Pajčica

Ura je bila dve ponoči, seminarska je bila spisana in le še po e-pošti sem jo hotela poslati, potem pa takoj spat.

Toda mojo storilnostno naravnanost je premamila luksuzna radovednost in skupaj ju je potegnilo v elektronski vrtinec xxx simulacij.

V realnost študijske sobe me je naplavilo šele čez štiri ure, pa še to zaradi nenadnega akrobatskega skoka cimrine mačke. Muca je verjela, da bo z okenske police laže segla po visečem pajku, ki je že daljši čas naveličano begal po svoji niti. In končno, po četrtem ponesrečenem skoku se je tudi ona, rahlo nepotešena, a ne zares razočarana, lenobno zleknila prek mufastih copatov.

Obema je bil odtegnjen glavni dobitek: meni izkušnja virtualnega orgazma, njej nočna malica. V fascinaciji nad dobitkom sva pozabili na neprehodnost njegovega življenjskega prostora, na izmuzljivo, vsenavzočo in spremenljivo mrežo …

Med opoldansko prho – ko je bila prespana še zadnja možnost, da se udeležim dopoldanskega predavanja – sem se odločila za spopad. Mreža vseh mrež mi dolguje in prisvojila si bom tisto, kar mi je bilo zjutraj tako kruto odtegnjeno. Danes bom pajčica jaz.

LJU (Ljubljana) D (digital) MI (media) LA (lab), laboratorij za nove medije – akcijsko polje mladih dotcomovcev in idealen kraj za spopad analognih in digitalnih užitkov. Poklicala sem Tadeja in se najavila na kratek klepet.

Fantje so se me že navadili in na moj bojni vzklik »hello boys« so le medlo prikimali. Tilen je nadaljeval z administracijo spletnega strežnika, Borja je obsedeno iskal podatke za čipe in Tadej, temu se je med programiranjem baze podatkov le uspelo toliko odtegniti, da mi je s kretnjo ponudil bližnji stol in s kolegialnim nasmeškom zamrmral »takoj bom«. Jaz pa seveda nisem čakala. Splošna nezainteresiranost me je le še bolj razvnela in krilo mi je zdrsnilo k petam. Bom, seveda bom, a ne na stol.

Njihovo obsesijo poznam. Intelektualni kapital je vodilna sila nove dobe: koncepti, ideje, imidži. Ljudje konzumirajo simbole bolj kot produkte. Digitalna mreža postaja naravno komunikacijsko okolje; povezanost in dostop, bolj kot avtonomija in lastnina, postajata najpomembnejši kategoriji osebne svobode. Fantje zato niso le zaposleni, so performerji, ki v svetu virtualnega z neskončnim užitkom formirajo svoje življenje v nedokončano umetniško delo, v hipertekst brez začetka in konca.

Center dogajanja je povsod, razdalje so odstranjene, vse je enako daleč in enako blizu. Internet je za 77 odstotkov uporabnikov demokratičen medij in glas o nevidni roki gatekeeperjev še ni dovolj slišen. Plačilo za dostop do kiber prostora se zdi samoumevno, edini pajek v digitalnem omrežju je lastnik telekomunikacijske opreme in ta je za omrežne zasvojence nerazpoznaven. Namesto industrijskega – kulturni kapitalizem. Namesto dela – igra.

Splezala sem na delovni pult in jim ponudila svojo skupinsko igro.

Omrežiti že omrežene je herojski podvig; še vedno pa se sprašujem, ali ni kljub premaganim razdaljam med nami bližina tistega, ki smo ga želeli, umanjkala … Niso pa umanjkali orgazmi in ti so bili v skupinski igri glavni dobitek. Jaz, pajčica, pa sem ostala edina ujeta v lastno mrežo. Eksemplarično? Kaj pa vem.

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ