Profesorica

Potegnila sem dim in ga sprejela globoko vase … pa ne tako, kakor to storijo strastni kadilci, to ni bila obsedena nujnost. Srkala sem ga počasi, meditativno – na ovojčku se je izrisovala škrlatna sled mojih nališpanih usten … hladna perfekcija, sproščujoč, a nadzorovan ritem dihanja …

Zdrznila sem se šele, ko mu je začela podrhtevati palica, ki jo je trdno stiskal v potni roki. Očitno ga je nekaj zablokiralo, potrebuje moj komentar, morda spodbudo. »Motite se, dragi kolega, ampak prosim, nikar se ne bojte, saj govoriva povsem akademsko in …« Zaman. Mladi fizik je prebledel in z otresanjem palice še jasneje opozoril na svoje nelagodje.

S tretjimi letniki je vedno tako. Nevajeni ustnih nastopov se živčno prestopajo pred tablo in povešajo že tako spuščena ramena. Jaz pa ponižnosti ne prenesem! Sovražim tiste, ki klonijo pred karizmo avtoritete, s predanostjo srepečemu pogledu. V ponižnosti ni energije, ni erosa. Je le osladna, sebe zanikajoča trpnost, siva mediokriteta. Ponižnost ne premore domišljije in zato jo sovražim!

Toda poklic je poklic, vsakdo igra svojo vlogo. Ponižnost na izpitih sprejemam z ukročenim odporom in študenta odslovim zadržano, s šestico. Da ga le ne bi spet videla. Toda tokrat je naneslo drugače: trzajoča palica v študentovi desnici me je premamila k drugačnemu, drznejšemu ravnanju. Odločila sem se sprejeti ta simbolni mandat, to strašno vlogo domine.

»No prav!« Stopila sem izza katedra in se z napetim telesom prižela ob njegove boke. Paraliziran je obstal. »Izročite mi palico, takoj!« Nato sem jo spustila med najini stisnjeni medenici in jo počasi, zelo počasi s sredincem potiskala navzdol. Z užitkom hladnokrvne profesionalke sem motrila uročene, široko razprte oči, ki so željno begale za enako vznemirjenostjo v mojih.

Palica je dosegla tla in mladec je prestrašeno odskočil. »Poberite!« Previdno se je sklonil k mojemu razkoraku in še preden jo je pograbil, sem se prestopila. Z glavo se mi je zaril pod krilo. Ni se ganil, le vroča vlažna sapa mi je rosila notranjost stegen. Skozi saten sem mu otipala tilnik in ga potisnila navzgor … Aaah! Prvi dotik.

Jezik je sledil ritmu mojega trdega prijema. Po nekaj minutah sem ga le še olajšano odrinila. Poslušno se je vzravnal in se boječe nasmehnil. Z roko sem mu šla v hlačke. Izliva še ni bilo. Pravilno! Ponižnim pripada le masturbacija.

»Čestitam, ustno ste opravili!«

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord