Nogomet je v postmoderni družbi postal mnogo več kot podenje 22 dedcev za okroglim usnjem.

Z množičnostjo in globalno priljubljenostjo je že davno poteptal de Coubertainova načela o pomembnosti sodelovanja.

»Ljudje v tej zmesi pozitivnih in negativnih čustev doživljajo svoje neizživete zgodbe in iz nje črpajo življenjsko energijo,« pravi dr. Mojca Doupona Topič, profesorica na fakulteti za šport, ter povzema teorijo Michaela Elliota, da so polni stadioni in množica gledalcev pred ekrani v postreligioznem svetu, v katerem živimo, nadomestilo za prazne cerkve. Bog je mrtev, hvala Bogu, da imamo fuzbal!

Milijoni, milijarde

Nogometne tekme so ena najbolj gledanih medijskih vsebin sploh, razsežnost nogometa pa najbolje razkrije podatek, da so bili med finalom svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 2006 v istem trenutku kar 603 milijoni (!) ljudi prikovani pred male zaslone zaradi ene in iste stvari – nogometa.

Ta moštvena igra iz leta v leto podira vse rekorde tudi na stari celini. Če vemo, da si je lanski finale lige prvakov med Milanom in Liverpoolom v neposrednem prenosu ogledalo več kot 150 milijonov Evropejcev iz 45 držav, ni dvoma, da za tem najprestižnejšim klubskim tekmovanjem na svetu stoji gromozanska mašinerija in – denar. Ogromno denarja.

»Liga prvakov se prodaja kot 'premium produkt' v našem programu, zato je oglaševanje v tem delu programa dražje,« pojasni Tanja Rotovnik s TV3, ki v naši deželi ekskluzivno prenaša to elitno tekmovanje, ter nakaže, od kod se v blagajni UEFA (Evropske nogometne zveze) znajde več kot milijarda evrov. Megalomansko vsoto 750 milijonov evrov, ki se približa bruto narodnemu dohodku kakšne državice, so v lanskem tekmovanju razdelili samo za nagrade sodelujočim klubom!

Tako je vsaka od 32 ekip, ki so se uvrstile v glavni del tekmovanja, prejela po 4,4 milijone, za vsako zmago pa še dodat­nih 600 tisoč evrov. Nasmeški Silvia Berlusconija in preostalih Milanovih klubskih funkcionarjev na tribunah istanbulskega stadiona ob lanski osvojitvi pokala in skupni beri slabih 40 milijonov evropskih zlatnikov (samo za zmago v finalu sedem milijonov!) tako niso bili nič presenetljivega ...

Kdo je še v vrsti?

Tudi letošnja liga prvakov je in bo brez dvoma tema pogovorov v sleherni vaški krčmi. Šestnajst ekip, ki se bodo 19. februarja prvič in čez 14 dni še v povratnih srečanjih udarile v osmini finala (pari: glej okvirček!), ima za seboj nadvse zanimiv jesenski del tekmovanja. V glavni del tekmovanja, skupinsko fazo lige prvakov, je po utečeni formuli tudi letos vstopilo 32 najboljših evropskih ekip.

Nekateri klubi so se tja prebili skozi sito kvalifikacij, najbolje uvrščeni iz močnih evropskih nacionalnih lig pa imajo v ligi prvakov tako ali tako 'abonma' in so v tekmovanje uvrščeni neposredno. Med slovitimi imeni, ki že imajo v svojih vitrinah tudi veliki pokal pokala državnih prvakov, kot se je liga prvakov imenovala nekoč, jih je tokrat kar nekaj obtičalo v kvalifikacijah.

V bobnu med 32 imeni tako ni bilo nizozemskega Ajaxa, praške Sparte in tudi ne beograjskih rdeče-belih, ki smo jih pred 17 leti tako po božansko slavili ob osvojitvi tega prestižnega tekmovanja.

Ples žogic se je tudi letos že na uvodnem žrebu poigral z nekaterimi favoriti in jih pahnil v skupine z izjemno trdoživo druščino. Za 'skupino smrti' se je na koncu izkazala skupina E, kjer sta Lyon in škotski Glasgow Rangers do zadnjih minut odločilnega šestega kroga bíla srdito bitko za uvrstitev v osmino finala. Na koncu so Francozi z zmago v Glasgowu vendarle oprali svojo čast in se z Barcelono, ki si je napredovanje zagotovila že prej, prebili v nadaljnje tekmovanje.

Zanimivo je bilo tudi v skupini A, v kateri so nogometaši Liverpoola najvišji zmagi v zgodovini Lige prvakov navkljub – kar z 8 : 0 jih je po betici dobil turški Bešiktaš – ujeli šele zadnji vlak v smeri Moskve in na njem prisedli k Portugalcem, ki so si vozovnico za Rusijo zagotovili prvi.

Manj sreče kot Porto, v katerem je naš Zlatko Zahovič v sezoni 98/99 zablestel z neverjetnimi sedmimi goli in bil pred izločilnimi boji celo prvi strelec tega elitnega tekmovanja, je imela v skupini B Valencia. Letos povsem razglašeni Španci, s katerimi je ob prelomu tisočletja Zaho (levo) kot edini Slovenec do sedaj brcal v finalu lige prvakov, so zasedli zadnje mesto v skupini in le nemo opazovali, kako sta novim evropskim dogodivščinam naproti odbrcala londonski Chelsea in Schalke 04.

Angleži so bili bolj kot zaradi dobrih iger v središču pozornosti ob zamenjavi na trenerskem stolčku, s katerega je ruski naftni mogotec Roman Abramovič napodil najbolje plačanega trenerja vseh časov, šarmantnega Joseja Mourinha (5,5 milijona evrov letne plače).

Iz skupine C sta se med 16 najboljših uvrstila 'beli balet' in grški Olympiacos. Madridski Real, ki mu je v letošnji sezoni nemški trener Bernd Schuster (na leto pobaše bore štiri milijončke evrov) vnesel v igro precej več discipline, je najuspešnejši klub v zgodovini prvakov. Od leta 1955, ko se je rodilo to mednarodno tekmovanje najboljših evropskih klubov, so kar devetkrat ovili Evropo v belo in dvignili prestižni pokal.

Ali jim bo to uspelo še desetič, je pred frebruarskim vnovičnim zagonom stroja lige prvakov težko reči, zagotovo pa se bosta za svoj prostor pod evropskim soncem krčevito bojevali tudi ekipi škotskega Celtica in Milana, ki sta pokorili skupino D. Prav Italijani kot zmagovalci lanskega napetega finala v Istanbulu se bodo še posebej trudili, da se bo pokal še eno leto bohotil v milanskih klubskih vitrinah.

»Iz najbolj džentelmenske lige, kjer se igra najbolj pošten in moški nogomet,« kot pravi nekdaj izvrstni napadalec, sedaj pa sovoditelj studia Lige prvakov na TV3 Primož Gliha, v osmino finala potuje tudi Manchester United. V družbi italijanskih soborcev iz skupine F, Rome, bodo resni kandidati za končno zmagoslavje.

Zagotovilo, da bodo ulice od 19. februarja ob torkovih in sredinih večerih samevale, mi pa s pirom v rokah, mastnih od čipsa, prikovani pred malimi (in večjimi) zasloni, so še preostala štiri moštva iz skupin G in H, ki bodo švicala v osmini finala: Inter, Fenerbahče, Sevilla in Arsenal.

In kje smo Slovenčki?

Jah, trenutno smo na zemljevidu vrhunskega evropskega nogometa kot tudi na svetovni jakostni lestvici skorajda pozabljeni. Zadnji Slovenec, ki je za Lille zaigral v 'ligi vseh lig', je bil pred dvema letoma Mile Ačimović, od takrat pa Slovenci prav nič ne rijemo po vzorno pokošenih evropskih travnikih. Z majhno izjemo – dedek Mraz je za novo leto Slovencem prinesel darilo v obliki Mirnesa Šišića.

Šestindvajsetletnik, ki je slovenski športni javnosti zaradi dolgega igranja v tujini domala nepoznan, bo v spomladanskem delu zaigral za atenski Olympiacos in morda vendarle vtisnil slovenski pečat v letošnje tekmovanje najboljših evropskih nogometnih klubov, kjer nas do sedaj resda ni bilo v obliki bojevnikov, smo se pa vsaj bojevali za red in pravico. To namreč na tekmah najvišjega ranga deli Darko Čeferin, o katerem si več preberite v okvirčku.

Čeprav se Kranjci nikoli nismo imeli za žogobrcarski narod, smo le imeli svoje prebliske in takrat je na sončni strani Alp vladala prava nogometna evforija. V sezoni 1999/2000 je Mariboru uspel neverjetni met, ki se še danes zdi kot znanstvena fantastika. Vijoličasti so v nepozabnih tekmah izločili francoskega giganta Lyon in vstopili v pravljični svet lige prvakov.

Pravljica se je sicer z zmago nad Kijevom in remijem z Bayerjem končala na zadnjem mestu v skupini, toda »dva meseca sanjati te za ostale slovenske klube nikdar izpolnjene sladke sanje je bilo nepopisno,« se Igor Jurišič iz kluba vijoličastih spominja tistih dni. Organizacijsko je bil to ogromen projekt, kajti infrastruktura, velika slabost slovenskega športa, je bila takrat še bolj na psu kot danes.

Po besedah Igorja Jurišiča pa je imelo igranje v druščini evropskih nogometnih velikanov poleg pravljične zgodbe tudi temen nauk, saj so nerealno vzbrsteli apetiti in za slovenske razmere 'vesoljske' pogodbe z igralci kljub 6,7 milijona švicarskih frankov, ki so takrat kapnili v blagajno Štajercev, klub pahnili v hud finančni primanjkljaj, »ki pa ga počasi vendarle uspevamo popraviti in se vrniti na zeleno vejo«.

Luč na koncu predora – akhm, te v Sloveniji kopljemo nenavadno dolgo – vidi tudi edini slovenski nogometaš, ki je pustil velik pečat v moderni ligi prvakov, Zlatko Zahović: »Nisem nostalgik, in čeprav se občutka, ko sem bil v Portu najboljši strelec med najboljšimi nogometaši sveta in leta 2000 z Valencio celo nastopil v finalu, ne da opisati, uživam v novi vlogi športnega direktorja Maribora, ko vidim, da se slovenski nogomet počasi vendarle razvija v pravo smer.«

Že, že, Zlatko, toda finale lige prvakov in slovenska nogometna liga sta za zdaj vendarle dva različna svetova! »In tako bo tudi ostalo, dokler se ne bo popolnoma spremenilo slovensko dojemanje nogometa,« precej bolj kritično gleda na stanje Nenad Protega, direktor državnih prvakov, Domžal. Z Zlatkom se strinjata, da je treba pred kakršnimkoli omenjanjem lige prvakov slovensko javnost ozavestiti, da je nogomet globalno najpomembnejša postranska stvar na svetu in predvsem dober biznis.

»Šele ko bo imel nogomet v Sloveniji medijsko, finančno in politično podporo, ko bodo ljudje namesto atraktivnih nasprotnikov hodili gledat svoje junake in jih prepoznavali po ulicah, kot se dogaja domala po vsej zemeljski obli, se bomo lahko začeli pogovarjati o ligi prvakov. Preprosto je to prevelik biznis, da bi se ti z ravnijo nogometa, kot jo imamo pri nas, kar 'usralo' vstopiti vanj,« še pojas­njuje domžalski športni direktor.

Da smo Slovenci očitno res smučarski narod, je potrdil tudi dolgoletni televizijski reporter Igor Bergant, ki je v svoji karieri do obisti spoznal tako beli kot tudi nogometni cirkus. Po njegovih besedah so v minulih letih naredili mnogo, da bi gledalcem približali domačo ligo, kar je poglavitnega pomena, toda celo rejtingi gledanosti slovenske reprezentance so nižji od prenosov smučarije in smučarskih skokov.

Hja, očitno Ballacka, Kakaja, Ronaldinha in druščine res še ne bomo tako kmalu gledali tekati po slovenskih travnikih, toda kaj nam po mnenju Slaviše Stojanovića, ki s kontinuiranim delom na krmilu domžalske barke dokazuje, da so vsakotedenske zamenjave trenerjev v slovenski ligi jalovo početje, po športni plati manjka za preskok na višjo kakovostno raven?

V nasprot­ju z Gliho, ki trdi, da težava izvira že iz dela z mladimi, ki jih trenerji ne vzgajajo v široko razgledane, močne osebnosti, Stojanovič pravi, da »v slovenskem nogometu z mladimi dobro delamo in po tehnični plati tako ne zaostajamo veliko. Manjkata pa nam hitrost razmišljanja in veliko več tekanja. Predvsem pa profesionalnejša miselnost nogometašev; mnogi naši nogometaši v tujini ne igrajo, ker niso navajeni na 100-odstotni pristop do dela, in preden pokapirajo sistem, so že na tribuni.«

Nadvse zanimiva je analiza slovenskih genskih predispozicij, ki nam jo je zaupal Primož Gliha: »Dejstvo, da je populacija, ki živi v Sloveniji, pomešana z drugimi narodi bivše Jugoslavije, dokazuje, da talent na naših tleh je prisoten, toda na žalost zelo težko privre na dan.«

Navkljub soglašanju, da bi ob pravi športni klimi in zgoraj omenjenemu preobratu slovenske športne miselnosti lahko tudi iz klenih, doma zraslih fantov naredili evropsko enajsterico, trener državnih prvakov s kislim nasmeškom priznava, da bo za uresničenje svojih načrtov, treniranje vrhunskega evropskega moštva še za časa svojega tuzemskega bivanja, bržkone treba čez meje simpatične domovine.

Za Moskvo!

Poslastica letošnjega tekmovanja bo 21. maja v Moskvi. Do končne postaje lige prvakov bo ob veliki izenačenosti ekip v letošnjem tekmovanju izjemno težko priti, še posebej, ker je, kot v zanosu pove Zlatko Zahović, »motivacija na tekmah lige prvakov vedno še za razred višja«. Nogometni gladiatorji preostalih 16 ekip nam bodo do konca maja, ko bosta na osrednji moskovski stadion Lužniki prikorakali najboljši enajsterici, tako v osmini, četrt- in polfinalu postregli še z veliko kruha in iger. No, gledalci bomo imeli igre, igralci pa z visokimi nagradami za uvrstitev v vsak naslednji krog – kruh. Pošteno.

Da bo vse tako, kot se za finalno tekmo tako velikega tekmovanja spodobi, bo nogometaše in 84.745 srečnežev, ki bodo prišli do najbolj želenega koščka papirja, moskovski športni objekt pričakal v pražnji opravi. Štadion, ki je vajen visokih gostov, saj so na njem že leta 1980 potekale poletne olimpijske igre, je eden redkih, na katerem je položena umetna trava. Hude ruske zime so zlomile celo jeklene nemške vojake, kaj ne bi nežne nogometne travice. Toda finale lige prvakov si vendarle zasluži najboljše, zato bodo samo za zaključni dvoboj poleg popolnoma prenovljene celotne infrastrukture položili povsem novo travnato površino.

Okej, Slovencev – če naš Mirnes z Olympiacosom ne bo šokiral Evrope – očitno ne bo na letošnjem nogometnem veledogodku. Koga, zaboga, pa bomo gledali na Lužnikih tistega prijetnega poznomajskega večera? Prav nihče od sogovornikov ni upal napovedati ekipe, ki bo v Moskvi dvignila veliki pokal.

»Med tako izenačenimi ekipami je nemogoče karkoli napovedovati. Odločili bodo trenutna forma, poškodbe, kartoni in še nešteto malenkosti,« so se strinjali slovenski nogometni strokovnjaki. Z zanimivega zornega kota je možnosti sodelujočih ocenil Zlatko Zahović, ki je v zadnjih letih zasledil trend zmagovanja tistih ekip, ki so pogorele na drugih frontah – v domačih prvenstvih in pokalnih tekmovanjih. »Tako so se lahko v poplavi tekem, ki jih igrajo nogometaši velikih nogometnih držav, osredotočili le na ligo prvakov.«

Ker vemo, da ste do konca tega sestavka prišli tudi zaradi namiga za športne stave, vam, dragi bralci, Playboy z veseljem prišepne, da se po Bergantovem, Stojanovićevem in Glihovem mnenju najboljši nogomet igra na Otoku. Pa tudi Real, Milan in Inter so močni, pravi Zaho ...

Tekst: Rok Bulc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord