S slovenskimi nacionalnimi simboli, grbom in zastavo, je kar nekaj križev in težav, od katerih je tisti z neprepoznavnostjo naše države v tujini samo najbolj prepoznaven. Dejstvo je, da vsaj z zastavo kot najbolj uporabljanim in izpostavljenim državnim simbolom veliko ljudi različnih poklicev in konjičkov ni zadovoljnih. Ne oblikovalci ne zastavoslovci (veksikologi), in če je soditi po njeni (ne)uporabi, prav tako ne navadni državljani, ki se jim ob dnevu državnosti ali samostojnosti ne da potegniti zastave s podstrešja, če jo sploh imajo.

Nezadovoljstvo je tako splošno in legitimno, da se celo vladajoči politiki ne zdi tvegano postaviti na stran tistih, ki podpirajo zamenjavo ali vsaj razpravo o državnih svetinjah.

V novembru smo si lahko v Narodni galeriji v Ljubljani ogledali izdelke tistih, ki so se odzvali javnemu povabilu državnega zbora oziroma Jožetu Školjču in vrgli na papir svoje zamisli. Ko se je avtor tega članka sprehajal med razstavljenimi deli, si ni mogel kaj, da ne bi pomislil na osnovno šolo.

»No, dragi otroci, pa narišite zastavo, kakršno bi radi imeli.« Panterji (teh je bilo po pričakovanjih največ), orli, golob, konj, koza, kozorog (ali mogoče gams), petelin in čebela so živali, ki naj bi nas zastopale. Izbira flore je nekaj manj pestra, večinoma lipov list in nagelj s približno enakim številom predlogov, potem so pa tu še primerki nežive narave, kot so, jasno, Triglav, morje, snežinka, srce, zvezde in kranjski klobuk. In vse mogoče barve.

Vem, da je najlaže šimfati in pljuvati, a skoraj ne gre drugače, kakor strinjati se z Zmagom Jelinčičem Plemenitim, ki je ob ogledu razstavljenega pomislil na ovitke za čokolado. Ampak to dobiš, če v izhodiščnih natečajnih pravilih zapišeš, da naj bi novi državni simboli pripomogli k večji prepoznavnosti države, njihovo izbiro pa prepustiš kar nekomu. »Opis bi morali najprej pripraviti opisno,« trdi politik, ki zagovarja spreminjanje simbolov že od leta 1994, »šele potem bi ga morali dobiti v roke oblikovalci.«

Pa ga niso, in smo dobili konjsko glavo. Kakor da obstaja v Sloveniji na tem področju praznina, kakor da smo res od včeraj. Je treba poudarjati, da mi državne simbole vendarle imamo, da niso sporni in da je problematična le njihova izpeljava?

Slovenske barve

Slovenska belo-modro-rdeča trobojnica kot osnova za vsako razmišljanje o izpeljavi nacionalnih simbolov je bila za slovensko zastavo določena leta 1836, ko jo je po barvah deželnega grba kranjske določil avstrijski cesar. Kdorkoli in kakorkoli, to niti ni pomembno, odločilno je to, da smo tako določeno zastavo uporabljali vse do danes, da se v vseh 167 letih ni skoraj nič spreminjala in da nihče, razen občasnih okupatorjev, ni čutil potrebe po njeni zamenjavi.

V 19. stoletju je premogla že omenjeni grb, bila nekaj časa povsem »gola«, po drugi svetovni vojni dobila za skoraj pol stoletja rdečo zvezdo, ki jo je po osamosvojitvi zamenjal novi grb. K temu izdelku ni bilo večjih vsebinskih pripomb, mogoče zato, ker se z grbom ne srečujemo vsak dan, še bolj verjetno pa zato, ker je Triglav kot njegova osrednja figura res najbolj priljubljena izbira.

Avtor tega grba je kipar Marko Pogačnik, ki je ob predstavitvi pojasnil, da spodnji del grba predstavlja slovensko pokrajino z alpskimi vrhovi na severu, primorsko na jugu in panonsko nižino na vzhodu. Valovnici predstavljata morje in pokrajino in ju lahko razumemo tudi kot splošna simbola za človekovo notranje ravnovesje in ujemanje moškega in ženske. Laična javnost je bila s Triglavom tako potešena, toda heraldiki so imeli in še imajo precej pripomb.

»Po heraldičnih zakonitostih bi moral biti grb na poznogotskem ščitu, slovenski je pa na zgornjem robu ukrivljen,« razlaga Jože Lajevec, predsednik društva Heraldica Slovenica, ki zagovarja stališče, da je z veljavnimi slovenskimi simboli nekaj treba storiti. »Drugič, ta naš Triglav, ki ga je tujcu nemogoče razložiti, nemogoče mu je dopovedati, da gre za gorski masiv.

Potem sta tu valovnici, ki naj bi predstavljali morje, ampak dve valovnici po heraldičnih zakonitostih pomenita vode, za morje so predvidene tri valovnice. Poleg tega grb nima rdeče barve in bi tako človek sklepal, da je tudi na zastavi ni. Na to smo opozorili tudi ob nastanku tega grba, ki so ga zato obrobili z rdečo barvo, ampak obroba ne velja za grbovno barvo. Če bi resen veksikolog dobil v roke slovenski grb, bi sklepal, da je naša zastava rumena, modra in bela.«

Lajevec zagovarja ohranitve sedanjih barv na zastavi, ne vztraja niti pri spreminjanju grba, čeprav se mu zdi velika škoda, da nismo izbrali karantanskega panterja, pravi pa, da bi morali grb in zastavo prilagoditi, da bi ustrezala heraldičnim in veksikološkim pravilom. »Minimalni spremembi, ki ju predlagamo, sta, da povečamo grb in ga prestavimo v sredino.«

Da so slovenski simboli »nujno potrebni oblikovne intervencije«, zagovarja tudi znani slovenski oblikovalec Miljenko Licul (mnenje navajamo s televizijskega omizja), ki pa v nasprotju z Lajevcem trdi, da grb nima na zastavi kaj delati in da je heraldika »način označevanja, ki pripada drugemu času«. Ni treba biti oblikovalec, da bi se strinjali z njegovo prvo tezo. Preseneča tudi to, da to nepotrebno podvajanje (če barve zastave izvirajo iz grbovnih, če je torej zastava »grb za drugačno rabo«) ni padlo v oči heraldikom. Zastava z nabreklim grbom, premaknjenim v sredino, je naravnost grozna.

Kaj torej storiti?

Človeka, ki razmišlja o nacionalnih simbolih, se zelo hitro poloti skušnjava, da bi tudi sam sodeloval v tem priljubljenem športu, sploh po ogledu prispelega na natečaj. Če lahko oni … A dajmo si, preden se brezglavo lotimo sestavljanja všečnih barv, linij in njihovega kombiniranja z menežerijo, postaviti izhodišča, ki bi morala veljati že za natečaj državnega zbora.

Slovenske barve ostanejo bela, modra in rdeča, ker so v veljavi zadnjih dvesto let in ni razloga, da bi jih Rusom, Slovakom, Čehom, Srbom in drugim na ljubo zamenjali. Večja prepoznavnost ni dovolj velik razlog za zamenjavo, saj ima kar nekaj drugih držav zunaj te skupine skoraj povsem podobne ali celo enake zastave, pa jih ne zamenjajo.

Treba je slediti osnovnim heraldičnim pravilom, ki so kljub vsemu varovalka pred prepogostim spreminjanjem in ponujajo logičen okvir za uporabo posameznih elementov grba in zastave. Danes moderni oblikovalski trendi ne bodo čez kakšno desetletje ne bodo več tako zelo moderni in kaj bomo potem? Spet spreminjali?

O panterjih, klobukih, orlih in podobnem je iluzorno razmišljati, ker jih ljudje ne bodo sprejeli. To priznavajo celo heraldiki sami, o tem je prepričan tudi Delov oglaševalski guru Jure Apih, ki pravi, da je »idejo Karantanije nemogoče skomunicirati« (novembrsko TV omizje). Poleg tega s panterji, ki jih je kar precej po svetu – med drugim v grbu nam zgodovinsko ne tako ljube avstrijske Koroške – pa z orli, ki grdo gledajo z vsakega drugega državnega grba, ne bi ravno pridobili bog ve kakšne prepoznavnosti.

Sprememba simbolov bi morala biti poceni.

Se pravi (upoštevaje predvsem zadnjo zahtevo), da se je treba lotiti zgolj popravka obstoječih, in ne izumljanja novih.

Imamo torej grb, na katerem ni rdeče barve in ki vsebuje zvezde, katerih barve ni na zastavi, poleg tega je na njem še nekaj malenkosti, denimo ukrivljenost ščita, oziroma jih ni, denimo valovnice za morje. Ščit lahko zlahka zravnamo, če je že treba, rdečo barvo dodamo pod morjem in naj simbolizira kopno, najvažneje – zvezde preselimo na zastavo, ki se bo tako ujemala z grbom (tega seveda odstranimo z nje) pa še prepoznavna bo postala.

Treh zvezdic, šesterokrakih, rumenih, neideoloških, ličnih, ki predstavljajo vesoljno večnost Slovenije (če hočete), ni mogoče zgrešiti kljub pogosto uporabljenim osnovnim barvam, na katerih se pasejo. Z minimalnimi spremembami grba se hkrati izognemo popravkom potnih listov in drugih dokumentov, ki lahko mirno počakajo na iztek roka uporabe, treh zvezdic pa tudi ni tako težko prišiti na zastavo, če se nam ravno ne da kupiti nove. Da nikoli v zgodovini Slovenije ni bilo treh zvezd na zastavi? Vzemite, malo boljšo lupo in si oglejte poštno znamko v njenem levem zgornjem kotu, kjer čepijo neprepoznavne v svoji majhnosti že dobro desetletje.

Lahko pa seveda ostanemo pri sedanjem grbu in zastavi z grbom, sprejmemo njeno neprepoznavnost in zamenljivost z drugimi, predvsem pa likovno neustreznost oziroma grdoto, če hočete. Bojim se, da se je na to najteže navaditi.

Proti spreminjanju

Glavni argumenti tistih, ki nasprotujejo spremembi simbolov, so, da prepoznavnost Slovenije ni odvisna samo od zastave; stroški, ki bi nastali pri tem; in to, da boljših, bolje sprejetih Slovenci nimamo in jih ne bomo dobili. Bolj kilavo, ne? Res je, da zastava ni v redu, ampak to je najbolje, kar zmoremo, bomo že potrpeli pa še privoščiti si ne moremo, ali kaj!?

Po aktualnih podatkih iz raziskave Slovensko javno mnenje (2002), ki jo opravljajo na fakulteti za družbene vede, 67,6 odstotka ljudi izraža podporo dosedanjim simbolom. Avtorji raziskave priznavajo, da bi najbrž dobili več podpore za spremembe posameznih simbolov tudi med tistimi, ki splošnega spreminjanja simbolov ne odobravajo, če bi vprašanje zastavili ločeno. Zdravljica kot državna himna ni vprašljiva, delikatna sta predvsem grb in zastava. Med tistimi, ki pravijo, da bi bilo treba spremeniti državne simbole, zagovarja spremembo zastave kar 76,4, grb 44,4 in himno 13,2 odstotka vprašanih.

TEKST: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ