Sedma nebesa

Ne, ni šlo za polet z vojaškim reaktivnim lovcem, a izkušnja je bila zelo podobna. Dva moška, polna adrenalina (no, vsaj eden je gotovo bil), oba v negorljivem pajacu, s čelado na glavi, trdno pripeta v školjkast sedež kramljata v kabini peklensko dragega stroja, obkrožena z žicami, stikali, vzvodi, monitorji in komponentami iz ogljikovih vlaken. Vročo notranjost iz gole pločevine preveva opojen in skorajda rahlo omamen vonj po visokooktanskem pogonskem gorivu. Mhm … prav zares diši po metinem čaju. Kako blagodejno in pomirjujoče. Morali bi ga po kapljicah predpisovati tudi v lekarnah vsem z bencinom zasvojenim dirkačem in novinarjem.

Ko se zapro vrata kabine, se začne nora, a žal prekratka pustolovščina, ki je dejansko podobna vožnji z reaktivnim lovcem. Z eno samo razliko. Da je seveda tistih, ki so se imeli možnost popeljati z reaktivnim vojaškim letalom, kljub vsemu več kot tistih, ki smo sedli za volan ali na sovozniški sedež takšnega vozila. V Rusiji že vrsto let ponujajo vožnjo z migom in tudi na slovenjegraškem letališču je mogoče kupiti karto za vožnjo jugoreakativca galeba.

Vožnje s peugeotom 307 WRC ni mogoče kupiti. Za noben denar. Zlasti ne vožnje s tovarniškim avtomobilom, za katerega volanom je pred vsega nekaj dnevi še sedel nekdanji svetovni prvak v reliju Marcus Gronholm. No, res je, da je mogoče kupiti 307 WRC oziroma bo to mogoče v prihodnji sezoni. Je pa tudi res, da bo do tega avtomobila mogoče priti le z dobrimi zvezami in če boste pred tem pokazali vsaj nekaj virtuoznih voženj ali če se lahko pohvalite z rezultati na ravni svetovnega prvenstva v reliju.

No, potemtakem vas od nakupa takšnega ročno izdelanega dirkalnika loči le še skromnih nekaj sto tisoč evrov. Uradna številka se po besedah mož iz Peugeotovega oddelka za motošport giblje od 700 tisoč do milijona evrov. A kot je rekel eden od domačih dirkačev, boste po nakupu avtomobila potrebovali le še vedro in krpo. Da ga boste lahko vsake toliko vsaj očistili, saj se vozili z njim tako ali tako ne boste. Razen če niste za skoraj enako vrednost nabavili še rezervnih delov in večjega tovornjaka opreme, potrebne za vzdrževanje takšnega dirkalnika. K temu pa morate prišteti še ekipo štirih ali petih mehanikov (beri inženirjev), ki so vešči vzdrževanja, servisiranja in rokovanja s to zahtevno aparaturo na štirih kolesih.

Jep, peugeot 307 WRC ni več samo dirkalni avtomobil. Je vrhunski aparat za doseganje najvišjih ciljev. Je naprava za zmagovanje na relijih svetovnega prvenstva.

Gremo nazaj v avto! Ker sem pred dvema letoma na tem istem poligonu že odpeljal nekaj krogov s prejšnjim Peugeotovim modelom 206 world rally car, sem nekako vedel, kaj naj pričakujem. No, vsaj slutil sem, v nasprotju z Avtomagazinovima Dušanom in Aljošo, ki ju je čakal ognjeni krst. Več let aktivnega nastopanja na domačem prvenstvu v reliju in še pred tem dve leti v vlogi sovoznika mi je vlilo toliko poguma, da sem na sovozniški sedež za tri predstavitvene kroge sedel povsem sproščeno in nasmejan do ušes. Da vidim, kaj zmore mali Francozek za volanom velikega francoza. Dajmo, poba, prestraši me, če moreš, sem si mislil, ker možak tako ali tako ne ve, da mi dirke niso tuja stvar in da sem podoben avtomobil že vozil prav na tej progi.

A moj nasmeh in pogum nista trajala dolgo. Čeprav sem vedel, da avto dovoljuje vse, kar je že prek meja mogočega in nima več nič z zakonom težnosti in preostalo fiziko, mi je po prvih metrih in zavojih vzelo sapo. Ne, nisem se bal, da bo šlo kaj narobe, saj sem zaupal vozniku, avtu in varnemu poligonu. Bolj sem bil presenečen nad tem, kaj mrcina zares zmore in kako ubogljivo vodljiva je v rokah pravega mojstra. Saj veste, ko si za volanom sam, si v prvi vrsti želiš vrniti cel avtomobil, saj peugeotovci ne bi bili najbolj navdušeni, če bi njihovo igračo prekucnil na streho. Vprašanje je, ali bi me po takšni smoli recimo leta 2008 spustili za volan modela … Recimo 308 WRC.

Po polovici kroga sem začel spet uživati. Z enim očesom sem opazoval progo pred nama in oprezal, ali so lastniki v dveh letih morebiti spremenili katerega od zavojev, z drugim očesom pa sem spremljal Vouilloza, kako suče volan, kdaj prestavlja, kdaj uporabi ročno zavoro, kako pritiska na plin, ali zavira z levo ali desno nogo in podobno. Najinih dveh krogov je bilo kar prehitro konec, a sem bil precej vesel. Vožnja z njim je bila čisti užitek, a dejstvo, da sva končala, je pomenilo nekaj povsem drugega. Da bova zamenjala sedeža. Za naslednje tri kroge gre mali Francoz na sovozniški sedež, sam pa se zbašem v preozek sedež, za predolgo nasajen volan. Da mu vrnem milo za drago.

Novinarski kolegi pred menoj so že dodobra zradirali dirkalne Michelinove pnevmatike za makadamsko peščeno podlago, zato mi Nicolas namigne, naj odpeljem v boks.

»Greva po svež komplet gum in dotočit gorivo,« pravi in zazdi se mi, da včasih sploh ni slabo priti zadnji na vrsto. Nove gume! Ja, kadar dirkam sam, to besedo na žalost slišim preredko. Medtem zapeljem peugeota na rdečo servisno podlago in inženirji iz velikega servisnega tovornjaka, na katerem se bleščijo zvezdice in venčki, ki označujejo število zmag na svetovnem prvenstvu, zložijo komplet novih gum. Mhm, samo zame. In jaz uživam v vsakem trenutku.

Vozilo z dvema dvigalkama dvignejo na štiri posebne podstavke in z njega hkrati poberejo vsa štiri kolesa. Štirje se trudijo pri zamenjavi in za volanom slišim le drdrajoče piskanje električnih pištol za privijačenje koles. Vodja inženirjev dvigne pokrov motorja in priključi nanj prenosni računalnik ter preverja, ali je z motorjem vse okej.

In jaz še vedno sedim za volanom in čakam, da ekipa opravi svoje delo. Fantje obrišejo stekla, s podvozja ostrgajo blato, zemljo in kamenje, ki se je nabralo okrog koles, in medtem nekdo odpre zadnji pokrov prtljažnika in s črpalko prečrpava v rezervoar avtomobila visokooktanski hitro vnetljiv hlapljiv dirkalni bencin.

Mama mia, ko bi taki trenutki vsaj trajali večno! Si lahko mislite, kako pomirjujoče deluje takšna situacija na ego priložnostnega in hobi dirkača izpod sončne strani Alp?! Kot baldrijanove kapljice. Da sediš v tovarniškem avtomobilu nekdanjega svetovnega prvaka, ekipa okrog tebe pa se trudi pripraviti vozilo za tvojo vožnjo, medtem ko o posebnostih vozila čvekaš s sovoznikom, fantom, ki je letos osupnil svet z odlično vožnjo in vrhunskimi časi na reliju po Kataloniji. Jah, in kaj mu to pomaga? Še vedno je lahko le moj sovoznik!

Šalo na stran: Nicolas Vouilloz je prijazen mož. Večkratni svetovni prvak v spustu z gorskimi kolesi ima dveletno pogodbo s Peugeotom. Z lanskim modelom 206 WRC nastopa na osmih relijih za svetovno prvenstvo pod okriljem Peugeotovega tovarniškega moštva. Svet ga je spoznal na letošnjem reliju po Kataloniji, ko je končal na 10. mestu, dvakrat pa je dosegel celo drugi čas na hitrostnih preizkušnjah in za zmagovalcem enkrat zaostal samo za tri desetinke sekunde. Talent! Voznik prihodnosti? Nedvomno, saj sta za njim zaostala tudi večkratni svetovni prvak in celo sam aktualni prvak Peter Solberg in tudi letošnji prvak Sebastjan Loeb.

Nicolas mi razloži, naj kovinsko ročico ob volanu hitro in močno potegnem proti sebi. Avto rahlo trzne in na zaslonu pred voznikom se izpiše velik oranžni R. Avto je v vzvratni prestavi in ritensko speljeva iz boksa. Odmik iste ročice od volana. Sunem vzvod. Pozicija 1. Prva prestava. Gremo. Počasi do dirkaškega poligona. Pogledam sopotnika, ki točno ve, kaj me zanima.

Le pokima z glavo. Lahko! Greeemooooooo! Gaaaas! Jihaaaaa! Pežojček se izstreli kot iz topa. Z dvema karbonskima obročema na volanu le s prstom ene roke prestavljaš gor in dol. Enako kot v formuli 1, le da je namesto gumbov na volanu tukaj obroč. Zakaj? Zato, ker je treba med bočnim drsenjem avta skozi zavoje naglo sukati volan, tipka menjalnika pa mora biti vedno pri roki. Tako je volanski obroč v kateremkoli položaju vedno na mestu. Tam, kjer ga potrebujete.

Po prvem krogu je moj sopotnik s prestavitvijo gumba na sredinski konzoli za dva kroga odprl vrata v svet pravih nebes. Program motorne elektronike je prestavil s pozicije za etapno na pozicijo za vožnjo po hitrostni preizkušnji. Avto je zadihal s polnimi pljuči. Glasnega pokanja elektronike turbinsko gnanih vozil v avtu tako rekoč ni slišati. Ušesa božajo le elektronsko sikanje in prestavljanje turbinskega menjalnika v kombinaciji s slapovi kamenja, ki glasno peskajo dno vozila, medtem ko se kolesa zaradi silne moči vrtijo v prazno.

Peugeot lebdi čez grobe luknje. In vsako novo prestavo nagradi s sunkom v trtico in z novim lepljenjem obeh potnikov globoko v dirkaški sedež. Avto daleč najbolj navduši z noro dobrim podvozjem. Absorbira luknje, za katere misliš, da bodo potrgale kolesa, in skrbi, da tudi pri dolgih skokih vozilo nečutno pristane na kolesa. Noro! Enake so tudi zavore, ki pri hitrosti 100 ali 130 km/h pred ovinkom kot zabetonirane ustavijo vozilo po le nežnem dotiku dirkaškega čevlja. In to na makadamski podlagi.

Lahko zatrdim, da bolj voznega in lepšega, bolj ubogljivega in predvidljivega vozila še nisem peljal. In ga najbrž tudi dolgo ne bom. 307 WRC je res prava specialka, ki voznika pelje sama od sebe. No, ravno narobe. V bistvu je to edini avto, ki ga res pelje voznik, in ne obratno. Ko okusiš tak stroj, se zaveš, da pri »civilnem« avtomobilu še vedno avto vozi šoferja, ta pa se ga močno trudi obdržati na cesti.

Kako lahko ukrotljiva je ta zverina, pove tudi to, da se je – če verjamete ali ne – med najino vožnjo tudi moj sopotnik, sam presvetli Nicolas Vouilloz, nekajkrat krepko oprijel varnostne kletke z desno roko, skozi zobe pa v moj interfon nepričakovano siknil »ssssssss«, kar je lahko pomenilo le, da se fant ne vozi preveč rad na sopotniškem sedežu ali pa da sem bil v določenih zavojih tudi za takšnega mojstra volana nepričakovano hiter. Ja, nikdar si ne boste predstavljali, kako velik kompliment je za dirkača, če takšen mojster nehote izdavi: »Ssssss!«

Pa se takole za konec cijazimo domov v vsega 90-konjskem dizlu, ki leno prede po ravnih avtocestah Francije, Nemčije in Avstrije do Ljubljane, ko mi televizijski kolega Stropnik vrže kost: »Stari, kakšni bedaki smo mi! Peljemo se 1300 kilometrov tja in 1300 kilometrov nazaj. Porabimo dva dni, ki ga presedimo v avtu, in kup denarja za gorivo in cestnine. Vse za to, da se potem tam zapeljemo tri kroge – z avtom! Kdo lahko razume kaj takšnega? Ko bi vsaj tam po dvanajstih urah vožnje tri kroge odtekel naokrog ali pa gonil bicikel, ne pa da se samo presedeš v drug avto, narediš tri kroge in se potem novih 12 ur drsaš do doma ...«

Hm, v bistvu ima David kar prav. Res smo čudaki, a hkrati dobro vem, da razmišlja povsem enako kot jaz. Za še dodatne tri kroge s tistim avtom bi takoj obrnili še enkrat nazaj ...

Osebna izkaznica

Naziv: peugeot 307 WRC (world rally car)

Leto izdelave: 2004

Lastnik: Peugeot Motorsport France

Število obstoječih primerkov: 2 registrirana, približno 6 narejenih

Voznik: Marcus Gronholm

Cena: ni naprodaj

Vrednost: od 800.000 do 1.000.000 evrov

Naloga: zmagati na posameznih tekmah in v svetovnem prvenstvu v reliju

Tehnikalije

Prostornina motorja: 1999 cm3

Motor: vrstni štirivaljnik, 16 ventilov na valj, dve odmični gredi v glavi motorja

Tip: turbomotor

Moč: podatek je strogo varovana skrivnost, tehnična omejitev je 300 KM, a neuradni podatek je približno 450 KM

Pogon: štirikolesni, z zaporo elektronsko podprtih aktivnih diferencialov

Menjalnik: štiri- ali petstopenjski sekvenčni, vzdolžni, prestavljanje z elektronskimi tipali na volanskem obroču

Zavore: 4 x kolutne, prisilno hlajene, premera 290 mm, 4- ali 6-batne zavorne čeljusti

Končna hitrost: 180 do 240 km/h, odvisno od prestavnega razmerja

Pospešek od 0 do 100 km/h: odvisno od asfaltne ali makadamske specifikacije vozila približno 3,5 do 4 sekunde

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Saša Kapetanovič & Gaber Keržišnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord