Pozabi svobodo govora, pomembnejša je njegova odgovornost (piše David Cigoj)

Ljudje smo se dolga stoletja borili za demokracijo, človekove pravice in svobodo. Vse to omogoča tudi svobodo govora. Sedaj jo imamo in zajeli smo jo z veliko žlico. Privoščimo pa si preveč: kritikantstvo, presojanje, cinizem, neosnovane, enoznačne in parcialne trditve ter še marsikaj. To je ponižujoče in uničujoče tako za nas, kot za subjekt naše obravnave, recimo nekega človeka. 

Za nas ni nič več svetega. Nič nima veljave. Prizadevanja drugih so malo ali ničvredna. Njihovo dostojanstvo smo pripravljeni poteptati v blatu. Kdor pride na položaj moči, ga začnemo percipirati kot grožnjo. Zanj nimamo nobenega razumevanja. Težava pa ni sam govor, temveč da v te miselne smeti tudi verjamemo, se na podlagi njih odločamo in na njihovi osnovi delujemo. Skratka, sami sebe zavajamo, zaradi česar je precej nekvalitetno tudi naše delovanje in celotna naša slovenska realnost.

Težava pa ni sam govor, temveč da v te miselne smeti tudi verjamemo, se na podlagi njih odločamo in na njihovi osnovi delujemo.

To počnemo iz lastne nemoči. Življenje postaja vedno kompleksnejše in težko ga je obvladovati, zato se zafrustrirani vedno težje samoreguliramo. Že Nietzsche je ugotovil, da so šibki ljudje, oziroma sužnji, kot jih je imenoval, v položaju prikritega ljubosumja, zavisti in omalovaževanja. Skratka, tisti, ki je spodaj, skuša še druge dotolči, pa ne le če imajo več ali so bolj uspešni, temveč tudi če so drugače misleči. Suženj ne poskuša še iz sebe narediti gospodarja, temveč tudi gospodarja za sužnja.

Vendar, a ni življenje kompleksno za vse oziroma večino ljudi na svetu? Seveda je marsikje še kompleksnejše. Poleg tega si marsikje privoščijo tudi ostro govorico. Kje je torej rešitev? Ali ta sploh obstaja? Odgovor je enostaven: Da, obstaja in sicer v kulturi. Lahko jo poimenujemo kultura odgovornosti. Seveda pa se ta ne razvije od danes do jutri. Zanjo so potrebna desetletja ali celo stoletja svobode.

To, kar sužnje loči od gospodarjev, je paradoksalno - uživanje svobode in nesprejemanje odgovornosti. Podivjana svoboda govora, s katero svinjamo ta svet, izvira in našega nekvalitetnega in zamazanega miselnega sveta. In zakaj je tak? Psihologi govorijo o tem, kako se ljudje neprestano trudimo koherentno pojasnjevati si realnost. Naša podoba realnosti naj enostavno ne bi imela večjih lukenj, saj to pomeni nekohentnost in za nas nevzdržno stanje, kar nam povzroča frustracije, torej trpljenje. To je pozitiven mehanizem, ki nas sili v radovednost in željo po učenju. Sčasoma se z vedno boljšim razumevanjem in poznavanjem realnosti vedno bolj stapljamo z njo. Postajamo modri, ljubeči in tudi srečni.

Pot do tja pa ni enostavna in je povezana z razvojem zavesti. Ta razvoj je mogoč, če se odpiramo vsem možnim virom informacij. Ljudje pa se zaradi lastnih šibkosti oklenemo enega vira, recimo naše vere, politične stranke, naroda in podobno ter se pred drugimi zapremo. Oblikujemo si trdna prepričanja kot nekakšne jezove, ki nam preprečujejo, da bi nas zalil val modrosti iz posameznega vira. Tako si zgradimo podobo realnosti, ki je daleč od objektivnosti, resnice, je hudo nepopolna, skrivinčena in mogoče celo sprevržena. 

Življenje pa nam dnevno prinaša raznovrstne izkušnje, novice, znanja in informacije, ki se ne skladajo z našo podobo realnosti in to nas hudo frustrira. Mnogo dejstev, ki ji izvemo, je daleč izven naše podobe realnosti in mi nimamo na zalogi protidejstev za kompenzacijo in posledično našo pomiritev. Življenje v taki realnosti nas dela anksiozne, pogosto razrvane, zafrustrirane in nesrečne. To pa povzroča, da takrat, ko smo zrevoltirani, kar bruhnemo na dan neprimerne stvari. Dovolili smo si torej svobodo govora, nismo pa se potrudili za njegovo odgovornost. Življenje v izkrivljeni in popačeni realnosti na nas deluje uničujoče. Zavira naš psihološki razvoj, kvari naše odnose, uničuje naše zdravje in lahko povzroči tudi prezgodnjo smrt.

Vsakdo je odgovoren za to, kaj misli, kako se odloča, govori in deluje, saj je od tega odvisno blagostanje in zdravje njega in njegovih bližnjih. 

Iz do sedaj izvedenih družboslovnih in humanističnih raziskav lahko sklepamo, da svoboda in demokracija omogočata človeški razvoj. Torej, že samo zato, ker živimo v demokraciji, imamo v povprečju boljše možnosti za razvoj naše zavesti. Žal, ali na srečo, je to le polovica zgodbe. Druga je odgovornost. Za svobodo so se borile generacije naših prednikov in sedaj jo imamo. Naša naloga je, da zgradimo kulturo odgovornosti. S tem, ko živimo svobodno in precej neodgovorno, si ustvarjamo do neke mere nagravžno realnost. Slovenci imamo to srečo, da od vsega sr...a lahko hitro pobegnemo v lepo in mirno naravo. Seveda mnogi raje sežejo po pijači ali čemu podobnem. Dobra novica je, da nam ne bo treba več bežati od realnosti, če vsakdo od nas postane steber svobode, demokracije in odgovornosti. Vsakdo lahko postane dostojanstven in imeniten. To je mogoče, če začnemo skrbeti za lasten razvoj zavesti.

Pripoved o razvoju zavesti daleč presega to kolumno. Zanjo je potrebna cela knjiga. Vseeno pa naj še malo osvetlim odgovornost govora. 

Vsakdo naj bi začel s kvaliteto lastnih misli, lastne podobe realnosti. Zanjo se je treba osvobajati, saj se s tem odpremo širši realnosti, torej različnim virom informacij. S tem se naše zavedanje širi. Zavedanje pa naj bi se tudi poglabljalo, torej naj bi bolje razumeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči z meditacijo, vendar tudi s širjenjem zavesti - s tem, ko več vem, tudi bolje razumem. Nadalje je treba skrbeti za lastno moč. Torej, če mi nekdo od nasprotne stranke, druge religije ali le sosed, s katerim sem skregan, nekaj sporoča, ga ne enostavno zavrnem, temveč mu prisluhnem in ga poskušam razumeti. Pomembno je torej vedeti, da nihče na tem svetu ni enostavno zloben ali neumen. Vsakdo ima le svoj smisel, ki deluje znotraj njegove podobe realnosti oziroma njegove matrike. S tem, ko resnično prisluhnemo, poslušamo razumeti in z nekoliko znanja, bomo gotovo, vsaj do neke mere, dojeli zakaj in kako razmišlja vsakdo. 

S tem, ko začenjamo razumevati različne ljudi, celotne skupine, stranke, družbe, religije, kulture in tako dalje, svoji perspektivi dodajamo njihovo. Tako postajamo vedno bolj objektivni. Naša perspektiva se dviga od žabje k ptičji. Kvaliteta našega razmišljanja, odločanja in delovanja se dramatično izboljša, poleg tega pa tudi naše počutje. S tem, ko druge in nenazadnje tudi sebe razumemo, izginejo jeza, napetosti, frustracije, konflikti in ves spekter negativnih čustev. S tem, ko postane sposobnost našega odločanja objektivnejša, lahko prevzemamo vodilne položaje v podjetjih in drugih ustanovah. Direktor ne sme biti naklonjen recimo oddelku marketinga in sovražen do proizvodnje. Kaj pa novinar? Tukaj se pokaže izjemna pomembnost kvalitetnega neodvisnega novinarstva. Mediji, ki so trobila ene ali druge politične opcije, skrbijo predvsem za to, da celotna družba ne napreduje na višjo stopnjo zavesti.

S tem, ko druge in nenazadnje tudi sebe razumemo, izginejo jeza, napetosti, frustracije, konflikti in ves spekter negativnih čustev.

Zgodba se seveda nadaljuje. S tem, ko postane kritična masa ljudi objektivnejša, pričnejo komunicirati na veliko boljši način in vzpostavi se veliko boljša kultura - kultura odgovornosti. Ti ljudje so sposobni veliko boljšega sodelovanja, bolj spoštujejo medsebojno dostojanstvo, si veliko bolj zaupajo, so razumevajoči in tolerantni do napak drugih, so dobronamerni, lažje so humorni, saj so tudi srečnejši. V bistvu začnejo živeti na višjih ravneh. Lahko pa pride tudi do pojava emergentnosti (wikipedia: emergence), ko 2 + 2 ni več le 4 ali celo samo 3, kot pri nas, ampak 5, mogoče 10 ali celo 100. 

Skratka, pot do boljšega življenja se začne pri lastnem razvoju zavesti, upajoč, da bodo na to pot stopili tudi drugi.

Za konec le še en majhen konkreten nasvet. Predlagam, da začnete o tistem oziroma tistih, ki jih ne marate, govoriti vsaj deloma tudi pozitivno. Če recimo ne marate našega JJ, potem mu naslednjič v pogovoru o njem namenite vsaj eno tretjino pozitivnih dejstev. Ko boste po pandemiji začeli ponovno potovati, boste ugotovili, da obstajajo kulture, kjer je taka komunikacija normalna. Ti ljudje se zagnusijo sami sebi, če o nekom govorijo samo negativno ali se počutijo malce bedasto, če govorijo le pozitivno. Resnica je običajno kompleksna. Resnica osvobaja, zato mora biti govor odgovoren.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ