Si predstavljate vojaški spopad, v katerem bi sodelovali kiborgi tipa T-1000, obliko spreminjajoče brezdušne pošasti iz tekoče kovine, pred katerimi ste trepetali v drugem delu Terminatorja? Nič manj srhljiva ni težnja nekaterih, da bi s prodiranjem v neskončne globine vesolja odkrili svet z neokrnjenimi in neskončnimi zalogami prepotrebnih surovin, ki jih na naši preljubi Zemljici počasi zmanjkuje. Morda tudi svet, ki bi pomenil zatočišče za maloštevilne predstavnike najbogatejšega sloja človeške vrste, ko bi njim enaki naš planet do konca zasvinjali.

Ali pa svet, ki morda skriva popolno orožje, ki bi zavojevalcem prineslo prevlado na domačem modrem in drugih planetih. Nekaj podobnega razkriva kultna tetralogija Osmega potnika, v kateri za brezvestno in nikoli do konca razkrito »podjetje« pomeni dejansko neuničljivo in visoko inteligentno bitje z neomajnim nagonom po preživetju nič drugega kot popolno orožje. Za eno ali drugo stran bi navijali iz naslanjača pred televizijskim ekranom in morda celo sodelovali prek stavnic s svojim premoženjem.

Na ti dve vprašanji na srečo še ni mogoče odgovoriti z »je možno«, kar pa ne spremeni groze vzbujajoče slutnje, da bo že čez nekaj generacij odgovor drugačen. Optimistom ostaja upanje v moč človekove humanosti, črnogledim zadoščenje, da se bo v prvem in drugem primeru »orožje« obrnilo proti stvarniku. Ne nazadnje je tudi »Bog ustvaril človeka po svoji podobi«, pa poglejte, koliko težav mu je že nakopal; ista trditev potemtakem velja tudi za Satana ...

Vsemu pa res ne gre verjeti. Ali pač?

Leonardo da Vinci, mož, ki je delil Ikarove sanje in izdelal »umetno ptico«, razmišljal in snoval »obleko in masko« za sprehajanje pod vodo in še marsikaj, je bil toliko pred svojim časom, da ga je pisateljski sanjač Robert Heinlein v romanu Vrata v poletje prelevil v sodobnega študenta Leonarda Vincenta in ga z malce nezanesljivim časovnim strojem kot prostovoljnega poskusnega zajčka poslal za več sto let v preteklost, kjer je postal – Leonardo da Vinci! Gibljive slike so mejo med »to je« in »to pa (še) ni« drzno pomaknile še bolj skupaj in osuplemu gledalcu utelesile na primer napovedi Julesa Verna.

Ob njegovih potovanjih več tisoč milj pod morjem in na Luno so se nekdaj ljudem dvigovali lasje, danes se jim prizanesljivo nasmihamo, zato je film stopil še korak naprej in z Jamesom Bondom ter njegovimi vrstniki predstavil igračke, ki tehnično niso več iz zelo oddaljenega jutrišnjega dne. Napravic, pripravic, orožij in avantur iz resničnega sveta so polni trilerji, znanstvenofantastični in vojni filmi popcornovskega vsakdana, ki zavoljo povečevanja filmskega efekta in akcije seveda zelo radi pretiravajo. Ali pa tudi ne. Poglejmo si nekaj največjih nategovanj. In najbolj neverjetnih – resnic.

Terminator 1, 2 in 3: Ogromen superračunalnik prevzame nadzor nad vsem svetom in ugotovi, da smo ljudje neuporabna roba.

Ni možno: Največja in najmočnejše računalniška omrežja so v celoti odrezana od sveta, ker se programerji bojijo virusov in hekerjev. Še tako napredna umetna inteligenca se ne more povezati oziroma prevzeti nadzora nad drugimi sistemi kar po zraku. Vojna je še vedno prekompleksen pojav, da bi jo vodil en sam superračunalnik. Pa tudi ljudje smo še vedno nepogrešljiv člen v vojni. Medcelinske in jedrske rakete je treba najprej napolniti z gorivom, preveriti zaradi poškodb, programirati ... Noben računalnik ne more tega opraviti brez človeške pomoči.

Isti vir: Človeški računalnik (kiborg), ki je neumrljiv, skoraj neuničljiv in sposoben čustvovati.

Ni možno: Še ne. Po zagotovilih vodilnih znanstvenikov v kibernetiki so zdajšnji najbolj dodelani roboti kot izpopolnjen sesalnik v rokah izurjene gospodinje. Brez njene roke, volje in pameti bi bili negibna gmota pločevine in plastike. Zdajšnja tehnologija je morda še najbliže okornemu kibernetičnemu »ubijalcu« T-800, ki ga je upodobil Arnie v prvem Terminatorju; ko le-ta prišepa iz ognja brez biološke površinske obdelave kot kovinski okostnjak z žareče rdečimi »očmi«, je izpopolnjena podoba sodobnih vrhunskih izdelkov te vrste, ki jim je celo nam tako samoumevna in lahkotna hoja skoraj nedosegljivo početje.

Vrhunski čip z možnostjo ustvarjalnega razmišljanja in čustvovanja (Arnie na začetku drugega dela vpraša mladega Johna Connorja, kaj je narobe z njegovimi očmi, ko gre malemu na jok, na koncu pa pravi, da zdaj ve, zakaj ljudje jokajo), ki naj bi bil srce izpopolnjenega T-800, pa je že stvar prave znanstvene fantastike. Že napoved znanstvenikov pri japonski Hondi, da bodo do leta 2050 izdelali robotsko nogometno ekipo, ki bo v brcanju žoge kos človeškemu moštvu, je drznejša od sanj.

Lov na Rdeči oktober: Skoraj neslišen podmorniški pogon »catepillar«.

Ni (še) možno: Ker je zvok vijakov, ki mlatijo po vodi, za podmornico eden in edini pokazatelj njenega obstoja, bi bil tak pogon nič manj kot revolucija v vodnem in podvodnem bojevanju. Zaenkrat »catepillar« še ne obstaja, čeprav ga Rusi intenzivno razvijajo. Iznašli pa so že nov pogon torpeda, ki je več kot desetkrat hitrejši od prejšnjih. Če ga bodo prenesli tudi na podmornice, se lahko ZDA in Anglija poslovita od naslova najmočnejših pomorskih sil. Novi torpedi so bili tudi na Kursku, zaradi česar naj bi Rusi tako dolgo odlagali ameriško reševalno-preiskovalno pomoč.

Brezno: Dihanje v vodi.

Ni možno: Tudi dihanje v vodi je eden od projektov, ki so ga včasih v prenekateri državi jemali povsem resno. Vsi poskusi v tej smeri so propadli, čeprav so začetne raziskave mnogo obetale. A četudi kdaj odkrijemo skrivnost dihanja v vodi, še vedno obstaja težava z vodnim tlakom. Čeprav bi teoretično lahko preživeli spust na 3000 metrov in nazaj (kot je bilo demonstrirano v filmu), bi nas vodni tlak zdrobil na prafaktorje, še preden bi prišli na tretjino poti.

James Bond – Goldeneye: Pierce Brosnan dela s 70 ton težkim tankom vratolomne 270-stopinjske obrate.

Je možno: Tank ima veliko težo, a tudi veliko površino gosenic, zato ga na spolzki površini zanaša še bolj kot avtomobil. Poleg tega tankist lahko nadzoruje vsako gosenico posebej. Če pri veliki hitrosti zavira z eno, drugo pa pusti teči, je učinek dejansko enak tistemu, kot smo ga videli v Zlatem očesu.

Kritična točka: Prekrcavanje iz letala A-111 stealth v potniško letalo v zraku.

Je možno: Seveda pogojno, upoštevajoč manevrske sposobnosti obeh pilotov in visoko razvito tehniko oskrbovanja z gorivom, kar vedoželjnim gledalcem najbolj nazorno pokažejo mojstri letalske obalne straže v Viharju vseh viharjev. Podvig v Kritični točki je bil tako zelo všeč filmarjem »ž« produkcije, da so se ga lotili z letalom SR-71 blackbird v skrpucalu Executive Command, kar pa NI MOŽNO, saj bi »črnega ptiča« pri tako majhni hitrosti začelo močno premetavati in bi bilo vsakršno prekrcavanje nemogoče.

Zlomljena puščica, Mirovnik: Izgubljene oziroma odvržene jedrske bombe, ki po mnogih dokaj grdih ravnanjih z njimi še vedno delujejo.

Je možno: Jedrsko orožje v vseh državah velja za ultimativno orožje številka ena in temu primerni so tudi zaščitni ukrepi. Teoretično naj bi jedrska bomba preživela celo eksplozijo njenega nosilca, kar pomeni, da naj bi uničenje ali recimo strmoglavljenje strateškega bombnika, naloženega z jedrskim orožjem, te bombice mirno preživele. Ker so jedra jedrskih bomb sestavljena iz relativno preproste elektronike, lahko to orožje mirno čaka v skladišču ali kje drugje tudi do 50 let, pa ga bomo še vedno lahko uporabili.

Peti element: Žužek, ki je v resnici premikajoča se prisluškovalna postaja.

Je možno: Računalniška kibernetika že nekaj časa izdeluje popolnoma samostojne robote, ki so v premikanju, delovanju in velikosti identični resničnim žužkom (muhe, kobilice, ščurki). Vgraditi prisluškovalno napravo na takega robota je mala malica, vendar pa bi moral biti uporabnik teh žužkov za učinkovito prisluškovanje precej blizu.

Posebno poročilo: Poleg pajkov, ki skenirajo mrežnice in so futuristični policaji z najpopolnejšo tehniko identificiranja, je tu še popoln horizontalno-vertikalni transportni sistem na osnovi elektromagnetnega polja.

Ni možno: Za zdaj res še ne, zaradi stiske s prostorom pa bo prihodnost morala misliti tudi na možnosti vertikalnega »cestnega omrežja«, ki izkorišča stranice visokih stavb. Dickovsko-spielbergovska vizija je verjetnejša (vsekakor varnejša) od vizualno privlačnejše možnosti večplastnega zračnega prometa, ki sta ga razvila Iztrebljevalec (tudi po Dicku) in Peti element (samo po Bessonu).

Uničevalec: Wesley Snipes iztakne znanstveniku oko in ga podrži pred skenerjem mrežnice, računalo pa razlike ne opazi.

Ni možno: Ko laser »skenira« očesno retino, se zenica skrči. Če oko ne deluje (izdrta očesa imajo to tendenco), se zenica ne odzove. Slika se popači in laserski bralnik zažene preplah. Bralnik prstnih odtisov bi načeloma lahko prelisičili s tem, da ustreznemu človeku odsekamo dlan in jo pritisnemo na optični bralnik, kakor smo videli v celi kopici starejših filmov. A kaj, če računalo poleg prstnih odtisov zazna tudi toploto roke, vi pa ste si dlan priskrbeli pred nekaj urami?

Misija nemogoče: Eksplozivni žvečilni gumi

Je možno: Dve sicer neškodljivi snovi, ki ob dodatku tretjega reagenta (sline) povzročita eksplozijo, sodita v kemijo druge svetovne vojne. Tako je narejenih večina kemičnih in aerosolnih orožij. Vendar pa je tretji reagent le redko voda ali slina, zato je žvečenje takih snovi nekoristno, če ne celo tvegano opravilo.

James Bond, Državni sovražnik, Za sovražnikovo črto: Vsemogočni vohunski sateliti lahko izsledijo natanko določenega človeka in mu sledijo čez pol sveta.

Ni (še) možno: Največja ločljivost današnjih satelitov je en meter slikovnih točk. To pomeni, da satelit lahko zazna objekte, ki so večji od enega metra: stavbe, avtomobile gručo ljudi. Posameznega človeka se še ne da izslediti, prav tako ne moremo opazovati, kaj počne. Tudi sledenje določenemu avtomobilu ali konvoju je skoraj nemogoče. Sateliti krožijo okoli Zemlje ali pa so geostacionarni – so nad določeno točko nad Zemljo in krožijo z njo. Lahko jih sicer premikamo iz ene krožnice v drugo, toda s tem porabljamo njihovo gorivo, in ko ga zmanjka, je konec zabave. S takim premikanjem tudi resno ogrozimo sistem premikanja drugih satelitov, ki jih je trenutno nad Zemljo malo morje.

Resnične laži: Serum resnice

Je možno: Ampak z zadržki. Serum, ki bi te prisilil odgovarjati samo po resnici, še ne obstaja. Prav tako ne obstaja serum, ki bi zagotavljal 100-odstotno resničnost odgovorov. Moderni serumi resnice so v resnici različne psihotropne droge, ki človeka tako zelo »zafiksajo«, da se ne zaveda več svojih dejanj. Nato brblja sam sebi in zgolj po naključju odgovarja na vprašanja, zaradi česar so njegovi odgovori močno dvomljivi. Lahko pa s ponavljanjem zasliševanja preverjamo pravilnost odgovorov.

Eraser: Elektrodna puška ali railgun

Ni (še) možno: Railgun sicer že obstaja, in to celo v treh različicah. Vendar pa nobena od teh različic ni niti zdaleč podobna ultimativni ročni puški, ki jo je vihtel Arnie. Pravzaprav sploh še ne gre za ročno orožje, temveč je naprava trenutno primerna le za na bojne ladje, tako veliki in težki so ti prototipi. Prebojna moč, hitrost izstrelka in značilna vijugasta sled elektrodne puške v realnem svetu ne obstajajo.

Smrtonosno orožje 4: Jet Li razstavi Melu Gibsonu pištolo le s tem, da jo prime za cev in malo strese.

Ni možno: Vsaka pištola ima cev, z ogrodjem pritrjeno na ohišje s t. i. sponko, ki je v bistvu jeklena palčka, ki poteka pravokotno skozi cev in ohišje. Da jo izvlečeš, potrebuješ obe roki in pištolo, ki je na miru. Mel Gibson je imel očitno pištolo brez sponke, s tako pa ne moreš streljati, prav tako bi se pištola brez sponke razstavljala kar sama, takoj ko bi lastnik malo skakal, se plazil ali premetaval (recimo v avtomobilu).

TEKST: Teja Bivic & Gregor Logar

FOTO: Continental

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec