Rumena nevarnost

Svet Kitajsko danes dojema kot grožnjo. Politični jastrebi kot vojaško. Okoljevarstveniki kot okoljsko. Delavci kot neposredno grožnjo svojemu obstoju. Pa je res?

Nič čud(ež)nega

Gospodarski razcvet Kitajske ekonomisti pojasnjujejo s kombinacijo nizke startne razvojne osnove, velikosti trga in poceni delovne sile. Sliši se logično, mar ne? Pogoj za vse to pa je boj komunističnega vodstva za obstanek na oblasti in spoznanje, da to brez kolikor toliko uspešne ekonomije ni mogoče. In tako skušajo Kitajci zahodu dokazati, da je gospodarski razvoj možen tudi brez demokracije. Treba je priznati, da eksperiment polovične demokracije (gospodarska da, politična ne) za zdaj deluje. Za mnoge gospodarsko razvite države kar preveč dobro.

Vse skupaj žene želja po boljšem standardu: meščani hlastajo po potrošnih dobrinah zahodnega sveta, kmetje iz odročnih krajev pa se s selitvijo v delavska naselja bojujejo za osnovne življenjske potrebščine. Recimo za hladilnik. Gospodarski razmah bo trajal, dokler ne bo usahnila reka poceni delovne sile s podeželja. Ko se bo to zgodilo, pa bodo šle kitajske plače kaj hitro navzgor, kajti tudi Kitajci so samo ljudje: zakaj bi se vozili s kolesom, če je z avtomobilom hitreje in udobneje? Da bi si ga lahko privoščili, pa je treba zaslužiti več kot sto dolarjev na mesec, kolikor zdaj znaša povprečna plača.

Vedeti pa je treba, da so delavci na Kitajskem v zadnjem desetletju izgubili precej več (milijonov!) delovnih mest kot recimo delavci v ZDA. Razlogov je več, od zapiranja in prestrukturiranja državnih podjetij do pritiskov Svetovne trgovinske organizacije. Približno 150 milijonov nezaposlenih, a zaposljivih je za kitajske delavce približno enaka grožnja, kot jo kitajski delavci predstavljajo za delavce na zahodu. In oboji imajo zelo podobne skrbi: po vsem svetu delajo vsi vedno dlje in vedno več. Pri njih tudi preventivni zdravstveni pregledi niso nekaj običajnega!

Kitajska je pri potrošništvu mešanica komunističnih kulturnih navad in ortokapitalizma. Šele začeli so trošiti še za kaj drugega kot za hrano, je prepričan Igor Erker, uprav­ljavec skladov družbe Medvešek Pušnik, med katerimi je tudi MP-Asia, ki vlaga v azijske trge. Kitajska in Indija, motorja, ki poganjata azijsko gospodarstvo, bosta rasli – vsaj toliko kot doslej – še desetletje, preden bosta dosegli naslednjo stopnjo.

Da požrešna pošast, ki se ji reče kitajsko gospodarstvo, vendarle ni nenasitna, je prepričan Peter Groz­nik, strokovnjak za kapitalske trge in svetovalec uprave KD Group. Zaradi preveč optimističnega vlaganja v preteklih letih (na primer v trg nepremičnin ali v proizvodnjo gospodinjskih aparatov) so nekatere panoge že dokaj zasičene. Prevelike proizvodne zmogljivosti pa vodijo v nizke profitne marže in cenovne vojne med prodajalci.

Kitajska gospodarska rast se še ne bo ustavila prav kmalu. Viri po­ceni delovne sile s podeželja so za zdaj videti neizčrpni. Nič pa ni večno in gospodarska rast je odvis­na od potrošnje. Ko bo kitajsko gos­podarstvo postajalo zrelejše, se bo ta zmanjševala. Čez desetletje, na­poveduje Erker, se bodo dvignile plače, zvišal se bo standard in kitajski izdelki se nam ne bodo zdeli več tako poceni. Ker ne bodo. In ker se bo zmanjšala količina potrošenega blaga, bodo Kitajci in Indijci doživeli tudi kakšno stagnacijo ali celo recesijo.

Kitajski zmaj bo še bruhal ogenj

Napovedovati, kako se bo Kitajska dolgoročno odzvala na zanimanje zanjo in ali bo ohranila tradicionalne panoge ali pa bo iskala tržne niše in katere, je nehvaležno, pravi Groznik. »Kitajska je tako velik trg, da je dovolj prostora za vse panoge. Na srednji rok bodo še vedno najpomembnejše tradicionalne panoge (raznovrstna proizvodnja), po­memb­nejše bodo postajale tudi storitve pa tudi bolj specializirane visokotehnološke panoge.« Kitajski srednjeročni razvojni načrti do leta 2011 govorijo o preusmeritvi iz količine v kakovost, kar pritrjuje gornjim ocenam.

Poslovnih priložnosti na Kitaj­skem še ne bo zmanjkalo. Podjetja se večinoma odločajo za selitev proizvodnje (jeklarji, tekstilci) na Kitajsko, drug razlog pa je lokalna dobava nadnacionalkam. Čeprav stroški delovne sile že naraščajo, pa je rezerve še dovolj. Pravilo je eno samo: na kitajskem trgu preprosto moraš biti.

Panoge, ki imajo v Aziji še potencial za rast, so elektrika, avtomobilizem in kemija, je prepričana NataŠa Turk, ki se z azijskimi trgi ukvarja na Gospodarski zbornici Slovenije. Povpraševanje po proizvodih teh panog raste. V zaledju Hongkonga je močno industrijsko območje, ki lahko posrka neverjetne količine elektrike. Da je prihodnost Kitajske v energetiki, meni tudi Erker.

Kdo bo kaj delal

Na Kitajsko kot na gospodarsko in politično velesilo se lahko kar navadimo, pravi Peter Groznik. V skupnem gospodarskem globalnem pomenu že dohiteva in tudi prehiteva večino nekdanjih evropskih gospodarskih velesil (Nemčija, Francija, Velika Britanija), nekateri pa napovedujejo, da bo po velikosti v dobrih 20 letih dohitela tudi ZDA.

Vendar pa imajo razvite ekonomije (Japonska, ZDA, Evropa) veliko drugih prednosti, predvsem v kakovosti storitev in pri proizvodih z večjo dodano vrednostjo. Po mnenju Igorja Erkerja bodo vzhodnjaki tako morda prevladali v nekaterih sektorjih, ki so zanje specifični, ne pa na vseh področjih ekonomije. »Obstajajo seveda tudi vrhunska podjetja, ki v tehnologiji presegajo evropska ali ameriška, vendar prevladujejo tradicionalne industrijske panoge. Prednost trmastih in vztrajnih Azijcev je predvsem v njihovi marljivosti.«

In marljivost je tako zelo vcepljena vrednota, da se bodo Zahodnjaki temu le stežka kdaj približali. V primerjavi z njimi smo denimo Evropejci prav leni, naše življenje pa udobno, razkošno. Najcenejši kitajski delavci delajo za golo preživetje, v upanju na zvišanje življenjskega standarda. Med izobraženimi pa vlada velika tekmovalnost, saj jih je veliko in s tem je velika tudi tekmovalnost. Kitajski delavec je za uspeh pripravljen postaviti na kocko vse. Hkrati pa je treba vedeti, da »se zdijo poceni samo lagodnega socialnega standarda in visokih plač navajenim zahodnjakom, v resnici pa se vedejo zelo racionalno. Goto­vo ne bi delali, če si z delom ne bi iz­boljševali blaginje,« pravi Peter Groznik.

Kitajci niso le iznajdljivi, izjemno disciplinirani, prilagodljivi in kot taki hitro učljivi in zaposljivi. Med drugim so mojstri industrijskega posnemanja, kar podjetjem (lahko) povzroča velike težave. Predvsem tistim, ki na kitajskem trgu ponudijo relativno preprost izdelek. Znane so zgodbice o tem, da podjetje prinese na Kitajsko patent in kitajske delavce nauči izdelovati svoj izdelek, čez dober mesec pa čez cesto zraste kitajska tovarna, ki izdeluje na las podobno reč. Taki primeri niso osamljeni.

A pri Kitaj­cih mahanje z odvetniki in grožnje s sodišči ne pomagajo prav dosti. »Podjetja imajo še vedno največ težav s kršenjem pravil intelektualne lastnine, saj nihče ne spoštuje pravil Svetovne trgovinske organizacije,« pravi Nataša Turk. Največ težav z zaščito avtorskih pravic in preganjanjem množičnega nedovoljenega kopiranja izdelkov so imele ZDA. Evropa pa se je zbala za svojo tekstilno industrijo in jo zaščitila tako, da je omejila uvoz tekstilnih izdelkov iz Kitajske. Prav tako so zahodne države omejevale uvoz kitajskih jeklarskih izdelkov.

Namig vlagateljem

Stoodstotnega poslovnega uspeha na Kitajskem ni. »Kar zadeva energetiko in finančništvo, je vse nadzorovano. Delniški trg je denimo razdeljen na dva dela, tuji in domači. To pa je slabo za vlagatelje, saj nikoli ne veš, česa vse se še lahko spomnijo,« pravi Igor Erker, ki meni, da je zdaj pravi čas za delniške naložbe na Kitajskem. Nenapisano pravilo je, da država, ko delnice močno padejo, z nakupi delnic poseže na trg in prepreči nadaljnje padanje. S tem želi prikazati dober »imidž trga«.

Za investitorje je to pomemben dejavnik predvsem v času do olimpijskih iger leta 2008, saj lahko računajo, da ne bo večjega padca borze. To »finto« bo izkoristilo precej vlagateljev, meni Erker. Po njegovem se najbolj splača vlagati v kitajska podjetja, ki kotirajo na borzi v Hongkongu. To so v glavnem boljša podjetja, prijazna do vlagateljev in s preglednim poslovanjem.

Za konservativnega vlagatelja so primerne naložbe v delnice podjetij, ki velik delež svoje prodaje ustvarijo na Kitajskem (primer je Nokia) in ne proizvajajo stvari, ki jih Kitajci lahko delajo ceneje. Primer so tekstil, izdelki iz železa in strojna oprema. Dobra naložba so tudi ameriška, evropska in japonska podjetja, ki na Kitajskem veliko prodajo in so neposredno vključena v kitajski razmah, pravi Erker.

Vlagatelji, ki so pripravljeni tvegati več, naj kupujejo delnice kitajskih podjetij, ki so vezana na kitajsko potrošnjo. Predvsem pa Erker verjame v naložbe v energetiko na azijskih trgih.

Kitajska že četrta?

Kitajska je z lansko gospodarsko rastjo verjetno že dohitela gospodarstvi Velike Britanije in Francije na četrtem in petem mestu, to je že jasno. Razvrstitve največjih gospodarstev po lanskem BDP namreč še ni na voljo. V letu 2004 pa je bila po BDP razvrstitev takšna: prve ZDA, druga Japonska, tretja in četrta Nemčija in Velika Britanija, sledi Francija, nato pa že Kitajska pred Italijo. Kitajski BDP je po prvih ocenah vladnih predstavnikov lani dosegel 9,8-odstotno realno rast, kar je več kot v dveh letih pred tem (9,5 odstotka). Kitajsko gospodarstvo je torej lani zraslo za desetino.

Kljub prizadevanju vlade, da bi ustavilo pregrevanje gospodarstva, ji to ni uspelo. Umiritev rasti je predvidena za letos; po podatkih Bloomberga na 8,6 odstotka. Kitajska vlada za letos napoveduje tudi znižanje inflacije na približno 1,6 odstotka.

Kljub gospodarski rasti pa Kitajski lani ni uspelo ures­ničiti nekaterih drugih gospodarskih ciljev. Po mnenju strokovnjakov zato, ker je premalo vlagala v znanost in razvoj. Letos nameravajo pospešeno vlagati v cestno infrastrukturo, plinovode, naftovode in električno omrežje, kar bi lahko pozitivno vplivalo na razvoj avtomobilske industrije, energetike, financ in telekomunikacij. Poleg tega na trgu pričakujejo dotok tujega kapitala, ki se je v letu 2005 koncentriral pred­vsem na japonsko gospodarstvo. Po nekaterih napovedih naj bi imel ugoden učinek tudi razvoj turizma in trga nepremičnin.

A kakorkoli: po napovedih kitajskega vladnega urada bo povprečna gospodarska rast med letoma 2006 in 2010 osemodstotna. Med letoma 2010 in 2020 naj bi se kitajska gospodarska rast nekoliko umirila na povprečnih sedem odstotkov na leto. Po napovedih nekaterih analitikov bo Kitajska do leta 2030 iz šestega zrasla v drugo največje svetovno gospodarstvo.

Slovenci na Kitajskem

Po zadnjih podatkih so slovenska podjetja iz Kitajske uvozila za približno 185, tja pa izvozila le za 34 milijonov dolarjev blaga. Skupna blagovna menjava med državama vsako leto raste, če­prav je bila leta 2004 nekoliko nižja kot leto poprej, kar je tudi posledica omejitve uvoza tekstila iz Kitajske. Znašala je približno 220, prejšnje leto pa čez 300 milijonov dolarjev.

Naša podjetja so iz Kitajske največ uvažala denimo računalnike in računalniško opremo, magnezij in magnezijeve izdelke, klimatske naprave in igrače. In seveda, le kdo ne pozna kitajskih trgovin, v katerih lahko kupiš poceni drobnarije? Med največjimi uvozniki najdemo Krko, trgovsko verigo Engrotuš, podjetji Avtera in Bofex ter celjsko trgovsko družbo Metro.

Najpogosteje so slovenska podjetja na Kitajsko izvažala usnje in zdravila. Največji izvozniki na Kitajsko so bili po podatkih iz leta 2004 podjetje Boxmark Leather iz Kidričevega, ljubljanski Lek in gorenjski Domel.

Slovenska podjetja na Kitajskem tudi gradijo tovarne, kamor zaradi nižje cene delovne sile selijo proizvodnjo. Gradnja je lahko zelo zapletena. Po nakupu zemljišča, ki ga Kitajci ne prodajo v obsegu, ki bi bil manjši od celotne Ljubljanske kotline, jih čaka še povezovanje s kitajskimi izvajalci za gradnjo proizvodnih objektov. Kitajcem pa v zadnjem času ponujajo tudi svoje storitve. Velenjsko podjetje Esotech je tako pred časom na Kitajskem dobilo posel za načrtovanje okoljevarstvenih projektov.

Indija – na računalniški pogon

Indijci za leto 2005 pričakujejo 7,5-odstotno, za letos pa 6,7-odstotno gospodarsko rast. Tuje neposredne investicije v 12. največje gospodarstvo na svetu se v zadnjih letih zelo povečujejo. Dve tretjini indijskega prebivalstva pa sta še vedno odvisni od kmetijstva. Napoveduje se tudi rast storitev, ki že prinesejo dobro polovico bruto domačega proizvoda. Kot najbolj zanimive sektorje strokovnjaki navajajo farmacijo, bančništvo in storitve IT. Prihodki od izvoza IT in zunanjega izvajanja storitev (outsourcinga) bi se v Indiji do leta 2010 lahko povzpeli s sedanjih 22 na 60 milijard dolarjev.

To pa pomeni, da bi si Indija do leta 2010 lastila več kot polovico svetovnega trga outsourcinga; njegova vrednost naj bi namreč do leta 2010 dosegla 110 milijard dolarjev. Visoka rast prihodkov iz tega sektorja pa je možna le, če bo država vložila potrebna sredstva v usposabljanje delovne sile in izboljšanje infrastrukture. V obeh sektorjih naj bi v prihodnjih petih letih nastalo kar 2,3 milijona novih delovnih mest, 6,5 milijona delovnih mest pa naj bi se zaradi tega odprlo še v preostalih sektorjih indijskega gospodarstva.

Indijski kapitalski trg je med najzanimivejšimi na svetu. Kratkoročno se vlagatelji bojijo hitre rasti trga, zato je Indija predvsem dolgoročno zelo zanimiv delniški trg. Gospodarska rast je visoka, obrestne mere so stabilne, podjetja dosegajo dobre rezultate, pomembno za delniški trg pa je še, da Indija uredi odnose s Pakistanom. Indija ima potencial za rast zaradi relativno mladega, angleško govorečega prebivalstva, poceni delovne sile, predstavništev nadnacionalk in odličnega izobraževalnega sistema. Strokovnjaki pa neposreden vstop na trg odsvetujejo. Boljša možnost je nakup delnic vzajemnih skladov, ki vlagajo v Indijo.

Gospodarstvo Kitajske v številkah:

Prebivalstvo: 1,3 milijarde.

BDP: 8.158 milijard dolarjev (ocena za 2005)

Gospodarska rast: 9,5 odstotka

Inflacija: 1,2 odstotka

BDP na prebivalca: 6.200 dolarjev

Valuta: juan (CNY). Juan je vreden 25,0847 tolarja

Kitajska …

• izdela 70 odstotkov vseh igrač
• povprečna plača znaša sto dolarjev
• proda največ mobilnih telefonov
• je tretji največji trg osebnih računalnikov
• je tretji največji trg telekomunikacijske opreme
• ima največ domačih digitalnih televizij
• ima trikrat več delovne sile od Evrope in dvakrat več od Severne in Južne Amerike skupaj
• ima največ tujih naložb na svetu, za več kot 40 milijard dolarjev na leto
• na več kot tisoč univerzah dobi na leto skoraj milijon diplomiranih strokovnjakov

TEKST: Lucija Bošnik/Finance

ILUSTRACIJA: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord