Producenti, kot jih še ni bilo

Tehnično zahtevna in kompleksna, obenem pa filozofsko nasičena, vsaj tako zelo, kot je pojem glasbe v najširšem smislu. Modrost ali spretnost z velikim občutkom za estetiko in s še več samozavesti. S karakterno držo in vsadkom, ki mora nekako čudaško vsebovati ne le serum, ki zadržuje staranje, ampak eliksir, ki bo poskrbel, da skladba, komad, kos, štikl vzcveti v prihodnosti, v naslednjih tednih, morda šele slabo leto po rojstvu!

Vsak glasbeni kos je producentov otrok, čeprav so ga spočeli avtor glasbe, njegov hišni pesnik, torej avtor besedila, in aranžer, to je tisti, ki je melodijo nataknil na verze (ali obratno) in kot modni stilist poskrbel za uravnoteženo podobo celote z všečnim, dopadljivim, morda malce izstopajočim »catchy« okrasjem v strukturi ter nato še z bižuterijo, poveznjeno čeznjo. A to seveda še ni vsa žlahta. Melodija ima, tako kot ultralahko letalo, lepilo za papir ali aluminijasta žaluzija tudi botra, ki je vsak dan zahtevnejši, neutrudno tečen in živi v prepričanju, da vse šteka. In njemu ne gre oporekati oziroma se mu zoperstavljati, saj bo ne nazadnje on tisti, ki bo robo pretopil v novce.

Pomemben je nos

Že dolgo velja, da je dosežek, ki mu pravimo uvrstitev avtorskega dela v obliki popevke na vrh ameriške lestvice, enak milijonu zelenih dolarjev v žepu! Neverjetno, a zelo blizu resnice je dejstvo, da če ti uspe melodijo, ki jo žvižgaš navsezgodaj, spremeniti v zmagovalno slišno enoto, materialnih skrbi v tem življenju ni več. Toda kako to zamisel udejanjiti?

Le ena od milijonov glasbenih miniatur, kar pop songi so, je ta teden na vrhu. In le dva ali trije napevi, sestavljeni in namešani v enem koledarskem letu, se bodo nekoč pojavili na kompilacijah, ki jih bodo v TV Shopu pod geslom »razveselite sebe in partnerja – kupite zimzelene melodije« prodajali v paketu Najbolj žlahtne uspešnice prve dekade 21. stoletja.

Producent, ki je mnogokrat, predvsem pa v zadnjih letih, tudi avtor, mora imeti poseben nos za zeitgeist, pravzaprav čisto poseben estetski refleks, ki bo predramil pozornost množic. Še več, v sodelovanju z izvršnim producentom, torej tistim, ki najprej vlaga in nato sadove prodaja, mora biti obema jasno, zakaj se je prvi spomnil drugega in mu zaupal bodisi celoten projekt bodisi posamezen komad ali dva za določenega izvajalca.

Kajti tega »nebogljenega« solista kakšen manj premišljen korak glasbenega producenta pravzaprav lahko kljub ne-vem-kakšnemu talentu spravi ob ves potencial, ob vso karizmo. Se pravi, ob tehnični in čisto zvokovni preferenci mora glasbeni producent paziti na »podobo« enote posameznega komada ali celotnega albuma ter nato v njegovem procesu »izdelave« še kako na banalnosti, da (navadno) hipersenzibilnemu (ali, grše, zafnanemu) glasbeniku ali samo pevcu v dolgotrajnem procesu produkcije ne nazadnje nikoli ne stopi na žulj, ga užali itd. Čeravno mora oziroma se od njega pričakuje, da bo iz – marsikdaj šibkega – talenta naredil artista prve lige.

Najraje imam tisto prelepo športno geslo »vse bomo dali od sebe«. Najpogostejši rek iz ust glasbenikov/izvajalcev, ko jih povprašaš, kako so kaj sodelovali s producentom, pa je »... iz nas je potegnil veliko več, kot smo upali ...« ali pa »... iz nas je naredil točno to, kar smo hoteli postati ...« in podobni.

Analogija med fuzbalerjem ali katerim drugim športnikom in njegovim trenerjem, klubskim menedžerjem ali športnim direktorjem se vsiljuje kar sama. Postavi napadalca v obrambo, pa si sesul sistem igre, predvsem pa razčlovečil talent, ki se na tej igralni poziciji pač ne znajde. Ali: prisili pevca, da zacvili nekaj, kar mu ne leži, ga ob tem še malo zmaltretiraj – in morda si celo uničil nekaj, iz česar bi tvoj tekmec lahko »izvlekel« hudiča in pol, no, svetovno zvezdo in pol, kakorkoli. Glasbeni producent je marsikdaj pravi mesija, pri čemer je odličen motiv ali pa pa celo oteževalna okoliščina, da se tega zaveda ali pa ostaja spontan in ne zavedajoč se resnice: ves čas hodi po robu »jack-pota«.

In če gremo še globlje v materijo, izvemo, da ima vsak glasbeni posnetek nekaj standardnih delovnih faz. Tonski mojster posname (mikrofone postavljajo njegovi pomočniki!?), producent vestno in ustvarjalno sproducira, mikser pripravljeno utrdi, to pomeni zmiksa ali zmeša v predvidenem razmerju, nato sledi še masteriranje, to je zapeka ali utrditev končne, finalne zvočne slike. Soodvisnost teh procesnih stopenj odpira nove možnosti povezovanj, križanj znanj in spretnosti. Če smo racionalni in med pogumnejšimi, k čemur zelo prispevata tehnična opremljenost delovnega okolja in znanje upravljanja oziroma uporabe orodij, se lahko kaj hitro znebimo stroškožerske dispozicije in v vse te ognje vržemo le eno ribo, ki naj se potem znajde sama.

Nazaj v velike studie?

Bržčas bi bila takšna basen najlepši sen izvršnega producenta, to je botra kapitalista. In res, ni le sen, ampak kar realnost. No, še prej nekaj pojasnil, da hruške ohranimo na levi in jabolka na desni.

Proizvodnja pop glasbe je v zadnjih dvajset letih postala hiperkonfekcijska, in to predvsem po zaslugi sorazmerno lahko dostopne tehnologije. Nič novega ter nekaj povem logičnega in vsakdanjega. Če je za posnetek revijske popevke nekoč moral zaigrati big band in še simfonični orkester zraven ter je vsak godec moral pred očmi imeti do potankosti izpisano partituro, se o različnih studijskih profilih ni posebej razmišljalo.

Danes, ko je računalnik osnovno sredstvo, ko je hipertrofiranost na vsakem koraku že skoraj zaželena in tudi zimsko-poletne sezone niso več ločene med seboj, tista floskula, ki se spomni tudi pomočnikov za postavljanje mikrofonov, sodi na smetišče zgodovine. Ali ne?

V posebnih primerih se jo, seveda, še obudi, a zelo zelo redko, in to za potrebe produkcije lahke popularne glasbe. Okej, če Vlado Kreslin sočnost svojega glasbenega izraza išče in najde s pomočjo godalcev ali zborov … To je nekaj drugega, nekaj posebnega – nekaj, kar v tem, recimo mu modernem času ne le prej, ampak takoj spomni na snemanje klasične, resne, simfonične glasbene literature, ne pa na pop produkcijo. To sta ta dva bregova, ta dva pola, ki ju moramo razmejiti.

Kljub temu Janez Križaj, edini slovenski pravi samo glasbeni producent, pravi, da je veselje prav v tem: »Več ko imam ljudi v studiu, tem večji je čar!« Križaj – zanimivo, nekdaj član pionirske elektro pop skupine Videosex – trdi, da smo prav na prehodu iz obdobja, ki so ga zaznamovali računalniki, v obdobje vrnitve v velike studie.

To utemeljuje s prepričanjem, da so vsi tisti, ki so se imeli namen podrobneje seznaniti z glasbeno produkcijo, učenje ob sobnih studijskih mini pogonih uspešno posrkali. Zato je, po Križajevem mnenju, zdaj čas za vnovični naskok na studie s pravo akustiko in profi opremo. Izkušeni producent, ki je na sceni že več kot dve desetletji, se zaveda, da je v tem času pri založnikih denarja le še za propagando, ne pa za vsebino, ki jo potem ta podjetja propagirajo. Križaj seveda ni pozabil pripomniti, da mu je še kako jasno, da je specializacija temelj civilizacije, pri čemer opominja, da je vseeno premalo sodelovanj in posledično pretoka znanja med posameznimi akterji na tem področju.

Industrijalci

Glasbena industrija je dejansko lahko industrija – tudi pri nas. Vzorec oziroma načini glasbenega ustvarjanja postajajo univerzalni. Bolj ko je glasba žanrsko profilirana, manjše so procesne razlike. Medtem ko DJ Umek tehno komade sestavlja z laptopom na kolenih kot letalski potnik, večina komercialne pop ponudbe, ki bruha iz večine mainstream orientiranih radijskih programov, nastaja najprej v PC-jih in se tam tudi dogradi (dosname izbran instrumentarij) ter se nato, čisto na koncu procesa, dokončno zapakira ali le še preverja v pravem, klasičnem snemalnem studiu.

Zato je večina del in nalog, ki zajemajo to tehnično/tehnološko plat, breme, ki ga zmore obvladati en sam. Dejan Radičevič, najmlajši med uveljavljenimi producenti, ki je tudi aranžer in avtor glasbe, priznava, da nov projekt, to bo prvenka ljubljanskega raperja Trkaja, nastaja v njegovem mobilnem set-upu. Vse pridelano na njem bo pozneje prenesel v Studio Tivoli in se tam le še poigral z intenzivnostjo zvoka.

Za trenutek skočimo vstran: vselej se mi je zdela za razlago zelo primerna analogija, ki spremlja filmsko ali televizijsko produkcijo. Tako kot je bilo nekoč zapovedano, da producent ureja denarne zadeve, režiser režira, direktor fotografije bdi nad kamermanom in ta nad ostrilcem slike, casting služba skrbi za nabor obrazov in postav ipd., se v zadnjem času režiser avtor pogosto sam potrudi za scenarij, sam izbere igralce, v nekaterih primerih tudi nabere denar in posneto gradivo tudi še montira kar sam!!!

Pa saj gledalca prav malo briga, koliko ljudi je vključenih v ekipo, ki je posnela to ali ono. Zelo podobno je pri glasbi. Kaj pa koga briga, koliko ljudi se je potilo, zato da nam/vam je song tiste x dolgolase razgaljenke všeč! Res, da bolj res biti ne more.

Slabe razmere

Janez Križaj trdi, da delo, ki pada na ramena slovenskega glasbenega producenta, v pravih, na primer ameriških studiih, postori od sedem do devet različnih poklicnih profilov. Iz tega sledi, da so delovne razmere pri nas slabe. A vendarle slabše, kot bi lahko bilo, sploh ne more biti pri zaščiti intelektualne lastnine in tako imenovanih odškodnin za javna predvajanja, ki producente zadevajo pri tako imenovanih izvajalskih ali sorodnih pravicah. »Mi tudi za le 5000 mark posnamemo celoten album, in to za izvajalce, ki jih zlahka najdeš na več naslovnicah najbolj znanih revij, in to sočasno.« Križaj jih imenuje »priznani umetniki«, če ne že zvezde.

Prav tako član Videosexa, pravzaprav njegova gonilna sila, je bil Iztok Turk, eden tistih producentov z največ izkušnjami in tudi največ velikimi projekti. Tudi zadnja plošča Laibach, prej pa še kar nekaj njih, je med njimi. Prav tako Let It Be iz leta 1988, na katerem je pristala še vedno njegova najljubša tvorba, priredba Beatlovske klasike Across The Universe, ki jo je zapela Anja Rupel. Pa saj res. Ta komad še danes sije tako kot nekoč.

»V osemdesetih je bil v zraku nekakšen religiozen moment, medtem ko smo zdaj vsi potrošniška roba,« doda vmes, čeprav koncertov ne pogreša. Niti kot obiskovalec, še manj pa kot akter na odru. Sploh se mu zdijo dolgočasni. Raje stavi na plesne evente, partyje. Dejansko ni nostalgik. Še več. Kot navdušenec nad elektronskim zvokovjem se v tem času počuti kot riba v vodi. Kako tudi ne, saj sta njegova v širšem smislu manj znana projekta Vitrual Voodoo in iTurk pravi tehno nevihti, medtem ko je zloglasna eklektična postava Rotor njegov izum.

S tesnim sodelavcem, basistom Janijem Hacetom – tudi Rotor – sta v zadnjih sezonah ustvarila še zadnji izdelek reškega kvarteta E.N.I. Da Capo in naš prvi pravi soul oziroma R&B, prvo in na žalost še vedno premalo znano ploščo ljubljanske pevke Maye. Iztok Turk je podpisan tudi kot producent pri obeh albumih raperja Klemna Klemna, s katerim sta, po njegovih besedah, sodelovala sijajno, saj je Klemen v studio »uletu« z dovršenim idejnim vzorcem.

Najbolj kompleten ali, če hočete, paketen avtor med vsemi slovenskimi producenti pa je Idrijčan Zvone Tomac. Najbolj znan je verjetno po tem, da njegova viža (skoraj) vsako leto zmaga na festivalu Melodije morja in sonca. Skromen, a delaven dodaja, da – edini od izprašanih – zamisli za komade spravlja v notno črtovje. Glasbene akademije pač ni mogel končati, saj enostavno ni bilo časa. Tudi Zvone dela doma, nato pa polizdelek izvozi (nekoč je to počel pogosteje) v Borsanov studio v Novem mestu, nazadnje pa v Zagreb, kjer ga obdela do finala.

»Zvone Tomac ne zgreši,« so mi zagotovili pri založbi Menart, kjer bi ga lahko imenovali tudi »adut iz rokava« ali, grše, »kura, ki nosi zlata jajca«. Zvone je namreč vse v enem in še nekaj več. To več pa bi lahko imenovali očetovski ali psihološki pristop do svojih varovancev – ja, prav zares varovancev. Čeprav ga marsikdo, tudi zaradi nevoščljivosti, opisuje kot glasbenega proizvajalca znotraj klana Geržina – tega v njegovi bližini zastopa dekle Natka Geržina, nekdanja powerdancerka – je resnica ta, da zna Tomac preseči glasbene horizonte, posamezne izvajalce vzgaja po ključu, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih preverili sloviti mojstri lahkega pop zvoka Stock-Aitken-Waterman (Kylie Minogue, Jason Donovan) ali pa glasbeni Nick Bollettieri, Šved Max Martin (Ace Of Base, Britney Spears, N’Sync, Backstreet Boys) in še nekateri.

Tako je vzniknil Sebastian, tako so se dvignili Game Over, nekaj podobnega se obeta prvim osmojenkam Pop Stars druge generacije, triu B.B.T. In ni le eden od njegovih kolegov/tekmecev pripomnil nekaj v slogu »matr, se ti Kingston tako dobr slišjo, nič čudnega, da je potem stvar dopadljiva!«.

Založba Menart, ki šteje prodajne uspehe del Zvoneta Tomaca, in to kot po pravilu čez deset tisoč izvodov vsakega, ki ga je dal z roke, je lahko le srečna in vesela. No, tudi Tomac priznava, da »moraš imeti nekakšen support, tudi založniški«. Ob vsem tem pa znova ne pozabimo na Natkin krepki prispevek v sferi promocije in nastopov ter s tem povezanih konstantnih nekaj ur ali po času kar poštenega delavnika dogovarjanj po mobiju – in to dobesedno vsak dan. Edina pripomba, ki se mi je med razmišljanji tako nerodno zapletla, da se je nisem mogel otresti, je, da bi bilo marsikomu sto- ali tisočkrat poslušati duhamorno-inbecilno-infantilna besedila, ki jih – roko na srce – v Tomčevem opusu ni malo, pa res muka brez primere.

Med uspešne in zadovoljne in vesele vsekakor najprej uvrščamo Žareta Paka, nesojenega zdravnika, sicer pa producenta in najpogosteje tudi višjega svetovalca za aranžerska podvprašanja in druge strukturne dileme ter instrumentalista v območju, kjer slavni Carl Orf predpisuje palčke, kladivca in stvari, ki jih neinstrumentalisti lahko najdejo tudi v Baumaxu – in s tem dejanjem stopijo slavi in glasbeni virtuoznosti na pot. Vedno prepoln črnega humorja Pak trdi, in to čisto resno, da je treba skrbno z velikimi uhlji poslušati tujo aktualno produkcijo, pri kateri se lahko naučiš največ. In da je treba znati z avtorjem/izvajalcem doseči idejni konsenz.

Odkriva, da je imel prvi pri nas programsko zaslombo v čudežnem orodju Pro-Tools, brez katerega bi danes kaj muzičnega težko zraslo. Znani so njegovi poskusi, da bi iz celjske skupine Nude proizvedel nekaj podobnega Oasis. Še prej je produciral naš prvi underground acid-jazz ali skupino Heavy Les Wanted. A so zagotovo odmevnejši njegovi zadnji projekti: preskočimo nekaj albumov Big Foot Mame pa Pakovih ljubljenčkov Mrzla voda (bend z Lovrenca na Pohorju) in Kočevce Sell-Out ter se pomudimo pri še kako uspešnih Tabu ali pa pri dveh zadnjih platah Siddharte ter dueta Polona & Gušti. Za zadnjega lahko kar vsi skupaj ugotovimo, da je res okej.

Podobno pričakujemo od male, a še kako eksplozivne rokerice Alye iz Savinjske doline, katere prvi album bo zagotovo zunaj še letos. Žare Pak se ob odkrivanjih skrivnosti uspeha Siddharte spominja, da so ti bend, ki pride na vrata studia z do potankosti izdelanimi zamislimi. Žare Pak oziroma organizacija pod njegovim nadzorom, KifKif, je tudi zadnji založnik Siddharte, pred tem pa je to funkcijo opravljala tudi za Big Foot Mamo.

Poseben glasbenik in producent je tudi Martin Štibernik. Izjemen sogovornik. Sklada, producira, aranžira, zaigra, zapoje – vse. Karmen Stavec je pevka, ki je njegove komade ponesla najdlje, čeprav vrtinec, ki še ni popustil, še kar naprej polni radijske programe. Zdaj so bili v sedlu BePop – je delni avtor dveh tretjin njihove pesmarice –, Natalija je hot prav zdaj, prihaja novo delo Karmen Stavec. A to še ni vse. Martin je tudi del narodnozabavne scene. Slapove, najbolj zaželen moderen narodnozabavni bend, usmerjata oziroma vodita z bratom že 12 let. Med razmišljanji o domači glasbeni sceni pa ne pozabi dodati, »da bi producenti morali malo manj poslušati komercialno plat, biti manj racionalni in se bolj zanašati na feeling«.

Tega seveda pogreša, se pa položaju ne čudi, saj se Slovenci neradi eksponiramo, pa tudi izvajalci niso kakšni posebni uporniki, čeprav bi to njihovemu izrazu prišlo še kako prav. Zato se mu zdi Christina Aguillera z neustavljivo izrazno močjo in odrsko prezenco rojena zvezdnica. Pri glasbenikih/interpretih najviše uvršča vokalne sposobnosti pa tudi videz, nato izrazno moč in vživljanje v vlogo ter magnet za publiko – iskrenost. Za svoje delovno okolje pa pravi, da mora prostor poznati, kajti šele tedaj lahko zamisli ustrezno prevede v kaj dobrega. Delo v nekdanjem studiu Akademik se je obrestovalo, a po nekaj letih si je moral postaviti svoj studio, ki pa ga je medtem že prerasel, tako da bo še letos v Šmarju - Sapu zrasel čisto nov.

Tudi Aleš Čadež, čigar dotik se razlega čez najmanj sto glasbenih kosov, med katerimi so številne velike uspešnice slo pop scene, si bo še letos uredil večje glasbeno gnezdo. Zdaj osnove izdeluje na domačem PC-ju in jih dopolnjuje in dograjuje v različnih studiih. Vodilo je jasno – skladbi pripraviti čim boljšo zvočno podobo! Tudi zanj so meje med avtorjem, aranžerjem in producentom največkrat zabrisane. Nekdanji član Odiseje, Victory in Letečih Potepuhov je danes aranžer in s tem soavtor na primer favoritinje letošnje prireditve EMA, komada Natalije Verboten Cry On My Shoulder, napisal je skladbo, s katero je Nuša Derenda zmagala na Hitovem festivalu, sodeloval je pri prejšnjem albumu Bepop, med njegovimi pa so še Domen Kumer in Unique, prej Power Dancers (čigava je Bomba?! – Čadeževa), Napoleon.

Hit-maker Čadež zelo pogosto sodeluje tudi z drugimi avtorji, na primer z Alešem Klinarjem, Boštjanom Grabnarjem in Matjažem Vlašičem ter v paru s Silvestrom Žnidaršičem.

Iz prestolnice pa se je v blažen mir na kraškem robu preselil Sašo Fajon, še en slovenski studijski molj, ki zdaj operira v svojem lastnem izjemno prostornem delovišču v vasi Ocizel nedaleč od Kozine. Edina skrb, ki si jo je nakopal z lastnim studijskim obratom – prej je delal v studiih Metro, Tivoli, Hendrix, Luka ter 26 in 14 na Radiu Slovenija – je ta, da obratovanje morda ne bi zastalo. Jan Plestenjak zna povedati, da boljših delovnih razmer, kot jih je imel pri Sašu – šlo je za snemanje njegovega zadnjega albuma – še ni izkusil.

Sašo Fajon je podpisan pod dolg seznam slovenskih uspešnic, začenši z Agropopom pa vse tja do Andraža Hribarja in zadnjih, zabavnega polraperskega dvojca Slon in Sadež, Polone, Dominika Kozariča, Unique, Ane Dežman, Bepop, Slavka Ivančiča in mnogih drugih. Sašo pravi, da je spremljanje scene oziroma dogajanj na njej enako pomembno za uspešno snovanje kot sama produkcija. Zato komadov nima v rokavu oziroma jih ne ustvarja vnaprej.

Sanje, ki so glasba postale

Evo, to so ti, ki so najbolj odgovorni za sound naše, domače, slovenske pop glasbe. Kljub drastičnemu padcu prodaje fonogramov se vsi dobro držijo in se imajo fino. Če ne zaradi drugega, zato, ker imajo poklic, ki so ga sanjali že kot otroci. Dejavnikov, ki vplivajo na uspeh njihovih izdelkov, je nešteto in tudi pasti pri njihovem snovanju je neskončno veliko. In tudi zato naj za konec obvelja, da se mora producent še kako potruditi, saj je v dolgih urah, preživetih v snemalnih studiih, marsikaj mogoče narediti še bolje – a ne pozabimo, vse to je možno ob površnosti, nepazljivosti ali prepričanju, da bomo že kako, hitro sesuti in uničiti. In to ne le svoj lastni proizvod, ampak – bog ne daj – dragoceno delo koga drugega.

Med Slovenci, ki so v zadnjih letih kot producenti uspeli na krutem zahodnem trgu, se pojavlja le eno ime. Zmago Šmon (rojen leta 1972) se je po sodelovanju z glasbeniki svoje generacije (bobnar Mare Lednik, kitarist Miha Meglič in drugi so z njim igrali v najstniškem bendu Peter Pan) že pri dvaindvajsetih odpravil na šolanje v London, od koder se pravzaprav sploh ni vrnil. Izjema so (bile) počitnice. Njegova kariera tonskega mojstra in pozneje glasbenega producenta se je najuspešneje prekrižala s švedsko rokersko postavo Kent iz Volvovega mesta Eskilstun, ki je bila kar pogosto tudi na playlisti MTV Europe.

Njihov album Hagnesta Hill (BMG, 2000) se je prodal v nakladi okrog 300 tisoč izvodov! Zmago Šmon, pogosto podpisan tudi kot Zed, je kot snemalni mojster sodeloval tudi pri ustvarjanju še bolj razvpitih kalifornijskih metalcev Fear Factory. Celo The Cure in švedski matador Andreas Johnson so zapisani v njegovem portfoliju. Lani je izšel še en Šmonov precej odmeven produkcijski izdelek, in sicer belgijskih trendy-retro rokerjev Millionarie. Šmonov ali Zedov edini prispevek na kateri od aktualnih domačic je bilo sodelovanje s skupino Big Foot Mama na albumu Tretja dimenzija (KifKif, 1999), s katerega je najbolj znana uspešnica Led s severa.

Muzikalični drugi

Med imeni, ki so pri nas »pogosto na sceni«, je še cela vrsta izjemno nadarjenih in delovnih posameznikov. Bor Zuljan, kitarski virtuoz in član skupine Šank Rock, je prav tako celovit avtor, poleg tega pa se loteva številnih parcialnih projektov. V njegovem studiu v Novi Gorici so snemali Šank Rock, Zablujena generacija, sodeluje pa tudi z drugimi avtorji in producenti.

Tudi Kranjčan Boštjan Grabnar je eden od skritih snovalcev uspešnic, ki jih navadno aranžira, producira ali pa celo spiše v kreativni navezi z Matjažem Vlašičem, Alešem Klinarjem in drugimi.

V Kranju najdemo še MatjaŽa Zupana Hektorja. California in še »tisoč drugih stvari« se je spletlo in posnelo v njegovem studiu v starem delu mesta. Eden najbolj nadarjenih songwriterjev pri nas pa zadnje mesece ustvarjalno počiva, saj je energijo pretočil in se vključil v reševanje organizacije SAZAS. A se bo, je zatrdil, takoj ko bo imel več časa, spet vrnil. Računamo nanj!

Magnifico in njegov brat Schatzi imata prav tako svoj studio, v katerem snemata bogat lastni opus, prav tam, v Domu svobode, kot mu pravita, pa so posneli tudi uspešnice Sester.

Ta čas se veliko govori o novi reperski plejadi Sami norci, ki jo vodi Nikolovski, tudi sam raper, v zadnjem času pa, pravijo, iskriv producent. SaŠo LuŠiČ, multiinstrumentalist iz Velenja, je odgovoren za vso zelo domiselno sestavljeno glasbeno podlago, čez katero rapa 6 Pack Čukur.

Raay je novo ime med producenti. Njegov prodor pomeni večina produkcije na albumu skupine Unique. Govori se, da naj bi prav ta dvajsetletnik naredil še marsikaj.

Ne pozabimo veteranskega glasbenega krožka, zbranega v studiu York v Dekanih. Tam snujejo Jadran Ogrin, Danilo Kocijančič in vsa jata Kameleonov, Faraonov, Mefov itd.

Glasba zdravi bolečino in duševne bolezni – zato je žanrov toliko. A kateri je pravi za ta čas, kateri bo najbolj všečen čez leto, dve? Primer enormnega vsesvetovnega uspeha pevca Justina Timberlaka. Najbolj vroč producentski dvojec zadnjih dveh let, to sta Pharrell Williams in njegov partner Chad Hugo, znana tudi pod imeni N.E.R.D. ali pa The Neptunes, priznavata, da skladata in predvsem producirata tako, kot bi bil njun naročnik Michael Jackson. In res.

Bodite pozorni na katero od Justinovih uspešnic in si predstavljajte, da jo poje Michael – to bi morda špilalo še bolj »na power« – ali pa tudi ne! Minimalizem v zvoku in jasna, medicinsko natančno nabrekla melodija. A brez pretiravanj. Pravzaprav nič posebnega. Malo, a pikantno! Čeravno imajo skoraj vsi komadi, ki jih »izvalita« Williams in Hugo, nenormalno catchy groove, nekakšen super žmoht, nekaj, kar vleče in ugaja. Sili k plesu, razvnema strasti, seje veselje!

Zato je seznam klientov dvojca Williams/Hugo precej dolg: Britney Spears, Usher, Dixie Chicks, Jay-Z, Nelly, Scarface, TLC, Busta Rhymes, The Liks, Snoop Dogg, SWV, Royce Da 5’9’’, Noreaga, Ms. Jade, Mystikal, N’Sync, Ja Rule, Ice Cube, Destiny’s Child, Beenie Man, Guru, Maseov Harlem World, LL Cool J, Ludacris, Sean Paul, Toni Braxton, Mary J. Blige, MC Lyte, Alicia Keys, Ol’ Dirty Bastard, Clipse, 702, Maxi Priest, Joe, Faith Evans itd.

Ali drugače: kaj bi bilo, če bi Justin pel komade Robbieja Williamsa in obratno? Bi za katerega od njih sploh vedeli, kaj šele, da bi ga analitično obravnavali? Mogoče ja, a najverjetneje ne. Se pravi – za vse so krivi producenti.

1. Janez Križaj

Klienti: Vlado Kreslin, Mia Žnidarič, Posodi mi jürja, Katalena ...

Status ali studio: samostojni

Avto: žena ima renaulta scénica

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: Vlado Kreslin (Tista črna kitara) - ne spomni se

2. Dejan Radičevič

Klienti: D-Fact, Los Ventilos, Tinkara Kovač, O.S.T., Make Up 2, Siddharta, Hic et Hunc, Alya in Andraž Hribar

Status ali studio: samostojni ali Studio Tivoli

Avto: seat ibiza

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: Tinkara Kovač (Slepa sreča) – (I Know What You Want) – duet Mariah Carey in Buste Rhymesa

3. Zvone Tomac

Klienti: Kingston, Game Over, B.B.T, Sebastian

Status ali studio: zaenkrat manjši studio, ki ga bo kmalu preselil in postal veliko večji

Avto: alfa romeo 147

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: opus producenta Timbalanda (Missy Elliott, Justin Timberlake, Ginuwine)

4. Iztok Turk

Klienti: Laibach, Rotor, Maya, Videosex, iTurk, Virtual Voodoo

Status ali studio: samostojni

Avto: nima avta

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: Laibach (Across The Universe) – opus producenta Pharella Williamsa (Justin Timberlake), Outkast (Hey Ya!) in zadnji single Alicie Keys

5. Žare Pak

Klienti: Siddharta, Big Foot Mama, Tabu, Heavy Les Wanted

Status ali studio: studio in založba Kif Kif

Avto: »lancia Y, v garaži na večnem popravilu pa oldtimerski triumph speedfire«

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: ne ve! – Outkast (Hey Ya!)

6. Martin Štibernik

Klienti: Karmen Stavec, Natalija Verboten, Slapovi, ...

Status ali studio: še letos v svojem novem studiu

Avto: VW passat, letnik ‘94

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: Karmen Stavec (Še in še) – Outkast (Hey Ya!)

7. Aleš Čadež

Klienti: Nuša Derenda, Alenka Godec, Pika Božič, Unique, Victory, Spice Boys, Natalija Verboten, Napoleon, Power Dancers

Status ali studio: samostojni

Avto: »Napiš, da mam neki hudga, ha, ha« in odpeljal se je s fiatom puntom

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: ne spomni se! – Norah Jones (Don’t Know Why)

8. Sašo Fajon

Klienti: Jan Plestenjak, Dominik Kozarič, Vili Resnik, Darja Švajger, Andraž Hribar, Bepop, Slavko Ivančič

Status ali studio: svoj studio

Avto: nima avta

Komad, ki mu najbolj trga: lasten + aktualen tuj: Reka luči (Dominik Kozarič) – Sting (Desert Rose)

TEKST: Matjaž Ambrožič

FOTO: Borut Kranjc

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel