Ni me prepričala Greta. Ji ni bilo treba!

Greta je tista švedska najstnica, za katero se zgolj zdi, da je ni potrebno več predstavljati. O 16-letnici imajo danes praktično že vsi ’izdelano’ mnenje. Število zadetkov na spletnih iskalnikih gre na njeno ime v tisoče in praktično ga ni medija, ki s prispevkom o dekletcu s kitkami ne bi skušal zadovoljiti radovednost javnosti.

Ni me prepričala, ker ...

Svetovna slava je Greto dosegla šele pred dobrim letom dni, danes pa že velja za enega najbolj vidnih obrazov ekološkega aktivizma, ki si želi svet osveščati o nevarnostih klimatskih sprememb. T. j. taisti nevarnosti, o kateri 99 odstotkov znanstvenikov in klimatologov svari že več kot štiri desetletja, in katerih posledice lahko zadnjih nekaj let na lastne oči jasno vidi tudi sleherni nejeverni Tomaž.

In ko sem bila pred dobrimi tremi desetletji stara toliko, kot je Greta danes, sem bila glede okoljskih vprašanj (pa ne zgolj teh) ista, kot je danes Greta. Kot desetletnica sem si razbijala glavo z vprašanjem izginjanja zaščitnega ozonskega plašča okoli planeta in brala o tem, katera svetovna mesta bodo izginila pod vodno gladino, ko se bo stopil večni led na zemljinih polih.

Kot najstnica sem o tem ravno tako žolčno kot Greta občasno spregovorila o teh vprašanjih, da bi pri vrstnikih naletela na gluha ušesa in nejevero, odrasli pa za moja izpraševanja nikoli zares niso imeli časa. Imeli so pomembnejše delo. Potrebno je bilo služiti denar, postaviti hrano na mizo, dograditi hišo, kupiti nov avto …

Pa se je do danes nekako izšlo. No, skoraj.

Ko sem bila stara natanko toliko kot Greta, so odrasli tega sveta podpisali Montrealski protokol, s katerim so prepovedali uporabo določenih snovi in kemikalij, ki tanjšajo ozonski plašč. Ukrep je zalegel do neke mere, saj se je slabo desetletje kasneje koncentracija ozona stabilizirala, ozonska plast pa se je na prelomu tisočletij pričela celo obnavljati.

A medtem ko zatrjujejo, da se bo stanje zaščitne plasti vrnilo na raven pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja do leta 2060, sama na svojem obrazu že redno spremljam spremembe kožnih znamenj in se prav nič ne veselim neprestanega nastajanja novih temno obarvanih pigmentnih lis, ki so posledica izpostavljenosti nevarnemu soncu tekom zadnjih nekaj desetletij.

Če me je v Gretinih letih zazibala v spanje navidezno učinkovita akcija nad halogeniranimi freoni, ki so počasi izginili iz naših lakov za lase in zmrzovalnikov, nekaj premikov pa se je zgodilo tudi na področju ogljičnih izpustov (če zanemarimo grdo poglavje Volkswagnovih zavajanj), pa ima Greta desetletja kasneje glede tega na voljo nove informacije. Šele danes dostopne. Namreč: rešitev še zdaleč ni bila popolna, posledice spreminjanja globalne klime pa so z nami desetletja prej, kot so jih napovedovale najbolj pesimistične učene glave.

Naj svojo osebno izpoved zatorej skrajšam s tem, da mi Greta tekom svoje zagrete kampanje v resnici ni povedala veliko novega, še manj pa me je na temo klimatskih sprememb o nečem prepričala. Ji ni bilo treba. Še preden sem prvič slišala za Greto, sem bila glede okoljskih vprašanj že njenega mnenja. In če je zaradi svojih prepričanj (ali kar znanstveno dokazanih dejstev) sitna Greta, sem torej že dolgo (a veliko manj proaktivno) še kako sitna tudi jaz.

Tipologija Gretinih 'kritikov'

Z Greto, ki je glede okoljskih vprašanj brez dvoma na pravi strani zgodovine (in to v zares dobri družbi), me torej druži globoko strinjanje. Seveda se razhajava v detajlih potencialne rešitve problematike, pa tudi sicer sva si morda različnih mnenj glede možnih načinov izvedbe taistih rešitev, ko pa potegnem črto pod vse skupaj, je dejstvo, da ima Greta v meni gotovega (najmanj mnenjskega) zaveznika.

Čeprav ne verjamem v absoluten pomen rekla ’Tvoj prijatelj je tudi moj prijatelj!’, pa v Gretinem primeru velja, da so njeni nasprotniki na javnem podiju in na družabnih omrežjih prav zares tudi moji mnenjski nasprotniki. Naša mnenja se praviloma tudi ne krešejo zgolj na temo okoljskih vprašanj.

Med Gretinimi nasprotniki je namreč cel kup ljudi, ki jih sebi v veselje delim na nekaj naslednjih skupin.

Eden pogostejših je tip mešalcev megle, ki se slabe vesti najraje otepajo tako, da s prstom kažejo na (domnevno veliko hujše) napake drugih. Tako se jim potem ni potrebno spremeniti. Še več. O spremembah jim nato ni treba niti razmišljati več. Udobno se lahko zasedijo nazaj v svoje preobilne mehke fotelje, kjer pestujejo svoje male nevroze in si delajo utvare, da morda že so, kar si želijo, da bi lahko bili.

Mešalci megle se tudi značilno radi oglašajo na vse mogoče javne teme. Ko aktivisti, ki pomagajo živalim, priskočijo na pomoč zavetišču v Srbiji, se mešalci megle radi oglasijo češ, kaj pa zavetišče v njihovem kraju. In ko se taisti aktivisti posvetijo potepuškim mačkam na njihovi lastni ulici, se bodo mešalci megle oglasili, zakaj ne bi raje kot živalim pomagali otrokom v stiski.

Mešalcem megle ne bo nikoli zmanjkalo psevdo argumentov, s katerimi bi lahko vsaj malce zmanjšali vrednost dobrih del drugih, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti z mankom lastnih prodružbenih aktivnosti. Pri čemer še zdaleč ne mislim, da bi morali prav vsi postati Greta ali člani društva Mačjeljubk. Nasprotno.

Dobra dela so pogosto že prisotna v življenju tudi mešalcev megle. Morda so okoljsko že ozaveščeni in ločujejo smeti, a se jim ob Gretinih podvigih zdi, da njihova dejanja bledijo, ker niso v soju televizijskih luči. Morda pa svojih dobrih dejanj niti ne vidijo, ker so jim nekoč povedali, da je skrb za bližnje zgolj dolžnost (in da zatorej ne šteje). Mešalce megle je namreč strah, da bi soočeni s priliko najbolj angažiranih posameznikov v družbi sebe naenkrat ugledali kot manj … manj dobre. Raje kot soočiti se z vsiljeno jim lažjo, da niso ’dovolj’ (tudi dobri), svoj notranji konflikt rešujejo tako, da s prstom kažejo na napake zgolj domnevno ’boljših’.

Takoj za mešalci megle so tu vsevedeži. To so tiste vrste prepotentneži, ki težko prenesejo, da bi jim kdo ’solil’ pamet. O vsem, pa čeravno pogosto o ničemer, so bolj poučeni kot slehernik. In takšni Grete ne prenesejo že zato, ker o nekaterih stvareh prav zares ve več od njih. Ali pa ve stvari iz virov, ki jih sami kot zapriseženi teoretiki zarot apriori zavračajo.

Greti, ki z javnostjo deli zgolj v 99 odstotkih poenoteno mnenje znanstvene srenje, zamerijo celo njeno mladost in seveda pogum, da tudi svetovnim veljakom kdaj v brk zabrusi kakšno še posebno jezno in robustno. Ob tem pozabljajo, da so nekoč tudi sami ’skakali čez potok, kjer je bil most’. Zamerijo ji skratka to, da jim dnevno nastavlja ogledala, v katerih pa se prav zares nočejo videti.

A če doslej naštete še nekako razumem, pa težko razumem naslednjo skupino tipa nasilnežev.

Eklatanten primer takšnega ’bulija’ je Donald Trump, ki se s pozicije moči pogosto roga vsakršni drugačnosti, pri čemer pa praktično še zdaleč ni edini.

Če smo Donalda Trumpa zdaj že pretirano vajeni ’ad hominem’ napadov na vse in vsakogar, ki mu ne laska na vsakem koraku, pa gre tvit Vladimirja Putina na tem mestu uvrstiti v tisto podvrsto nasilnežev, ki svoja agresivna sporočila v svet pošiljajo s pokeraškim obrazom.

Če je Trumpa pri Greti zmotil premalo dekliško osončen obraz (pri čemer se mi pred oči takoj zapelje hipno temnenje obraza Melanije, ko ji Trump na inavguraciji obrne hrbet), pa Putin z namigovanjem na neukost - in po njegovem očitni zmanipuliranosti otroka s strani zlonamernih odraslih - nad Greto pošlje trume teoretikov zarot tega sveta. In veliki ’mojster lutk’ bo verjetno že vedel, kako se takšnim zadevam streže, mar ne?

Najstnica Greta v samozadovoljnem ohranjanju statusa quo v svetu ni zmotila le predsednikov dveh najmočnejših političnih, vojaških in gospodarskih sil sveta – mojstrov lutk osebno (čeravno si pri Trumpu nisem še čisto povsem na jasnem, ali ni bolj kot mojster raje kar lutka), ampak tudi medijsko mašinerijo, kamor prištevam tudi vse spletne trole in njim sorodne mnenjske voditelje tega sveta.

In tako smo prišli na zadnjo točko moje zasebne tipologije, to so: mrhovinarji tega sveta.

Zdi se, kot da so spletni portali, pa tudi družabna omrežja in forumi, ki pa jim še kako sledijo tudi ’stari’ mediji, eksplodirali na ključno besedo Greta. Ker ta hip nimam na voljo ustreznega orodja, s katerim bi podkrepila svojo subjektivno oceno o tem, da v medijih trenutno prevladujejo kritično nastrojeni prispevki, ki pogosto tekmujejo v tem, kdo se bo o Greti izrekel bolj pritlehno, bom na tem mestu stvari pustila zaenkrat stati. Zagotovo vem le, da jih je (še posebno slabo argumentiranih in privlečenih naravnost za lase) veliko preveč.

Namigovanjem o Gretini opranoglavosti in zmanipuliranosti, bodisi s strani slavoželjnih staršev (ker naj bi Gretina mama nekoč nastopila celo na Evroviziji) ali kar močnih lobijev (med katerimi so zagotovo tudi velike gospodarske družbe), so se v zadnjem času pridružila še brezsramna in naravnost abotna namigovanja na to, da dekle s tolikšno množico diagnoz duševnega zdravja pač ne gre jemati resno in celo, kako močno njene kitke spominjajo na nacistično propagando izpred sedmih desetletij.

Takšne vrste udarci pod pasom me seveda močno razjezijo, a to še ne pomeni, da se bom zato Greti pridružila na njenem naslednjem jadranju čez veliko lužo. Lahko pa naredim nekaj drugega. Lahko pošljem nekaj besed razuma v ’eter’ še sama. In to ne le za Greto, temveč za vse, ki so ji tako ali drugače podobni.

Gretina supermoč!

O tem, da je Greta poseben otrok – še kako mišljeno v najboljšem možnem smislu, sem na spletnih mestih, ki jim verjamem bolj kot večini drugih, lahko brala naslednje:

• Greta jih je imela osem, ko je prvič slišala za klimatske spremembe in že takrat jo je zaskrbelo, ker odrasli ne ukrepajo dovolj, da bi preprečili, kar se zdi neizogibno. Ko je bila stara 11 let, so jo te stvari že tako skrbele, da je povsem izgubila apetit in posledično zaostala v rasti ter se zaprla vase in prenehala komunicirati z ljudmi. »Ne staršev in ne mojih vrstnikov ni zanimalo, kaj se dogaja s planetom. Zdelo se mi je, kot da sem v tem čisto sama.« Potem se je v nekem trenutku odločila, da se mora nekaj spremeniti. K spremembam življenjskega sloga je začela nagovarjati najprej domače. Starše je nagovorila, da sta postala vegana, mamo Maleno Emman, slavno operno pevko, pa pregovorila, da je prenehala potovati z letalom. Sledil je njen slavni protest. 20. avgusta 2018 je Greta sama samcata stopila pred švedski parlament s transparentom, na katerem je pisalo: "Skolstrejk För Klimatet". Vse drugo je zgodovina. Greta je hitro postala ena najbolj razvpitih, hkrati pa tudi javnemu mnenju izpostavljenih ljudi na svetu. Čeprav so se v njeni mreži kontaktov znašli tako znanstveniki kot aktivisti, o lastnih akcijah še vedno odloča sama, pa tudi govore, po katerih je danes že postala znana, si še vedno piše sama.

Navkljub svoji mladosti Greta sredi enormne pozornosti, ki jo je zadnje mesece deležna, ohranja mirno kri z neverjetno stopnjo zrelosti, vsem očitkom navkljub. Neverjetno pokončno prenaša tudi najbolj nizke udarce na račun njene nevrodivergentnosti. Greta ima namreč diagnozo avtističnega spektra, bolj natančno: Aspergerjev sindrom. In ko so se zaradi njene duševne posebnosti nanjo spravili pisuni brez osnovne psihološke izobrazbe, se je Greti v bran postavila še psihiatrična stroka in pa svojci oseb s podobnimi motnjami.

Eden izmed njih je bil tudi Mark Banschick, psihiater za otroke in najstnike, ki se je v kolumni za Psychology Today takole izrekel za Greto:

»Thunbergova je vodja, ne sledilec. Uspela je prebuditi generacijo, ki ji ni vseeno za vprašanje klimatskih sprememb in ki ta vprašanja jemlje resno. Z iskreno naslovitvijo na neaktivnost političnih voditeljev pa ji je uspelo zbuditi pozornost celotnega sveta. Natolcevanja, da je Thunbergova kartonasta lutka, ki jo nadzirajo odrasli, in da zato njene besede in aktivnosti nimajo veljave, je zatorej zgolj paternalizem, ki se skriva za navidezno skrb in je v popolni kontradikciji z dejstvi.«

Omenjeni psihiater ogorčeno zavrača tudi terminologijo, s katero mediji, kot je Fox News, naslavljajo Greto: »Imenovati Greto ’mentalno bolni švedski otrok’ je čisto navadna infantilizacija, ki se ne napaja iz pristne skrbi za atipičnega, temveč prikritega prezira do domnevno šibkejšega.«

Ker je Greta predstavnik ne tako majhne skupine nevroatipičnih posameznikov, ’tipični’ komentatorji v svoji ignoranci brez sramu namigujejo, da 'takšna' najstnica enostavno ne more funkcionirati, kaj šele tako uspevati, brez pomoči zunanjih agentov.

Na tej točki boste med nasprotniki Grete našli posameznike vseh vrst političnih usmeritev. Združeni v skupnem predsodku do duševno atipičnega zgolj razkrivajo še eno rak rano sodobne družbe, t. j. nesposobnost razumeti, da je divergenten način razmišljanja v svetu, ki mu vladajo zgolj duševno tipični posamezniki (in ki mu evidentno ne gre ravno najbolje), lahko ne le prednost, temveč hkrati tudi rešitev!

In če končam s podatkom, da Mark Banschick v svojem blogu prostodušno prizna, da z Greto morda lažje sočustvuje, ker tudi sam živi z diagnozo Aspergerja in motnjo pomankljive pozornosti (ADHD), se boste morda vprašali, ali tudi pisec dotične kolumne morda le ni tudi sam nekoliko atipičen? Ker saj potem je vendarle vse jasno, ne enega ne drugega in ne tretjega ni treba jemati resno.

Z blago obliko disleksije in izrazitim talentom za disociacijo spodaj podpisana kaj lahko sodim med možgansko drugačne, kar pa me po mnenju dr. Gail Saltz še zdaleč ne naredi za nekaj 'manj' od morebitno bolj tipičnih. Nasprotno! Ali ... kot avtorica med drugim piše v svoji knjigi Moč različnosti - Vez med duševno motnjo, nadarjenostjo in genialnostjo:

»... v resnici obstaja neka idealna točka, na kateri lahko posameznik izrazi svoje posebne sposobnosti, odlike ali iskrico genialnosti, ki jih povezujemo s katerokoli možgansko razliko. Ta idealni razpon obstaja med ekstremoma običajne možganske funkcije in akutno boleznijo. Z drugimi besedami, oseba z blažjo do zmerno obliko bipolarne motnje bo prej ustvarjalno plodna kot pa oseba brez bipolarne motnje ali oseba s težjo obliko bipolarne motnje.«

Ste vsaj za hip morda uzrli Gretino ’največjo šibkost’ še v nekoliko drugačni luči?

Zase ta hip z gotovostjo vem le eno. Namreč vem, katera knjiga se z naslednjim knjižnim nakupom zagotovo uvrsti na vrh mojega bralnega seznama. To si zasluži med drugim tudi zato, ker že v uvodu vznemiri z namigom, da se ’čisto vsak zdrav posameznik nahaja na neki točki psihopatološkega spektra’, kar dejansko pomeni, da se v dimenzijah npr. shizofrenskega, avtističnega ali afektivnega tekom normalnih dnevnih nihanj z Greto za hip lahko srečamo prav vsi. In ja, to velja tudi za najbolj dolgočasno možgansko tipične.

I'm not public about my diagnosis to "hide" behind it, but because I know many ignorant people still see it as an "illness", or something negative. And believe me, my diagnosis has limited me before. >

— Greta Thunberg (@GretaThunberg) August 31, 2019

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord