Reportaža: Hokej pa mir!

»Andžej Koupitar? Šur! Smo njegovi hudi feni! On je naš junak! On je najboljši! Koupitaaar, Koupitaaar, KoupitaaaAAAaaar!« so se začeli na ves glas dreti trije nadpovprečno hranjeni Američani v kljub vsemu precej prevelikih belo-vijoličnih hokejskih dresih z napisom Kopitar na hrbtu. Med prvo tretjino bučne tekme lige NHL sem jih namreč povprašal za mnenje o našem hokejskem čudežu Anžetu Kopitarju, ki igra za 'njihovo' moštvo Los Angeles Kings. S svojim vprašanjem sem obilneže očitno spravil v tako dobro voljo, da bi jim ob vzklikanju 'Kopitar, Kopitar' in divjem poskakovanju skoraj popadale hrenovke iz hotdogov, kokakola v litrskih kozarcih pa je pljuskala daleč čez rob na brezhibno zloščena tla hokejsko-košarkarskega svetišča, imenovanega Staples Center, kjer svoje tekme v sklopu lige NHL igrajo Kopitarjevi L. A. Kingsi, v ligi NBA pa Vujačičevi košarkarji, ki slišijo na zveneče ime Los Angeles Lakers.

Sami Kopitarji

Ker je bilo 'Kopitarjev' na tribuni med tekmo daleč največ izmed vseh, sem se odločil v eni izmed številnih klubskih trgovin povprašati, kako gredo kaj v promet Kopitarjevi dresi. Čeprav je bila trgovina z relikvijami že zaprta, me je, ko sem povedal, kdo sem in od kod prihajam, poslovodja z veseljem sprejel in povedal, da Kopitarjevih dresov žal nimajo. Jim jih je namreč zmanjkalo, saj je Anžetov dres bestseler! Imeli so le še majčke z njegovim imenom in logotipom Kingsov, dresi pa tako ali tako poidejo takoj, ko jih dobijo. Hm, precej čudno za Američane, sem si mislil in še mimogrede povprašal, koliko stane kopija Kopitarjevega dresa, takoj zatem pa me je skoraj sezulo.

Res kakovostna majica stane v Ameriki od deset do 20 dolarjev, povsem spodobno pa se da dobiti tudi že za pet do deset zelencev. Kopije dresov L. A. Kingsov so resda sila lični izdelki z originalnimi našitki, torej povsem takšni, kot jih nosijo heroji z ledenih ploskev, a kljub vsemu – 300 dolarjev? 300 dolarjev?! Pa dresov kljub vsemu zmanjkuje.

»Ja, konstantno jih je premalo,« je po tekmi zavzdihnil 19-letni Anže: »V klubu so želeli ponudbo na 'mojem' oddelku popestriti tudi z originalnimi hokejskimi dresi, v kakršnih sem igral za slovensko reprezentanco. Kontaktirali so naše, ki so iz Slovenije poslali 50 mojih dresov. Kakšna sramota! Ko sem videl 'moj' domnevni dres v slovenskih barvah z logotipom slovenskega risa, me je bilo tako sram! Naši so poslali najbolj cenene in najtanjše plastične majice, kar so jih sploh mogli nabaviti. Ceneno potiskano plastiko. Katastrofa! Ko so jih v trgovini razobesili na obešalnike, so proti ameriškim dresom delovali kot plastična vrečka. Res so se spustili pod najnižji nivo,« je bil nad potezo Hokejske zveze Slovenije zgrožen Kopitar.

Sem pa že čez dva dni, na Ko­­pitarjevi naslednji tekmi, opazil nič koliko navijačev L. A. Kingsov v slovenskih reprezentančnih 'anorakih'. Ko sem jih malce povprašal o nakupu, so začeli krepko udrihati čez kakovost 'hokejskih uniform', a ker je bilo vseh dresov le nekaj deset, so jih seveda kljub temu pokupili. Omejena serija – zbiralska cena, so si najbrž mislili, ko so tudi za te kljub porazni kakovosti odšteli po nekaj čez 300 dolarjev za kos.

Playa

Naslednji dan smo Anžeta obiskali na losangeleški plaži Hermosa Beach, kjer ima skupaj s cimrom najeto stanovanje s pogledom na morje, po katerem srfajo kalifornijski mladci, medtem ko se po pesku podijo prikupne California Girls z obveznimi iPodi v ušesih. Ja, prav hitro postane človeku jasno, zakaj sta fanta najela apartma prav tu. Idila! Popoldansko sonce, razgrajanje galebov in obilo zanimivih diskotek in lokalov. No, ob tem je vendarle treba povedati, da Anže Kopitar res živi kot pravi športnik. Ne pije alkohola, ne ponočuje in v glavnem ves dan misli samo

na hokej!

No, okej, kot sam prizna: »Veliko tudi spim. Ni je lepše stvari od popoldanskega spanca po napornem treningu in dobrem kosilu. Sicer pa sem včasih rad igral tenis, ki mi sedaj morda celo malo manjka. Bo treba kaj postoriti na to temo!«

Zvezdne steze

Anže Kopitar, ki je leta 2005 nastopal za domačo reprezentanco na svetovnem hokejskem prvenstvu v Avstriji, leta 2006 branil naše barve na SP v Latviji, sicer pa je profesi­onalno s hokejem služil kruh že z 18 leti, ko je igral za švedski Sodertalje, je v Los Angelesu zvezda. Večina tistih, ki spremljajo hokej, bodisi gledalci ali soigralci, trenerji, novinarji ali uslužbenci kluba, priznava, da je Slovenec precejšna popestritev za njihov klub, in trdno verjame, da bo Anže ob letošnji nominaciji tudi izbran za naslov Rookie of the Year. Sodeč po golih, ki jih zabija, po suvereni igri in po minutaži, ki jo preživi na ledu med vsako tekmo, verjamem, da bo res postal novinec leta. In ne samo to!

»Kopitar ima vse možnosti, da bo v prihodnosti eden najboljših igralcev v vsej ligi NHL. Fant je tako dober, da okrog njega sedaj gradimo celotno ekipo, da bi kar maksimalno izkoristili njegov potencial. Hudičevo dober je že zdaj, njegov čas pa šele prihaja. Ne pozabite, da je še zelo mlad in da bo v prihodnjih letih še precej pridobil pri treh pomembnih lastnostih: tehniki ter predvsem hitrosti in moči,« nam je po že skoraj izgubljeni tekmi, ki pa so jo proti Colorado Avalancheu v podaljških dobili, v slačilnici povedal trener Kingsov Marc Crawford. Podobno o njem menijo tudi njegovi soigralci, sama velika imena hokeja, na primer starosti, Kanadčana Rob Blake in Derek Armstrong, ter Slovak Lubomir Višnovsky in sam presvetli hokejski mag, Rus Alexander Frolov. Fante sem povprašal, kaj menijo o mladem soigralcu izpod Alp, in enotni so si bili, da je »Koupitrrr velika pridobitev za klub in da je Andžej zares nadarjen in perspektiven igralec«.

Na obisku

Enakega mnenja je tudi drugi Anže, eden izmed prijateljev z domačih Jesenic, ki so bili pri našem hokejskem zvezdniku na obisku. Mladenič, ki ne igra hokeja, temveč je bolj glasbeno naravnan, saj svojo energijo sprošča v okviru gorenjske raperskozajebantske gverile, ki deluje pod imenom Kocka, mi je navdušeno razlagal svoje vtise s 14-dnevnega druženja s prijateljem Kopitarjem. »Ej, stari, tile Američani so zares povsem usekani na ta malega. Po vsakem treningu ga pred vrati drsališča čaka horda ljudi. In takoj, ko se pokaže zunaj, ga obkrožijo z majicami, hokejskimi palicami, posterji, fotografijami ... Le stežka vsem ustreže in podpiše ves material, preden skupaj pobeg­nemo v njegovega črnega terenca in oddrvimo na zaslužene makarone, ki jih tako rad je. Še celo sam sem moral dati par avtogramov samo zato, ker sem prijatelj Anžeta Kopitarja, hehe,« se je smejal za mizo lokalnega puba na Hermosa Beachu, kjer smo naslednje jutro sedeli ob kavi in zajtrku, medtem ko je Kopitarju pomagal pri odpiranju zajetnega šopa pisem, ki vsak dan prispejo v klub, naslovljene na našega junaka.

»Evo stari, še malo, pa bomo lahko kar sami prileteli k tebi,« je razglasil, ko je odprl zavoj, v katerem mu eden izmed ameriških proizvajalcev po ugodni ceni ponuja nakup zasebnega reaktivnega letala. Anže Kopitar nad idejo ni bil tako zelo navdušen: »Pa kaj še?! Že tako je preveč obiskov in vsega pompa okrog tega. Vse, kar si želim, je le imeti mir in igrati hokej!«

Tekst: Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ