Pisec je v vsakem primeru iskalec resnice, ki jo vedno lahko primemo za več krajcev hkrati. Svojo vizijo išče po lastni podobi sveta, ki je včasih pristna in prijateljica res­nice, včasih izkrivljena v svojem fiktivnem pršenju, včasih pa je njeno gibalo gola provokacija. Pokojni enfant terrible, Charles Bukowski, je denimo imel nenavadno maščevalno metodo. Sicer so dob­ro znane njegove kolumne, zaradi katerih je izgubil službo na pošti, a še bolj zanimive so njegove otročje maščevalne geste, namenjene piscem in urednikom, ki so ga zavračali. Ko je bil kratek čas urednik neke sicer obrobne revije, je vsem tistim, ki so zavračali njegove tekste, tudi sam zavrnil pisarijo. Njihove literarne izdelke je namakal v pečena jajca, po njih uriniral, jih polival z vinom in dopisoval opolzkosti, potem pa jim tekste vračal na domači naslov. Kot urednik je večinoma pogledal samo ime in preden je kuverto vrnil, napisal: »Jebi se s tem zmazkom!«

In če pogledamo še nekoliko nazaj med literarne boeme, bomo hitro naleteli še na maso pesnikov in pisateljev, nad katerimi so se ljudje in javnost zgražali, cel niz avtorjev pa je končal na sodiščih in v zaporih. Spomnimo se prekletih pes­nikov, Charlesa Baudelaira, Paula Verlaina in Arthurja Rimbauda, ki niso le živeli za 19. stoletje škandalozno in za malomeščana popolnoma nesprejemljivo živ­ljenje, temveč so tudi streljali drug na drugega, če se spomnimo ljubosumnih eskapad med Rimbaudom in Verlainom. Navsezadnje pa sta bila tudi za slovensko literarno zgodovino ključna avtorja, Prešeren in Cankar, prav tako na seznamu osovraženih. Dr. Rugelj je za Prešerna tako vedno trdil, da je bil vrhunski umetnik in nikakršen človek, pijanec, naša mladež pa nemara večkrat bolj obvlada pripoved o tem, kako je Cankar pijan padel po stopnicah in umrl, kakor da bi znala poleg Hlapca Jerneja našteti vsaj še eno njegovo delo.

Bi torej lahko rekli, da je vsak dober pisatelj kdaj osovražen? Hja, kdor ni nikoli osovražen (tudi nasploh), ta je vedno sum­ljiv … Poglejmo si deset literatov, ki so tako ali drugače razburkali svetovno javnost – od umetniške kompleksnosti, političnih prepirov in verske ogroženosti do banalnih in plebejskih zdrah in groženj.

1. Peter Handke

Leta 1942 rojeni avstrijski pisatelj je slovenske matere sin in je živel kot ahasver, dokler si ni omislil stalnega bivališča v vili pariškega predmestja. Kot pisatelj, dramatik in pesnik je mojster senzibilne artikulacije, in bralec neskončno uživa v njegovih ponotranjenih opisih, ki jih vrtinčijo nežne vibracije. Vendar pa se njegova, za umetnika tipična dvojnost pretihotapi na plan v javnem nastopanju in politični percepciji in viziji sveta. Čeprav se je veliko ukvarjal tudi s slovenskimi koreninami in slovenski narod večkrat poniževalno opsoval, je najbolj znan po svojih 'srbskih' eskapadah.

Večkrat je obiskal Srbijo, se s kokardo sprehajal na Miloševićevem pogrebu in zagovarjal veliko Srbijo. V svoji škandaloz­ni nepopustljivosti je šel celo tako daleč, da je zaradi podpore veliki Srbiji popljuval večino drugih evropskih narodov in njihovo politično stališče do Miloševićevega režima. A zdi se, da je Peter Handke zgolj provokator, ki se naslaja v soju žarometov in to počne predvsem zaradi medijske samopromocije, katere namen ni nikomur jasen, saj gre vsekakor za enega največ­jih živečih pisateljev sploh.

2. Michel Houellebecq

Leta 1958 na otoku La Réunion hipijskim staršem rojeni francoski pisatelj je znan po romanih Razširitev področja boja, Osnovni delci, Platforma in Možnost otoka. V svojih delih z nihilističnimi podobami prikazuje izpraznjenost sodobnega sveta, človeško tavanje in nihilizem, obsedenost s seksualnim, lepim in erotičnim ter preziranje grdega in gnusnega. Njegovi junaki so povečini filozofsko navdihnjeni samci, ki so zavozili ali pa so na poti postati izmeček družbe, edino upanje pa jim ponuja razvrat v vseh fizičnih in mentalno razkoščičenih oblikah. Po romanu Možnost otoka je sam posnel tudi film, nad katerim pa se je večina kritikov zgražala in masovno zapuščala premiero na 61. filmskem festivalu v Locarnu. Pisatelj in tokrat tudi režiser se kajpak tam sploh ni prikazal … V

eliko ljudi ga ima za šarlatana, verskega nestrpneža in nezaustavljivega mojstra provokacije, vendar Houellebecq ne reagira ne na žalitve ne na provokacije in ne na zgražanje. Znan je po tem, da se hrani prav s protislovji in se ima za mučenca umetnosti in sprevrženega sodobnega sveta. Z romanom Osnovni delci je sicer dosegel večji svetovni sloves kot katerikoli živeči francoski pisatelj, vendar pa je kraljevič preziranih umetnikov postal predvsem zaradi afnarije, da ne more nikogar imeti rad.

3. Salman Rushide

Veliki indijsko-britanski pisatelj in esejist. Njegovo najbriljantnejše delo je minuci­ozno in jezikovno bohotno napisan roman Otroci polnoči, eden največjih romanov 20. stoletja. Najbolj znan pa je po delu Satanski stihi (1988), v katerem so islamski fundamentalisti videli žalitev preroka Mohameda in zaradi katerega je bil deležen fatve. Izrekel je ni nihče drug kot sam ajatola Homeini 14. februarja 1989 in na njegovo glavo razpisal tudi visoko denarno nagrado. Rushdie je pisatelj, ki je v sodobnem času sprožil težko in zapleteno vprašanje o literarni semantiki in percepciji znotraj religioznih krogov; ta vprašanja bodo nemara še dolgo burila duhove, saj so meje škandaliziranja in 'šikaniranja' določenih religioznih postulatov zabrisane in nedoločljive.

Poleg tega, da je Rushdie vrhunski pisatelj in svoje slave nikakor ne dolguje fatvi in izvenliterarnim škandalom, pa je zaradi slednjih zanimiv tudi za rumeni tisk. Na eni strani se njegovi dolgoletni osebni varnostniki pritožujejo, da je skopuh in, hja, pezde, nesramen in obupen človek. Rushdie to kajpak zanika. Na drugi, še intrigantnejši življenjski strani pa so njegove ženske. Zamenjal je več partnerk, ob katerih se sline pocedijo od žensk še tako razvajenemu možakarju.

4. Dubravka Ugrešić

Leta 1949 v Kutini rojena hrvaška pisateljica in esejistka je večkrat sunkovito razburkala hrvaško javnost, zato se je spričo različnih medijskih pritiskov, žalitev in groženj s smrtjo iz Zagreba morala preseliti v Amsterdam. Znana je postala po romanu o Štefici Cvek, po katerem je Rajko Grlić posnel film U raljama života. Dubravka Ugrešić ironizira hrvaški nacionalistični kič ter moško percepcijo žensk kot zgolj prinašalk polnih plastičnih vrečk s tržnice in bi jo lahko v nekaterih pogledih imeli celo za pisateljsko feministično aktivistko.

V času hrvaškega osamosvajanja je z lucidnim pisanjem o cenenem in slaboumnem nacionalizmu spravljala na noge marsikaterega danes konvertitskega intelektualca, tudi Slavena Letico in Denisa Kuljiša; prav slednja sta jo brezobzirno napadala, danes pa je, malce nenavadno, vsaj Letica njen goreči zagovornik. Dubravka Ugrešić je pronicljiva kritičarka hrvaškega nacionalističnega utripa in danes zaradi vse močnejše hrvaške usmerjenosti v Evropo pridobiva težo tudi med tistimi, ki so jo pognali iz države.

5. Elfriede Jelinek

Leta 2004 z Nobelovo nagrado ovenčana avstrijska pisateljica dviguje prah in neti razprtije večinoma le s svojo književnostjo. Ko je prejela največjo nagrado za književnost, je zaradi tega odstopil član žirije Nobelove nagrade Knut Ahnlund. Jörg Haider jo je označil za vulgarno in nemoralno pisateljico, a s tem žigosanjem ima sodobnejša avstrijska scena težave že od pisatelja in dramatika Thomasa Bernharda naprej (Bernhard je neposredno opisoval slabe lastnosti določenih avstrijskih javnih osebnosti. Država, v kateri so jerharice in jodlanje zakon, v novejšem času napada več umetnikov; primer avstrijskega slikarja in performerja Hermanna Nitscha, ki uporablja živalsko kri in čreva ter je zaradi tega deležen masovnega zgražanja, ni osam­ljen.

Avtorica romanov Ljubimki, Učiteljica klavirja in Naslada je v oči bijoč primer malomeščanske percepcije književnosti. Najbolj žalostno pa je, da se nad njeno pisateljsko artikulacijo spolnosti in ljubezni ne zgražajo samo konservativni intelektualci, temveč ima nemalo sovražnikov tudi med liberalci. Prezir do moškega šovinizma, ki jo približuje Ugrešićevi, je pri njej povsem samosvoj; v romanu Naslada Elfriede Jelinek ves čas napeljuje na seks, skorajda pornografijo, a te ni in se ne bo zgodila, saj je bistven pisateljski poriv v opusu Elfriede Jelinek goli mazohizem. Provokacij se gotovo zaveda, saj poetike ne spreminja. Kdo zamenja uspešno formulo?

6. Bret Easton Ellis

Leta 1964 v Los Angelesu rojeni ameriški pisatelj je najbolj znan po romanu Ameriški psiho, nase pa je opozoril že z delom Manj kot nič. V razvpitem romanu zasledujemo opise sprevržene in do skrajnosti zdolgočasene ameriške družbe, ki si zabavo išče v sadističnem mučenju ljudi. Sadizem in sovraštvo do običajnega človeka in vsega pokristjanjenega pa nemalokrat zdrsne čez rob. V našem času je pisateljsko prakso tipa Ellis nesmiselno in klišejsko obsojati z moralnega vidika.

Je pa pri njem snobizem enačiti tudi s tem, da je razvpita sadistična epopeja vsaj enkrat predolga in zastavlja banalno vprašanje; je napisal preobsežno knjigo zaradi že vnaprej dogovorjenega zneska z več kot šestimi ničlami? Ellis je vsekakor vešč pisatelj, ki pa ne more pobegniti od vtisa, da je izumetničen, umeten, posiljen in brez globine. Žage in kladiva, s katerimi razbija človeške glave, in klešče, s katerimi trga ženska spolovila, so tudi v rumenem tisku in črni kroniki. Ellis si je uvrstitev na naš seznam zaslužil s kontroverzno pisavo in je v pričujočem izboru tisti avtor, ki ga literarna znanost najbolj odklanja.

7. Andrej Nikolaidis

Leta 1974 v Sarajevu rojeni črnogorski pisatelj je kot avtor postal znan predvsem z romanom Mimesis, ki govori o razsuti črnogorski državi, korupciji, bedi in anarhiji. Njegov pripovedni slog je neposreden in iskren — ljudje v črnogorskih letoviščih denimo opravljajo veliko potrebo kar pred terasami navzven najbolj finih restavracij, namenjenih petičnim gostom. Toda Nikolaidis je zaslovel predvsem kot kolumnist, ko je v reviji Monitor v tekstu Rabljev vajenec sesul življenjsko držo znamenitega režiserja Emirja Kusturice.

V tej kolumni komentira Kusturičin intervju za francoski Le Figaro, kjer Kusturica zase pravi, da je pravoslavni kristjan, čeprav se je njegov oče rodil kot musliman, in trdi, da imajo Srbi prav, ker zatirajo islam v Bosni, saj je treba kaznovati vsakega, ki ne prizna, da je pravoslavni kristjan. Nikolaidis komentira, da je režiser v vojni svoje prepoznal v Karadžiću in Mladiću in jim s svojim umet­niškim angažmajem ob vsaki priložnosti daje alibi za vsakega ubitega muslimana. Revijo Monitor in urednika Esada Koćana naj bi te 'žalitve' stale okoli 20 tisoč evrov. Govorice in napadi z obeh strani zlepa ne odnehajo, Nikolaidisu pa naj bi grozili tudi s smrtjo.

8. Orhan Pamuk

Med drugim avtor romanov Ime mi je rdeča, Sneg, Istanbul, leta 2006 dobitnik Nobelove nagrade, je turške nacionaliste 2005. razburil z izjavo, »da je bilo v Turčiji pobitih 30 tisoč Kurdov in milijon Armencev in da si o tem razen mene nihče ne upa govoriti«. Zaradi tega je bil obtožen žaljenja države. Skrajna organizacija Ergenekon ga je imela na seznamu za odstrel in mu je javno napovedovala umor. Tožilstvo je Pamuku očitalo tudi zgodbo romana Sneg, v katerem obravnava etnične, politične in verske konflikte v Turčiji. Zaradi verbalnega delikta bi skoraj že končal v zaporu, vendar ga je sodišče pod pritiskom mednarodne javnosti oprostilo. Literarna srenja je sicer ponosna na njegovo Nobelovo nagrado, toda v Turčiji je nemalo takih, ki javno zagovarjajo tezo, da dela Orhan Pamuk Turčiji v svetu sramoto. Tako ne preseneča, da ne živi v domovini.

9. Eduard Limonov

Ruski politik in pisatelj. Je na čelu radikalne nacionalistične boljševistične stranke, znane po protestih proti Putinu in drugim ruskim voditeljem. Marsikdo bi rekel, da stranka še sama ne ve, kaj bi rada. Njen program namreč stremi k spoštovanju družbenih in nacionalnih pravic, po drugi strani pa je šef Limonov skupaj z Radovanom Karadžićem streljal po Sarajevu in zraven pil žganje. Skrajno groteskna figura, ahasver in boem, človek, ki vsaj po svojem obnašanju nima točno izdelane vizije.

Prav to je zaslediti tudi v njegovem dokaj priljubljenem romanu Jaz edička,

v katerem skuša v avtobiografski maniri in v slogu Henryja Millerja popisovati boemski svet neutešenega hrepenenja in iskateljstva. Posebnež, ki slovi po banalnih škandalih. Njegove provokacije so nemara dejansko res namenjene umazani poti navzgor v smislu politične ekspanzije, zdi pa se, da bi bilo pametneje, če bi še kaj napisal, saj je roman Jaz edička zanimivo in sugestivno napisan in kar kliče po nadaljevanju.

10. Radovan Karadžić

Pa smo tam! Med vsemi omenjenimi daleč najmanj znan kot avtor, čigar pesniška dela sploh še niso prevedena v kak več­ji svetovni jezik. Je pa nekaj malega sicer prevedenega v slovenščino in celo zastopan je v nekaj antologijah. Avtor zbirk Noro kopje in Pamtivek je soliden pesnik, ki pa zase kajpak trdi, da je preroški. Če sklepamo po nekaterih pesmih, to tudi je, saj v pesmi o Sarajevu govori o dimu in ognju, ki bosta premagala to mesto, ker se bo vest valila v dimu. Že omenjenemu Limonovu je ob žganju in mitraljiranju Sarajeva zatrjeval, da so mesto okupirali Turki.

Zanj bi lahko rekli, da je primer motenega slavohlepneža, saj je ob ponudbi za vstop na politično pozicijo 'odrešenika' srbskega naroda književnost takoj zamenjal za mitraljez. Tretja inkarnacija Radovana Karadžića se zgodi po tem, ko gospod ponikne v ilegalo kot zdravilec Dragan David Dabić, ki verjame v pozitivno energijo, ne je mesa in ga ob pogledu na kri grabi gnus, še naprej pa deluje povsem javno. Karadžić je dokaz, da je lahko tudi literat, ki naj bi vrtal vase, vrtavka navzven, in to tiste vrste vrtavka, ki ne vrta zgolj z besedo, ampak z dolgim, dolgim nožem.

Jurij Hudolin

ilustracija: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord