča delovanje v kapitalistični družbi, kot »medij, prek katerega lahko udejanjamo svoje cilje in se izražamo,« kot pravijo sami, končno ustanovili lastno podjetje.

Ja, Urbano pleme. Prvi naročnik je bil EXIT in že takoj so bili predrzni. Za zabavo na EXIT-u so zapravili večino ustanovnega kapitala. S sodelovanjem – pomembno vlogo pri tem imata predvsem Tomica Šuljić in Gregor Žavcer –, ki traja že štiri leta, pa so zadovoljni vsi. Letos je tako novosadski festival EXIT obiskalo rekordno število Slovencev. »Tu ni zajebancije, EXIT je resen organizem!« opozori Tomica Šuljić.

Supreme ekipa

Člani Urbanega plemena so popolnoma različni ljudje s svojimi idejami in cilji, vendar pa se na določeni točki srečajo: večina namreč ne počne tega, za kar so se šolali in kar jim narekuje tradicionalna družba. Vsak hoče početi nekaj drugega, nekaj zase, nekaj več. »To so ljudje, ki premorejo veliko mero nekonvencionalnosti in hiperproduktivnosti. Vsi pridejo v Pleme že z nekimi gotovimi znanji, ki jih tukaj še nadgradijo,« pravi plemenski komunikator Tomica. So pač 'učeče se podjetje'.

Tina Mehle je poleg Glorije Petek edina ženska v ožji ekipi Plemena. Pravi, da je že od nekdaj obdana z moško družbo in da ji je tudi moški princip dela bližji. Je stereotip, da so dekleta bolj pridna, resničen? »Ja, to je pa res,« se strinja. Fantje so ob taki izjavi pohlevno tiho in kvečjemu priznajo, da brez Tine zares ne bi bili tako učinkoviti, kot so sedaj.

»Delu tukaj niti ne morem reči služba, ker se vsak dan prepleta z užitkom in zabavo ... čeprav je dela vedno več,« ugotavlja Tina, ki pravi, da je Urbano pleme način življenja. »Če imamo okoli sebe frende in skupaj preživimo 24 ur na dan, potem to ni običajna služba. Je veliko več kot to!«

»Že od nekdaj sem želel ustvarjati in delati zase. V prejšnji službi sem se veliko naučil in spoznal kup pravil, za katera nekateri sploh ne vedo, da obstajajo. Pa bi bilo fino, če bi jih kdaj videli malce od bliže,« Griša, eden glavnih 'bojevnikov Plemena', mimogrede spusti subtilen namig. Opa, je bila to kritika sodelavcev? »Ne, ampak pred nami so veliki cilji, zato boemski način življenja ne more biti več edina vrednota,« realno razmišlja Griša.

Trenutno je Urbano pleme majhno podjet­je, vendar zaradi velikega obsega dela načrtujejo širitev in po novem letu tudi povečanje števila zaposlenih, ki naj bi kmalu doseglo deset ljudi. Vseeno pa je širša ekipa še veliko večja. »Ta zanos ekipe se prenaša na ljudi, ki cirkulirajo tudi po drugih podjetjih. Super je, ko različni ljudje dejansko prepoznajo potencial in pridejo svoje ideje udejanjit k nam.

To se dogaja oblikovalcem, kuharjem in celo harmonikarjem,« pravi Lado. Ko smo ugotavljali, kako določiti velikost Plemena, je bil najbolj plastičen Mitja Butara, prijatelj Plemena, ki postaja eden od vodilnih bojevnikov: »Vsak, ki pride v Vilo, postane del Plemena. Enostavno se tega naleze.« Hej, tudi jaz sem del Plemena, me je prešinilo. Seveda, potrdijo drugi.

Iz dogodkov v dogajanje

Sodelavce pri delu vodita predrznost in trma, da sebi in drugim dokažejo, da je nekaj nemogočega pravzaprav lahko doseči. Tak primer je bil EXIT za Metelkovo, kjer jim je uspelo v treh tednih pripraviti odprt koncert, in to kljub temu da papirologija in tekanje za dovoljenji običajno zahtevata precej več. Sprva so prirejali komunikacijske akcije, dogodke in partije za lastne blagovne znamke in v tem se je spet pokazal čar plemenske ureditve.

»Ja, nekateri naši žurerji so postali naročniki!« pravi Tina. Z veseljem se spominjajo tudi drugih naročnikov, za katere so pripravljali dogodke: Diners Black Card, Goodyear, AdFutura, UNICEF, Toshiba ... In kot se rado zgodi, so uspešni projekti tudi tu kmalu pomenili še več naročil in znotraj podjetja se je pojavila potreba po oblikovanju samostojne, za to specializirane enote.

Prav sedaj tako nastaja Supreme Lab, samostojna 'celica moči', kot jo imenujejo v Plemenu, ki se ukvarja z mejno komunikacijo za zunanje naročnike in notranje projekte. Delo še najbolj spominja na agencijo, vseeno pa ne želijo postati tipična agencija, kakršnih ima Slovenija že malo morje. Počnejo točno to in točno tako, kot želijo. »Če naročnik ne želi delati na naš način in po naših pogojih, mu takoj z veseljem ponudimo kontakte petih drugih agencij.

Mi pa delamo supreme! Ne gremo se kompromisov, ker uresničujemo sanje,« z nasmeškom pove Mitja, ki se je vrsto let kalil kot kreativni direktor v dveh oglaševalskih agencijah. Lado nadaljuje: »Včasih smo rahlo brezkompromisni, vendar se ponavadi za projekte zagrejemo še bolj kot sami naročniki. Ti prej ali slej postanejo člani Plemena. Poslovni model Plemena je bodočim partnerjem in klasičnim poslovnežem ravno zato tako zanimiv.

Na začetku so skeptični, ko pa pogledajo naše dodelane načrte in končne rezultate, stvari štimajo in so kar navdušeni. Bistveno manj dela bi imeli, če bi samo pripravili dogodek, ampak mi želimo za isti denar narediti drugačne projekte, ker je to za nas in za naročnika dolgoročno ugodneje. In to je izziv.«

Radi poudarijo še eno veliko razliko med tipično agencijo in Supreme Labom: »Trženjske agencije so posrane pred naročniki in vse se prerivajo za tistih nekaj velikih naročnikov, ker so od njih odvisne. Supreme Lab ni odvisen od naročnikov, ker mu tudi Urbano pleme samo nudi zadosti dela, da preživi.« »Uuuuu, ja, še nekaj,« se spomni Mitja, »pazi to! Ne sodelujemo na natečajih!«

Za vse okuse

Nekoč, ko so sedeli v backstageu takrat še zakajenega kluba K4, je Griša nenadoma rekel Gregorju: »Stari, jaz bom pa naredil absint. Rekli mu bomo pa Absinthe Supreme.« Ideja se je utekočinila že čez slabo leto. Člani Plemena so si zdaj enotni, da imajo trenutno največji potencial pijače Supreme (celica moči Supreme Beverages), vendar pa gre pri tem tudi za njihovo najdražjo dejavnost.

Trg je v nasprotju z drugimi dejavnostmi v tem primeru globalen in tudi konkurenca je temu primerno močnejša. Pred dobrim letom je pleme lansiralo svojo drugo pijačo, ki je še danes nekaj posebnega. Supreme Icon je namreč edina ustekleničena penina z absintom na svetu. Tovrstno mešanico je pil že Ernest Hemingway, vendar ni nikjer najti nobene recepture.

Z mešanji in poskušanji je tako nastala optimalna mešanica. Pred nekaj tedni pa je luč sveta ugledala nova Fukoff vodka, ki je nekakšen alter ego Suprema. »Fukoff vodka bi bila lahko na policah že pred pol leta, ampak je zadeva raje dozorevala. Želeli smo najti najboljši koncept, doseči konsenz v Plemenu in narediti več kot samo vodko.« In kaj se jim je uspelo dogovoriti po vsem tem viharjenju možganov? »To je prva informirana vodka. 24 ur je izpostavljena pozitivni fukoff radiaciji. Ko se vodka proizvede, ji prek zvočnikov 24 ur predvajamo fukoff vzklike.«

Medtem ko so to govorili povsem resno, je mene nespodobno grabil smeh, zato so mi vse skupaj prijazno razložili še natan­čneje: »Znanstveno je dokazano, da se spremeni struktura kristalov vode, če je ta izpostavljena določenemu zvoku. Mi pa bomo temu dodali še nekaj. Na spletno stran bo vsak lahko naložil svoj osebni fukoff vzklik in v naslednji seriji bo poleg vseh drugih fukoff izrazov v vodki informiran tudi ta. Gre za personificirano, informirano in politično nekorektno vodko!«

Fukoff ni fuck off drža do tega, kar jih tišči, kar jim leži na duši, ampak tisto, kar jih v življenju goni in inspirira. »In tako lahko dobiš stek­lenico vodke iz polnitve, ki si jo pomagal inspirirati, informirati. Vodko s svojim attitudom, s svojo fukoff držo. Prva serija je obsevana s fukoff držo Plemena.« Prav Fukoff je Mitjo resno potegnil k delu. »To bi jaz delal,« si je rekel, ko se je pojavil izziv izvedbe in promocije vodke s tako zelo ljubkim imenom. »Videl sem, da je tukaj možno početi drzne reči.«

Letos se Urbano pleme loteva tudi t. i. cobrandinga. Povezali so se s Studiem Oktober, ki je zasnoval novo oblikovanje steklenice Supreme Icon, skupaj pa bodo nastopali tudi na modnih dogodkih v tujini. Ob tem pokažejo na bizarno figuro velikega kenguruja, ki ga imajo obešenega pod stropom. V dar so ga dobili od svojega avstralskega prijatelja, lastnika založniškega imperija Bloomberg. Okoli vratu mu visi tablica »I'm trying to be supreme«, češ da je to glavna poanta. Ammmm ... oprostite, ampak kakšno zvezo ima kenguru pod stropom s top slovensko modno blagovno znamko? »Če misliš, da si najboljši, to gotovo nisi.

Če pa se trudiš biti boljši, potem to postajaš. Supreme ne pomeni, da si najboljši, ampak da ves čas poskušaš biti še boljši,« filozofsko pojasni Gregor. Zato tudi sodelovanje z Oktobrom.

»Pijače kljub vsemu niso glavni projekt. Ni ene stvari, ki bi bila glavna. Tukaj se zadeve dopolnjujejo in nadgrajujejo,« na povezave med posameznimi celicami moči opozarja Tomica. Člani Plemena so namreč hitro dojeli, da lahko z domišljenimi izdelki odlično dodatno krepijo lojalnost svojim blagovnim znamkam, in tako so vzpostavili še eno celico moči, ki jo vodi Miha.

Izkušnje in znanje je pridobival s prodajo majčk, pasov, kondomov, cedejev … na turnejah skupine Laibach, s katero še vedno sodeluje, zdaj pa pri Plemenu skrbi za prodajo in vodi spletno trgovino. »Laibach so dvignili svoje izdelke na nivo fetiša. Najbrž so med bendi v samem svetovnem vrhu dovršenih izdelkov.

Zanimivo je delati z njimi, skrbi pa me, da ne bo več časa za turneje, ker je uletelo toliko novih projektov – zunanjih in internih,« še pove. Delo je tudi tu razdeljeno na tisto za zunanje naročnike in za interne potrebe pri trženju blagovne znamke Live.Supreme, ki združuje dobre zabave, okusne pijače, trendovsko glasbo, vizualne izraze, potovanja … in hkrati predstavlja plemenski življenjski slog. Miha skrbi za supreme žličke, ki so že prepoznavni modni dodatek Plemena, majice in podobno.

Fant na lepem odšiba v sobo in se vrne z vrečko testnih mil, ki jih razvijajo za Laibach. Gre za kose prozornega rjavkastega glicerinskega mila brez posebnega vonja. Na površini je reliefen odtis logotipa, v samem milu pa so železni ostružki in žeblji. »Ampak to je polizdelek,« me opozori, »zdaj moramo doterati še dizajn in embalažo.« Bodo dodali še kak vonj? »Ne, za Laibach ne, ker bi bil primeren dodatek le eterično olje z vonjem po motornem olju. Ta pa ne obstaja.« Hej, nič ni nemogoče in kdo bi vedel, kaj se bo v končni fazi razvilo iz te ideje …

Plemensko podjetništvo

Če hočejo ali ne, so se plemenski bojevniki primorani učiti klasičnega podjetništva in se ukvarjati s silno birokracijo, a to vendarle skušajo početi po svoje. V pogodbo z naročnikom zato mimogrede in izključno za lastno veselje vtaknejo 14. člen, ki se glasi: »Ta člen ne obstaja.« Če se že morajo ubadati s pogodbami in množico členov, naj bo ta birokratska formalnost narejena vsaj po njihovo.

»Največja ovira za Pleme je država z vsemi predpisi. Da lahko izvozimo absint v Anglijo, moramo v določenem kratkem času plačati vse trošarine. Trošarine za nabavne materiale, trošarine na končni izdelek, za izvoz pa je treba plačati še garancijo za trošarine. Če bi dobili iz tujine naročilo za nekaj sto tisoč steklenic absinta, naš največji problem ne bi bile steklenice ali polnjenje. Resen problem bi bilo kritje vseh jebenih tošarin!« pravi Gregor.

Kako pa funkcionirajo svobodni, nekonformistični posamezniki pri delu? Zmorejo zadostno samodisciplino? Griša in Tina s tem nimata težav. Kaj pa drugi? Miha prizna: »Uh, zajebano je, ampak mene najbolj strez­nijo roki.« Mitja, ki pravi, da že vse življenje deluje po principu Urbanega plemena, iskreno pove: »Jaz sem navajen delati po dedlajnih. Daj mi rok, pa bom naredil. Mislim, da smo vsi taki. Vsi smo lenuhi. Najslabše je biti priden in neumen, najbolje pa je, če si len in pameten. Takrat si kreativen!«

Kaj večja skupnost pomeni za hierarhijo? Se ji lahko izognejo? »Ne glede na to, da imamo različne funkcije, smo vsi bolj kot ne enaki. Kdo ima na kakšnem področju več besede, a vseeno poskušamo pri vsem doseči konsenz,« razloži Griša. Dobro se zaveda, da tak način odločanja zahteva bistveno več energije, a obenem čuti odpor do klasične hierarhične organizacije in delovanja, kot ga pozna večina podjetij. In za to se je vredno truditi, so prepričani vsi.

Kdaj kdo znori, se zdere na drugega? Morda kateri od 'direktorjev'? »Glej, toliko kot se jaz pizdim na druge, se tudi drugi name,« mi pojasni Gregor. Zares težko pa bi kdo kaj očital Griši, ki je celo med najinim intervjujem dizajniral spletno pasico, prejel kak telefonski klic in razmišljal o skupinskem fotografiranju. Bojda večkrat počne toliko reči hkrati, a vseeno pravi, da mu je to fino.

Tudi teženja drugim in priganjanja se za zdaj še ni naveličal in zdi se, da je to postala ena od njegovih številnih funkcij. Mi pa Lado razkrije, da je odnos do internih projektov in zunanjih naročnikov precej različen. Interni projekti lahko malce zamujajo, pri zunanjih pa so tako hitri in zanesljivi, da jim uspe izpeljati skoraj nemogoče v rekordnem času. In najpomembneje – naročniki so zadovoljni!

Udarne ure

Še ena od očitnih razlik plemenskega delovanja od delovanja kateregakoli drugega podjetja je delovni čas. Pravzaprav njegov neobstoj. Obratujejo namreč 24 ur na dan. Ko eni ob šestih zjutraj končujejo delovnik, ga drugi začenjajo. Še najbolj je čas vladar Tininega dela: »Vsak dan sem v pisarni ob devetih zjutraj, vprašanje pa je, kdaj se delo zaključi. Poleg tega sem odvisna od banke, pošte in institucij z uradnimi urami, tako da moram biti dopoldne fresh, clean and brave.«

Drugi ne morejo tako ostro definirati svojega delovnega časa. Nihče ne preverja prisotnosti na delovnem mestu in ne meri časa, ki je odmerjen za malico. Le elektronska pošta včasih razkrije, da je 'bojevnik' ob štirih zjutraj pošiljal e-sporočila …

»Ko grem ponoči na vece, razmišljam o Plemenu in nazaj grede pogledam še mejle, ali je Gregor kaj poslal, ker vem, da večkrat dela ponoči,« pravi Griša. Je pa prilagojeni delovnik tudi prednost: »Ko se mudi in je drugim prepozno, imamo mi še čas, ker delamo v dveh izmenah. Nekdo ponoči piše, drugi pa se zbudi in ga že čaka delo.«

»Življenje in delo v isti hiši je lahko prednost in slabost hkrati. Kadarkoli zvečer stopim iz sobe, se mi lahko zgodi, da me kdo zasuje z vprašanji: 'Ej, Tina, a si poslala dopis?' Tako se delo nikdar ne konča, zato se med vikendi rada umaknem iz hiše,« pravi Tina. V Vili se pač živi in dela za Pleme. Izza svojega prenosnika se oglasi še Miha:

»Poglej, zdaj sem hotel delati, pa vaju poslušam. To mi je pač bolj zanimivo. Včasih se zgodi, da pride Lado domov sredi noči, ker je totalno zaseden, in takrat se začnejo debate. Podobno je z Gregorjem. Če ne drugega, bi rad gledal film, pa ga tudi ne moreš, saj veš, da se je treba kaj zmeniti, naslednji dan pa se ne bomo videli. Tako se zgodi, da se ob enih, dveh zjutraj tukaj dogajajo hard core sestanki!«

Globalno pleme?

Londonsko izpostavo Urbanega plemena pooseblja Bogdan Skrbinšek, ki se mu vsaj enkrat na mesec pridruži Gregor. Tam je njuna osnovna misija širjenje Urbanega plemena, njegovih prodajnih poti in kulture Absintha Supreme, s katerim prodirata v londonske klube in lokale.

Še ne tako davno je moral Gregor po sestanku z angleškim distributerjem pijač razlagati, da gre v trgovino, zato naj mu ta, hvala lepa, ne pokliče taksija, saj je imel pri sebi le dva funta, kar ne bi zadostovalo za prevoz – sklenil pa je dogovor, vreden nekaj menedžerskih plač. Danes sodelujejo že s tremi distributerji in se pohvalijo s svojo prisotnostjo v najprestižnejših zvezdniških lokalih, kot so Maddox ali China White.

Da pa delo v tujini ni le prostočasna dejavnost, pove konkreten podatek o prodaji. Približno 50 odstotkov Absintha Supreme namreč prodajo v Londonu in z njim so postregli tudi že zvezdnikom, kot so Fun Loving Criminals, Queens of the Stone Age, Beasty Boys, Slash, Placebo, Groove Armada, The White Stripes, The Hives … in še bi lahko naštevali.

Sledite zelenemu zajcu!

Urbano pleme ves čas raste in se razvija, zato naslednji projekt posega v turizem. Ustanovili so hčerinsko podjetje, ki bo v sposobnih Tininih rokah, kmalu pa načrtujejo odprtje bara, hostla in destilarne v Stari Ljubljani. Bar se bo imenoval Pri zelenem zajcu (hja, brat tistega belega iz Alice v čudežni deželi, ki je zelen pač zato, ker je na absintu), hostel pa Green Rabbit's Hostel.

Plemenci so za te potrebe kupili hišo. Ja, prav ste prebrali. V čudežni deželi je to mogoče. Odpravili so se na nekaj bank, da bi dobili kredit. Pri eni so po naključju dobili zasebnega investitorja, ki je bil navdušen nad poslovnim načrtom, pri drugi pa ugoden kredit …

Kakorkoli že, najprej bodo odprli bar, za pomlad pa načrtujejo tudi odprtje destilarne in hostla, ki ne bo ponujal le postelj, temveč celostno izkušnjo. Turisti si bodo namreč tam lahko ogledali, kako se izdeluje absint. Proizvodnja bo sicer ostala na Gorenjskem, v ljubljanski destilarnici pa bodo v manjših količinah ponudili Absinthe Supreme Extra Fine.

In kot da absinterski hostel v Ljubljani ni dovolj, bodo kmalu prevzeli še ekološko turistično vasico Barbara's Village v Afriki – naravni odklop ob Gvinejskem zalivu v lesenih hišicah z ribjo in afriško restavracijo ter barom. In seveda veliko plemenskih, tokrat afriških ritmov.

Nemogoče?

Člani Urbanega plemena v svoj poslovni model in vse projekte, ki jim še zdaleč ni videti konca, strastno verjamejo. Live.Supreme zabave so le manifest supreme življenja, ki ga Pleme širi tudi navzven, med svoje prijatelje, znance in na njihove prijatelje. Znotraj vedno večje mreže posameznikov se tako združujejo mladostna energija, drznost in ustvarjalnost. Je to formula za uspeh? »Zelo je tvegano. Celo nemogoče je, da bi funkcioniralo, ampak ravno zato bo!«

Tekst Tamara Langus

FOTO Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord