Rojstvo naroda

S prebujenjem naroda se je vendarle prebudil tudi film. Svetovni festivali so končno spoznali slovenski film in domače občinstvo radovedno polni dvorane. Ni bilo vedno tako. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kako so abstraktne teme končno postale teme, ki se tičejo vseh? Zakaj je dandanes film za slovenske državljane pomembnejši kot kdajkoli?

Naj njegovi ustvarjalci to želijo ali ne, filmu uspe ujeti trenutek, v katerem je narejen, na specifično natančen način. S fikcijo vedno slika delčke realnosti in veliko več govori o kolektivni zavesti kot o zavesti posameznika, bori se z demoni atrofiranega družbenega sistema in s strahovi naroda – veliko močneje, kot se to lahko domneva.

Tako postajajo filmi v kinodvoranah pomembnejši od svojih ustvarjalcev, veliko bolj so last občinstva kot producentov. V zadnjih letih je slovenski film lebdel nekje med temo in svetlobo, med satiro in komedijo, med borbo za žanr in popolno neobremenjenostjo z njim, med ljubeznijo in prostitucijo, med drogo iz dolgočasja in drogo iz »statementa«, med morilci in posiljevalci … z dvema besedama in natančneje – v leru.

Junaki so potovali z vlaki in se brez besed zaljubljali, sedeli ob rekah in se drogirali z mnogimi nesmiselnimi besedami, skušali so prodati svojo umetnost svetu, borili so se proti odraščanju in prevzemanju odgovornosti, ki jo prinaša življenje. Skušali so izvedeti, kdo so in kakšen je narod, ki mu pripadajo.

Letošna filmska produkcija premika prestavno ročico iz prostega teka. Kakovost ni nekaj, kar je mogoče predvideti; pride kot neizogibna posledica številnih prevoženih kilometrov. Slovenski film začenja resneje spoznavati svoj položaj v odnosu do zgodovinsko-družbenega trenutka. Ali je sveža država neprepoznaven mračen kraj, kjer ni prijetno živeti, pravljica, v kateri je vse mogoče, ali povsem običajna evropska država 21. stoletja, v kateri dolgočasje in nasilje prevladujeta nad kakršnimkoli smislom?

Koliko pravzaprav ljudstvo govori o tistem, kar mu leži na duši? Zdi se, da vse več. Po borbi s socializmom, iz katerega so nekoč izvirali vsi problemi, se danes pojavljajo teme, ki zavzemajo svoj prostor v slovenskem filmu in očitno kažejo na drugačne, nič manj akutne probleme. Prehod iz ene družbene ureditve v drugo ne pomeni, da problemi izginejo, le drugačno obliko privzamejo.

Recimo, koliko in v kakšni obliki je navzoče nasilje? Koliko je lastno narodu, koliko pripada času in v kolikšnem odmerku je privzeto iz žanra? Nasilja ni mogoče nadzorovati, postalo je edina oblika sporazumevanja sodobnega človeka.

Če gre verjeti slovenskim filmom, je svet prostor, v katerem vlada brezkompromisen mrak, v katerem življenje ni veliko vredno, v katerem o človeku, veliko bolj kot človek sam, odloča poker, ki čustva izenači z agresijo. Danes je nevarno živeti v svetu, ki je poln barab, pa naj so nosilci nasilja ali se proti njemu le borijo.

Slovenija je v enem od letošnjih filmov celo institucija za zdravljenje neozdravljivega alkoholizma.

Alkoholizem je institucija za zdravljenje neozdravljivega hrepenenja. Hrepenenje je zdravljenje nesamozavesti. Kako naj bo človek boljši, večji, lepši, kako naj si izbori ljubezen, kako naj reši sina, ki se utaplja v narkomaniji, kako naj izpolni obljubo, ki jo je dal ženi, kako naj naslednjič Jugoslavije v nogometu ne premaga samo z 1 : 1 … Kako priti tja, kjer večno sije sonce?

Kako prinesti kruh in mleko iz trgovine do doma, ne da bi mimogrede uničil življenja tistih, ki jih ljubiš? V tem filmu je svet, prostor, ki okuša prihajajočo apokalipso, prostor, kjer vsak hrepeni po ljubezni, ki je sam niti ni sposoben dati.

Slovenski film je danes pravljica o princesi, ki se bori za lepše in boljše življenje. Reši jo grdi žabec, ki ga ljubezen spremeni v princa. Slovenija je tokrat še enkrat institucija. Norišnica, v kateri je mogoče vse: smejati se in jokati hkrati, biti neumen in pameten, biti kurba in svetnica. Nekateri norci niso nori zato, ker so slabši od nas, temveč zato, ker so bolj nedolžni in nemara bolj čisti. Vprašanje je, kdo je sploh nor.

Kako se nedolžna ljubezen rojeva v svetu, ki mu vladajo dilerji in zvodniki? Kako se norčevati iz lastne nagnjenosti k samomoru? Kako za vedno spustiti ljubezen iz improvizirane mračne grobnice, da bi se svobodno sprehajala po ljubljanskih ulicah? Zakaj mora biti vsaka večerja zadnja, da bi lahko uživali v naslednji?

Edina možnost bega iz mračne vsakdanjosti, ki postavlja vprašanja, je nostalgično potovanje v čas, ko se je neka generacija prvič soočala s svojimi idoli, s svojimi sanjami, s svojimi ljubeznimi, in tako, iz oči v oči sama s seboj, počasi odrasla. Lepoto izgubljenih čustev je mogoče najti le, če se vrnemo v preteklost in odsanjamo tiste sanje, ki smo jih imeli, ko smo prvič nedolžno stopili v svet, za katerega se je pozneje izkazalo, da je preveč temačen, da bi sanje sploh dopuščal. Je slovenski narod sam po sebi nostalgičen?

Film ruši mite, ki so temelj države. Je bilo res treba po filmski poti postaviti poezijo na svoje mesto, da bi lahko film zaživel neobremenjeno? Bo narod v naslednjih letih res morali graditi svojo identiteto na filmskih režiserjih namesto na Prešernu? Se bo življenje v preteklosti končno spremenilo v življenje v sedanjosti?

To je samo nekaj tem, ki jih obravnava sodoben slovenski film. In zdi se, da postajajo vprašanja, ki jih postavlja, pomembnejša od samih filmov. Slovenski film dela korake, ki so morda majhni za svet, a prav gotovo veliki in nujni za Slovenijo: narod je nekoč konstituiral film, zdaj je film tisti, ki mu ne preostane drugega, kot da do konca konstituira narod. Ne zato, ker bi se kdo tako odločil. Ne, film je edina očiščevalna oblika sporazumevanja, ki je danes sposobna kaj takega narediti.

Gibljive slike na platnu nam omogočajo, da sanjamo z odprtimi očmi, četudi nas tlači mora. In lahko jih gledamo samo v temi, čeprav zunaj sije sonce.

TEKST: Ana Lasić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord