Pozor, nespodobno razkazovanje

Playboy je skeptičen. Zakaj? Ker so skeptična dekleta. In dekleta so pri nakupu avtomobilov, kakršen je mini, pomemben dejavnik. Ker kupujejo, kar jim je všeč. S čustvi. In ker mi kupujemo, kar je všeč njim. Saj veste,

z razumom. Da bi pač pri naši »ciljni publiki« vzbudili čim bolj pozitivna čustva.

Razmišljajmo skupaj:

• Oblečen

Ne. Ne. Ne. In ne. Nikakor. Ta avto je namenjen samo, zgolj in le vožnji zgoraj brez! Tudi pri Beemveju, kjer so sicer poskrbeli za tri različne barve strehe, črno, zeleno in modro, pravijo: nedvomno je mini cabrio najboljši brez strehe. Res je!

• Slečen

Prvič, legendarnega minija v kabrio izvedbi na trgu ni bilo nikoli. Kar pomeni, da zdaj zapeljujejo prvi pripadniki svoje nove vrste. In drugič, za kabriolete načeloma velja, da osvajajo s seksapilom. Ne s svojo praktičnostjo, tehnološkimi parametri, racionalno, ampak s svojo lepoto, z vso tisto navlako iz filmov in oglasov, ki se nam začne rolati v glavi, z brenkanjem na najbolj čustvene strune. Pri mini cabriu se zgodi obratno: mini sam meša glave, izvablja vzdihe, nasmehe in vzbuja želje. Mini cabrio nas pušča hladne. Okej, mlačne. Kot-da-lepša in bolj zapeljiva različica mini cukrčka pusti v ustih rahlo grenak okus, ki pa ga lahko izdatno popravijo (ali poslabšajo) barve. Cool blue in hot orange sta dve, povsem novi barvi, prav posebej za najmočnejšo različico kabrioleta, cooper S, pa sta namenjeni dark silver in hyper blue.

• Časovne koordinate

Skrajno neugodne. Slečeni mini bodo pri nas (kot po večini Evrope) začeli prodajati avgusta oziroma septembra, tako rekoč tik pred lokalnim jesenskim monsunom in dolgo mrzlo zimo. Vsaj v startu torej priložnosti za šminkiranje zgoraj brez ne bo ravno obilo, pa tudi potrebe po kabrio minimalčku ne. Je pa res, da bo ob dolgih zimskih večerih precej priložnosti za sanjarjenja, ki bi se – če bodo le dovolj intenzivna – ob pomladni odjugi znala materializirti v konkretno naročilo nove hrumeče igrače.

• Finančni vložek

Za minije že tako velja, da niso ravno za vsak žep, pa naj lastnik oziroma lastnica tega žepa še tako hrepeni po svojem lastnem minimalčku. Cena kabrioleta v Sloveniji še ni znana, sklepati pa gre, da bo vsaj enaka, najverjetneje pa višja od cene za nekatere dolgočasnejšega, za druge pa preprosto legendarnejšega brata, ki šarmira s pridihom nostalgije. Bo dodana (?) vrednost, ki jo bo prinesla platnena streha, vredna svojega denarja?

• Tehnikalije

Bodimo pošteni. Če odmislimo platneno streho, je mini v vsem drugem, pod kožo, ostal tisti pravi mini. To mu štejemo v dobro. Moškemu delu populacije to pomeni, da ima enako mehaniko kot klasični mini, od motorja (zaenkrat bosta sicer le one in cooper, oktobra pa še diesel) do podvozja. Nežnejši spol na to morda ne trza, zato pa bejbikam toliko več pomeni tisto, kar čutijo: dobre motorne zmogljivosti in vrhunski volan, ki daje občutek vožnje gokarta. Da pa mini cabrio ne bi bil še en kabriolet, ampak nekaj posebnega, se trudi streha – do 120 km/h jo lahko odpirate kot strešno okno, sicer pa se pri mirovanju v 15 sekundah pospravi v prtljažnik. Vse delo opravi elektrohidravlika. Nič sile mišic, nič zlomljenih nohtov.

In še malenkost:

• Kvantiteta

Mini kabriolet kot prevozno sredstvo samskega lovca, ki bo po uspešnem ulovu nabavil družinskega karavana? Ne, prej avto lovca, od katerega bo uplenjena mladenka prej ali slej zahtevala enak avto tudi zase. Ali pa bo počasi izvedla sovražni prevzem mašine, na katero ste jo ujeli. Čeprav, kot rečeno, morda se bo sama raje odločila za zaprto varianto.

Kakorkoli že, mini s štirimi sedeži ponuja vsaj teoretično možnost, da (moški) ob svoji strani razkazujete tri mične bejbike oziroma (dame) ustavite trem privlačnim štoparjem (prtljažnik ima, ko je streha spravljena, 120 litrov prostornine, do njega pa se da preprosto dostopati iz kabine vozila). Kabrioleti vam načeloma toliko družbe ne privoščijo prav radi.

Pa da ne bo pomote

Minije obožujemo! Take in drugačne, tiste stare morrise in te nove Beemvejeve, s prazno streho in porisane z zastavami, one z dirkaškimi črtami in tiste s številkami. Morda prav zato še ostreje sodimo. Zdi se nam pač, da topless mini preprosto ni več mini. Ker ga je sicer fajn pogledati, ampak samo v lepem vremenu. In ker tudi takrat »to ni to«.

Da smo neracionalni, pravite? Hej, pri miniju ni šlo nikoli za razum!

TEKST: N. B.

FOTO: Richard Izui, Vinko Kernc

Mini Evropejčki

»Mini je edini avto, ki vedno izvabi nasmeh na ustnice in na katerem zastava nikoli ne deluje smešno,« so nam v Bruslju razlagali beemevejevci, preden so nam izročili ključe. In res, mini izgleda kul. V vseh barvah in z vsako zastavo. Posebno british green, če naj bo avtorici dovoljeno izraziti svoj lastni pogled na zadevo. Z britansko zastavo. Ampak tudi minimalček z zastavo naše mini države ni bil videti prav nič slabo, ko smo se v čast sprejemu Slovenije v Evropsko unijo z njim prevažali po Bruslju in vzbujali pozornost, kjerkoli smo pač že bili.

»Sori, je to namenoma?« so nama z Blanko v križišču iz sosednjega avta potrkali po steklu in pokazali na tri minije pred nama in sedem minijev za nama. Pa sva hiteli razlagat, da res ne gre za kozmično naključje. Da je stvar čisto preprosta in da so na delu simboli. Deset minijev, deset zastav, deset novih članic Evropske unije. In na čelu kolone rumen mini z evropsko zastavo, da nas »popelje v Evropo,« kot so nam ves čas govorili.

Tip v sosednjem avtu je pokimal, medtem pa se je na oni strani ceste že posvetil fleš. Ne prvič in ne zadnjič. Ves čas nas je kdo fotografiral, nam mahal, pošiljal poljubčke, nam trobil. Idilo vožnje po novi prestolnici je zmotil le plaz čestitk, ko smo pod Atomiumom v Mini Europe, nekakšnem bruseljskem minimundusu, ob ognjemetu dočakali polnoč.

»Dobrodošli v Evropo! Gotovo ste zelo ponosni …« so nam stresali roke in nazdravljali s slabo penino. Midva z Estoncem pa vsak v svojem imenu nazaj: »Dobrodošli v Sloveniji! Dobrodošli v Estoniji!« So bili res pokroviteljski ali se nam je tako le zdelo? Pa koga briga! Ko smo minije z bruseljskih ulic pognali še na avtocesto, sva z Blanko obžalovali le dvoje: da zaradi vožnje v koloni ne moreva stopiti na plin tako močno, kot bi si želeli, in da naju na koncu poti namesto avtobusa do centra Bruslja ne čaka kak mini cabrio.

TEKST: Barbara Bizjak

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ