Cinizem pravzaprav ni najbolj na mestu, saj je bilo tovrstno žongliranje s sanjami vedno v domeni bogatašev z vizijo, popularizacija uresničevanja teh sanj na tak ali drugačen način pa le stranski in pogosto precej zapozneli učinek. Primerjava, ki jo bomo uporabili, je klišejska, a na mestu: iz želje po letenju peščice drznih, za katerimi so stali bogati meceni (ali pa so to bili oni sami), se je rodila sodobna letalska industrija.

Pri letalstvu je vse skupaj trajalo desetletja, vesoljski turizem pa naj bi se razmahnil mnogo hitreje. Tempo naj bi mu narekoval razvpiti britanski poslovnež sir Richard Branson z novostjo v plejadi svojih »deviških« pridobitev, podjetjem, že nekaj let registriranim za potovanja v vesolje, s seksi imenom Virgin Galactic.

Obvoznica

Pošiljanje ljudi v Zemljino orbito in onkraj nje je bilo doslej domena posameznih držav. Ni jih veliko, le tri: ZDA, Rusija in Kitajska. Obubožani ruski vesoljski program je z veseljem posrkal milijone, ki sta jih za svoj obisk mednarodne vesoljske postaje odštela prva »vesoljska turista«, Dennis Tito in Mark Shuttleworth. Prek ameriškega podjetja Space Adventures sta si za dvajset milijonov zelenih na glavo kupila nekajmesečno urjenje v ruskem Zvezdnem mestu, ki je v zadnjem času postalo adrenalinski park za premožne fante s strastjo do vsega, povezanega z vesoljem, enotedensko bivanje na vesoljski postaji in taksi vožnjo s Sojuzom tja in nazaj.

Kitajska, ki je komaj uspešno dobila svojega prvega tajkonavta, o čem takem ni mogla niti razmišljati, Amerika pa se te igre preprosto ni hotela iti. Vesolje je bilo po mnenju Nase pač rezervirano za profesionalce. Amaterji, pa čeprav hudo bogati, v njem niso imeli kaj iskati.

In potem je nastalo nekaj, čemur se je reklo Ansari X Prize, tekmovanje za deset milijonov dolarjev, ki jih pobaše tisti, ki mu uspe skonstruirati večkratno uporabno plovilo, sposobno s tremi ljudmi na krovu premagati magično mejo sto kilometrov, , se s tako imenovanega suborbitalnega vesolja seveda uspešno vrniti ter vse skupaj ponoviti v štirinajstih dneh.

Namen nagrade: po vzoru več kot sto podobnih tekmovanj v začetku 20. stoletja, ki so privedla do razmaha potovanj z letali, v začetku 21. stoletja vzpodbuditi razvoj novih, čedalje cenejših in ekonomičnejših plovil ter tako popularizirati vesoljske izlete. Charles Lindbergh je zaradi Orteig prize, ponujene denarne nagrade v višini 25 tisoč dolarjev, leta 1927 prvi preletel Atlantik. Danes bi težko prešteli vsa letala, ki dnevno letajo nad njim.

Vzpodbuda je bila dovolj dobra, da se je izziva lotilo skoraj 20 zanesenjaških skupin. Uspelo je drzni ekipi odličnega kostruktorja letal (v svoji karieri jih je skonstruiral že 37, med njimi tudi plovilo, ki je bilo sposobno brez postanka in polnjenja goriva obleteti Zemljo) Burta Rutana, ki je za krmilo svoje SpaceShipOne že med prvimi testnimi poleti posadil človeka, ker človeku pač bolj zaupa kot računalniku, za njegovim projektom pa je stalo močno finančno zaledje ameriškega mogotca, soustanovitelja Microsofta Paula Allena.

Ali drugače: prvo zasebno plovilo, ki je sposobno s človeško posadko poleteti v suborbitalno vesolje in se vrniti na Zemljo, je stalo 20 milijonov dolarjev. Rojstni kraj komercialnih poletov v vesolje: letališče Mojave v Kaliforniji. Tu je 29. septembra 2004 prvič in 4. oktobra 2004, ob obletnici izstrelitve Sputnika leta 1957, še drugič na poti k osvojitvi nagrade X vzletelo letalo White Knight, z njegovega trebuha pa se je na 15 kilometrih višine ločil raketoplan SpaceShipOne, vključil lastni pogon, prebil zvočni zid in se obrnil domov šele, ko je dosegel višino sto kilometrov in 124 metrov.

To je to!

Sir Richard Branson, podjetni adrenalinski odvisnež, ki je z motornim čolnom preplul Atlantik in si zaman prizadeval s toplozračnim balonom obleteti svet, si je tedaj lahko čestital. Namesto da bi tvegal s sponzoriranjem katere od ekip, ki so se potegovale za nagrado X, je počakal, da fantje dokažejo, da je tovrsten podvig sploh mogoč, in nato kupil zmagovalno tehnologijo za nastanek flote plovil, ki naj bi letela pod že nekaj let registriranim imenom Virgin Galactic.

Gospod, pardon, plemič, je pač podjetnik par excellence. In zdaj se je prvič v svoji karieri podal na povsem nov poslovni teren. Za njegove podvige v glasbeni, letalski, televizijski in kar je še drugih branž bi pač le težko rekli, da so v resnici takšni, kot napoveduje ime podjetja, torej Virgin. Deviški. Zdaj lahko Branson dobesedno deflorira vesolje.

Kandidatov in kandidatk mu menda ne primanjkuje. Sam pričakuje kakih 50 potnikov ali 200 tisoč dolarjev na glavo na mesec. Če se vam ne da računati: to znese 10 milijonov na mesec. Na mesec. Da bi bili pri Virginu zadovoljni, potrebujejo v prvih petih letih vsaj tri tisoč ljudi. Prek spletne strani se jih je menda prijavilo že nekajkrat toliko.

Še stroški: Branson je za ekskluzivno licenco za plovilo SpaceShipOne plačal 21,5 milijona dolarjev, 50 milijonov pa ga bo stala izdelava petih raketoplanov (ti bodo posodobljene različice originala, namenjene petim ljudem, z izboljšano varnostjo in večjim udobjem), ki bodo postopoma polnili galaktično floto. Še nekaj deset milijonov za drugo infrastrukturo – in to je to. Pravzaprav kaj boren proračun za enega najdrznejših poslovnih podvigov doslej.

Cene naj bi padale, saj Branson obljublja, da bo ves dobiček investiral v razvoj nove generacije plovil, hkrati pa pri Virginu ne izključujejo možnosti, da bi jih v zniževanje cen silila tudi konkurenca. Iz zasebnega sektorja, seveda. Na letališču v puščavi Mojave se s svojimi projekti ukvarja še precej skupin, med katerimi za najresnejše veljajo XCOR pa Blue Origins Jeffa Bezosa (jep, šef Amazona) in Armadillo Aerospace Johna Carmacka (ja, gospodu se klanjamo in zahvaljujemo za Doom).

Prvemu Virginovemu komercialnemu raketoplanu bo ime VSS Enterprise, proti zvezdam pa naj bi poletel do leta 2008. Vse skupaj naj bi trajalo tri ure. Na petnajstih kilometrih višine naj bi se Enterprise ločil od letala in zagnal svoje motorje, dosegel trikratno hitrost zvoka in se povzpel na več kot 112 kilometrov. Zgodila se bo breztežnost, dolga nekaj minut. Prvi, ki naj bi uživali v njej, so po Bransonovih besedah definitivno – Bransonovi. Celo njegov 90-letni ata si menda pred smrtjo najbolj želi doživeti vesolje.

In zgodilo se bo v ritmu Bowiejeve Space Oddity, ki so jo izbrali za glasbeno podlago stika z breztežnostjo. Zadeva je sicer zastavljena zelo privlačno. Ne le, da premožnih gostov ne bodo preprosto seznanili s tveganji, jim izmerili srčni tlak in jih izstrelili v vesolje – ne, napetost bodo stopnjevali počasi. Prvi dan bodo začeli z zdravstvenimi testiranji in ga končali v simulatorju.

Drugi dan bodo bodoči astronavti poleteli na krovu letala White Knight in zrajcani opazovali, kako se bo od njegovega trupa odlepil raketoplan s prejšnjo skupino potnikov. In tretji dan, tretji dan bodo oni tisti, ki jih bo gledala neka druga skupina in ki bodo slabih pet minut uživali v breztežnosti z najlepšim razgledom na svetu. Pardon, na svet.

Pravi cilj: orbita

Vesoljski hoteli, vesoljski sprehodi, nabiranje kamnov na Luni, uživanje v mehurčkasti kopeli blizu doma, a sredi niča … to je tisto, kar si ljudje bolj ali manj naivno predstavljajo kot vesoljski turizem. Rob vesolja za to ni dovolj. Treba je v orbito. Za inovacije zasebnega sektorja, ki bi peljale k razvoju za to primernega plovila (na kratko in poenostavljeno: biti mora sposobno doseči hitrost vsaj 28.500 kilometrov na uro in imeti dovolj trdno strukturo, da bi prenesla vrnitev v Zemljino atmosfero), ponuja Nasa, ki je podprla X Prize in se »zaveda zgodovinskega pomena in uporabe nagrad v tehnološkem razvoju«, v okviru programa Centennial Challenges med 10 in 40 milijonov dolarjev nagrade za poceni robotske ali človeške vesoljske misije, med njimi tudi polet človeka v orbito in nazaj pa prvi uspešni pristanek na Luni in podobno.

»Splošna javnost si že dolgo želi, da bi njeni člani postali potniki v vesolje. Doslej pa je bil dostop do vesolja omejen na astronavte in kozmonavte, ki so uporabljali vladne vesoljske transportne sisteme in orbitalne zmogljivosti. Da bi postala potovanja v vesolje dostopna tudi širši javnosti, mora v razvoj in upravljanje komercialnih vesoljskih transportnih sistemov in orbitalnih zmogljivosti vstopiti zasebni sektor. Z leti je Nasa pridobila izjemne izkušnje in tehnične podatke (…) in jih je zdaj pripravljena deliti ter tako pomagati zasebnemu sektorju pri razvoju človeških potovanj v vesolje kot novega področja poslovanja,« so pri Nasi med drugim zapisali v svoji strategiji.

Tudi ljudje, ki stojijo za nagrado X, so razpisali nove milijone za tako imenovani X Cup, štirinajstnevni vsakoletni dogodek v Novi Mehiki, na katerem se bodo od prihodnjega leta različna moštva s svojimi vesoljskimi plovili pred radovednimi množicami potegovala za nagrade v različnih kategorijah (največ potnikov na enem letu, najvišja dosežena višina, najhitrejši čas od vzleta do pristanka itd.).

Kako hitro naprej?

To, da je ameriška zvezna uprava za letalstvo takoj po prvem uspešnem poletu raketoplana SpaceShipOne 21. junija 2004 letališče v puščavi Mojave razglasila za vesoljsko izstrelišče, še ne pomeni, da vesoljski privatniki ne bodo imeli z ameriško (ali kako drugo) vlado nobenih težav.

S številom predpisov, ki bodo skušali regulirati to področje (po konec minulega leta sprejeti zakonodaji naj bi ameriška zvezna uprava za letalstvo z različnimi predpisi zagotavljala predvsem varnost in interese splošne javnosti; naslednjih osem let je reguliranje vesoljskih plovil z namenom zagotavljanja varnosti posadke in potnikov mogoče le, če bi upravljanje tega plovila povzročilo smrtne primere in poškodbe, po letu 2012 pa bo zvezna uprava za letalstvo to počela, kot se ji bo zdelo primerno), bodo rasli tudi stroški, kar pomeni, da bi se lahko zlahka zgodilo, da bo industrija vesoljskega turizma, od katerega si podjetja toliko obetajo, tako rekoč mrtvorojeno dete, take ali drugačne napovedi, ki vsebujejo časovne parametre, pa se bodo, tokrat sicer ne zaradi finančnih in tehnoloških razlogov, še enkrat izkazale za preveč optimistične

(Branson recimo napoveduje prve lete za konec leta 2007, vsekakor pa za leto 2008, vsi skupaj pa se lahko spomnimo množice letnic raznoraznih podjetij z vesoljsko avanturističnimi imeni, ki že leta zbirajo prijave – in denar – za polete, ki bi se že morali zgoditi, pa se še niso in se, bodimo drzni, tudi nikoli ne bodo.)

Začetki letalstva so bili časi velikih doživetij in velikih nesreč. In bolj ko človek zapušča meje svojega sveta, večja so tveganja. Vesoljski turisti, pa naj se ta novi segment potrošnikov rodi čez nekaj let ali nekaj desetletij, se bodo morali zavedati, da gre lahko kaj tudi narobe. Kar je konec koncev za mnoge lahko tudi ključni del užitka. Vprašanje je le, koliko nesreč bi bile pripravljene tolerirati vlade, preden bi sprejele restriktivne ukrepe, in koliko smrti bi bilo dovolj, da bi se potencialni turisti odpovedali vesolju in se zadovoljili s potovanjem na Karibe in z Zvezdnimi stezami na 32. kanalu hotelskega televizorja.

Mit ali resnica?

• Vesolje je namenjeno le posebej izurjenim ljudem z blagoslovom te ali one vlade oziroma vojske – mit!

• Potovanje v vesolje je zelo zelo zelo draga reč – mit!

• Vesoljske agencije, na primer nasa, skrbijo za interese splošne javnosti – mit!

• Vesoljski turizem so razkošni hoteli s pogledom na planete našega sončnega sistema, izleti na luno in podobno – mit s potencialom!

• Če bi bilo vesolje namenjeno navadnim smrtnikom, bi se to že zgodilo – mit!

In nagrado dobi …

Med letoma 1905 in 1935 je na desetine letalskih nagrad vzpodbudilo razvoj letalske industrije. Med letoma 1901 in 1913 so tekmovanja potekala predvsem v Evropi, med zmagovalce in dobitnike nagrad pa so se vpisala imena Santos-Dumont, Farman, Wright, Renaux, Curtis in druga. Najbolj znana je leta 1919 razpisana Orteig prize v višini 25 tisoč dolarjev, namenjena prvemu človeku, ki bi brez postanka preletel pot od New Yorka do Pariza. Poskusilo je devet različnih ekip in skupaj za osvojitev 25 tisočakov zapravilo šestnajstkrat toliko denarja, leta 1927 pa je Charles Lindbergh osvojil to nagrado in odprl pot letalskim potovanjem na dolge razdalje. Izkazalo se je, da ključna ovira na poti do komercialnih letalskih potovanj ni bila tehnološka, temveč psihološka. Ugotovitvi ljudi, da lahko letijo, če si to le želijo, je sledil je razcvet letalstva.

V številkah:

• leta 1927 se je število prošenj za letalska dovoljenja povečalo za 300 %
• v naslednjih treh letih se je število letališč v ZDA potrojilo
• število ameriških letalskih potnikov je z 5782 leta 1926 skočilo na 173.405 leta 1929

Tej logiki so se odločili slediti pri fundaciji, ki je z razpisom nagrade ansari x prize izzvala splošno veljavno prepričanje, da je vesolje domena vladnih ustanov.

Avantura se je začela

Space Adventures je podjetje, ki se rado pohvali, da je edino na svetu, ki trenutno izvaja komercialne orbitalne polete v vesolje in ki »bo prvo, ki bo lansiralo svoje kliente z novo generacijo cenejših suborbitalnih vesoljskih plovil, ki so trenutno v razvoju po vsem svetu«. Kar se tiče prvega, jim je treba dati prav in spomniti na dokazni material v obliki presrečnih obrazov Dennisa Tita in Marka Shuttlewortha.

Glede drugega pa ni odveč povedati, da je gospod Diamandis, ki stoji za X Prize, eden od soustanoviteljev Space Adventures, in da v floti »njihovih« plovil najdemo XCORov Xerus in ruski C-21 ali Cosmopolis XXI, suborbitalna raketoplana, ki pa bosta v uporabi podjetja Space Adventures »takoj, šele ko bosta na voljo«.

Gospod Devičnik

Leta 1950 rojeni Anglež Richard Branson je disleksik, zaradi česar je imel v šoli ogromno težav. Nekaj časa ga je pred negativnimi ocenami reševal športni talent (bil je odličen sprinter in tekač na dolge proge, skakalec v daljino ter kapetan nogometnega, ragbi in kriket moštva). Pri sedemnajstih je skupaj s sošolcem startal projekt, iz katerega je nastal časnik Student, v katerem so objavljali intervjuje s pomembnimi politiki in glasbeniki in se ukvarjali z problematiko mladostnikov, iz česar je nastal tudi njegov klicni svetovalni center. Mladi podjetnež je, začuden nad dejstvom, da prodajalci glasbenih plošč strankam ne ponujajo nobenih ugodnosti, s pomočjo Studenta prvi začel z naročili plošč prek pošte.

Odprl je tudi številne trgovine s ploščami (kasneje cedeji) in v njih med prvimi ponujal možnost poslušanja glasbe (na udobnih kavčih in ne stoje, kot trpimo danes). Glasbo pa je želel Branson tudi soustvarjati, zato je ustanovil svoj snemalni studio. Njegov prvi uspeh, ki je pravzaprav omogočil nastanek Virgina, je bil Mike Oldfield in album Tubular Bells. Tudi možnosti glede filma niso ostale neopažene: produciral je film 1984 ter odprl verigo kinodvoran. V srcu še vedno mladostni aktivist je pod svoje okrilje vzel lokal za homoseksualce. Letalska družba Virgin Atlantic je nastala skorajda čez noč, potem se je zgodila še Virgin Coke pa Virgin Bride, vlaki Virgin, Virgin Galactic, na kratko, karkoli-se-spomnite-Virgin.

Richard, ki mu je bil v letu 1999 podeljen celo viteški naziv, s svojo drugo ženo vzgaja dva otroka in se predaja adrenalinu. Njegov je hitrostni rekord prečkanja Atlantika s čolnom (Virgin Atlantic Challanger II. – v prvo ni uspelo, a Richard je vztrajen), hitrostni rekord prečkanja Pacifika z balonom na vroči zrak, prvi pa je z balonom – največjim balonom na svetu! – Virgin Atlantic Flyer prečkal Atlantik. Pred njim je novo premikanje meja: v osemdesetih dneh z balonom obleteti svet.

Človek, ki se za promocijo imena Virgin pogumno poneumlja ter celo tvega življenje, je svojo moč in bogastvo preskusil tudi malce drugače. Konec osemdesetih je s svojim letalom posredoval v Iraku in rešil 43 bolnih in ranjenih talcev – ter spoznal Sadama Huseina. Želel pa je preprečiti tudi zadnjo ameriško vojno in se že dogovoril s Kofijem Ananom, da Sadama obišče Nelson Mandela in ga pregovori v mirno rešitev spora – vendar je načrt prehitela invazija zaveznikov.

TEKST: Barbara Bizjak

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Rex Features, Reuters, Scaled Composites, X-prize

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ