P ropadajoče prostore v centru mesta smo napolnili z novimi vsebinami, mlade ljudi pa priteg­nili s t. i. start-up stanovanji. Kako? Preprosto, s subvencioniranjem najem­nin za ponudnike oziroma ustvarjalce v prvem in mlade prebivalce v drugem primeru. Je za Ljubljano ta scenarij, o katerem razmišlja Tadej Glažar s Fakultete za arhitekturo, znanstvena fantastika?

Izpeljati je treba!

Niti ne. Kot pravi Glažar, takšne rešit­ve poznajo z Ljubljano po velikosti primerljiva mesta v tujini, nekatere – denimo letno najemnino ateljeja v zameno za sliko, ki jo umetnik podari občini – pa najdete tudi pri nas, in sicer v Celju ali Izoli. Takšne pobude so obstajale tudi v prestolnici, a se nikoli niso realizirale: »Zato smo volili Jankovića. Da bo izpeljal te stvari!«

Kot dodaja Glažar, bi servisne dejavnosti s tem razpršili po mestu, kar bi v praksi pomenilo, da občina z določitvijo kriterijev, pod katerimi oddaja prostore, nadzoruje tudi ponudbo, ki jo želi imeti v centru mesta. Če želi, da bodo ljudje na ulici še pekli kostanj, jim za leseno barako ne bo več zaračunavala 15 tisoč evrov, kolikor na leto plačuje prodajalec kostanja na Prešernovem trgu. Sicer mesečna najemnina 30 kvadratnih metrov velikega prostora v centru mesta, ki je v lasti MOL-a, brez davka znaša 760 evrov (gostilna), 570 evrov (trgovina z neživili), 380 evrov (trgovina z živili) ali 150 evrov (atelje). Kar ni ravno poceni.

Pri naslednji statistiki sicer nismo upoštevali razmerja med zasebno in občinsko lastnino, je pa glede na ugotovljeno številko z oddajo prostorov nekaj hudo narobe: sprehod po starem mestnem jedru – natančneje od Magistrata do Starega trga – namreč razkrije, da je na tej kratki razdalji v tem trenutku, če se omejimo samo na pritličje, praznih kar 15 lokalov! Če sprehod podaljšate tja do Gornjega trga, jih lahko dodate vsaj še enkrat toliko, prazna nadstropja stavb pa razkrivajo še dodatno število nenaseljenih kvadratov. Težko bi verjeli, da so zevajoči prostori v interesu mesta, pa četudi v zasebni lasti, ki je po Glažarjevih besedah preveč sveta in izpodrinja tudi kolektivni prostor. To, da na MOL nimajo »nikakršne pravne podlage za ukrepanje proti zasebnim lastnikom«, seveda ni samo mestni, ampak širši problem. Pa vendarle, v marsikaterem nizozemskem, nemškem ali švicarskem mestu ga ne poznajo. Tam s finančnimi sankcijami disciplinirajo zasebne lastnike, ki prostore v centru mesta pustijo propadati, in jih tako prisilijo, da jih zapolnijo z vsebinami.

Za utrip mesta je pomembno, da novim fasadam in slogovnim pre­obrazbam sledijo tudi vsebinske. Za primer lahko vzamemo vzpenjačo, ki potnike – če se vmes ne pokvari – pripelje na Ljubljanski grad. »Tako kot Playboy za trg z revijami je vzpenjača za Ljubljano nujni luksuz,« Glažar pojasnjuje njen pomen za mesto. Vzpenjača nas pripelje na točko z lepim razgledom na mesto in je kot takšna vsekakor zelo zanimiva. A težava je, da poleg te naravne danosti potnikom kaj dosti več ne ponuja. »Mentalna podoba Ljubljanskega gradu med ljudmi je, da se tam nič ne dogaja in da tam ni nič pametnega početi.« Takšne percepcije vzpenjača sama po sebi ne more spremeniti. Tudi mestna politika, ki najem prostorov pogojuje z vrtoglavimi najemninami, ne. »Trgovce, gostince in druge zainteresirane najemnike bi morala podpreti s subvencioniranjem, ne pa z visokimi najemninami. S tem bi ustvarila program, ki bi privabljal ljudi. Čez deset let bi grad lahko postal najbolj luksuzna točka v mestu in takrat bi bile lahko tudi najemnine višje.«

Kaj sploh še preostane centru?

Kot je že leta 1935 v Kroniki slovenskih mest zapisal Maks Fabiani, »tenkočutni tujec, ki pride kot turist v mesto, ne more zlahka podati sodbe o cestovju, trgih in mostovju, če ne pozna njihovih osnovnih pogojev. Lahko pa z vso gotovostjo svojega spoznavnega občutja presodi, je li mesto harmonično in originalno, vabljivo, slednjič lahko tudi pove, v čem opaža prednosti in pomanjkljivosti mesta.« Torej?

Pred novim letom so na hrvaški televiziji predvajali TV-razglednico iz Ljubljane. Po nekaj uvodnih kadrih stojnic je hrvaška ekipa pozornost iz (uradnega) centra Ljubljane preusmerila na BTC. Iz pravljične romantike v mesto dogajanja. BTC je v Ljubljani daleč največji projekt, realiziran po osamosvojitvi, ki je močno vplival na način življenja. Dandanes je tako sobotna promenada in doseganje zadovoljive mere opaženosti lahko tudi mimohod mimo blagajn v nakupovalnem središču. Da je obiskovalcev tu vedno več, ne preseneča. Pred 13 leti so bila tam skladišča, danes pa je BTC mesto nakupov, zabave, športnorekreacijskih programov, poslovnih prostorov in tako naprej, kaj kmalu pa naj bi začeli graditi tudi hotel. In kaj ob takšnem razvojnem tempu BTC-ja preostane romantičnemu centru mesta, po katerem se z metuljčkom za vratom in palico v roki sprehajajo uglajeni pobiralci smeti? Ali kjer ste še ne dolgo od tega lahko srečali poštarja na starinskem triciklu, ki je spominjal na Ljubljano v času avstrijske monarhije?

»Je sicer banalna zadeva, a če bi bile trgovine v soboto popoldne odprte, ko je zame pravzaprav edini čas, da lahko nakupujem in hodim naokrog, bi to obudilo urbanost,« pravi Boštjan Vuga iz biroja Sadar Vuga Arhitekti. To je opazil tudi Lars Johannsen, ki je kot gostujoči profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani preživel nekaj mesecev. »Veliko je nakupovalnih središč po mestu, težko pa bi govorili o mestnem centru s specializiranimi trgovinami. Tudi če bi bile, bi do njih zaradi številnih avtomobilov, ki onemogočajo normalno gibanje po mestu, težko prišel. Nakupovanje je zato žal omejeno na središča, kot je BTC, ki imajo sicer široko ponudbo, po drugi strani pa bi lahko bila v kateremkoli evropskem ali srednje velikem ameriškem mestu.«

V evropskih mestih pa nimajo samo nakupovalnih središč, ampak tudi zanimive programe pri reševanju prometne gneče, ki je pri nas zagotovo velik problem. Glažar omeni italijansko Ferraro, ki danes po obsežnem projektu slovi kot mesto koles. A samo z ureditvijo kolesarskih stez ni šlo. Edini res učinkovit nasprotnik miselnosti, da se je tudi v centru z avtomobilom treba zapeljati prav do vrat in ki je v Ljubljani nedvomno navzoča, je finančni. »Dokler ne boš dal pet evrov za parkirnino, kot je to v Amsterdamu, ne bo spremembe v akciji.« Če kot alternativo ponudiš javni promet z dobrimi povezavami in ugodnimi cenami ali urediš kolesarske steze, lahko takšno rešitev narediš sprejemljivejšo tudi za zaprisežene voznike avtomobilov.

Kakovostno, ne pa tudi raznoliko

»Mesto je urbano samo po sebi, saj bi v nasprotnem primeru pomenilo, da je ruralno in bi potemtakem govorili o vasi,« pravi arhitekt in urbanist iz londonskega studia Neutral Christopher Grou. Logično, ne? V tem smislu bi lahko govorili o urbanosti kot kakovosti življenja, ki je v Ljubljani relativno dobra: čistoča, pitna voda, majhnost in obvladljivost, varnost, dostopnost geografskih točk, relativno nizka brezposelnost, zadovoljive prometne povezave, možnost najema ali nakupa stanovanja (če ceno pustimo ob strani) so kriteriji, ki slovenski prestolnici ustrezajo. Kot pravi Marjan Hočevar s Centra za prostorsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede, pa kulturni vidik, ki urbanost označuje kot način življenja, kaže precej bolj klavrno stanje. »Kakovost življenja je ne glede na politiko, čeprav nanjo leti precej kritik, dobra, kljub temu, da je bila ta politika vedno bolj kmetavzarska. Kakovosti namreč nikoli ni povezala s kulturnim vidikom, torej z urbanostjo kot načinom življenja.«

Urbano torej niso samo številke in nasprotje ruralnega, ampak veliko več. Gre za način življenja ali, tako Grou, »skupnost, ki sprejema drugačnosti in raznolikosti. Struktura mesta, ki to dovoljuje, lahko postane uspešno urbano okolje.«

Urbanost na osnovi treh temeljnih kriterijev, heterogenosti (ljudi, ponudbe storitev, proizvodov, dogodkov itd.), goste naseljenosti in velikosti, je bistveno bolj kot v Ljubljani razvita v vseh treh glavnih mestih baltskih držav, pred Ljubljano precej prednjačijo tudi mesta, kot so Praga, Bratislava ali Varšava. Ne zanemarljiv dejavnik je velikost, ki vpliva tudi na raznolikost nekega mesta. A Hočevar pravi, da v času globalizacije vpliv velikosti na heterogenost ni odločilen: »To, da večje ko je mesto, tem večja je heterogenost kar sama zase, ne drži. V kakšnem afriškem ali pa južnoameriškem mestu je homogenost zelo podobna kot v Ljubljani, čeprav so to milijonska mesta.«

O tem, da velikost res ni edini dejavnik za uspeh mesta, po svoje priča uspeh županje Dubrovnika (z nekaj manj kot 50 tisoč prebivalci). Po izboru mednarodne mreže City Mayors je bila namreč uvrščena na 8. mesto med najžupani leta 2006, in sicer zato, ker ji je med vojno uničeno mesto uspelo spet uvrstiti na zemljevid najbolj zaželenih turističnih letovišč. Nič torej ni nemogoče. Morda Dubrovnik v turističnem smislu ni najbolj posrečena primerjava z Ljubljano, bi pa to zagotovo lahko bil avstrijski Gradec.

S približno 250 tisoč prebivalci in po tem, ko je imel leta 2003 naziv evropskega mesta kulture, je danes predvsem zaradi drzne arhitekture in vsebin znotraj nje postal zelo prepoznaven tudi onkraj avstrijskih meja: s Hišo umetnosti, v kateri je svoj prostor našla sodobna umetnost, ali z otokom na Muri, ki je bil kot inštalacija sprva predviden zgolj kot začasen objekt, a je zaradi priljubljenosti ostal. Polemike ob njegovem nastanku so pozabljene, danes pa postaja ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti mesta.

Tudi če je novo, je po starem

Da mora arhitektura nekoliko zmotiti, menijo tudi pri Sadar Vuga Arhitektih, ki so Slovenijo na lanskem arhitekturnem bienalu v Benetkah predstavili s projektom Formula Nova Ljubljana. Boštjan Vuga skrivnost formule pojasnjuje z novimi prostorskimi situacijami: »To se sicer malo kunštno sliši, v bistvu pa pomeni, da mestu ponujaš nekaj, kar je novo.« Čeprav za oko drugačna, je namreč Ljubljana po osamosvojitvi doživela malo novosti, ki bi bistveno posegle v način življenja ljudi. »V smislu velikih projektov, ki bi povečali stopnjo urbanosti in vplivali na raznolikost posameznikov, se razen BTC-ja in Metelkove ni zgodilo nič,« pravi Vuga. Glažar pa razliko vidi še v nečem: »Ljudje bolj kot prej živijo na ulici. Lokali v centru so dobili vrtove, česar prej ni bilo, in to daje nekak­šen pečat sredozemskega življenja.« Poletne noči so v Ljubljani ravno zaradi dogajanja na ulici prav simpatične.

A ni vse leto poletje, na letni čas omejeno in tudi že precej izpeto pa je tudi (pred)novoletno dogajanje na Cankarjevem nabrežju in v bližnji okolici. Eden od stalnih pokazateljev urbanosti je zato nočno življenje oziroma odgovor na vprašanje, ali lahko prebivalci različnih generacij, socialnih in interesnih sfer v nočnem času zadovoljijo svoje potrebe s tem, kar mesto ponuja.

Vuga odgovarja, da se vsak nov poskus ustvarjanja neke urbane aktivnosti izjalovi, ker se prej ali slej po enakem vzorcu tudi ponovi. »Poglejmo te pube, ki so bili nekaj časa tako popularni, ali pa diskoteke, kot sta Global in Bachus, ki priteg­nejo isto generacijo. Ni miselnosti, da bi kdo za drugo skupino ljudi želel ustvariti kaj drugega, ampak enak vzorec ponovi, ker je že preizkušen in uspešen.« In res si je težko predstavljati, da bi v Ljubljani nekdo odprl denimo svingerski klub, ki ga kot del stalne ponudbe najdemo denimo v Gradcu.

Tam najdemo tudi gejevske klube, ki jih pri nas ni. Na Metelkovi, ki po Hočevarjevem mnenju »v kulturnem smislu vzdržuje minimalni princip urbanega načina življenja«, so pred časom zaprli še zadnjega. Sicer pa Metelkova za mnoge rešuje ljubljansko nočno življenje, čeprav med njimi ni malo tistih, ki opozarjajo na nujo po posodobitvi tega prostorsko-kulturnega fenomena. Kot je dejal novinar in glasbeni urednik Matjaž Ambrožič, »deset let scanja po enem in istem grafitu ni urbanost, ampak kmetija«.

Povedano drugače: Metelkova bi morala svoj repertoar prevetriti in z njim vsake toliko pritegniti (tudi) bolj komercialni okus. Kakorkoli, če te lična ponudba lokalov v centru mesta ne pritegne in če si nočno življenje predstavljaš v kombinaciji s koncertom ali čim podobnim, za zadovoljiv nivo tovrstne ponudbe prostora in programa poleg Metelkove skrbijo še klubi, kot so Orto bar, KUD Franceta Prešerna, Gajo ali K4, krivično pa bi bilo izpustiti tako s prostorskega kot kulturnega vidika všečne dogodke, za katere skrbi denimo Stara elektrarna.

Nova oblast

Škotski turist, ki je v Mestnem muzeju obiskal razstavo Obrazi Ljubljane, je bil nad Ljubljano navdušen: »Zdi se, da vam gre dobro. Ljudje so spodobno oblečeni, vozijo dobre avtomobile, nič vam ne manjka.« Da je dobro samo zato, ker je vzhodno od nas še vedno slabše, je morda mamljiva, a tudi hitro minljiva turistična ponudba, predvsem pa slaba tolažba za Ljubljančane. Še sreča, da se škotski turist ni poglabljal v razstavljene plakate z vizualno in tekstovno opremljenimi (smelimi) načrti za reševanje prometnega vprašanja v Ljubljani. Kaj hitro bi namreč ugotovil, da je ohranjanje obstoječega stanja stalnica mestnega razvoja, smele vizije pa v glavnem ostajajo zapisane na papirju. Da mestni mlini pod težo različnih interesov res meljejo počasi, zelo nazorno prikazuje projekt poglobitve železniških tirov, ki se je na dnevnem redu mestnega sveta pojavil že davnega leta 1929 in bil kot predlog že večkrat preigran, a nikoli uresničen.

Preden je bila nova mestna oblast dokončno soočena z dejstvom, da bo njen proračun letos nižji za skoraj 34 milijonov evrov, je obljubljala marsikaj in ob tem poudarjala, da razvoja Ljubljane ne bodo krojile nove prostorske vizije, ampak predvsem projekti, ki so ostali neuresničeni skozi desetletja.

Kmalu po nastopu mandata je Janković povedal, da se strinja s poglobitvijo železnice, naklonjen je zaprtju ploščadi Trga republike za avtomobile, podpira pa tudi rušenje Kolizeja in gradnjo novega objekta, kot ga bo v razvojni viziji predvidel Janez Koželj. Ta je do načrtov večinskega lastnika Kolizeja Jožeta Anderliča, ki želi na ruševinah 160 let stare stavbe zgraditi 25-nadstrop­no stolpnico s poslovnimi prostori, trgovinami in gledališko dvorano ter 750 parkirišči, zadržan, tako da za zdaj konkretnejša usoda tega objekta še ni znana. Sicer pa so v službi za odnose z javnostjo na MOL-u povedali, da večji projekti do leta 2008 ne bodo realizirani, bo pa MOL na primerih pokazal, kakšna bi lahko bila Ljubljana: »Manjši urbanistični posegi bodo samo preizkus, kaj Ljubljana zmore v enem letu.« Ali bo zmogla vse tisto, kar je bilo zapisano v Jankovićevem predvolilnem programu, je seveda nehvaležno napovedovati.

»Smo prestolnica, obnašamo pa se kot v vasi!«

To je novi ljubljanski župan ugotovil kmalu po nastopu mandata, ko se je aktivno vključil v iskanje nadomestne lokacije za Strojanove. Župana in idejo, da bi najbolj znana romska družina živela v njihovi občini, so prebivalci kratko malo izžvižgali. »Etnična homogenost prebivalcev Ljubljane je popolna in to je pri ugotavljanju urbanega sloga življenja eden ključnih kriterijev,« pravi Hočevar. Heterogenost – bodisi etnična, rasna, starostna pa tudi dohodkovna ali statusna – pomembno vpliva na razvoj drugačnosti in individualizma kot sestavnih delov urbanega načina življenja. Da je Ljubljana po teh kriterijih izrazito homogena, ima opraviti tudi s pretek­lostjo Slovencev, ki so veljali predvsem za kmečki narod, Slovenija kot celota pa nikoli ni zares razvila nekih urbanih središč.

»Druga zelo pomembna sociološka stvar pa je to,« dodaja Hočevar, »da mesta Slovencem nikoli niso pomenila kakšne posebne vrednote. Živeti v mestu je bilo bolj nuja kot želja.« V raziskavi iz leta 2004 je željo, da bi živeli v mestu, izrazilo manj kot pet odstotkov vprašanih, medtem ko so se drugi bolj nagibali k bivanju na mestnih obrobjih ali podeželju. Čeprav takšnega odnosa ni mogoče ocenjevati kot dobrega ali slabega, pa kljub temu velja po­udariti: »Z vidika liberalnih vrednot je to slabo. Ko se kdaj sprašujemo, zakaj je Slovenija tako konservativna, domačijska ali nestrpna do drugačnosti, lahko to neposredno povežemo z dejstvom, da Slovenci zavračajo urbanost kot način življenja.«

Trd oreh je bila vsaj doslej tudi gradnja islamskega kulturnega centra in spremljajoče mučno iskanje lokacij, nasprotovanje okoliških prebivalcev in celo več kot deset tisoč zbranih podpisov za razpis referenduma o gradnji tega centra. Novi župan se je džamije lotil kmalu po prevzemu funkcije in na dnevni red namesto na mestno obrobje odrin­jene lokacije na Cesti dveh cesarjev uvrstil lokacijo na Parmovi ulici v centru mesta. MOL in muslimanska skupnost se o novi lokaciji strinjata in le upamo lahko, da dogovora ne bo zmotil glas ljudstva.

Majolke in pušmani

»Ko ljudje v mestu postanejo prekomfortni in preveč samozadovoljni, tudi stopnja urbanosti pade.« Zato je treba vnašati sprožilce, meni Vuga. Ker ni ravno pričakovati večjih naravnih, ekonomskih in drugih pretresov od zunaj, kot je bil uničujoči potres leta 1895, po katerem je Ljubljana dobila sodobnejšo zunanjo podobo, ali čas med vojnama, ki ga je zaznamoval arhitekt Jože Plečnik, mora to priti od ljudi: tistih, ki mesto vodijo, in seveda tudi tistih, ki v njem živijo in delujejo. Nedvomno gre za vzajemen odnos, vprašanje pa je, koliko je tudi enakopraven. Zakaj na primer dajo Zagrebčani in Zagrebčanke veliko več na svoj videz kot Ljubljančani in Ljubljančanke? Ker nanje tako vpliva mesto ali ker takšni pač so?

Hočevar pravi, da obstaja zelo pripraven način, kako ugotoviti, ali je Ljubljana urbana prestolnica: obisk bolšjega sejma. Tistega s starinami, ki se ob nedeljah dogaja na Cankarjevem nabrežju. »Tam se razkrije, da je urbanost kot način življenja pri nas nerazvita. Železni likalniki, ki jih prodajajo, so tretjina vsega, kar tam dobite. To so te kmečke stvari, ki jih ljudje prinašajo iz vse Slovenije.«

Spletne strani Mestne občine Ljubljana omenjeni sejem starin sicer predstavljajo kot enega najbolj znanih dogodkov v mestu za bolj (ali manj) navdušene mimoidoče, ki si nedeljo rezervirajo za sprehod po edini promenadi v centru mesta. Sejem starin naj bi – tako MOL – predstavljal različne ostanke iz bolj ali manj oddaljenih obdobij, ki »nazorno pričajo o okusih in oblikovalskih smernicah preteklih časov, posebej pa tudi o tem, kako se je v Ljubljani in še nekoliko širšem prostoru, katerega del je, nekoč živelo.« In, kot nadaljuje Hočevar, se tako v Ljubljani kot drugod po Sloveniji prav urbano ni živelo nikoli. V mestih, kjer je urbanost kot način življenja močno definirana, na bolšjih sejmih ponujajo bolj urbane artefakte. »Razne majolke, pušmani in druge stvari na bolšjem sejmu v centru Ljubljane pa definirajo slovensko domačijskost. To je sicer lepo, turisti so navdušeni, imajo občutek, da so prišli v pravljico. Tisti, ki tukaj živimo in ki nam to ni dovolj, pa smo prisiljeni iti nekam ven, da se izživimo in nadihamo pravega zraka.«

Maja Žiberna

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ