Ne, ne bo nas pokopal covid-19, ampak smeti (piše Ana Turk)

Pa kako je mogoče, da smo se Slovenci, zlasti med epidemijo, prelevili v takšne packe? V smetilce? Razlogi so najmanj trije.

Egocentrizem namesto ekocentrizma

Prvi razlog: ker namesto ekocentrizma, ugotavlja Podjed, pod Alpami vlada egocentrizem. Ker se že debelo leto ves ljubi dan ubadamo izključno in samo s covidom-19. Z neprestanim umivanjem rok, maskami, varnostno razdaljo. Ukvarjamo se sami s seboj in s tem smo tako zaslepljeni, da spregledamo teme, ki so za nas in naše zdravje zelo pomembne. Kot je skrb za čisto okolje.

Otrokom tako ne pridigamo več, nadaljuje Podjed, kako naj poberejo papirčke, ampak kako naj si temeljito umijejo roke, kako naj se ničesar ne dotikajo.

Med embalažo pa steklo, papir, mešani odpadki

Drugi razlog: ker so se posledično na čelu piramide, besedo preprime psihologinja Eva Boštjančič, povsem premešale prioritete. Na vrhu zdaj kraljujejo politika, zdravstvo, gospodarstvo. Kaj pa narava, čisto okolje? Potisnili smo ju na stranski tir.

Še več: med epidemijo smo popustili celo pri skrbnem ločevanju odpadkov. Zlasti v večjih mestih, opaža Boštjančičeva. In tako v zbiralnik za embalažo mimogrede romajo mešani odpadki, steklo, papir.

Ker smo med epidemijo povsem pozabili na osrednje sporočilo matere modrosti; da je umazano, nasmeteno okolje leglo bolezni. Mnogoterih.

Brez palice pod Alpami očitno ne gre

Tu je še tretji razlog: Slovenci smo se med epidemijo prelevili v sprehajalce in pohodnike. Kar šestkrat več nas zajadra na planinske in tematske poti, številke iz analiz prebira gozdar in koordinator evropskih pešpoti Jože Prah.

A ker je ozaveščenost o skrbi za čisto okolje med epidemijo dodobra splahnela, so gozdovi polni plastičnih ovitkov tako sladkih pregreh kot hmeljevih napitkov. Tam so še veliki kosi plastike, ki so njega dni krasili avtomobile. Tudi gum in drugih strupenih odpadkov je malo morje.

Ker spodbude, opozorila in čistilne akcije (ena od njih nosi naslov Pometimo pred svojim pragom) ne obrodijo več sadov. Zato zraven korenčka pod nujno potrebujemo, tako Prah, tudi palico. Kot smo jo za divjanje po cestah. Vožnje smo umirili šele, ko smo dobili palice; radarje, visoke kazni. Enako je s smetmi, piko na i dodaja Prah.

In, glej, palica za smetilce je že na poti

Pobudo zanjo so zasejali pod streho Združenja občin Slovenije in pod taktirko njihovega predsednika Roberta Smrdelja. In pobuda je že zapisana v predlog zakona o debirokratizaciji, ta pa je že na mizah hrama demokracije. Pobuda za palico, imenovano naravovarstveni nadzorniki.

Občinski redarji tako ne bi več budno bdeli le nad prometnimi prekrškarji in onesnaževalci, ki v naravo spuščajo najbolj nevarne komunalne odpadke, ampak tudi nad tistimi, ki jo smetijo z gumami, plastiko. Na prste bi stopili tistim, ki zdaj brezbrižno smetijo in se skoraj vselej ognejo roki pravice in kazni za smetenje, visoki od 100 do 300 evrov. Ker jim nihče ne pride na sled.

Absurdno pa je, da namesto smetilcev kratko vlečejo lastniki gozdov. Ko namreč inšpektorji ugotovijo, da v gozdu ležijo smeti, smetilcev pa ne odkrijejo, mirno, ker jim tako veleva zakon, lastnikom gozdov zaukažejo, naj nemudoma s svoje grude odstranijo smeti.

In da je paradoks še hujši, lastniki gozdov so primorani smeti odpeljati na svoje stroške. In jih. Ker jih sicer inšpektorji udarijo po žepu za najmanj dva tisočaka. Lahko tudi za deset.

Covid jo bo podurhal, kaj pa smeti?

Na potezi so torej poslanci. Da požegnajo pobudo za občinske naravovarstvene nadzornike. In za njimi so na potezi župani in občinski sveti. Da nadzornike čim hitreje imenujejo. Da bo kazen doletela tiste, ki ogrožajo vse nas, naše zdravje, našo prihodnost, povzema Prah.

Zavedajoč se, dodaja Podjed, da jo bo covid-19, s katerim smo zdaj tako zaposleni, prej ali slej podurhal, smeti pa bodo ostale. In z njimi osiromašena narava, ki utegne sejati tudi smrt.

Zato bi morali, na veliki zvon obeša Podjed, že danes združiti moči. Kot smo jih pri covidu-19. Ta nas je namreč naučil, da lahko zmagujemo samo, če sodelujemo. Čiščenja našega planeta, pa ne samo virusov, ampak tudi smeti, bi se torej morali lotiti v slogi. In s spreminjanjem tistih slabih onesnaževanih navad, ki so med epidemijo postale železne srajce.

Čas je torej, nit pogovora spet povleče Boštjančičeva, za novo čistilno akcijo. Še pomnite tiste izpred enajst pomladi, ko je čistila vsa Slovenija? Pa tiste izpred treh let? To je daleč najboljši marketing in narava ga, tako Boštjančičeva, nujno potrebuje. Takšnega, ki trka na naša čustva.

Kot jih prebujajo Unescove številke o plastiki in smetenju.

Kako na leto na našem planetu izdelamo več kot 300 milijonov ton plastike, kar tehta skoraj toliko kot vsi Zemljani skupaj.

Kako je polovica izdelane plastike za enkratno uporabo.

Kako se plastika, vržena v naravo, razgradi šele po 500 do 1000 letih.

Kako na našem planetu uspešno recikliramo le desetino plastike, dobro desetino jo sežgemo, vsa druga konča v naravi. Največkrat na morskem dnu.

Kako je v oceanih že 500 mrtvih območij, kjer ne plava nobena riba več, tudi drugih morskih prebivalcev ni na spregled. Območja so velika za celo Veliko Britanijo.

Kako bo leta 2050 v oceanih več plastike, kot bo v njih plavalo rib.

To so številke, ki strašijo. In svarijo, kako je plastične embalaže iz dneva v dan več. Ker bi morali že danes in ne šele jutri to železno srajco sleči in si nadeti novo. Srajco z napisom; prinesi v trgovino svojo embalažo. Stekleno, papirnato.

Da bi se v velikem loku ognili novi epidemiji. 'Virusu' onesnaženega, opustošenega, s plastiko prežeta planeta. Na sleherni pedi obale. V gozdovih. Ob cestah. Povsod sama plastika. Ki ubija. Na obroke.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel