Richard Branson: Če pravilno skrbiš za ljudi, bodo ohranili veselje do dela

Svet je zajela kriza. Nekdaj močne gospodarske družbe, kot so ameriške AIG, Lehman Brothers in Washington Mutual, so izginile ali pa se lahko le državni pomoči zahvalijo za preživetje. Vrednosti delnic in cene nafte nihajo kot zmešane. Zlom posojilnega sistema davi tako posameznike kot podjetja. To vsekakor ni čas za plašne poslovneže, med katere pa očitno ne sodi Richard Branson, šef Virgina, največje britanske zasebne skupine podjetij, ki še kar naprej upravlja in razvija svoj 23 milijard dolarjev vredni imperij, kot da se ni zgodilo nič.

Branson je neobičajen menedžer. Svojih 200 podjetij vodi brez preglednic in sestankov. In čeprav mu pomaga četica tajnic, si svoje obveznosti zapisuje v navadne zvezke ter čečka ideje in telefonske številke kar na dlan. In nameni ogromno časa za pogovore in druženje z zaposlenimi.

Bransonovemu Virginu ni podobno nobeno drugo podjetje na svetu, ker pač Branson ni podoben nobenemu drugemu šefu. Njegova podjetja – recimo letalska družba Virgin Atlantic, Virgin Drinks, trgovsko podjetje Virgin Megastores, družba za mobilno telefonijo Virgin Mobile in leto dni staro letalsko podjetje Virgin America ali nova pridobitev na ameriškem trgu, Virgin Money – ponujajo vse: poročajo ljudi, jim prodajajo vodko in telefone, jim priskrbijo zasebne otoke, jih masirajo na letalih med čezoceanskimi poleti ...

In kar Bransona morda še najbolj loči od drugih vodilnih menedžerjev, je to, da se pri vsem tem, kot kaže, zelo zabava. Redko mine dan brez kakšne zabave, povezane z Virginom, ali kakšne senzacije, katere avtor je Branson sam, ki je, denimo, presenetil potnike na svojem 747, oblečen v stevardeso.

Branson je zasebno težek vsaj pet milijard dolarjev. Začel je s študentskim časopisom, ko je bil star 16 let. Da bi ga obdržal na površju, si je izmislil glasbeno založbo, ki je ponujala popuste tistim, ki so plošče kupovali po pošti. Iz tega so nastale glasbene prodajalne, njegov prvi posel. Kmalu si je zastavil naslednji cilj: prepojiti Zemljo s svojo blagovno znamko, s katero trži tako potovanja kot zabavo in skoraj vse drugo, kar si lahko podjeten človek izmisli. Ni se ustavil na Zemlji. Ustanovil je Virgin Galactic, ki ponuja polete v zgornje plasti Zemljinega ozračja in nekoč v ne tako oddaljeni prihodnosti tudi vesoljski hotel.

Branson ni znan samo kot ekscentričen podjetnik, ampak tudi kot pustolovec, ki je postavil nekaj jadralskih in balonarskih rekordov. Štirikrat je poskusil kot prvi človek obleteti Zemljo v toplozračnem balonu. V enem od teh poskusov je izgubil nadzor nad plovilom in treščil v alžirsko puščavo, v drugem pa skoraj izginil v oceanu. Pred kratkim je poskusil s svojima otrokoma postaviti jadralski rekord v prečkanju Atlantika med New Yorkom in Veliko Britanijo. Ni mu uspelo.

Letošnje leto je za gospodarstvo eno najtravmatičnejših sploh. Kako kaže Virginu?

Pred kakšnima dvema letoma smo začeli opažati težave z bančnimi posojili. Za nas so pomenile opozorilo, da bi se lahko razširile po celotnem sistemu. Takrat smo prodali vse svoje delnice v drugih podjetjih. Zaradi tega nismo bili navzoči na borzah in torej v boljšem položaju kot večina drugih, ko so se stvari začele dogajati. Naša podjetja so izjemno dobro financirana. Dovolj denarja imamo. Samo Virgin Atlantic premore milijardo in pol dolarjev gotovine.

Koga pa krivite za trenutno krizo?

Pohlep in odsotnost pravil. Osupljivo je, kako lahko ta kombinacija pripelje svet do prepada. Neverjetno, da so institucije lahko tako zelo hazardirale. Ni čudno, da so izgubile.

Ste bili presenečeni, ko so se začele potapljati banke, kot je Washington Mutual, posredniške hiše, kot je Lehman, in zavarovalniške družbe, kot je AIG?

Nihče se ni zavedal, da so težave tako razširjene in globoke, kot so se izkazale. Sam tudi nisem vedel, kako zelo malo nadzora so imele nadzorne inštitucije na bančno poslovanje. Prav tako nisem vedel, da je pohlep povsem zbezljal.

Ste podprli posege države?

Nekaj je bilo treba storiti, čeprav se mi ideja, da je treba reševati ljudi, ki so nas spravili v težave, upira. Ti ljudje gotovo niso priskočili na pomoč ljudem in malim podjetjem, ki so zašli v težave in niso bili sposobni odplačevati svojih posojil. Po drugi strani pa lahko propad njihovih podjetij ogrozi toliko delovnih mest, da je bilo treba ukrepati. Njihov propad ogroža svet, pa je bilo neke vrste poroštvo nujno. Upam samo, da smo se iz tega sposobni česa naučiti.

Če ne bi ničesar storili, bi res lahko govorili o zlomu, kakršen je bil tisti iz leta 1929. Čeprav še vedno ne vemo, kako se bo razpletlo. So pa banke, ki se niso zapletle v špekulacije in tveganja. Ostale so konservativne, niso se pustile zapeljati. Ena takšnih v Veliki Britaniji je Lloyds TBS, ki so jo zelo kritizirali zaradi konservativnosti in zmernih profitov, pa je postala največja angleška banka, ko je prevzela HBOS, ki je nasedla splošnemu ravnanju.

Kaj zdaj?

RB: Tega seveda ne vemo. Recesija je zelo verjetna. Bomo videli. Nič ne zavidam novemu ameriškemu predsedniku. Upam samo, da smo se ob tej krizi nekaj naučili in da se ne bo še kdaj ponovila. Da bodo pravila, ki bodo omejevala poslovanje, vzpostavljena.

Kako ranljiv je Virgin v recesiji?

Kar močni smo. V primerjavi z mnogimi podjetji imamo dobre možnosti, da jo prevedrimo.

Toda ali ne bodo ljudje zaradi krize manj potovali in nasploh zapravljali manj za to, kar ponujate?

Da, nam bodo pa šle na roko nekatere druge stvari. Če je manj povpraševanja, se zniža cena nafte, recimo. To nam lahko pomaga uravnotežiti bilance v času, ko se manj ljudi odloča za potovanja. Preživeli smo 11. september in druge globalne krize, v katerih niti eno naše podjetje ni bankrotiralo. Lahko da bo manj dela za vse, bo pa tudi manj tekmecev. Menim, da bo z nami vse v redu. Pa nočem reči, da nas kriza ne bo prizadela. Vsi smo povezani in vsi bomo tako ali drugače prizadeti.

Pred kratkim ste v ZDA odprli banko. Zakaj ste, ob vseh težavah, s katerimi se ubada ameriški bančni in finančni sistem, to storili prav zdaj?

Z našim denarjem bi radi pomagali ljudem do alternativnih virov izposoje, še posebej v teh posojilom sovražnih časih. Olajšujemo izposojo denarja med prijatelji in sorodniki ter tako ohranjamo premoženje v družini. Boljši smo od bank, od katerih je še zlasti zdaj zelo težko dobiti posojila, pa še draga so. Radi bi pomagali ljudem pri izposoji. Mislim, da je to hvalevredna reč, pomagati ljudem, da lahko osnujejo svoj posel ali plačajo šolnino za svoje otroke. Za mnoge je to zdaj, ko se možnosti za pridobitev posojil zmanjšujejo, zelo težko.

Bančništvo z Virgin Money ni vaša edina 'tvegana' dejavnost, v katero se podajate v ZDA. Ali ni recimo noro v sedanjih razmerah širiti letalsko podjetje? Celotna branža je v slabem položaju …

Prav zato se nam zdi to izjemna prilož­nost. V preteklih letih je bankrotiralo mnogo letalskih prevoznikov. Kakšnemu velikemu, ki je tisto preživel, se lahko zgodi podobno. Vsaj enemu.

Kateremu?

Ni treba imeti preveč domišljije, da bi ugotovili, kateremu. Enemu od dveh velikanov v ZDA se to prav lahko zgodi. Ko se letalska podjetja borijo za preživetje, je prav­šnji čas, da se pojaviš in ponudiš dober, kakovosten izdelek. Ljudje iščejo kakovost. To se ni spremenilo. In mi imamo povsem nova letala, v nasprotju z denimo United Airlines. Naši stroški so mnogo nižji od njihovih. Ne porabimo toliko goriva kot oni.

Kako lahko porabite manj goriva?

Ker imamo novejša, učinkovitejša letala kot oni, popolnoma nove airbuse A320s, ki porabijo 30 odstotkov manj goriva, kot ga v povprečju porabijo letala drugih prevoznikov. Ne potrebujejo toliko vzdrževanja, so zanesljivejša in zato je pri nas manj odpovedi letov in nam ni treba izplačevati nadomestil. Poleg tega so naši skupni stroški nižji, ker se nam ni treba ukvarjati z zahtevami sindikatov, z njihovimi 'pištolami', uperjenimi v naše glave.

Nasprotujete sindikatom?

Sindikati se morajo dokazati in biti korist­ni, pa zato dostikrat netijo spore. Ti so v velikih letalskih družbah precej pogosti. Mi sindikata nimamo. Upam, da ga nikoli ne bomo potrebovali, ker so pregrada med podjetjem in tistimi, ki ga upravljajo.

Mnogi bodo rekli, da sindikati ščitijo delavce.

RB: Naša naloga je skrbeti za svoje delavce, da ti ne bodo čutili potrebe po sindikatu. Čeprav se tej možnosti nikoli ne moreš čisto izogniti. Lahko da ga bomo kdaj polomili, pa bomo dobili sindikat. Vse, kar lahko naredimo, je, da skušamo voditi podjetje tako, da se to ne bo zgodilo. Če bodo ljudje, ki delajo za nas, zadovoljni in srečni, ne bo za to nobene potrebe.

Kako pa naj, upoštevajoč vašo zelo znano zaskrbljenost zaradi globalnega segrevanja, ki jo povzroča uporaba fosilnih goriv, gledamo na širitev vašega letalskega imperija?

Res je, da se ukvarjamo s številnimi umazanimi vejami gospodarstva in da je ena od teh letalstvo. Letala res porabijo veliko fosilnih goriv in spustijo v zrak veliko ogljikovega dioksida. Kaj lahko storimo? Lahko bi prodali letalsko podjetje in ta posel opustili. In če bi to storili, bi vstopil kdo drug in prav tako spuščal v zrak ogljik. Alternativa temu je agresivno prizadevanje za spremembe, s katerimi bi industrija postala del rešitev problema globalnega seg­revanja. To tudi počnemo.

Kot sem že rekel, imamo letala, ki porabijo manj goriva. Potem ves dobiček transportnih podjetij skupine Virgin – med njimi tudi Virgin Trains, Virgin Blue v Avstraliji, Virgin Atlantic, Virgin America, naše bruseljsko in nigerijsko letalsko podjetje – vlagamo v iskanje alternativne čiste energije, sončne, vetrne ali katerekoli druge. Nekaj uspehov že imamo.

Največjega je izdelalo podjetje, ki smo ga poimenovali Solyndra in ki izdeluje najučinkovitejše sončne panele, kar jih je na svetu. Upamo, da bomo v nekaj letih uspeli zbiti ceno tako pridobljene elektrike, da bo celo cenejša od tiste, ki jo dobimo s kurjenjem premoga. So pa tu še druge stvari. Skozi Virgin Earth Challenge ponujamo 25 milijonov dolarjev tistemu, ki mu bo uspelo iz ozračja izločiti že obstoječi ogljikov dioksid.

Kje ga je polomila ameriška letalska industrija?

Že leta in leta se ne spreminja. Prav neverjetno je, kako ji je uspelo ostati ves čas pod povprečjem. Goljati se – ko govorimo o kakovosti – niso bili sposobni spremeniti. Menim, da je največji sovražnik ameriških uporabnikov letalskih storitev prav ameriška vlada, ki že leta in leta skrbi za to, da letalski prevozniki ne bi bankrotirali. V gozdu trhla drevesa propadejo in namesto njih poženejo nova, mlada. JetBlue je takšno novo drevo, ki je vzcvetelo v velikansko korist ameriških potnikov. Southwestu gre še kar dobro, vsaj v primerjavi z večino drugih, ki so na splošno grozni.

Je 11. september res opustošil letalsko industrijo?

Res. In mislim, da je prav, da je ameriška vlada takrat pomagala letalskim prevoz­nikom. Zanimivo pa je, da tega ni storila britanska za britanske prevoznike, ki smo na mnogih linijah tekmovali z ameriškimi in se soočali z istimi težavami. Toda to, da so s subvencijami nadaljevali, je bilo preprosto smešno. Pomagati družbi, ki je že v bankrotu, pomeni soustvarjati težave: neučinkovitim družbam namreč omogoča, da dobijo denar, s katerim lahko neučinkovito poslujejo naprej.

Mnogo bolje bi bilo, če bi te neučinkovite družbe bankrotirale in izginile. Dvomim sicer, da bo 'chapter 11' [poglavje pravilnika ZDA o bankrotu, ki omogoča reorganiziranje poslovanja bankrotiranim podjetjem pod nadzorom države] kdajkoli odpravljen, bi pa bilo to za potrošnike vsekakor dobro. Omogoča namreč obstoj velikih neučinkovitih prevoznikov, ki zaračunavajo pretirane cene zaradi režijskih stroškov, ki so se jim nabrali v desetletjih. Prej ali slej bo eden teh velikanov moral propasti. Upam, da čim prej.

Omenili ste Southwest in JetBlue. V čem se Virgin razlikuje od njiju?

Boljši smo. Southwest je star že več kot 30 let. Med svojimi ljudmi zelo težko vzdržuje isto motivacijo kot na začetku. Še vedno je dober letalski prevoznik, ni pa izjemen. JetBlue ima mladostnejšo vizijo. Naša prednost je, da smo najmlajši v peskovniku in z najsodobnejšimi igračami.

Mi smo zmagovalci.

Uslužbenci letalskih družb so pogosto nezadovoljni in preobremenjeni. Kako je z vašimi?

Zaposlenim moraš dati sredstva, da lahko dobro opravijo svoje delo in da so nanj lahko ponosni. Dostikrat so uslužbenci drugih letalskih podjetij nezadovoljni zaradi tega, ker na poletih zmanjkuje hrane, ker so stoli v letalih polomljeni, luči ali sistem za zabavo ne delujejo, ker se prtljaga izgublja in nastajajo zamude. Nekaj gre narobe in oni so na prvi frontni črti. Dati jim moraš prava orodja, da lahko opravijo svoje delo. Poleg tega jim moraš pokazati, da jih ceniš.

Če pravilno skrbiš za ljudi, bodo ohranili veselje do dela in bodo delali tako, kot je treba. To moraš imeti v mislih ves čas, ves čas moraš paziti, da ne pozabiš na zaposlene. V naši letalski družbi ne pozabljamo nanje in upam, da je tako tudi pri drugih naših družbah, pa naj gre za Virgin Mobile ali novoustanovljena podjetja v ZDA, na primer Virgin Charters ali Virgin Money.

Ali ni v ZDA že preveč podjetij za mobilno telefonijo?

Lotili se bomo vsakega biznisa, za katerega menimo, da se lahko v njem odrežemo bolje kot drugi, da lahko ponudimo uporabnikom nekaj več. Za zdaj nam gre zelo dobro. Smo eno od podjetij v ZDA, ki je najhitreje preseglo promet v višini milijarde dolarjev. Nismo sicer še take vrednosti, kot jo ima Google, ampak delamo na tem. Virgin Mobile je v Ameriki organiziral nekaj dob­rih glasbenih festivalov, zaradi katerih bo naša blagovna znamka ostala mlada in sveža. Virgin Mobile je eno od najhitreje rastočih podjetij v zgodovini ZDA.

Doživeli ste tudi nekaj opaznih ne­uspehov. Kaj se je zgodilo z virgin colo?

Ko smo jo predstavili v Veliki Britaniji, smo z njo dosegli velik uspeh. Srečal sem gospo, Angležinjo, ki dela za Coca-Colo v Atlanti. Povedala mi je, da je spremljala naš uspeh, odšla do vodstva Coca-Cole v Atlanti in dobesedno rekla: »Uničiti moramo Virgin Colo. Resno jo morate vzeti kot znamko, ki se lahko prime in osvoji svet. Edino ona lahko ogrozi Coca-Colo.« Zaupala mi je, da so jo postavili na čelo ekipe, ki so jo poslali v Veliko Britanijo z misijo, da uniči Virgin Colo.

V velikih diskontih, v katerih smo se pojavljali z Virgin Colo, so začeli Coca-Colo prodajati z velikimi popusti, grozili so malim prodajalcem, da jim bodo pobrali hladilnike, če nas ne bodo umaknili iz prodaje ... Počeli so podobne reči kot British Airlines pred časom. Coca-Colina zaušnica je lahko neverjetno močna. Prodajalci jo morajo imeti na zalogi, ker je generično ime za brezalkoholne pijače. Zelo so nam škodili. Ampak ne glede na to smo zdaj navzoči v 20 državah, Virgin Cola pa je dobičkonosno podjetje. V Bangladešu, recimo, smo celo številka ena med brezalkoholnimi pijačami.

Obstaja kaj, čemur ne bi nikoli prilepili oznake Virgin?

Cigaretam. Nič nimam proti temu, da se odrasli ljudje ubijajo, na katerikoli način pač želijo, kljub temu pa mislim, da je narobe spodbujati ljudi h kajenju.

Mnogi pravijo, da se mora podjetje ukvarjati z eno samo dejavnostjo, saj se lahko sicer loti zadev, ki jih ne obvlada.

Eh, to so bedarije. Je pa res, da če pogledate prvih 20 blagovnih znamk na svetu, jih je 19 usmerjenih v eno samo dejavnost, recimo Microsoft, Coca-Cola in Nike, in da edino Virgin med temi 20 izstopa. Ampak Virgin je način življenja in kot tak se lahko sprehaja po tako zelo različnih dejavnostih, kot so glasba, letalsko prevozništvo, mobilna telefonija, vlaki, centri za zdravo življenje, bančništvo in tako naprej, da le vsako tako početje pripomore h krepitvi naše blagovne znamke.

Kaj pa znamenite zgodbe o podjet­jih, ki so zašla s poti, ko so se lotila novih dejavnosti?

Ko smo se z Virgin Records preselili od glasbe k letalskemu prevozništvu, so mnogi mislili, da se nam je popolnoma zmešalo. Kako bi se lahko nekdo, ki se ukvarja s prodajo glasbe, spoznal na letala? Pri tem so pozabili na to, da je treba ljudi med poletom tudi zabavati. Ko smo se preselili k letalskemu prevozništvu, smo s seboj prinesli tudi tovrstne izkušnje. Vedeli smo, da je končni cilj letalskega prevozništva in glasbenega založništva pravzaprav enak: zabavati ljudi. Ključne stvari so v vsakem biznisu enake.

Denimo?

Zaposliti dobre ljudi in poskrbeti, da so zadovoljni. Če je osebje motivirano in uživa v svojem delu, bo naredilo to, kar je treba, da bo podjetje uspešno. V osnovi gre za to. Zato pa lahko prenesemo svoje izkušnje in znanje v katerokoli novo dejavnost, ki nas zanima in ki jo želimo s svojim vstopom malo razburkati. Zaradi naših 'izletov' je postalo življenje mnogo zanimivejše. Česarkoli se lotimo, vedno skušamo poskrbeti, da to področje nikoli več ne bo enako, kot je bilo, preden smo vrgli oko nanj. Virgin skuša poskrbeti za vaša življenja, kolikor se le da in kjerkoli se to da. Tako se boste pri zadovoljevanju svojih potreb srečali z njim na številnih različnih področjih. Toda ja, preden sem se lotil letalskih poletov, ponujanja finančnih storitev, proizvodnje brezalkoholnih pijač – česarkoli, s čimer se zdaj ukvarjam – nisem o tem vedel nič.

Kdo vas je pa naučil te poslovne filozofije?

Nikoli se nisem udeležil kakšnega menedžerskega tečaja. Imel sem srečo, da sem se lahko učil na napakah, s poskušanjem. Učil sem se vsak dan, ko sem počel stvari drugače in se loteval novih področij. Prav to, da sem se loteval toliko različnih področij, je vso reč ohranjalo zanimivo. Vsako prejšnje mi je pomagalo pri novem: glasbeno založništvo pri letalskem prevozništvu, to pri bančništvu ... Učenje, učenje, učenje.

Ali obstaja splošno napotilo, kako ohraniti podjetje živo?

Vse se začne in konča pri ljudeh. Nič drugega se ne more primerjati s tem. Motivirati ljudi, pripeljati v podjetje najboljše. Od zadnjega telefonista smeš in moraš zahtevati, da se bo odlikoval, in se bo. Včasih naredi kdo kakšno napako, ki jo moraš dopustiti. Neguj ljudi, kot bi zalival rože, vse skupaj pa naj bo zabavno. Ceniti jih moraš in hvaliti in jim omogočiti, da bodo prispevali svoj delež tako, da jih bo to vznemirjalo. Ljudi, ki jih mi zaposlujemo, ni strah tveganja.

Če ga kdo polomi, ga ne bom nahrulil. Sam dobro ve, da ga je, in bo skušal napako popraviti, pa če se bo moral zaradi tega dvakrat bolj potruditi. Pri Virginu lahko ljudje napredujejo, nihče ne obstane. Ljudi motivira, ko vidijo, da je stevardesa postala direktorica svojega lastnega podjetja. Ohranja jih živahne. Vse se začne in konča pri ljudeh. Nič drugega ni. V zameno dobiš pripadnost podjetju, zanos in dobre storitve za svoje stranke.

Še vedno potujete z zvezkom in ne s prenosnim računalnikom …

Stara navada, železna srajca. Zvezek mi zadostuje. Zvezek mi je urejal vse moje življenje. Vse, kar počnem, zapišem v zvezek ali načečkam na roko, če ga nimam ravno ob sebi.

Veliko govorite o biznisu kot zabavi in ga povezujete z družbeno odgovornostjo, ampak ali ne gre pri vsaki poslovni dejavnosti predvsem za odgovornost do delničarjev? Njih pa zanima dobiček.

O tem veliko pišem v svoji novi knjigi, Business Stripped Bare [Razgaljeni biznis], v kateri sem skušal pojasniti svojo poslovno filozofijo. V osnovi – če se bo katerokoli podjetje ukvarjalo zgolj s tem, da bo skrbelo za delničarje in njihove profite, bo zelo verjetno propadlo. Ogromno jih je, ki so zašli, sledeč zgolj temu cilju. Ko govorimo o poslu, govorimo o praznem platnu, ki ga je treba poslikati. Napraviti moraš najlepšo sliko, kar jih je kdaj obstajalo. Če si se odločil za to, da se boš lotil letalskega prevozništva (ali česarkoli že pač), moraš napraviti najboljšo letalsko družbo.

Zakaj bi se sicer sploh mučil s tem?

Če lahko vse napraviš perfektno – če naslikaš odlično sliko –, bodo tvoji zaposleni stoodstotno zaupali družbi, ki jo vodiš. Zaupali bodo temu, da lahko tvoje podjetje ljudem omogoči čudovite izkušnje. Tako si prislužiš njihovo pripad­nost in pripadnost strank. Ko vse sešteješ, dobiš dobičkonosno podjetje in lahko spet vložiš denar v nov izziv, v novo dejavnost, v kateri domnevaš, da bi se lahko odlikoval. Toda to ne bi smel biti razlog za to, da se je lotiš. Razlog za to bi moral biti, da ustvariš nekaj, na kar si lahko ponosen.

Svojo poslovno razmišljanje ste hoteli uveljaviti tudi v politiki. Nekoč ste celo hoteli preprečiti vojno v Iraku. Kaj se je pravzaprav zgodilo s tistim poskusom?

Dogovorjeni smo bili z Nelsonom Mandelo, ki ga je v Južni Afriki čakalo zasebno reaktivno letalo, da ga prepelje v Irak na pogovore s Sadamom Huseinom. Iskali smo način, kako prepričati Sadama, da se ukloni ameriškim zahtevam in pri tem ohrani dvignjeno glavo, da bi se tako izognili vojni. Mogoče bi nam to celo lahko uspelo. Mandela je pred pogovori zahteval pristanek južnoafriškega predsednika Thaba Mbekija, ki bi ga tudi dobil, toda preden je Mbeki končno privolil, so Američani že začeli bombardirati Bagdad.

Ali res verjamete, da bi lahko preprečili vojno?

Tega nikoli ne bomo vedeli, kajne? Me je pa to naučilo, da svet potrebuje skupino starejših, spoštovanih ljudi. Zato smo osnovali skupino, ki smo jo imenovali Starešine. Mandela in Graca Machel, borka za pravice žensk, sta bila njena ustanovna člana. Njeni člani so nadškof Desmond Tutu, nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter, pionir dajanja drobnih posojil Mohamed Junus, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, indijska aktivistka Ela Bhatt, nekdanji brazilski predsed­nik Fernande Henrique Cardoso in še nekaj drugih. Namen članov te skupine je s svojim ugledom posredovati med sprtimi stranmi. Sami se odločajo, s kom se bodo sestali in pod kakšnimi pogoji.

Eden njihovih največjih uspehov je rešitev kenijskega spora v letu 2007, kjer so bili opozicijski voditelji prepričani, da so jih ogoljufali na volitvah. Sledilo je grozljivo prelivanje krvi. Graca Machel, Kofi Anan in nadškof Tutu so odšli tja, se sestali s predsednikom in z vodjem opozicije ter se dogovorili za skupno vlado, ki je prinesla v Kenijo mir. To je čudovit primer, kako lahko deluje ta skupina, ki se zdaj ukvarja z drugimi konflikti. Bili so v Darfurju in Sudanu, pred kratkim pa so opravili uspešno misijo na Cipru. Odpravljajo se v Palestino in v Iran. Nobene gorjače ne nosijo s seboj, niso povezani z nobeno vlado. Samo poskušajo lahko. Imajo ogromno moralno moč, njihovi cilji pa so zgolj in samo humanitarni.

Ali ste razmišljali, da bi takšno skupino 'starcev' osnovali tudi v poslovnem svetu – se torej povezali z vrstniki Stevom Jobsom, Billom Gatesom in podobnimi za rešitev svetovne finančne krize?

Bomo videli, kaj bo. Če bo kongres popolnoma zajebal vso zadevo, bomo najbrž morali kaj storiti.

Ali kdaj sprejmete kakšno odločitev, ki ni nujno najboljša za posel, ima pa politične in socialne učinke?

Tudi. Na srečo si to lahko privoščimo. Kot zasebno podjetje lahko tvegamo, ko gre za nekaj, v kar močno verjamemo. Če je primerneje, pa takšne probleme rešujemo z našo fundacijo, s katero iščemo nove poti za reševanje družbenih problemov.

V Veliki Britaniji je Virgin dobro znano in uveljavljeno podjetje, v ZDA pa vas čaka še veliko dela …

Rekel bi, da je naša prepoznavnost 80-odstotna v velikih mestih, proti srednji Ameriki pa dramatično upada. V mnogih večjih mestih namreč stojijo naši Virgin Megastores. Mnogi so slišali za nas zaradi Virgin Atlantica, prepoznavnost narašča z razvojem Virgin Mobila in Virgin Americe. Nekateri mogoče vedo za nas zaradi mojih pomorskih podvigov ali mojega balonarstva, skakanja s stavb in podobnih neumnosti.

Ko že govorimo o pomorskih podvigih in balonarstvu – Steve Fossett, s katerim sta sodelovala in tekmovala pri tovrstnih dosežkih, je izginil med poletom z majhnim letalom. Kaj se je zgodilo? [Njegovo truplo so pred kratkim našli v razbitinah letala.] Bil je izkušen pilot.

Nimam pojma, kaj se je zgodilo. Lahko le rečem, da je živel življenje, na katero je lahko ponosen. Živel je polnejše življenje od vseh ljudi, kar jih poznam. Bil je največji pustolovec vseh časov. Kar je najbolj neverjetno, je to, da se s tem pred svojim 55. letom sploh ni ukvarjal, potem pa je dosegel neverjetne stvari. Postavil je 130 svetovnih rekordov v kakšnih 20 različnih kategorijah. Pred tem ni imel nobenih izkušenj, pa je vseeno postal najboljši v vsaki od njih.

Premagal vas je v tekmi za prvi nepretrgan oblet Zemlje z balonom …

Da. Naš poskus je zaustavilo slabo vreme, on pa je imel z njim srečo. Če je kdo na svetu, ki bi mu privoščil, da me premaga, je to on.

Vam je njegova nesreča dala kaj misliti glede tveganj, ki se jim tako izpostavljate?

Zanimivo je to, da ni umrl med ukvarjanjem s kakim nevarnim športom. Tako kot Lawrence Arabski, ki je umrl doma v prometni nesreči z motorjem, potem ko se je vrnil z dolgoletnega bojevanja v Savdski Arabiji.

Vendar: so vaše pustolovščine vredne tveganja?

Preveč uživam v življenju, da bi se ukvarjal s kakšno pretirano norostjo. Pred kratkim sem odklonil povabilo, da bi poskusil preseči hitrostni rekord za vozila, ker se mi zdi vse preveč podobno metanju kovanca – če pade glava, umreš, če cifra, živiš. To pa se mi zdi nesprejemljivo. Rad imam življenje, rad ga živim na polno. Rad bi imel najbogatejše življenje, kar je sploh mogoče. Vse je del tega: od snovanja podjetij do tega, da so me štirikrat potegnili s helikopterjem iz vode.

Tiste skoraj usodne nesreče pa najbrž niso bile posebno zabavne?

Trenutki, ko je šlo kaj zelo zelo narobe, so bili najbolj grozni trenutki mojega življenja. Spomnim se, ko smo z balonom prečkali Tihi ocean in smo po nekaj urah poleta odvrgli prazno posodo z gorivom, z njo pa sta odtekli tudi dve tretjini preostalega goriva iz polne. Izračunali smo, da imamo zelo malo možnosti, da preletimo Tihi ocean, razen če nam uspe uloviti veter, ki bi nas gnal s hitrostjo 180 milj na uro. Nekdo tam zgoraj je bil zelo prijazen z nami. Balon je pospešil in preleteli smo ocean.

Toda tak­šni trenutki so lahko zelo samotni, ko se sprašuješ, kdo pri bogu svetem te je prepričal v takšno početje. Po drugi strani pa je bila to tudi neverjetna izkušnja. Na sploš­no hitro pozabim grozne trenutke in si zapomnim samo lepe. Takrat sicer prisežem, da tega pa nikoli več, čez teden ali dva pa me znova zamika. Kot kaže, imam v sebi nekaj norih genov.

Vas je kaj streznilo, ko je vaša družina skoraj umrla v avtomobilski nesreči leta 1994?

Takrat je bilo vse še toliko huje, ker ni šlo samo zame. Grozno je bilo. Imeli smo srečo.

Katere rekorde bi še radi postavili?

Moja otroka sta se mi pridružija pri zadnjem poskusu prečkanja Atlantika z enotrupcem. Morali smo počakati na pravo vreme. Deset let se nisem ukvarjal s čim podobnim. Lepo je bilo spet poskusiti, še posebej, ker sem se podviga lotil skupaj s svojima otrokoma. Pa čeprav nam ni uspelo.

Bogastvo vam omogoča, da si lahko privoščite, kar si poželite. Ali se oči milijarderja kdaj ustavijo ob cenah na jedilniku?

Spomnim se, da me je nekoč nekdo na moji jahti vprašal: »Si že kupil Independent?« In sem odgovoril: »Ne, saj sploh nisem vedel, da ga prodajajo.« Rekel je: »Ne, mislil sem na izvod Independenta.« (smeh) Kar lepo uravnoteženo življenje imam. Trdo delam za svoj denar.

Lotevate se novega posla, povezanega s pustolovščinami, in sicer Virgin Galactic, ki bo ponujalo polete v vesolje. Je to resna zadeva?

Popolnoma resna in lahko postane najbolj vznemirljivo novo podjetje med vsemi mojimi. Zdaj se ukvarjamo s predpripravami. Razvijamo vesoljsko ladjo. Čudovita je. Zelo veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem, kaj bi ljudje radi doživeli tam zgoraj.

In kaj ste dognali?

RB: Zahtevali bodo velika okna, da si bodo lahko ogledali in doživeli vesolje. Izkusiti bodo hoteli breztežnost, ne da bi jim bilo pri tem slabo. Na vse moraš misliti. Preden bomo spustili prvega potnika na krov, bo za nami leto dni intenzivnih preizkusov. Matično ladjo smo predstavili pred kratkim, v naslednjem mesecu pa bo že opravila prve polete. Vesoljska ladja pa bo pripravljena za preizkuse v kakšnih 12 do 15 mesecih.

Ste prepričani, da bo dovolj povpraševanja po vesoljskih poletih?

Šestdeset tisoč ljudi se je že zanimalo zanje, nekaj sto pa jih je že plačalo polno ceno.

Kakšen pa bo polet?

Načrtujemo triurni polet. Vesoljska ladja bo imela pet sedežev, vsak potnik bo imel svoje veliko okno. V vesolje boste poleteli v plovilu, ki bo pritrjeno na matično ladjo, in sicer do višine 20 kilometrov, ko se bosta ladji ločili. S trikrat večjo hitrostjo od zvoka vas bo izstrelilo v vesolje, kjer boste izkusili breztežnost in uživali v spektakularnem pogledu na Zemljo. Nato bo ladjo Zemlja spet pritegnila k sebi kot nekakšno veliko žogico za badminton. Vrnitve na Zemljo si ne bo treba izboriti z motorji, kar odpravi tveganja, povezana z vrnitvijo, in je zato mnogo varneje od tega, kar danes počnejo Rusi ali Nasa.

Varnost je kritična plat vesoljskih poletov in mora biti zagotovljena, če hočeš služiti z vesoljskim turizmom. In ker bo to Virginova vesoljska ladja, jo bomo napravili udobno in poskrbeli, da bo polet kar se da zabaven. Upam, da bom čez tri leta med potniki na prvem poletu. Z nami gredo ljudje, kot sta Stephen Hawking in okoljevarstvenik James Lovelock, ki je zdaj star 89 let. In to bo šele začetek. Naš končni cilj je v vesolju postaviti hotel.

Imate že načrte zanj?

Imamo risbe, na katerih so ljubki prozorni mehurji, dovolj veliki za odraslega človeka. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi par sedel vanj in odlebdel z njim iz postaje. Namesto da bi sedeli na hotelskem balkonu, boste lahko pluli okrog v teh mehurjih, si ogledovali naš planet in spremljali, kako vam spodaj med nogami drsi Argentina.

Kdaj načrtujete njegovo odprtje?

Upam, da se bo zgodilo še za mojega življenja. Lahko, da bo zahteval več časa, ampak vsaj začeli smo delati. Ljudem bomo omogočili neverjetno izkušnjo, ki jim bo spremenila življenje. Sprašujem se, katere narodnosti bo človek, ki se bo rodil v vesolju? Kakšen bo seks v vesolju?

Kaj vas je pritegnilo k prodajanju kondomov?

V Veliki Britaniji ni nihče govoril o kondomih, niti v najhujšem času epidemije aidsa. Osnovali smo podjetje Mates, da bi pospešili uporabo kondomov in ustavili ne samo širjenje aidsa, temveč tudi raka na materničnem vratu in drugih spolno prenos­ljivih bolezni, pa tudi za preprečitev neželenih nosečnosti. To podjetje smo osnovali kot dobrodelno organizacijo. Vodili smo jo nekaj let, potem pa jo predali drugemu podjetju, ki vplačuje denar v zdravstveno fundacijo. Ko smo z njo začeli, smo hoteli poskrbeti za nekaj konkurence Durexu, ki si je v Veliki Britaniji lastil 90-odstotni tržni delež pri prodaji kondomov in se mu zato sploh ni bilo treba oglaševati.

Napravili smo veliko res dobrih reklam in pripravili BBC, da jih je vrtel, pa drugače oglasov ne vrti. Najbolj smešen je bil tisti, v kateri se mlad fant odpravi v trgovino. Postavi se pred pult, za katerim stoji krasna prodajalka, in kupuje vse – od papirnatih robčkov … do vsega, kar se spomni, ker ne more zbrati poguma, da bi zahteval kondome. Ko ga ona končno vpraša: »Ali bi še kaj, gospod?«, ji zašepeta: »Pa škatlico Matesovih kondomov.« In ona zavpije svojemu pomočniku: »Škatlico Matesovih kondomov!« Ta reklama je bila zelo smešna. Tako je Mates napadel Durex in ima danes v veliki Britaniji 25-odstotni tržni delež. Dosegel je tisto, kar smo si želeli.

Zakaj ste pa sploh izbrali ime Virgin?

Šestnajst let sem bil star in neizkušen v poslih. Zdelo se mi je kar primerno ime, ker smo nekako vedno novinci v poslu, ki se ga lotevamo. Vedno gre za deviško ozemlje.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj vam je uspelo, zakaj ste tako uspešen podjet­nik?

Nikoli si nisem prizadeval, da bi postal podjetnik. Želel sem postati urednik. Pri šestnajstih sem osnoval revijo Student in po pomoti postal tudi podjetnik. Moral sem skrbeti za tisk, papir, oglaševanje. Biznis, služenje denarja, me ni nikoli zanimal. Vedno sem si prizadeval početi reči, na katere bi lahko bil ponosen. Tudi kasneje, ko sem se lotil letalskega prevozništva, tega nisem storil zaradi denarja.

Sit sem bil slabe kakovosti storitev drugih letalskih družb in čutil, da sam zmorem bolje. Začel sem z enim boeingom 747. K podjetju sem priteg­nil ljudi, s katerimi rad delam, in skupaj smo naredili nekaj, na kar smo lahko vsi ponosni. Po 21 letih je ta letalska družba ena najdonosnejših na svetu. Toda to se je zgodilo samo zato, ker smo si želeli napraviti nekaj posebnega. Kot sem rekel: če se ljudje lotijo biznisa predvsem zaradi denarja, se lahko hitro zgodi, da pri tem ne bodo uspešni. Mnogo bolje je, če si prizadevajo uresničiti svoje sanje. Vse drugo bo že prišlo.

Koliko je na vaše sedanje razmišljanje vplivalo otroštvo?

Mama nas nikoli ni pustila samo sprem­ljati nogometa; zahtevala je, da gremo na igrišče in igramo. Pri šestih letih me je nekoč pet kilometrov pred hišo starih staršev porinila iz avtomobila in rekla, naj sam poiščem pot do tja. Kar je kar težko, veste. Bojim se, da bi te danes zaprli, če bi to napravil svojemu otroku. Starša sta bila zelo odločna v svojem prizadevanju, da nas postavita na lastne noge in nam omogočita, da se sami izkažemo in dokažemo, česa smo sposobni. To je najbrž tisto, kar je vplivalo. Poleg tega sem bil dislektik. V šoli nisem bil posebno uspešen, pa sem zato preusmeril svojo pozornost drugam, kar se je izkazalo za koristno.

Kraljica vas je razglasila za viteza. Koliko vam to pomeni?

Dvajset let prej sem izdal ploščo Sex Pistols, na kateri je bila pesem God Save the Queen, in ko je šla kraljica z mečem proti moji glavi, nisem bil povsem prepričan, da mi je ne bo odsekala. Čas celi rane in oproščeno mi je bilo, domnevam.

Ali bodo vaši otroci prevzeli posle, ko se boste upokojili?

Hči je zdravnica, pa se mi najbrž ne bo pridružila. Sin se kar rad ukvarja s podjetništvom in seveda bi se mi lahko kdaj v prihodnosti tudi pridružil.

Stari ste 58 let. Ne glede na to, ali boste dočakali odprtje hotela v vesolju ali ne – ali razmišljate o tem, da bi kdaj kasneje, čez leta, zapustili Virgin?

Mislim, da se, dokler sem zdrav in fit, ne bom upokojil. Preveč uživam v svojem delu in še vedno imam veliko ciljev, ki bi jih rad dosegel. Če sem popolnoma odkrit, lahko rečem, da se pravzaprav ne počutim nič drugače kot pri štiriindvajsetih, le malo več moram delati, da ostanem takšen. In to tudi počnem.

In kako vam uspe, da ostanete zdravi in fit?

Rad telovadim, poleg tega se ukvarjam z ekstremnimi športi, s kajtanjem, smučanjem, balonarstvom, srfanjem … In sproščajo me nore stvari, kot je recimo zagon novega biznisa.

Besedilo: David Sheff

Foto: David Rose

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord