Politično korektni terorist

Tam je bil pred stoletji spočet tudi verski fundamentalizem. Kolikor ste zdita ta dva pojava povsem neprimerljiva, sta si v svojem bistvu zelo podobna. V obeh primerih gre za dogmo. In vsaka dogma predpisuje tako ali drugačno (samo)cenzuro.

V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja so se začeli pojavljati čedalje pogostejši subverzivni napadi na okope politične korektnosti. Trendu so se v zelo zgodnji fazi pridružili pogumnejši oglaševalski kreativci.

Na dveh oglaševalsko najrazvitejših trgih, v ZDA in Veliki Britaniji, je prav v tem času veliko naročnikov agencijskih storitev spoznalo, da morajo biti v svoji komunikaciji s potrošnikom veliko radikalnejši od konkurence. Inflacija oglasnih sporočil v vseh medijih je namreč potrošnika povsem otopila. Reagira le še na najmočnejše dražljaje. In tako se je začelo oglaševalsko obdobje politične nekorektnosti.

Najpogosteje se ta manifestira z ekscesnim nasiljem in zelo črnim humorjem v oglaševalskih sporočilih. Ko gledam kasete z raznih festivalov ali mesečne izbore TV spotov Campaign Screen in Shots, opažam, da je življenje protagonistov v številnih največkrat nagrajenih spotih brez prave vrednosti. Oglaševani izdelek je heroj in vedno preživi, igrani liki (ali živali) pa so le topovska hrana. Everything goes. Od šovinizma do kanibalizma.

Ta trend je kulminiral v bizarnih kreativnih eskapadah v času velikega dot.com buma v ZDA. V skladu z zelo premočrtno komunikacijsko strategijo – gledalec si mora za vsako ceno zapomniti ime spletne strani in jo obiskati – so bila za dosego tega cilja uporabljena vsa sredstva.

Tako je, denimo, pred dvema letoma na vseh festivalih kraljevala serija spotov za Outpost.com. Saj se še spomnite (vsaj tisti bolje poučeni) hrčkov, ki so jih izstreljevali iz majhnega topa v logo firme, godbe na pihala (razporejene v obliki istega logota), ki jo napade horda podivjanih psov, in otrok v vrtcu – z naslovom spletne strani, vgraviranim na čelo?

Zmagovalna serija spotov letošnjega festivala v Cannesu je prav tako žlahten primer politične nekorektnosti. V njih športna TV FOX predstavlja eksotične spote iz eksotičnih dežel. V enem od njih spremljamo v Real TV stilu možakarja temnejše polti z brki (Turek, lahko bi bil tudi Arabec), ki se pripravlja na skok z visoke skalnate stene. Seveda predvidevamo, da v vodo.

Med monotonim komentarjem športnega novinarja v turščini se tekmovalec požene v globino v izborni preži. Kamera ga spremlja na poti navzdol, do pristanka v – pesku! Špljac.

Kamera je zelo oddaljena, tako da krvi sicer ni videti. Naokoli sedi na pesku in kamnih občinstvo: povprečni Američan niti ne bi potreboval preveč domišljije, da bi te brkate in bradate moške s povezanimi rutami na glavah zamenjal za Talibane. Čeprav so Turki. Tekmovalec požanje kratek aplavz. Komentator prebira ocene za umetniški vtis skoka. Spiker: »Prenašamo športe iz vam najljubše regije – vaše!«

Ost politične nekorektnosti tokrat ni naperjena proti lastnim državljanom, ampak proti nekim »talibanom'«. Šovinizem rules! Seveda pa bi po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra kdo lahko nemara celo ugotovil, da je bil vsaj v tem primeru šovinizem upravičen. Arabci so vendar dokazali, da so res kamikaze!

(Sam bi ob tem pripomnil, da so načrtovalci napada hkrati dokazali tudi, da so izjemni strokovnjaki za tržno komuniciranje. V manj kot dveh urah »air time-a'« so izvedli najodmevnejšo globalno kampanjo zadnjih desetletij!)

Pa recimo, da za vsem skupaj res stoji notorični Osama Bin Laden. Zakaj bi storil kaj tako grozovitega? Možnih je več razlag. Mogoče je ob gledanju določenih ameriških reklam, v katerih umirajo ameriški protagonisti, prišel do zaključka, da tako ali tako ne cenijo svojega življenja. Da bodo pravzaprav hvaležni, če jim ponudi bližnjico do nebes.

No ja, verjetnejša je druga razlaga. Da gre namreč za spopad dveh fundamentalizmov, dveh oblik politične korektnosti. Ameriške, ki skuša pod šifro globalizacije in demokratizacije celotnemu svetu prodati svojo dogmo, in islamsko-fundamentalistične, ki se bori za obstanek svojih pravil igre. In svoje forme politične korektnosti, katere okvir seveda določa Koran.

In če torej verjamemo Bushu in Blairu, ki trdita, da je tragedijo v New Yorku in Washingtonu res splaniral Osama, smo lahko hkrati prepričani, da vodja Al Kaide ob tem ni pričakoval, da bo stranski produkt njegove akcije tudi zaton zlatega obdobja politične nekorektnosti. Vsaj v ZDA, kjer je postala cenzura eden od načinov boja proti terorizmu.

Prepovedano predvajanje stotine glasbenih komadov in filmov, posegi v uredniško politiko medijev … Ta metla seveda ne bo zaobšla oglaševanja. Politična korektnost se vrača skozi velika vrata.

TEKST: Iztok Aberšek

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord