Pač niso gurmanski top hit,« je bil odločen Mirko, ko je iz mreže potegnil ogromnega goloba in ga zabrisal čez krov. »Samo delo je z njimi. Sicer so užitni, a v ribarnici jih ne bo nihče kupil. Pa še nevarni so na barki. Tako opleta s tem svojim repom, da ti ga mimogrede kot nož zarije v meso. In ko je rep enkrat noter, ga zelo težko izvlečeš ...«

Zahrbtni pajki

Fantje so prebirali ribe in jih iz brbotajočega bazena, kamor so jih stresli iz mreže, zajemali v zabojčke iz stiropora ter na debelo posipali z zdrobljenim ledom. »Poglej tole …« je dejal Livio, medtem ko je za rep držal deset ali 15 centimetrov dolgo ribico, še najbolj podobno babicam, ki jih češki mulci v kampih lovijo s pomola in potem mrcvarijo v plastičnih kanglicah. »Tole je pajk.« Vame je bolščala zanimiva, raznobarvna riba s črnimi progami. »Če te zbode, si ga najebal ...« Aja? »Na hrbtu ima tri bodice in ob straneh prav tako.

Običajno jo fašeš v roko ali prst, ko jo snemaš s trnka, včasih pa jih ljudje v vodi tudi pohodijo, ker se rade držijo dna. Če jo skupiš, boli kot hudič. Roka zateče, podobno je kačjemu piku ... Ponavadi je treba k zdravniku. Če pa naletiš na večji primerek ali imaš slabo srce, se lahko zaradi te ribe tudi preseliš na oni svet.« Tisti smešni plastični copati, v katerih hodijo Nemci zjutraj po kruh, popoldne v vodo in zvečer na sladoled, torej sploh niso tako zelo napačna odločitev, če se po Jadranu potikajo tako nevarne zveri ...

No, le brez panike

Jadranska flora in favna je v resnici pretežno neškodljiva in kakovostna. Veliki jadranski kalamari se uvrščajo med največje gurmanske poslastice, za jadranske tune se na suši nori Japonci naravnost tepejo ...

»Prek 200 kilogramov je imel tun, ki smo ga pred približno dvema letoma potegnili iz mreže,« se pohvalijo fantje, v kapitanovi kabini pa še vedno visi fotografija morske mačke (vrsta morskega psa), še enkrat večje od ribiča, ki stoji poleg nje. In možakar ni ravno palček. Pa saj ni nihče! Hudo konkretni dedci morajo biti fantje, da vlečejo mreže, dvigujejo zaboje in opravljalo težko delo v razmerah, ki so nemalokrat precej daleč od idealnih.

Našo navzočnost na krovu je sicer počastilo prijetno sonce, sicer pa fantje premetavajo ribe in led tako v hudi poletni pripeki kot pozimi v dežju in mrazu. Nemalokrat jih pri delu še neusmiljeno pere morje.

»To ni lahek poklic, a ga imamo radi,« se pohvalijo izolski ribiči, »smo dobra družba in včasih, ko pristanemo, sedimo na barki in se pogovarjamo še dolgo v noč. Prepiri se hitro pozabijo. Tako pač je. Na barki ne moreš nikamor uiti, mi pa smo na daljših turah na barki tudi po dva dni skupaj.«

Ribe in Ribe

Fantje z dvema ladjama, ki sta tako rekoč edini takšne vrste v Sloveniji, z izolskega pomola odrinejo ob petih zjutraj. Nekoč sta bili barkači last portoroške Droge, danes pa ju je podjetje Riba – kako domiselno – poimenovalo kar Riba 1 in Riba 2. Lovita skupaj. Pri kočarjenju namreč barki vlečeta mrežo, ki je razpeta med njima. Ker je kočarjenje z mrežo, ki pustoši po morskem dnu, prepovedano, se v mrežah Izolčanov najde le modra riba. Sardoni, sardele, skuše … Dražja, bela riba, raki in hobotnice, se zadržujejo bolj pri dnu, zato so na naših dveh barkah redkejši gostje.

Ena barka vrže mrežo, druga ji pomaga pri vleki, ki običajno traja eno uro. Poleti, ko je morje toplo, so ujete ribe v mreži namreč največ eno uro, potem mrežo izvlečejo in sortirajo ulov. Ribe morajo hitro na led. Takoj zatem vrže mrežo druga ladja in vlogi se zamenjata. Ta cikel se vsak dan večkrat ponovi, kar je za posadki obeh bark še najbolj pravičen sistem, saj je osebni dohodek ribičev delno odvisen tudi od ulova. Okoli štirih, petih popoldne se barki vrneta.

Slalom

»Ribe so kot ptice selivke in se selijo glede na letni čas,« me poduči kapitan Čebulj. »Poleti priplavajo skoraj do obale in lahko lovimo tako rekoč na domačem pragu, pozimi pa moramo v mednarodne vode, čez Kvarner.«

Stojiva v možganskem centru barke, ki je s celim kupom monitorjev in prikazovalnikov videti kot kokpit letala.

»Imamo dva sonarja. Prvi zaznava morsko dno pod barko, drugi je obrnjen naprej, pred barko, tako da lahko jati rib tudi slediš. To je popolnoma nova oprema, in ker je prekleto draga, jo ima le malo katera barka. Na italijanskih barkah, ki ribarijo v Tržaškem zalivu, je še nisem videl. Osem milijonov za sonar je za večino pač prevelik izdatek. A če hočeš dobro loviti, takšno opremo pač potrebuješ.«

Kaj pa bratje Hrvatje? »Letos je super! Niti enkrat nismo imeli težav s hrvaškimi ribiči ali policijo. Pravo zatišje. Lani skoraj ni bilo dneva, da ne bi imeli težav. Saj ste o tem najbrž brali v časopisih,« pravi Leon in potrka po lesenem pultu komandne mize. Ko ga povprašam, kako ve, kje je meja med Slovenijo in Hrvaško, se zasmeji: »Saj prav v tem je težava! Ker je ni! Oziroma ni definirana ... Poglej to črto! Od tod dalje so mednarodne vode,« pokaže s prstom na velik zaslon satelitske navigacijske naprave. In kaj pomenijo vse te rdeče pike na zaslonu?

Pove, da so to potopljene ladje in letala. Zvečine gre za robo iz druge svetovne vojne, nekaj je je še starejšega datuma. Za ribiče so takšni podvodni objekti zelo pomembni, kajti mreža se hitro zatakne in delovni dan je s strgano mrežo v trenutku končan, potencialni ulov izgubljen, ribiče pa čaka trdo delo, da mrežo zašijejo in obnovijo. Torej je treba kar previdno slalomirati med ovirami, medtem ko barki

vlečeta mrežo za seboj.

Vse ribe na kupu

Med našim ribolovom je šlo na srečo vse gladko in mrežo smo vrgli in izvlekli dvakrat. Sardoni, ciplji, moli, pajki … celo kakšna orada in brancin sta pomotoma zašla v mrežo. Med brbotajočo druščino pa se je znašla tudi gromozanska želva. »Zadnje čase jih velikokrat ulovimo,« so povedali fantje. Želva seveda ni romala v juho, temveč v poseben bazen na ladji, po pristanku pa so jo prevzeli uslužbenci piranskega akvarija, kjer želve pregledajo, označijo in izpustijo v morje.

David, Dušan, Stevo ... so seveda vsi ribiči, imajo pa nekateri še dodatne naloge. Livio je mehanik in skrbi, da veliki ladijski motorji v strojnici spodaj tečejo kot ura, Mirko je šef krova, v prav posebno dobrih odnosih pa se splača biti z Bogdanom. Je pač ladijski kuhar in nas je dvakrat prav pošteno nahranil.

Ko smo popoldne pristali v Izoli, so začeli fantje prelagati zabojčke z ulovom, ki menda tisti dan ni bil prav prida. Sam sicer še nisem videl toliko rib na kupu, a oni že vedo. Morda so bili za slab dnevni izkupiček krivi tudi delfini, ki so nas spremljali vso pot.

»Plavajo natanko ob ustju mreže, se zaganjajo v jato in zobajo ribe. S tem početjem razpršijo jato in tako veliko rib splava mimo mreže. Ulov je bistveno slabši. Brez dvoma bi lahko dejal, da nam povzročijo za vsaj pol milijona evrov škode na leto,« je bil odločen kapitan. Prav tako odločno navdušeni smo bili mi, ko smo nekaj teh ribic scvrli na žaru in z njimi nahranili nekaj dvonogih rib ...

Kolikšne so zaloge?

Fantje na krovu so ves čas tarnali, da je ulov slab in da se niti primerjati ne more s tistim izpred nekaj let. Pa sem po oceno stopil h kapitanu Čebulju: »Definitivno se pozna upad števila rib, seveda pa vse skupaj ni odvisno samo od količine ulova, temveč tudi od morskih tokov, vremena in še česa.

Težava pa je seveda tudi v količini ulova. Naši dve barki in še tistih nekaj manjših, ki sestavljajo celotno slovensko floto, je popolnoma nenevarnih. Naš ulov je zelo majhen in za ravnovesje Jadrana povsem neškodljiv. Seveda pa je zadeva povsem drugačna, ko k našim drobtinam prišteješ še neprimerno večje ladjevje italijanskih ladij, ki vsak dan lovijo po Jadranu.«

Kdo lovi velike ribe?

No, ne vemo, ali prav največje, definitivno pa jih lahko peljejo največ. Imajo namreč največjo ribiško ladjo na svetu. Atlantic Dawn je ladja, ki so jo za Irce zgradili v Kristiansundu na Norveškem. Plavajoča ribja tovarna je stala nič manj kot 50 milijonov angleških funtov in je dolga celih 144 metrov.

Na trinadstropni palubi lahko pelje nič manj kot 7000 ton rib, kar je za 2000 ton več kot njena najbližja tekmica. Ladjo, ki lovi ribe ob severozahodni obali Afrike, poganjajo motorji, ki zmorejo 28.730 konjskih moči, njeni vitli pa lahko na krov potegnejo mrežo z ulovom, težkim do 120 ton.

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec