Kako so videti pripadniki policijske specialne enote v akciji, sem si lahko plastično ogledala junija na ladji v Izoli, kjer je potekala skupna vaja slovenskih, hrvaških, avstrijskih in slovaških specialcev. Čeprav sem vedela, da bodo pritekli v prostor, kjer so bili »teroristi«, da bodo oblečeni v črno, da bodo njihovi obrazi zakriti, na glavah čelade, v rokah pa puške, nanje nisem bila pripravljena. Kar vsevprek so kričali, razumela sem le besedo »policija«, potem pa so po hitrem postopku obvladali nesrečne »teroriste«. Hm, le kako bi se počutila, če bi nič hudega sluteč pila kavo, nakar bi v lokal vdrla ta v črno zamaskirana bitja?

»Vredno je!«

Delo specialcev je resda lahko zelo nevarno, hkrati pa tudi zelo dinamično in razburljivo. In vir velikega ponosa tistih, ki jih družita rdeč panter in črna baretka. Ko je kot novopečeni policist zapuščal kadetsko šolo, je Bojan vedel, da si s tem še ni izpolnil svojih želja: »Čez tri jeseni sem si rekel: to je to! Znak policije je zamenjal znak rdečega panterja, znak elite stotih specialcev, izurjenih za pomoč, udarnost in ostrino. Izpolnile so se mi sanje iz otroštva. Kaj me je gnalo v to? Dogodivščine, adrenalin, izkušnje ... Preprosto te nekaj žene, da šest mesecev garaš do konca zmogljivosti.

In sedaj, po desetih letih, se spet sprašujem: Zakaj? Bi šel znova? Lahko rečem, da mi ni žal in da s ponosom nosim panterja. Enota mi je izpolnila veliko življenjskih ciljev, pa tudi kakšnega poteptala. Zahtevajo se visoka pripadnost, izurjenost in požrtvovalnost. Delo specialca je nevarno in vedno tvegano, ne glede na to, ali gre za vsakdanje urjenje ali pravo akcijo, kjer čakajo nate z orožjem. A ko se specialec pogleda v ogledalo, je le del državne uprave in s tem vseh težav, ki jo mučijo. Žal! Toda ko se po vsem tem spet vprašam, ali je bilo oziroma ali je vredno, je odgovor jasen: Ja, vredno je!«

Naša tamala

V specialno enoto policije (SEP) sta leta 1996 prišli dve punci, ena je kmalu odšla, druga je ostala in je še danes edina specialka. Medijskega razkritja ne mara, kar je po svoje razumljivo, saj je edina ženska v enoti. Kolegi jo cenijo in imajo o njej zelo dobro mnenje, ljubkovalno jo kličejo ’naša tamala’. »Do nje imamo zelo zaščitniški odnos, poleg tega je odlična ostrostrelka, naredi vse, kar se ji reče, in dela z nami vse, kar pač lahko,« nam je zaupal eden izmed njenih kolegov.

Specialna enota policije, ki deluje v okviru generalne policijske uprave, je najelitnejša enota slovenske policije. Je vrhunsko usposobljena in opravlja najtežje varnostne in druge naloge v državi. Šteje približno 120 pripadnikov, ki so z mobilnostjo, prilagojeno taktiko delovanja in sodobno opremljenostjo usposobljeni za izvajanje nalog z najvišjo stopnjo tveganja. Njene naloge so protiteroristično delovanje, sodelovanje pri prijetju storilcev hujših kaznivih dejanj, varovanje najvišjih domačih in tujih državnih predstavnikov, varovanje določenih objektov v hujših elementarnih in drugih nesrečah ...

Kot nam je povedal generalni direktor policije Jože Romšek, pripadniki specialne enote pri svojih akcijah sodelujejo z drugimi policijskimi enotami oziroma jim lahko kadarkoli priskočijo na pomoč, »zato morajo biti zelo dobro pripravljeni, tako fizično kot psihično, imeti morajo veliko policijskih delovnih izkušenj na terenu, dodatno pa so zaželena tudi posebna znanja, kot so borilne veščine, streljanje, smučanje in podobno. Svoje znanje morajo stalno vzdrževati ter se nenehno še dodatno izpopolnjevati in usposabljati.

Kljub temu – ali pa prav zato – je zanimanje za delo v tej enoti vsako leto veliko, vendar pa je selekcijski postopek zelo strog: vsako leto se za to delo zanima približno sto policistov, izbranih pa jih je lahko le nekaj, od pet do osem. Poklic policista specialista je skratka zelo privlačen in tudi sam sem se leta 1973, ko sem bil še mlad in v dobri psihofizični kondiciji, kot prostovoljec za eno leto preizkusil v vodu za posebne naloge v okviru tedanje čete milice, ki je bila pravzaprav predhodnica SEP.«

Romšek je tisti, ki kot generalni direktor policije pokliče SEP oziroma za to koga pooblasti, in sicer ko so za rešitev situacije ali kriznega dogodka z visoko stopnjo tveganja potrebni visoka stopnja izurjenosti, usposobljenosti, taktike, posebna oprema in specialna znanja. Poveljnik enote mag. Srečko F. Krope nam je zaupal, da izvedejo specialci od 40 do 50 akcij na leto, v nobeni od akcij po letu 1990 pa niso uporabili najhujšega prisilnega sredstva – strelnega orožja.

So pa storilci kaznivih dejanj zoper njih v dveh primerih uporabili strelno orožje, na srečo neuspešno. Pri akcijah specialci spoštujejo načelo postopnosti in sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev, zato so največkrat ukrepali s fizično silo ter s sredstvi za vklepanje in vezanje.

»Kot poveljnik sem za svoje delo odgovoren generalnemu direktorju policije. Enoto vodim v njegovem imenu in zanj. Poveljnik te enote sem že drugič. Lahko mi verjamete, da občutek ni tak, kot da bi ponavljal razred, občutek je, kot da bi nadaljeval študij na področju posamezne znanosti,« je še povedal Krope.

Kdo in kako lahko postane pripadnik SEP? Kot je povedal Krope, enota enkrat na leto objavi razpis za določeno število novih specialcev in potem se začne zelo zahteven proces usposabljanja.

A, B, C ...

Začetek SEP sega v leto 1973 in je povezan z vdorom teroristične skupine na območje tedanje Jugoslavije ter s pobojem izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Ker splošne policijske enote z izurjenostjo in opremljenostjo niso bile več kos razraščajočemu se terorizmu, so v sedemdesetih letih začeli po svetu ustanavljati specialne policijske enote. Slovenska je sestavljena iz enot A, B in C, enote za protibombno zaščito ter enote za izpopolnjevanje in usposabljanje.

Enota A je najudarnejša, v veliko pomoč in podporo pa ji je enota B, ki jo sestavljajo posebej izurjeni specialci z dolgoletnimi izkušnjami na določenem področju (ostrostrelci, vodniki službenih psov, potapljači, alpinisti in podobno). Sicer pa so tudi drugi specialci usposobljeni za vse (za plezanje, za potapljanje in podobno, vendar niso tako ozko strokovno usposobljeni kot njihovi kolegi iz enote B). Enota C pa je enota, ki skrbi za logistiko in opremo celotne SEP.

Med fanti vlada zelo tovariški odnos. »Ko gremo v akcijo, je najpomembneje to, da se lahko zanesemo drug na drugega, in če bo šlo kaj narobe, vemo, da se bomo skupaj izvlekli. Zaupanje in tovarištvo med nami sta najpomembnejša pri našem delu. Seveda poleg odlične usposobljenosti,« nam je zaupal eden izmed specialcev, ki je želel ostati neimenovan.

Specialci, še zlasti tisti v enotah A in B, morajo namreč varovati svojo identiteto, saj sodelujejo v najzahtevnejših policijskih akcijah v državi, ko imajo opravka z nevarnimi in maščevalnimi storilci oziroma osumljenci kaznivih dejanj. Zato se v akcije podajajo oblečeni v črno, s črnimi maskirnimi kapami (le z izrezi za oči) ter z rokavicami, na sebi in ob sebi pa imajo vrhunsko opremo, ki se lahko meri z opremo drugih SEP po Evropi, pravi Krope.?SEP se udeležuje tudi različnih mednarodnih izobraževanj, usposabljanj in tekmovanj, kjer se je že večkrat zelo dobro odrezala.

Čast in adrenalin

»Kot otrok sem imel vedno preveč energije, zato sem se v osnovni šoli posvetil različnim športom. Na tekmovanjih sem bil v vseh šolskih ekipah, največ energije pa sem pustil v judu in že v sedmem razredu postal mednarodni prvak. Brat se je odločil za poklic miličnika, mi razlagal o borilnih veščinah in dogodkih v kadetski šoli, tako da moja odločitev ni bila težka. Po končani kadetski šoli sem vedel, da potrebujem službo z veliko adrenalina, zato sem se prijavil v ZEM, v vod za posebne naloge, vendar sem na veliko razočaranje pristal na postaji železniške milice.

Upanje pa ni splahnelo, zato sem se ob prvi priložnosti prijavil za miličnika v vodu za posebne naloge. Bil sem sprejet in začelo se je večmesečno urjenje v učni skupini. Izbranim ni bilo lahko, bilo je veliko psihičnih naporov, odrekanja, treningov, vendar sem vedel, da bom zmogel, ker sem si to želel. Po končanem urjenju smo začeli opravljati naloge, izkušnje smo si pridobivali predvsem od starejših policistov. Potem pa so prišla devetdeseta leta, ko se je vse spremenilo.

Nikoli ne bom pozabil sestanka na Jasnici, ki sta ga vodila Vinko Beznik in Igor Bavčar. Bili smo tik pred zasedbo Gotenice, postavljeni pred dejstvo, da lahko prostovoljno odnehamo, če mislimo, da za to nismo primerni. Niti za trenutek nisem pomislil na to! In tako so se začele aktivnosti za samostojno Slovenijo. O tem, kaj smo počeli in koliko smo bili od doma, bi lahko napisal roman, vendar sem vedel, zakaj to počnem, in na to bom vedno ponosen.« pravi specialec Milan.

Neki drug, neimenovan specialec je v SEP prišel leta 1992, »po štirih leta dela v ljudski milici, ker mi je bilo delo zanimivo. Ko sem prišel v enoto, sem ugotovil še veliko novih stvari. Da je vsak dan nekaj novega, da si lahko vsak dan tudi smrtno ogrožen, lahko se poškoduješ pri treningih, kaj šele v akcijah. Pri delu je treba vlagati veliko truda, požrtvovalnosti, saj veš, da boš v akcijah morda izpostavljen tudi oboroženemu osumljencu. Zato moraš imeti pogum, da si pripravljen dati svoje življenje, pri tem pa je zelo pomembno, da obvladaš telesne veščine, pa tudi psihično moraš biti zelo dobro pripravljen.

Ko se ukvarjaš z nevarnimi stvarmi, kar naše delo nedvomno je, si veliko previdnejši, postaneš veliko preudarnejši, saj se zavedaš, kaj se ti lahko zgodi, še posebej, če imaš družino. Delo v policiji in SEP se zelo razlikuje, naše je veliko bolj napeto in nevarno, saj nas lahko kadarkoli pokličejo v akcijo, kjer lahko svoje znanje in veščine popolnoma izkoristimo.«

Jure pravi, da se je za delo v SEP odločil, ker je najelitnejša enota policije, njeni pripadniki pa najbolje fizično in psihično pripravljeni. »Glede na šport, ki sem ga gojil že v kadetski šoli, in uspehe, ki sem jih pri tem dosegal, je bila odločitev za to delovno mesto edina primerna. Poleg tega sem vedel, da je delo adrenalinsko, saj poleg športa vključuje številna usposabljanja z različnim orožjem, ki me je vedno zanimalo, in taktiko ter dejansko akcijo. Hkrati sem želel preizkusiti samega sebe v šestmesečnem usposabljanju v učni skupini, ki je od nekdaj veljalo za enega težjih usposabljanj specialnih enot na svetu.

Odločitev za delo v enoti sem sprejel po osvojenem svetovnem prvenstvu v borilnih veščinah leta 1997. Poleg naštetega so me k delu v SEP pritegnili predvsem disciplina, ki vlada v njej, skupinsko delo in dejstvo, da lahko ljudem pomagam v najnevarnejših situacijah,« pravi Jure, ki ima odločitev, da se pridruži specialcem, za najboljšo v svojem življenju. »Policisti v naši enoti so tako dobro usposobljeni in disciplinirani, da vem, da se lahko v še tako nevarnih okoliščinah zanesem nanje.«

»Res je, da je naše delo takšno, da nikoli ne veš, ali boš iz akcije prišel živ, je pa tudi zelo odgovorno in dinamično. Pri svojem delu sem se naučil tudi odlično obvladovati samega sebe, kar mi lahko zelo koristi pri vsakdanjem življenju,« pripoveduje še eden, ki želi ostati neimenovan.

Da fantje vsak dan tvegajo, je jasno, zato življenje njihovih družin ni ravno tipično. »Njegovo delo je zelo odgovorno in nevarno. Ko odide na kakšno akcijo, nikoli ne vem, kam je šel, kdaj se bo vrnil in ali se bo vrnil živ in zdrav. Tako vsa družina živi pod pritiski, čeprav se moraš na to kar navaditi. Menim pa, da glede na nevarnosti, ki prežijo nanje, specialci veliko premalo zaslužijo,« nam pripoveduje ena od žena. Res, zaposleni v SEP so, o tem sem se lahko prepričala, zelo predani svojemu delu, za kar pa niso ravno najbolje plačani. Leta 1996 so jim odpravili specialni dodatek. Ko gredo na teren, dobijo le terenski dodatek, enako kot vsi drugi policisti.

Druga, ki je po poklicu policistka, na vse skupaj gleda nekoliko drugače: »Zdi se mi zanimivo, da je moj partner v tej enoti, saj je njegovo delo zelo dinamično in je v službi, razen takrat, ko je dežuren, od sedmih do treh. Tako ima veliko boljši delavnik, kot ga imam sama, ki delam v izmenah. Res pa je, da je njegovo delo veliko bolj nevarno.«

Afere in aretacije

Od leta 1994 SEP ni doživela večjih pretresov ali škandalov. Tega leta so štirje tedanji specialci (Domen Vivod, Darko Zidanski, Matjaž Kerec in Zdenko Poljšak) v Celovcu izvedli oboroženi rop. Kerec je bil aretiran v Avstriji, drugi trije v Sloveniji. Kerec je bil v Avstriji obsojen na deset let zapora (kasneje so mu v Sloveniji kazen znižali na sedem let, na toliko sta bila pravnomočno obsojena tudi Zidanski in Vivod, Poljšak je med sojenjem umrl v sumljivi prometni nesreči).

Zaradi afere sta tedaj odstopila prvi poveljnik SEP v samostojni Sloveniji Vinko Beznik in tedanji notranji minister Ivo Bizjak, fantje pa so kazen že odslužili (Kerec, ki se je psihično popolnoma zlomil, je večino kazni prestal v psihiatrični bolnišnici v ljubljanskem Polju).

Delo SEP je večinoma tajno, vendar je nekaj odmevnih primerov slovenski javnosti znanih. V večini primerov delujejo specialci kot podpora kriminalistični službi in izvajajo akcije, kjer se predvideva, da so storilci nevarni in oboroženi, in so za kriminaliste, ki niso tako dobro izurjeni in opremljeni, nevarne.

Zelo odmevna je bila akcija specialcev pred leti, ko so v ljubljanskem lokalu Nostalgija aretirali tedanjega domnevnega vodjo črnogorske mafije Veselina Jovoviča Vesa in podjetnika Dušana Dolamiča. Veso je bil leta 1997 umorjen v ljubljanskem lokalu Latino bar v Zupančičevi jami, morilec, ki ga je umoril sredi belega dne, pa nikoli ni odgovarjal za svoj zločin, saj ga policija do danes še ni našla.

Druga odmevna akcija se je zgodila v Štanjelu, ko je domačin, ki se je skril pod železniški most, grozil, da bo sebe in most vrgel v zrak. Specialci so posred­ovali v še enem podobnem primeru, v Dravogradu, ko je moški v stanovanjskem bloku grozil, da bo s plinsko jeklenko razstrelil sebe in še pol bloka. Oba primera sta se končala uspešno, z aretacijo osumljencev.

Specialci?

V okviru vojaške policije deluje enota, katere pripadnike bi lahko imenovali vojaški specialci, vendar tega naziva SV ne pozna, ter enota SV za specialno delovanje. Delovanje vseh treh enot v Sloveniji, torej obeh vojaških in policijske, bi se lahko pokrilo le v vojnih razmerah ali ob terorističnem napadu, kjer bi bile vključene vojaške osebe. Posebni enoti SV lahko namreč v Sloveniji delujeta le v izjemnih, vojnih razmerah ter v mirovnih misijah po svetu, SEP pa deluje in opravlja naloge v miru in vojni (nekateri njeni pripadniki delujejo tudi v mirovnih misijah).

Enote med seboj delno tudi sodelujejo, vendar gre za redke primere; ko na primer testirajo določeno orožje ali opremo. SEP za omenjene uslužbence SV opravlja tudi določena izobraževanja in usposabljanja, hkrati pa uporablja nekatere njihove lokacije, na primer vadbišče v Počku, in strelske poligone, ki jih policiji primanjkuje.

V slovenski javnosti se SEP pogosto zamenjuje s posebnimi policijskimi enotami (tako je bilo denimo ob dogodkih na Hotizi), ki jih sestavljajo policisti, ki sicer svoje delo opravljajo v različnih policijskih enotah, vendar ne v SEP! To so enote na sklic, ki jih najpogosteje uporabijo za varovanje javnih prireditev, kot so javni shodi, protesti, športne prireditve in drugo. Njihovi pripadniki so na očeh javnosti, medtem ko je delo SEP najpogosteje tajno, specialci sami pa v akcijah popolnoma zamaskirani.

TEKST: Damjana Žišt/Večer

FOTO: Milan Tomažin

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec