Playboy intervju: Anton Komat

Z Antonom Komatom je težko, težko, če bi ga rad sprovociral in mu dokazal, da se lahko tu in tam tudi moti. Najprej zato, ker je zelo dober govorec, in potem še zato, ker je, kot bi rekli v najstniškem žargonu, zelo napiflan. Ko na pamet našteje tri najmočnejše ubijalce v neonikotinskih Bayerjevih preparatih, ki morijo čebele po Sloveniji (in drugje), pameten novinar pokima in ne dreza več.

Stavek »seveda sem paranoičen, saj nisem nor« je nekoč nekje omenil Slavoj Žižek (pa ne vem, ali je njegov ali pa samo njegov citat), bi ga pa lahko nosil v svojem grbu tudi naš sogovornik, ki povsod okrog sebe vidi strahove človeške grabežljivosti, organizirane in izražene v najslabši obliki kapitalizma, ki postaja svetovno prevladujoča: od semen do pitne vode, od razlivnih območij rek, na katerih rastejo soseske, do privatizacije in ideologizacije znanosti za potrebe te ali one korpo­racije, od strupov, ki jih izdeluje neko podjetje, do zdravil tega istega ... Povsod okrog nas pritisk logike nenehne rasti, ki ruši in gazi in nam hoče pobrati in potem zaračunati tisto naj­osnovnejše, za kar smo mislili, da je nekako božje, denimo pitno vodo.

Poskusil sem nekako 'dajte, no, saj ni vse tako črno, ne morejo biti vsi zlobni, pa te zarote ...'. Ni šlo. Človek pač, kot sem že rekel, veliko ve.

PB: Pretekli teden smo imeli v Ljubljani poplave. Naš blok na Viču je bil skoraj otok, hvala bogu. Ob prebiranju dokumentacije sem naletel na neko vaše štiri leta staro razmišljanje, ki govori o hidrosistemu in učinku domin. Mogoče veste, katere domine so se podrle v tem primeru?
AK: Kot človeška vrsta razmišljamo line­arno: vzrok-posledica, vzrok-posledica ... Tak kavzalni način razmišljanja nam vcepijo v šolah in po takšnem deluje tudi znanost. V naravi tega ni. Naravni sistemi so kompleksni in za njih velja kaotična nenapovedljivost oziroma nepredvidljivost. Ko človek posega v naravni red stvari, v naravne ekosisteme, vstopa vanje s svojim linearnim načinom razmišljanja in pričakuje predvidljiv rezultat. Zato nas narava pogosto preseneča na načine, ki imajo za nas značaj katastrof. Z metodo naše znanosti, empirično, induktivno, pozitivistično, ne zmoremo razlagati narave, še manj pa življenja.

PB: Ne upoštevamo vseh dejavnikov?
AK: Kako neki, saj niti ne poznamo vseh, zato je tak način razmišljanja zgrešen. Tak način se nam kaže kot igra padajočih domin. Šele takrat, ko pride do polomije, ugotovimo, da je bilo v igri več dejavnikov, kot smo jih predvidevali. Potem smo presenečeni. Namesto da bi se iz tega kaj naučili, ponavljamo napake. Domnevamo, da bomo z našo tehniko obvladali naravo, ko pa pride do katastrof, samo nemočno gledamo v zaslon in smo veseli, da to ni pri nas doma, ampak tam nekje izza hriba. Rad citiram Götheja, ki je rekel, da moramo izstopiti iz sanj razuma. Naš razum, na katerega toliko stavimo, nas nenehno vara.

PB: Vič?
AK: Pri nas se na vodni režim pokrajine ne gleda celovito. Govorim o tem, da bi morali celovito obravnavati povirje neke reke ali potoka z vsemi pritoki, z vsemi dogajanji v tem prostoru, ker že nekatere malenkosti lahko povzročijo kaskadni učinek domin, zato se nam pozneje posledice pomnožijo s faktorjem deset ali tisoč. Gradaščica je hudourna reka ...

PB: Ko je mirna, je bolj potok ...
AK: Oboje. Tej reki smo odvzeli razlivna območja. Ta razlivna območja, loki, stranski rokavi, povirna močvirja – ali kot zdaj pravimo mokrišča, čeprav se s tem ne strinjam, jaz pravim močave, star slovenski izraz je močava ... rečemo močeril, in ne mokroril, močerad, in ne mokrorad. Mimogrede ... [smeh] Skratka, ker se nima kje razliti in ker pridrvi s kar velike višine na ravnico, na kateri stojijo stanovanjske soseske in industrijski objekti. To se nenehno ponavlja. V celotnem povirju reke bi morali doseči dogovor. Ampak kaj se dogaja pri nas. Če imamo na povirju neke reke pet občin, vsaka občina gospodari s svojim delom. Eni bi namakali, drugi bi izsuševali, eni bi gradili cesto ali gozdne ceste, eni bi izsekavali gozd, drugi pozidavali do rečnega brega, eni bi tam imeli njive ... Skratka, z reko gospodarimo, kot bi bilo to podjetje v stečaju: vsak pograbi svoj delež in jo pobriše, nihče pa nima vpogleda v celoto. Bistven problem Gradaščice je ta, da je potekala pozidava na popolnoma neprimernem območju. Če že to pozidavo ohranimo, se moramo obvezno dogovoriti, kje bo razlivno območje reke. Naši predniki so premogli zgodovinski spomin in so vedeli, zato nihče pri zdravi pameti ni zidal hiše na prvi rečni terasi, kajti vedeli so, da je tu območje reke.

PB: Govoriva o vodnih zadrževalnikih?
AK: Ja, nekateri temu tako rečejo, ampak jaz uporabljam izraz razlivno območje reke. Ta razlivna območja reke delujejo kot nekakšna goba. Ko je vode preveč, se tam vpije in razlije, ko je suša, ta goba počasi oddaja potrebno vodo pokrajini. Tako deluje homeostaza narave.

PB: In ta razlivna območja so na ob­močju občine Dobrava?
AK: Pred leti so tam že nameravali na nekih travnikih urediti razlivna območja, potem je pa prišlo do odpora prebivalstva, jasno špekulacije z zemljišči, ki naj bi postala zazidljiva.

PB: Se imajo ti ljudje sploh pravico upirati ureditvi teh zemljišč v razlivna območja?
AK: Tukaj sva v sivi coni. V tej družbi se moramo končno dogovoriti, kaj je to javni in kaj zasebni interes. Pri nas je to popolnoma nedorečeno. Oboje se zlorablja, predvsem pa javni interes izgublja na račun zasebnega. To se lepo vidi tudi pri rekah, kjer je zasebni interes lastnikov zemljišč močnejši od javnega, cena je pa vedno enaka, poplave.

PB: Je imel javni interes večjo ceno pred letom 1991?
AK: Javni interes je bil in je vse bolj ogrožen. V Sloveniji smo uvedli najslabšo mogočo obliko kapitalizma, zato je ta napad na javni interes še toliko hujši.

PB: Oglašate se ob različnih priložnostih. Nazadnje ob Transatlantskih pogajanjih o partnerstvu v trgovini in investicijah (TTIP) oziroma za sklenitev območ­ja proste trgovine. Zakaj pa? Elena Bryan, predstavnica v misiji ZDA pri EU, namreč lepo pravi: »Prizadevamo si za sporazum, ki bo prinesel koristi in priložnosti obema stranema. Obstaja sicer mit, da je to sporazum za velike korporacije, 'big business', a v resnici je to sporazum za ljudi, ki hočejo trgovati.«
AK: Stvari vedno gledam v kontekstu, tudi družbena dogajanja. Poglejva, kako deluje Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in znotraj tega GATT [Splošni sporazum o carinah in trgovini] kot napol javna pogajanja, ki so pa v Dohi doživela polomijo. Mislim, polomijo, kar se tiče pričakovanj velikih korporacij. Lani marca smo preprečili poskus privatizacije vode. Potekal je javno kot predlog evropske direktive, pa je završalo po vsej Evropi, predvsem v Nemčiji, Avstriji, Franciji ... v tem centralnem delu Evrope. Zame je bilo pri tem tragično to, da sem o tem izvedel od Avstrijcev. Naših pet poslancev je molčalo kot grob, drugi naši politiki pa o tem niso nič vedeli. Kot zanimivost, takrat me je poklical Židan, ki je bil predsednik parlamentarnega odbora za kmetijstvo in okolje, ki tudi ni bil obveščen. Dogovorila sva se, da naj skliče vse tri parlamentarne odbore – za finance, za evropske zadeve in za kmetijstvo in okolje. In tam smo ugotovili, da so podpisali pristop Slovenije k tej direktivi o privatizaciji vode kar na neki seji odbora za finance. O tem vlada ni razpravljala. Ampak v tej direktivi so bile floskule, kot so: gre za liberalizacijo trga, za poenotenje pravil, ki so po Evropi tako različna, za nova delovna mesta in bla, bla, bla, skratka pravljice. Niso minili trije meseci – nov zakon o privatizaciji semen. Spet so udarile korporacije, ker je plen fenomenalen, privatizacija več tisoč tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, ki so jih zbrale mreže zbiralcev civilne družbe, ki delujejo po vseh evropskih deželah. Avstrijci imajo Noetovo barko, Francozi Kokopelli, mi Varuhe semen ...

PB: Če se ne motim, obstaja tudi na Norveškem nekaj podobnega?
AK: Ne, tam je centralna genska banka, ki so jo na Spitzbergih postavile korporacije. To je najbolj varovan objekt na planetu. Zakaj so ga postavili blizu severnega tečaja? Ker je tam najmanjša verjetnost, da bo treščil meteorit. Ampak vrniva se k privatizaciji semen. Spet je prišlo do revolta Evropejcev in tukaj moram poudariti, da ta revolt pomeni nekaj zelo pomembnega. Tisto, česar niso mogli doseči politiki, se je zgodilo na tem primeru. Evropski državljan nastaja skozi upor. Povezujemo se, ko se upiramo terorju korporacij. Sledil je tretji poskus. Evropa ni upala sprostiti pridelave gensko spremenjenih organizmov (GSO). Ker je odpor njenih prebivalcev prevelik, so se dogovorili, da naj vsaka država o tem odloča sama. Gre za militantno načelo divide et impera. Če ne moreš uničiti velike enote, jo razbij na manjše in potem uniči drugo za drugo. To so bili trije poskusi, in ker jim ni uspelo, so vprašanja vode in storitev vključili v TISO, ki se že tretje leto dogaja v Ženevi. V sistem je vdrl Wikileaks [dokumente o tem je razkril 19. junija 2014], ampak že prej so proti tem dogovorom potekale demonstracije po vsem svetu. Pri nas nihče ni niti poročal o tem. Zdaj se proti TISI tudi pri nas zbirajo protestni podpisi.

PB: Na teh pogajanjih se dogovarjajo tudi o zaščiti vlagateljev s pomočjo nadnacionalnih arbitražnih sodišč. Kaj to pomeni?
AK: Gre za korporativna sodišča, za sistem, ki nastaja vzporedno zunaj sodnega sistema. Pri tem moramo biti zelo pozorni. Pri TISI gre za poskus privatizacije vsega državnega, skupnega in javnega dobrega, tudi storitev. Pri storitvah pa ima vsaka država neke standarde, recimo standarde za pit­no vodo. In če bi država s temi standardi povzročila zmanjšanje dobička neke kor­poracije, bi jo ta lahko tožila in bi, jasno, na tem korporativnem sodišču pravdo tudi dobila. Takšne pravde so že bile. Pri TISI je še skrb zbujajoče, da niso samo tekoča pogajanja tajna, ampak naj bi bil tudi sam sporazum TISA tajnost še pet let po podpisu. [Gre za tajna pogajanja o sporazumu TISA (Trade in Services Agreement), ki se nanaša na storitve, predvsem liberalizacijo in krepitev konkurence na tem področju, in vključuje še zdravstvo, informacijske tehnologije, finance in izobraževanje; izvzeta niso niti nekatera občutljiva področja, kot so pitna voda, komunala in oskrba s pitno vodo; sporazum bo zajel okoli 68 odstotkov celotnega mednarodnega trgovanja s storitvami in 50 držav. Kot so zapisali v Mladini, pogajanja sicer potekajo zunaj okvirov GATT in WTO, a je sporazum napisan tako, da je skladen z določbami v GATT in bo v prihodnosti dovoljeval pritisk na preostale člane WTO, da se mu pridružijo.]

PB: V ta pogajanja naj bi bilo vključenih 130 ljudi v 20 različnih skupinah. So med njimi tudi Slovenci?
AK: Seveda. Tukaj se postavlja vprašanje, kdo jih je imenoval? Predsednik države, vlada? Parlament gotovo ne, čeprav imamo v naši zakonodaji določeno, da mora o vseh mednarodnih pogajanjih odločati parlament.

PB: V kmetijskem delu pogajanj o trgovini in investicijah ZDA zelo pritiskajo na Evropo, da bi ta dovolila uvoz hormonsko spitane govedi in svinjine. Kaj bo storila Evropa? Slovenija ima svoje stališče?
AK: Slovenija ima jasno stališče, je pa vprašanje, kako ga bodo tja prenesli naši predstavniki v Bruslju. Dejstvo je, da je predvsem Amerika ščitila svoje kmetijstvo z visokimi carinami. Obenem pa imajo Američani ogromne viške hrane, ki jih želijo plasirati v Evropo. Evropski državljani nasprotujejo tehnologijam, ki se izvajajo na velikih ameriških farmah in v predelovalni industriji. Ne samo da so živali pitane s hormoni, pitane so tudi z antibiotiki. Te antibiotike uradno ne dodajajo hrani preventivno, da ne bi živali zbolele, kot to počnejo v Evropi, ampak legalno zato, da bi hitreje pridobivale težo. Razmere v ameriški industriji hrane so bistveno drugačne, zato tisto, kar prihaja od tam, ne ustreza evropskim standardom. Od tod tako velik pritisk na EU-standarde. V drugi paket sodijo gensko spremenjene rastline. To ni samo zloglasni Monsanto, v to druščino sodi več velikih korporacij, ob Monsantu še Novartis, Aventis, AstraZeneca, DuPont, Pioneer, ki vse to tržijo v paketu, kompletno agrokemično kmetovanje od kemičnih gnojil do pesticidov, od trgovanja s hibrid­nimi semeni do GSO.

PB: »Številni od teh postopkov [ki so v ZDA dovoljeni, v Evropi pa ne] po prepričanju kmetijskih strokovnjakov niso problem, klorirana kokoš ni nevarna za zdravje,« je v intervjuju za Delo septembra letos rekel Gabriel Felbermayr z Inštituta Ifo.
AK: Saj ne gre samo za klorirano kokoš. Ko pogledamo katerokoli teh tveganih tehnologij v agrokemično podprtem kmetijstvu, vidimo, da je tudi način, kako Američani registrirajo neko tehnologijo, drugačen kot v Evropi. Tam predloži korporacija dokumentacijo, ki podpira njeno tehnologijo. Korporacija ni nora, da bi predložila na ameriško Zvezno upravo za hrano in zdravila (Food and Drug Administration, FDA) nekaj, kar bi ji škodilo. Po drugi strani je nabor neodvisnih institucij po svetu zelo omejen, saj nimajo denarja. Hkrati pa so vsi doktorji znanosti, ki bi se lotili tega, pod strahovitim pritiskom. Korporacije imajo pod kontrolo univerze in vodilne znanstvene revije, ker jih financirajo. Tako lahko neki profesor na univerzi ne dobi denarja za nadaljevanja raziskav, ne dobi objav v vrhunskih revijah in posledično izgubi službo. V svetu je razvita nova inkvizicija, ki ne kuri več ljudi po maši na grmadah na mestnem trgu, ampak so metode uničevanja posameznikov bolj sofisticirane. Za znanstvenika, ki je enfant terrible korporacijam, ker odkrije nekaj, kar jim ni všeč, je najhujša kazen, da si uniči znanstveno in akademsko kariero. Najbolj znan primer je dr. Arpad Puzstai, ki je pri gensko spremenjenem krompirju dokazal, kaj povzroča na poskusnih živalih. Bush je klical Blaira in mu rekel, naj se ga znebi. In to se je tudi zgodilo. Takih primerov je veliko in vodijo v samocenzuro znanosti, kar spreminja sodobno znanost v ideologijo.

PB: Kaj je pa s klorirano kokošjo?
AK: Podobna zgodba kot z obsevano zelenjavo. Na velikih farmah, kjer gojijo ogromno živali, je leglo mikrobov. To so idealna gojišča za nastajanje novih sevov bakterij. In če to bakterijo prenesejo iz zbiralnikov gnojnice ptiči ali insekti na njive, lahko kontaminirajo rastline in posredno človeka. Najbolj odmeven primer je bila kontaminacija zamrznjene špinače v Kaliforniji leta 2006, zaradi katere je umrlo osem ljudi. Bakterija E. coli je interagirala z drugo bakterijo, Shigello, in pojavil se je nov sev, ki je povzročal krvavo grižo in smrtonosni hemolitični uremični sindrom. Ugotovili so, da se bakterij v zelenjavi ne morejo znebiti drugače, kot da jo obsevajo. Pri piščancih na teh farmah, če vlečem analogijo, je bakterija Campylobacter jejuni postala odporna proti antibiotikom in se je drugače ne morejo znebiti kot s klorom. Za klor pa vemo, da je eden najbolj reaktivnih elementov, ki vstopa v kemične reakcije z organskimi snovmi, s katerimi pride v stik, in pri tem nastajajo številne hudo kancerogene snovi, kot so trihalmetani, MX in DCA. S tem se ni igrati.

PB: Pri gensko spremenjeni hrani se tudi v Evropi mnenja razlikujejo, Nemčija in Avstrija jima zelo nasprotujeta, drugače kot recimo Velika Britanija ali Poljska. Kolikšen vpliv sploh ima Slovenija, kakšno izbiro, možnost veta, ko gre za to, kaj pride na naše krožnike?
AK: Centralni del Evrope, Francija, Nemčija, Avstrija, Slovenija, odločno zavrača gojenje GSO na njivah in tudi uvožena GSOhrana bi morala biti obvezno označena. Tukaj gre tudi za vprašanje politične garniture. Nemška ali francoska je bolj občutljiva na mnenje ljudi kot britanska ali poljska. Za nas bo najbolje, da se tukaj vežemo na francosko, nemško in avstrijsko javno mnenje, s tem bomo bolj na varnem.

PB: Pri nas je letos prišlo do umika zahteve o prepovedi rabe gensko spremenjenih rastlin iz novega programa kmetijsko okoljskih ukrepov v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020. Ali torej v Sloveniji lahko gojimo gensko spremenjene organizme ali ne?
AK: Upam, da je šlo le za šlamparijo. Ne vemo, kaj sploh počnejo naši poslanci v Bruslju, in mislim, da je žalostno, da držav­ljani Slovenije od Avstrijcev izvemo, kaj se tam dogaja.

PB: Skratka, pri nas še vedno ni dovoljeno gojiti GSO?
AK: Imamo zakon, enega zadnjih, pri katerem je sodelovala civilna družba, pri katerem smo se uspeli dogovoriti za precej varnostnih ventilov. Za zdaj je tako, in ker je javno mnenje odločno proti, si tega ne bo upal spreminjati noben politik, razen če ne bomo spet padli v kakšne izredne razmere in doživeli šok terapijo od zunaj.

PB: Zakaj pa pravzaprav nasprotujemo gensko spremenjenim organizmom? Ali ni vse okrog nas tako rekoč gensko spremenjeno? Takih jabolk, kot jih pridelujemo, narava sama ne bi?
AK: Kje pa! Ena stvar je tisto, kar je človek skozi stoletja delal s selekcijo, ko je iskal ciljne lastnosti: večjo rodnost in obstojnost, boljši okus ... Človekova selekcija je potekala z izbiro med že obstoječim in z vzgojo ciljnih primerkov znotraj ene vrste. V naravi obstaja bariera vrste, geni ne morejo skakati z zelja na mačko. Genska tehnologija pa ni imela ambicije samo prenašati genov prek sorodnih vrst, ampak celo z živalskega sveta v rastlinski svet in obratno. Na primer, gen za sintezo toksina morske vetrnice naj bi vnašali v krompir, da bi vsak škodljivec, ki bi ugriznil v krompir, dobil smrtno dozo strupa. O tem je razmišljala neka naša skupina, pa smo jo potem v medijih opomnili, da bi morala vsaka ženska, ko bi lupila krompir, nositi rokavice, saj strup vstopa v telo prek kože, podobno kot pri meduzah. Na to so kreatorji te bolne zamisli pozabili. Nekaj je pomembno vedeti: v svetu se dogaja znanstvena revolucija, primerljiva s kopernikanskim obratom. Temelj genske tehnologije, centralna genska dogma, tako imenovana Crickova dogma iz leta 1958, je bila definirana v enem stavku: en gen je en protein. In prav to so zdaj zrušila nova dognanja nove znanosti, epigenetike.

PB: Govorite o Francisu Cricku, sood­kritelju vijačnice DNK?
AK: Ja, o njem. Razvila se je ambicija dekodirati celoten genom in veljalo je, da ko bomo locirali vse gene, bomo videli, kaj kakšen gen počne, lahko jih bomo prenašali na druge organizme in s tem njihove funkcije in lahko bomo rekombinirali iz vseh mogočih genskih zapisov nekaj novega, kar narava še ni ustvarila. Toda na znameniti konferenci v Lyonu leta 2003, na kateri so predstavili rezultate projekta človeški genom, so vrhunski genetiki priznali, da o genomu ne vedo skoraj ničesar. Da tisto, kar naj bi ustrezalo centralni genski dogmi, pomeni le dober odstotek genskega zapisa, vse drugo je tako imenovani junk DNK, za katero sploh ne vedo, zakaj obstaja. To je sesulo gensko dogmo in razvila se je nova znanost, epigenetika, ki je obrnila na glavo naš pogled na genom, in to ima značaj kopernikanskega obrata v biologiji. Tako kot je Kopernik v srednjem veku naredil prevrat iz geocentričnega v heliocentričen sistem, je epigenetika sesula dogmo genske tehnologije. Nastaja nova biologija, ki bo imela radi­kalen vpliv tudi na medicino. To bo šok, ki bo prinesel človeku nov pogled na svet.
Epigenetika je temelj nove kozmologije človeka. Vsi poznamo popularne inačice padle dogme: mi smo žrtve svojih genov, ki jih dobimo z rojstvom, geni so kot nekak­šna božja volja, nanje ne moremo vplivati. Le dovolite nam, pa bomo popravili vaš genom. Znanost napreduje le tako, da ruši preživele dogme.

PB: Stvari niso tako preproste?
AK: Ne, kje pa. Gre za radikalno spremembo. Tudi tisto, kar človek doživi v življenju, se vpiše v genetski spomin. Ni kura najboljši način, da jajce naredi novo jajce. Izjemno pomembno je dejstvo, da epigenetika ruši še eno dogmo, neodarvinizem in z njim tudi socialni darvinizem. Saj poznamo izjave: tisti, ki so milijonarji, imajo boljše gene, v boju za obstanek so zma­govalci, zato imajo vso naravno pravico, da so milijonarji; tisti pa, ki so reveži, imajo slabše gene, nimajo se kaj pritoževati, tako pač deluje naravni izbor.

PB: Ni mi jasno, kako je mogoče patentirati seme?
AK: Začelo se je leta 1980. Takrat so v EU sprejeli direktivo, ki je predpisala obvezno registracijo semen, kar je pomenilo egalizacijo, standardizacijo in, jasno, tudi visoko tarifo za vsako sorto in te zneske in postopke so zmogle le korporacije. S tem se je privatizirala kulturna dediščina, ki se je poprej stoletja prenašala iz roda v rod. Registracija je znašala blizu 10 tisoč nemških mark za eno sorto in zaradi tega akta je samo v Franciji propadlo več kot pet tisoč družinskih semenarskih kmetij, njihovo gensko bogastvo pa so pokradle korporacije. Od leta 1980 do lanskega leta so se razvile močne mreže zbiralcev semen kot organizirana civilna družba in korporacije so se hotele enostavno polastiti tudi teh semen. Kdor ima nadzor nad semeni, ima nadzor nad prehransko suverenostjo. Nič ne pomaga kmetu, če ima 200 hektarjev in 200-'konjski' traktor, če nima svojih semen, je suženj, ker jih mora vsako leto kupiti. Korporacija pa mu jih lahko proda ali pa ne. Zadnje pa že vodi v agroterorizem.

PB: Bom naivno vprašal. Zakaj pa ta kmet, ki je kupil seme, ne bi dela novega pridelka obdržal za seme in ga porabil naslednje leto?
AK: To je nesmiselno, saj je večina komercialnih semen visokorodnih hibridov, ki jim že naslednje leto pade rodnost za polovico.

PB: Menda smo v Sloveniji v zadnjih 40 letih izgubili kar 85 odstotkov starih rast­linskih sort. Drži?
AK: To so ocene. Pri tvorjenju naše mreže so nam izjemno pomagali Avstrijci iz organizacije Noetova barka, ki imajo 20 let izkušenj, njihova ocena za srednjeevropski prostor je 80 do 85 odstotkov in se z njimi strinjamo. Avstrijci so delali tudi pri nas in na območju Hrvaške in sem niso prišli krast semen, ampak so jih reševali pred izumrtjem. To, kar so zbrali, je pri njih na razpolago v njihovi knjižnici semen. Tam sem našel številne tradicionalne slovenske sorte, ki so jih rešili in so tudi evidentirane kot slovenske.

PB: In kot kmet grem lahko tja in dobim ta semena?
AK: Lahko greste v njihov center in nabavite, kar vam ustreza. Sicer pa sistem deluje prek neta, na katerem lahko izbirate med popisanimi sortami. Imajo virtualno knjižnico, tako kot naši Varuhi semen v Mariboru. Prek nje dobite naslov kmetije, ki ima iskana semena.

PB: Nismo izgubili samo semen, izgubili smo tudi precej obdelovalne zemlje.
AK: Podatki so katastrofalni, v zadnjih 20 letih smo izgubili četrtino fonda orne zem­lje, se pravi 100 tisoč hektarjev. Morda bo podatek podkrepljen s tem, da smo izgubili več zemlje kot celotna Nemčija po drugi svetovni vojni.

PB: Slovenija?
AK: Ja, poleg tega je propadlo 13 tisoč malih kmetij, tri na dan v zadnjih desetih letih. Po drugi strani imamo pa največ kvadratnih metrov supermarketov na prebivalca v Evropi. Ko smo se leta 1991 osamosvajali, se nam je svoboda prikazovala kot svoboda izbire v marketih, demokracija pa kot pravica do izbire televizijskega programa. Pozabili smo na to, kaj demokracija sploh je, in obenem še na to, kaj pomeni prehranska varnost in suverenost naroda. To stanje bom ilustriral z enim stavkom, ki sem ga slišal nekoč med vožnjo na neki radijski postaji. V oddaji je ženski glas izjavil: »Lačni pa že ne bomo, bomo pa njivo prodali.« Ni rekla, ne bomo lačni, ker imamo svojo njivo, ampak lačni ne bomo, ker jo bomo prodali in šli v market nakupovat hrano. Takrat sem se zavedel, kam smo padli. Skrajni čas, da se ozavesti ljudi, da nacionalna varnost nista samo vojska in policija, da so to predvsem hrana, last­na semena in pitna voda. Hrana pa pomeni tudi zdravje, saj je industrijska hrana v 80 do 90 odstotkih vzrok degenerativnih obolenj. To so temelji nacionalne varnosti. Če jih strnem: narod mora poskrbeti za tri stvari. Imeti mora dovolj rodovitne zemlje, imeti mora zadosti neoporečnih vodnih virov in ohraniti mora biotsko pestrost, v tem primeru lastna semena.

PB: In čebele, brez njih ne bo šlo. Spom­nim se, kako so ob poginih čebel iskali skoraj zunajzemeljske vzroke za to, dokler niso končno ugotovili, da gre za insekticide v oljni repici ali v koruzi.
AK: Tukaj gre za umazano igro. Objavil sem članek, v katerem sem zbral vso zgodovino te srhljivke. Z Gorazdom Pret­nar­jem sva takrat Iztoku Jarcu, ministru za kmetijstvo, predložila obširen dosje študij o nevarnosti neonikotinskih insketicidov in prepoznal je problem in izdal prepoved teh strupov. Ampak tista vlada je potem uradovala le še nekaj mesecev. Prišel je novi minister za okolje, Pogačnik, ki je bil veterinar, in prva stvar, ki jo je naredil, je bila ta, da je te strupe spet dovolil. Skočili smo v zrak, objavili v medijih, da gre za umazano igro, grozili so nam s kazensko ovadbo, da vznemirjamo javnost, da smo šarlatani, ki širijo laži, ipd. Kljub temu smo nadaljevali in končno dosegli pri ministru Židanu, da je te strupe prepovedal. Razumel je, da bodo za če­belico Majo umirale tudi deklice Maje.

PB: In ti so zdaj še vedno prepovedani?
AK: Prepovedani so neonikotinski insekticidi, torej tiameteoksam, klotianidin in imidakloprid, ta velika trojka, kar ne pomeni, da ni drugih strupov, ki še delujejo na čebele. Čebele obolevajo zaradi oslabelosti, vitalnost njihovih kolonij je ogrožena. Zaradi strupov je padla njihova oflatorna memorija, trpela je njihova orientacija, spomin v prostoru. Čebelje izvidnice, ko iščejo pašo, najdejo lokacijo, ki obeta veliko medu, priletijo v panj in s svojim plesom usmerjajo roj. Če pa so, kot bi rekli po medicinsko, subklinično zastrupljene, so zmedene, zmešane, ples je moten, ne zmorejo usmerjati sester do paše in s tem trpi prehrana kolonije in njihova odpornost, zaradi tega obolevajo in prihaja do množične smrti. Toda Bayer, ki je zagovarjal te strupe kot popolnoma nenevarne čebelam, je te iste strupe, pakirane kot ubijalce mravelj in termitov, oglaševal takole: naše biološko orožje moti komunikacijo insektov, zato njihova združba izstrada in propade. Za termite in mravlje naj bi veljalo, kar za čebele ne velja, pa so vse socialne žuželke. Kakšna je to znanost?

PB: Šlo je za insekticide, s katerimi so kmetje škropili koruzo proti nekemu zajedavcu. Zanj ste obtožili Američane, češ da so ga nalašč naselili v okolici balkanskih letališč. Huda obtožba!
AK: Ja, šlo je za koruznega hrošča. Ni bila obtožba, saj nismo vložili kazenske ovadbe, ampak samo za sum, da se je šla korporacija umazano igro. Nekaj analogije lahko potegnemo med koruznim in koloradskim hroščem. Za koloradskega hrošča vemo, da so ga Američani, ki so ga pač imeli v Ameriki, v Evropi ga izvorno ni bilo, že pred drugo svetovno vojno spuščali nad Nemčijo, da bi uničili krompir, osnovo nemške prehrane. S tem so hoteli škodovati nacizmu. Zaradi odmetavanja koloradskega hrošča nad Nemčijo, je ta prišel tudi k nam. Z dr. Gorazdom Pretnarjem sva našla uredbo, ki je zapovedovala, da je treba petkilometrski pas proti Hrvaški preventivno škropiti proti koruznemu hrošču, da bi zaustavili njegov pohod k nam, in to z neonikotinci, ki takrat pri nas še niso bili registrirani, celo na vodovarstvenih območjih. Potem sva premišljevala, kako bi lahko ta hrošček prišel čez Atlantik v Evropo. Oceana ne more preleteti. Kot slepi potnik na ladji ali v letalu? Morda nekaj primerkov. Postala sva pozorna, ker se je v nekaj mesecih pojavil le v okolici letališč glavnih mest balkanskih držav: Sofije, Bukarešte, Skopja, Beograda, Budimpešte …V tako kratkem času in samo okrog letališč? Tipična biološka vojna. Pošlješ plačance, ki imajo v škatlicah samice, polne jajčec, ki jih odvržejo na njive v okolici letališč. Isto leto je Bayer registriral strupe, ki naj bi ubijali koruznega hrošča. Ob tem se teoretična možnost hitro sprevrže v verjetnost.

PB: Ampak ti udari velekapitala ne bi bili učinkoviti brez domačih izdajalcev. Današnjega kmeta ni treba preveč prepričevati, da bi uporabil karkoli za večji zaslužek. Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem zasledil podatek, da so nekoč k nam prišli z dioksinom zastrupljeni piščanci zaradi strojnega olja, ki so ga kmetje v Belgiji dodajali njihovi krmi?
AK: Gojitelji piščancev so povsem slučajno ugotovili, da če piščanci jedo zrnje žit, ki je pokapano s strojnim oljem, dobijo silen apetit. To se je razširilo med njimi in prišlo v skrivno prakso. Zdaj vemo, da vsebujejo odpadna olja kar velik delež dioksina, ki se bioakumulira v piščancih, in to dobimo na krožnike.

PB: Normalen človek menda ve, da ne moreš jesti strojnega olja, da je strupeno. Jim je vseeno?
AK: [smeh] Očitno jim je profit zameglili pogled. Tak je svet, na žalost. Pripravljeni so narediti karkoli za profit, ne glede na posledice. Tako deluje svobodni trg. Drugih besed nimam. Kakšna je pa razlika, če belgijski ali holandski kmet kapljata z odpadnim oljem žita, ameriški kmet pa dodaja živalski krmi antibiotike in rastne hormone za hitrejšo rast, mi pa v hrani kasiramo dioksin, ostanke antibiotikov in hormonov?

PB: Pod svoje članke se podpisujete kot samostojni raziskovalec. Kaj to pomeni?
AK: Raziskovalec pomeni, da sem po naravi radovedno bitje, firbec, mnogo področij me zanima, moj pogled je transdisciplinaren, holističen in zato raziskujem te stvari, nenehno prebiram referenčne tuje vire, včasih eksperimente naredim sam, če pa gre za drago opremo, sem gost v kak­šnem laboratoriju. Samostojni pa to, da me nihče ne plačuje, da iz državnih jasli nikoli ne bi dobil denarja. Po mnenju politikov na poziciji sem vedno nebodigatreba, za opozicijo pa dobrodošel kritik trenutne oblasti. Prav zabavno, v oštariji me opozicijski politik gromoglasno časti s pivom, ko pa je na oblasti, me zmerja z ekoteroristom. Zato sem kot pisatelj in scenarist samozaposlen v kulturi. [smeh]

PB: Tudi sami ste nekje zapisali, da vam številni očitajo pomanjkanje formalne izobrazbe?
AK: Zdaj nič več, tako je bilo, ko sem začel. Mislim, da je na tem svetu za vsakega radovednega človeka dovolj prvovrstnih znanstvenih virov in kdorkoli se loti študija, lahko pride do presenetljivih in prvovrstnih odkritij. Formalna specializacija kot način delovanja uradne znanosti je pri tem kvečjemu ovira. Tukaj se popolnoma strinjam s Karlom Popperjem, najbrž največjim filozofom minulega stoletja, in njegovim učencem Paulom Feyerabendom, ki pišeta, da je znanost postala nevarna ideologija, ker je polna dogem. Vse te dogme je treba rušiti, treba je odpirati horizonte, pogovor mora potekati na vseh ravneh in prav zato je ultraspecializacija znanosti usodna. Pogovarjam se s profesorji fakultet, ki mi zavidajo horizont, ki si ga sami ne morejo privoščiti. Oni so specialisti, imajo katedro, študente, raziskave in obvezne objave, in na tem delajo. Povem primer. Ko se je pripravljal drugi predlog zakona o genski tehnologiji – takrat je imela civilna družba še vstop v parlament, zdaj ne več –, je sedelo tam šest doktorjev znanosti, specialistov: eden za medicinsko genetiko, eden za živalsko gensko tehnologijo, eden za gensko spremenjene tkivne kulture pa za rastlinsko genteh ... jaz sem bil pa sam. Po treh urah pro et contra so se oni med seboj skregali. S svojim sprehajanjem po horizontu znanja sem nenamerno povzročil med njimi špetir in predlagatelj zakona o GSO dr. Franc Zagožen mi je ob koncu rekel: »Prepričali ste me in umikam predlog zakona.«

PB: Zakaj pa niste končali študija?
AK: Preprosto. Na Šubičevi gimnaziji sem imel srečo s profesorji, ki so bili odlični predavatelji. Potem sem bil v dilemi, kaj bi študiral. Zanimale so me biologija, medi­cina in geologija. Odločil sem se za medicino, ker je bil tak nagovor okolja. Že v prvem letniku sem ugotovil, da to ni zame, ker mi je praksa v bolnišnicah pokazala togo hierarhijo in borbo za prestiž ne glede na ceno. V drugem letniku sem imel vsega dovolj, poleg tega sem bil pa tudi udeleženec upora študentov leta 1972 v Ljubljani in so mi vzeli potni list za leto dni in mi grozili z vpoklicem v JLA. Takrat sem pridobil tujo štipendijo, hotel sem oditi v Uppsalo,
skupaj z mojim dekletom, ki je bila Švedinja, ker me je zanimala eksperimentalna medicina, delo v laboratorijih in odvzem potnega lista mi je to preprečil. Tako skrajšano je šla ta zgodba. Dobro je bilo to, da sem opravil vse izpite predkliničnih predmetov prvih dveh letnikov, od biologije, citologije, fizike, biofizike, kemije, biokemije, anatomije, histologije ... ta horizont je ostal in sem ga vse življenje nadgrajeval s tujimi viri. Potem sem za hobi vpisal geologijo, paleontologijo in evolucijo, ampak samo toliko, kot me je zanimalo.

PB: Greva k špetirjem, ki jih povzročate. Seznam je kar dolg in o vseh niti ne bova mogla. Veliko ste govorili in pisali o hormonskih motilcih. Obtožujete jih za marsikaj. Za, navajam iz knjige Simbiotski človek, »brezciljno apatijo, brezvoljno vodljivost, nezainteresiranost in nemotiviranost za karkoli, vse manj je zdrave agresivnosti in zanimanja za ženski spol. In – po drugi strani pa se dozdeva, da ženske vse bolj 'vdirajo' v vse pore družbenega življenja, da so vse bolj emancipirane in agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje ...« Ali ne gre tukaj za emancipacijo, ki je starejša od hormonskih motilcev? Vsaj od Madam Bovary vemo, da ženske kdaj pa kdaj zamenjajo spolne partnerje ...
AK: Nisem zblojeni mačo, ki bi zatiral ženske, prej nasprotno. Pravim samo, da ženske lažje vstopajo v družbeni prostor, ker je ta izpraznjen moških. Pravi moški izginja, vprašajte ženske! Problem sodobnega moškega se začne v maternici ženske, ki ima v telesu prisotne endokrine disruptorje. Dobiva jih s hrano, jih ima v depoju telesnih maščob ali oboje. Pride do motenj razvoja testisov zarodka. Razvije se premalo Sertolijevih celic, ki so pogoj za razvoj spermijev in razvije se mu premalo Leydigovih celic, ki pozneje izločajo testosteron. Ta inhibicija je narejena že v maternici, kjer ob takih pogojih izostane tudi mas­kulanizacija možganov. Ko deček spolno dozoreva, se začno dogajati druge stvari. Po eni strani ima zaradi oligospermije moteno reprodukcijo, zaradi padca titra testosterona pa so neizraziti njegovi sekundarni spolni znaki. Motnje v maskulinizaciji možganov povzročajo močne spremembe tipično moških vedenjskih vzorcev. V njem prevladajo samovšečnost, sebičnost, egoizem, brezbrižnost in brezvoljnost. Ego mladega moškega je falsificiran. Poznamo tri stopnje, in to je zelo natančno opisano v knjigi Tretja od suhih krav, kjer nas več avtorjev piše o tem velikem problemu. Prva stopnja je patološki narcis, samovšečni nastopač, kakršne vidimo tudi na politični sceni. V Sloveniji imamo kup takih primerkov, pa ne samo v Sloveniji, v vsej Evropi. V družinskem okolju se takim pravi mamini sinčki oziroma mamoni, kot so jih krstili Italijani. Naslednja stopnja je sociopat in potem zadnja stopnja psihopat. Tudi teh je veliko med vodilnimi v gospodarstvu, bankah in politiki. Ko so ameriški psihiatri delali profil zaposlenih na Wall Streetu, so ugotovili, da je najmanj tretjina zaposlenih med njimi psihopatov. O tem problemu smo gledali kar nekaj odličnih filmov.

PB: Kaj pa pri ženskah? Deluje to podobno?
AK: Pri ženskah povzroča višek estrogenov raka na rodilih in dojkah. Oba spola pa imata močno izraženo neplodnost. Ta je zdaj pri nas podobna kot v Evropi, in sicer ima okoli 60 odstotkov mladih parov težave pri spočetju prvega otroka. Vsak četrti je že spočet s pomočjo kemije. Tega včasih ni bilo.

PB: Ko govoriva o hormonskih motilcih, ali govoriva spet o derivatih nafte?
AK: Niti ne. Gre za različne sintetične kemikalije, ki imajo enak učinek in niti ni nujno, da so si med seboj kemično sorodne.

PB: Ali se ni veliko govorilo o plastenkah s pijačami?
AK: Ja, zato, ker so vsem na očeh, ampak pri njih ni bistvena naftna komponenta, ampak aditivi, ki jih dodajajo polimerom plastike, ki je izdelana iz nafte. Plastenka vsebuje aditive, ki povečujejo odpornost na UV-žarke, ki stabilizirajo plastiko pri višjih temperaturah, da se ne omehča, in pri nizkih, da ne poči. Ko je industrija te aditive vgrajevala, ni vedela za zdravstvene posledice, ki zdaj prihajajo na plan. Obstajajo tudi številni pesticidi, denimo permetrin, ki delujejo kot hormonski motilci in ki so sestavina pršil proti hišnim insektom.

PB: V nasprotju z veliko večino tistih, ki si prizadevajo za omejevanje izpustov toplogrednih plinov, trdite, da človek ni kriv za naraščanje temperature. Kdaj ste spremenili mnenje? Leta 2008 ste v svoji knjigi Simbiotski človek še zapisali, da industrijsko onesnaževanje načenja stabilnost atmosfere in povzroča podnebne spremembe in povečano UV-sevanje, se pravi dvig temperature.
AK: Jaz svojega mnenja nisem spremenil, hkrati pa se strinjam z večino predlaganih ukrepov, ki jih zahtevajo zagovorniki antropogenega izvora globalnega segrevanja. Druga stvar je pa vzrok. Tukaj mi razpira horizont geologija. Poglejmo geološko zgodovino planeta. Do pred dveh milijonov in pol let sta bili celini Severne in Južne Amerike ločeni, vezi Srednje Amerike ni bilo, zato je oba oceana, Atlantik in Pacifik, povezoval silen pretok morske vode. Veriga vulkanov je ta preliv zaprla, dvignila se je Srednja Amerika, rodil se je Zalivski tok, ki ogreva severno Evropo. Ta orjaška geotermalna jermenica tople vode je ključ do globalne klime. Veliko bolj verjamem geologom in astronomom kot pa računalniškim modelom. Geološke raziskave nam govorijo, da je človek približno 80 odstotkov svojega obstoja v Evraziji živel v ledenih dobah. Ključ do tega so cikli, ne samo Milankovičevi cikli, ampak tudi cikli, ki določajo vedenje Zalivskega toka. Ko začne Zalivski tok opletati, ne zmore več ogrevati severnih predelov Evrope. Kdaj? Takrat, ko pride do ogrevanja Arktike. Topljenje ledu Arktike pomeni obilje vodo, ki odrine Zalivski tok, da prej potone in ne ogreva več Anglije in Severne Evrope. Ogrevanje Arktike je ključ do nove ledene dobe.

PB: Zakaj pa potem prevladujoče mnenje, da nas bodo toplogredni plini, ki jih spuščamo v zrak, uničili? To navsezadnje ni v interesu kapitala.
AK: Treba se je vprašati, v interesu katerega kapitala. Zmotila me je že afera, ki je izbruhnila pred köbenhavsko konferenco, ki jo je razkril Wikileaks, potem pa še oregonska peticija, ki jo je podpisalo več kot 30 tisoč raziskovalcev proti dogmi o globalnem segrevanju. Potem je tu še Al Gore. V knjigi Neprijetna resnica niti z besedo ni omenil gromozanske goveje črede na planetu. Milijarda in 300 milijonov krav izriga toliko metana, da ima ta večji toplogredni učinek kot ves naš promet. Ne moreš zanemariti tako ogromnega vpliva na klimo. Metan ima 24-krat večji toplogredni učinek kot CO2. Drugo resnico nam govori geologija. Na planetu poznamo geobiokemični cikel CO2. Vulkanski izbruhi dvignejo večino CO2 v zrak – povečana vsebnost CO2 v zraku pomeni večje raztapljanje apnenca zaradi H2CO3, ki nastaja v vodi –, zaradi več raztopljenega apnenca sledi eksplozija populacij živali, ki imajo skelet iz apnenca – živali grebenov: korale, trdoživi, spužve, iglokožci, lupinarji itn., katerih skeleti se deponirajo na morskem dnu – slede vulkanski izbruhi in kroženje se nadaljuje.

PB: Naj nas to pomirja? To, da nismo mi krivi, da se planet segreva, ker se pravzaprav ne?
AK: Večino, kar zahtevajo zagovorniki zmanjšanih izpustov CO2, vse to podpišem. Je pa treba vedeti, da dokler bomo za fotovoltaiko in druge zelene tehnologije porab­ljali nafto, nismo nič naredili. Ustvariti mo­ramo cikel, ki bo reproduciral sam sebe. Z vhodnimi surovinami je treba narediti izdelke, ki bodo ob koncu uporabe pomenili vhodno surovino, ne pa odpadek. Večji problem vidim v povezavi nafte in hrane. Industrijsko kmetovanje je kmetovanje z nafto. Prej smo imeli kmetovanje na sončni pogon, ki je zastonj, potem je prišlo v sedemdesetih letih do uresničitve Kissingerjevega izreka, da ima tisti, ki ima nadzor nad nafto, nadzor nad državami in hrano. To je doktrina globalizacije. Združitev hrane in nafte je povzročila prehod na industrijsko kmetovanje, umetna gnojila in pesticidi so iz nafte in zemeljskega plina, vsa mehanizacija, transporti in skladiščenje, vse tehnologije predelave hrane, vse je na pogon neobnovljivih virov. To pogrešam pri teh gibanjih. Oni govorijo samo o solarni energetiki, geotermalni energetiki, bioenergiji iz odpadkov, nihče pa ne omeni hrane, ki je bistven problem. Zakaj nihče ne govori o tem, da je treba kmetijstvo solarizirati? To ne pomeni, da se moramo vrniti v preteklost. Včasih mi kakšen ekonomist očita: 'Hočete, da gremo 200 let nazaj v razvoju ...' Ne. Znanje prednikov moramo nadgraditi z najnovejšimi spoznanji znanosti, ampak ne korporativne, ampak akademske, poštene. Spoj tradicionalnega znanja z najnovejšimi spoznanji je paradigma, ki ji pravijo traditional ecological knowledge.

PB: Pa bi lahko pridelali dovolj hrane na planetu brez insekticidov, pesticidov brez tega agrokemičnega kmetijstva?
AK: Seveda. Bral sem raziskave, ki so jih izvedle vrhunske svetovne univerze, recimo Cornell University, potem je tu Purdue University pa Rodale Institute iz Oregona, ki je opravljal 30-letno študijo primerjav med tradicionalnim in agrokemičnim kmetijstvom. Ti in številni drugi so ugotovili, da v zmerni klimi, kakršno ima Slovenija, za celoletno preživetje posameznika zadostuje približno 600 kvadratnih metrov zemlje s posevki v permakulturi. Če gremo na industrijski tip kmetijstva z monokulturami, potrebujemo 2500 do 3000 kvadratov na enega. Prehod na naftno kmetovanje je bil v le interesu naftnih korporacij. Nadzor nad prehrano je prinesel koncentracijo kapitala v orjaških korporacijah. Da je paradoks še večji, pa je pet največjih agrokemičnih korporacij hkrati tudi pet največjih v farmaciji. Kšeft je fenomenalen. Prodajajo nam strupe in hkrati zdravila zanje, obenem pa manipulirajo z dvema prastrahovoma človeka, lakoto in boleznijo.

PB: Skratka, čaka nas veliko dela, kdo ga bo pa opravil? Nekje ste rekli, navajam: »Nihče na tem svetu ne bo ničesar storil namesto nas. Oblast sodi na psihoterapijo, popolnoma je zgubila stik z ljudmi z realnostjo. A samozadostna oblast je kot milni mehurček. Ko bodo ljudje prevzeli stvari v svoje roke in začeli ozaveščeno krmariti svoja življenja, bo vse drugače.« Pa me zanima, kateri ljudje? Ti, ki danes stojijo v vrstah za nove mobilne telefone, ki jih ne potrebujejo? Ali tisti, o katerih ste tudi pisali v eni svojih kolumn, ki puščajo sledove fekalij na 72 odstotkih ročajev vozičkov v trgovskih središčih?
AK: Če bomo vklopili zdrav razum, po navadi ga človek vklopi zadnji trenutek, ko so izčrpane že vse druge možnosti, lahko še zvozimo. Ampak za las, trajnostni razvoj ni več mogoč, potreben je trajnostni umik. Pri tem se bomo morali nečemu odreči, ne kakovosti življenja, ampak nepotrebni krami. Gre za to, da se zavemo, da je naš planet omejen, da moramo razviti tehnologije, ki bodo podpirale življenje, namesto da ga uničujejo. Rešitve so, ampak ne v zamislih, ki zadnjih sto let od industrijske revolucije naprej temeljijo samo na profitu. Neomejena rast, neomejena akumulacija kapitala ima v naravi enačaj samo v raku, ki ubije gostitelja in hkrati sebe. Leta 1973 je Fritz Schumacher napisal odlično knjigo Small is beautifull. Knjigo so prodali v več milijonih izvodov, ampak potem se je začela globaliza­cija in je bila pozabljena. V njej govori, da morajo naša življenja temeljiti na lokalni ekonomiji, ki mora proizvajati vse, kar potrebujemo za osnovno preživetje. Streho nad glavo, energijo, oblačila, hrano, vodo, šolstvo in zdravje. High tech pa kupujemo po potrebi, ker si razvoja tega lokalna skupnost ne more privoščiti. Tak sistem bi bil odporen, dovolj robusten, da bi lahko kompenziral vsa nihanja, vse šoke. Small is beautifull je knjiga, ki je napisana za Slove­nijo, ki je majhna in lepa.

Napisal: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol