Vladimir Puklavec: Plinski terminal bi Kopru prinesel veliko denarja

V krajih, od koder prihaja Vladimir Puklavec, je nekdaj veljalo, kolikor se spomni avtor tega besedila (ki je tudi približno od tam), da je šipon nujno ponuditi v obliki špricerja, ker take kisl­­osti človeško telo v njeni čistosti ne prenese. A ko smo po intervjuju ob prigrizku odprli steklenico te tamkajšnje avtohtone sorte, je v kozarce steklo nekaj čisto drugega. O tem v prvem delu intervjuja.

V drugem smo se pogovarjali o projektu, s katerim se je naš gost pojavil v Sloveniji pred približno šestimi leti in ki bi Sloveniji prinesel (tole bom zapisal z velikimi tiskanimi črkami) VELIKO DELOVNIH MEST, POCENI ELEKTRIKO, ČISTEJŠO ELEKTRIKO in OMOGOČIL RAZ­VOJ IN UPORABO ALTERNATIVNIH, TRAJNOSTNIH, OBNOVLJIVIH ... VIROV ENERGIJE. Po šestih letih in zapravljenih milijonih evrov za raziskave, s katerimi bi dokazal, da njegov nameravani plinski terminal in elektrarna v Kopru nista nevarna ali škodljiva za okolje, je tam, kjer je bil, se pravi nikjer, se pravi v Sloveniji.

Vladimir Puklavec se je rodil sredi velike vojne v Varaždinu, kamor je iz Ormoža pred nasilno izselitvijo zbežala njegova družina. Po vojni so se Puklavčevi vrnili tja, kjer je bil ded Puklavec prvi župan, oče pa direktor vinarske zadruge. Sin je študiral strojništvo v Ljub­ljani in se takoj po diplomi odpravil v Nemčijo, v podjetje, ki se je med prvimi na svetu začelo prav takrat ukvarjati z utekočinjenim zemeljskim plinom. Če kdo, potem Vladimir Puklavec ve kaj o njem.

Danes je s skupino partnerjev solas­t­nik podjetja TGE Gas Engineering in član njegovega nadzornega sveta, v katerem sta ob njem še dva Kitajca. Kitajska je pač velik in pomemben trg za katerokoli globalno podjetje. Tja se s svojimi vini prebijata tudi združeni ormoško-ljutomerski kleti, ki ju je Vladimir Puklavec odkupil leta 2009, poplačal njune dolgove in ju popolnoma prenovil.

Puklavec&friends, kot se danes imenujeta, je družinsko podjetje, v katerem sodelujejo še Puklavčev brat in dve hčeri, posredno in neposredno pa dajeta kruh tisoč ljudem na tistem kras­nem, a gospodarsko ne najperspektivnejšem kosu Slovenije.

Objavljamo odlomek iz zanimivega intervjuja, ki ga lahko preberete v decembrski številki Playboya (v prodaji od 11. novembra 2011)

Koliko delovnih mest bi prinesel plinski terminal v Kopru?

V času gradnje, ta traja tri leta, govorimo o približno 700 delovnih mestih. Pozneje, če bi uresničili ves program, ki je danes aktualnejši, kot je bil, ko smo ga začeli predstavljati in nam nihče ni verjel, da je uresničljiv, v samem terminalu okoli 60 ljudi, v plinsko-parni elektrarni malo manj, od tega polovica z visoko izobrazbo. Z večjim izkoriščanjem hladilne toplote pa bi se število zaposlenih povečalo. Po mojem bi bilo tam zaposlenih okoli 150 ljudi. Bi pa ves delujoči sistem povzročil nekaj 100 dodatnih zaposlitev pri storitvah v okolju, zlasti na obalnem območ­ju. Da ne govorimo o nadaljnjih možnostih razvoja tehnologij za nizke temperature v sodelovanju s slovenskimi univerzami.

Ali lokalna politika, župan Popovič, še vedno nasprotuje projektu?

Ne bi rad govoril o tem, kaj on misli, ker tega ne vem, zdi se mi pa, da vidi konflikt med svojimi načrti za turizem v Kopru in med industrijsko dejavnostjo. Poskušali smo mu dopovedati, da ti tankerji turizma ne bi motili, ampak on verjame v turistično bodočnost Kopra. Tak občutek imam. Dob­ro, to so njegovi načrti, župan mora skrbeti za mesto, jasno. Naš problem je dopovedati ljudem, da to ni v konfliktu. Samo v času gradnje elektrarne bi bili dohodki od ljudi, ki bi delali na gradbišču, in to, kar bi zapravili, precej večji od turizma. Mislim, da bi edino pristanišče, ki ga imamo Slovenci, moralo biti izkoriščeno v največji pametni meri. To je naše bogastvo. Kje, pri kakšni proiz­vod­nji lahko Slovenci dosežemo kritično maso? Pri avtomobilih ne, pri marsičem drugem ne, lahko pa pri storitveni dejavnosti in pristanišče je klasičen primer za to. Z njegovo infrastrukturo lahko dosežete velik učinek in ste konkurenčni.

Štiri leta so minila. Še vedno ostajate optimist?

Trenutno smo na zadnji stopnji naših poskusov, če sem iskren. Dogajanja po svetu nam potrjujejo, da smo na pravi poti, celo to, da smo bili malo pred časom. Vse, kar se danes dogaja, potrjuje, da je ta projekt odličen za Slovenijo, za Evropo, za ekologijo in energijo. In še vedno upam, mogoče na­iven, kot sem, da si bo nova vlada, če misli resno z gospodarskim napredkom Slovenije, ogledala naše argumente.

Katero novo vlado pa imate v mis­lih? V nekem članku sem namreč prebral, da ko, citiram, »je energija v rokah države, o njej odločajo politiki, in ne strokovnjaki, in da je bilo to v času Janše še bolj očitno in vodi k socialističnemu gos­podarjenju ...«

To moram popraviti. Tudi pod Pahorjem je bilo to očitno. [smeh] Mi smo z direktoratom za energijo predstavili projekt Italijanom, bili smo skupaj v Bruslju, ga tam predstavili in vsi so nam potrdili, da gre za odličen projekt. Potem nam pa bivši gospo­darski minister Matej Lahovnik po dveh letih oklevanja z energetskim dovoljenjem sporoči, da nismo v prostorski strategiji Slovenije [iz leta 2004]. Neverjetno!

Trudil sem se izbrskati kakšen argument proti plinskemu terminalu v Kopru, da bi vas lahko gnjavil z njim, pa moram priznati, da mi ni uspelo.

Saj jih ni. Gre za versko vojno. Gre za: 'Mi ne verjamemo!' Kaj so napravili? Det Norske Veritas je ena najboljših organizacij v svetovnem merilu, ki je za nas napravila varnostno študijo, ki smo jo dali v preverbo Fakulteti za pomorstvo in transport v Portorožu. Nimamo pripomb, so rekli, vse je v redu. Potem so nam pa očitali, da so ti inštituti študijo napisali tako, ker smo jim plačali zanjo. Zaradi 200 tisoč evrov Det Norske Veritas ne bo zapravil svojega renomeja. Če bi to storil, bi izginil s trga. Banke zahtevajo od njih to isto poročilo za financiranje in oni so za to poročilo odgovorni.

Če prav razumem, države vaš projekt, terminal in elektrarna, ne bi nič stal?

Ne, sploh ne. Prinesel bi denar. Veliko denarja bi prinesel Kopru, pa tudi državi. In poceni elektriko.

Ta elektrarna pa bi proizvedla približ­no tretjino elektrike, kot jo bo TEŠ 6 za milijardo in pol evrov?

Ja. Še en primer: najboljši inštitut za navtiko na svetu je v Kotki na Finskem in tam so napravili študijo za ladijski promet pred Koprom in na podlagi te študije je ministrstvo za promet zapisalo, da za promet plinskih tankerjev pred Koprom ni pomislekov. Ampak to ljudi ne zanima. 'To nima smisla, mi ne verjamemo.' Neki moj sošolec s fakultete, ki je profesor, mi je poslal elektronsko pismo, v katerem je napisal, da je bral, kaj se lahko zgodi v Kopru s tem plinom in da je to grozljivo, da lahko zgori cel Koper ... Napisal sem mu, da če on kot termodinamik verjame tem govoricam, potem je konec.
Če on ne more razmisliti, kaj se, upoštevaje naravne zakonitosti, lahko zgodi, kako naj to pričakujem od nekoga z ulice? Poslal sem mu nekaj informacij. Prebral je in se strinjal, ampak dodal, da je kljub temu grozljivo. [smeh]

Se je kdaj v kateremkoli terminalu, ki ste ga zgradili, ali pri podobnih objektih zgodila kakšna hujša nesreča?

Ne. Ni je industrijske dejavnosti, ki je čistejša od te s tekočim zemeljskim plinom. Od začetkov te panoge je minilo 50 let in v tem času se ni zgodila niti ena sama nesreča, ki bi ogrozila katerokoli življenje. To je dokazano. Ljudje gledajo naftne tankerje, ki plujejo v Trst. Trideset milijonov ton na leto gre s prodajalci duš v Trst pa se nihče ne razburja. Če se eni sami taki ladji kaj zgodi, je ves zaliv ekološko mrtev, zalit z nafto. To jih ne moti. Čisti tanker, ki pripluje sem s plinom, s kvalificirano posadko, to je pa nevarno.

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel