Seks na vrhovnem sodišču

Potegnila sem temno rdeče usnjeno krilo nekoliko nižje in si popravila brezhibno belo srajco. Lično namazana, lasje strogo počesani, še ustnice namažem ... Rdeča, nekoliko temnejša, presvetla bi bila preveč izzivalna. Konec koncev grem na zmenek s sodnikom. Vrhovnim sodnikom Vasilijem Poličem - Vaskom, bratom Radka Poliča, znanega slovenskega igralca, ki me malce spominja na Jacka Nicholsona. Kar čedna se zdim sama sebi, upam, da bom všeč tudi njemu.

Vasko se je široko nasmejal. Objel me je s pogledom in osuplo dejal: »Neverjetno! Točno tako sem si vas predstavljal! V takšni beli bluzi in rdečem krilu. Ne mini, taka dolžina do kolen je ravno pravšnja. Ne morem verjeti, kot da sva se dogovorila!« Oddahnem si. Dober začetek.

Za ogrevanje sva začela kar s preprostim pogovorom. O družini, bratu Racu. »Uradno je imel tri žene.«

»Kaj pa neuradno?«

»Je bila še ena, vendar veliko mlajša, tudi igralka. Še danes se imata rada. Ko se je zaljubil, je imela 16, 17 let, on pa veliko več. Ni si upal, kot si je Cavazza. Čeprav sem Borisu rekel, da to ne bo dobro. Čez deset let bo Oriana cvetela, on pa bo šel počasi navzdol. Ampak ker vem, da se imata rada, jima od srca privoščim. Boris je zelo pogumen … Prav je naredil.«

Odkrito in z navdušenjem je obujal spomine na divja leta, ki jih je prenorel kot študent. Deklet in ljubic mu ni manjkalo, včasih se je počutil kot ruski kombajn, ki gre skozi žito. Včasih je bilo vsega preveč.

Skakala sva iz teme v temo. Govorila sva o sežiganju čarovnic, genocidu, vojni, budizmu, se nekoliko sporekla zaradi Eve in jabolka, ugotavljala, zakaj ženske ne delajo v klavnicah in zakaj je bil Prešeren »zablojeni erotik in je imel stalne neprilike z ženskami«.

»Kaj pa njegove ljubezenske izpovedi Juliji? Saj jo je imel menda rad, so nas učili.«

»Ja, imel jo je sicer rad, mikala pa ga je tudi njena dota. Imel je svojo skrivnost. Tako kot če bi jaz na primer Miši Molk napisal zbirko pesmi in jo objavil, v resnici sem pa že dvajset let na skrivaj seksal z njo …«

»Pa ste res?«

»Ja, kaj pa jaz vem … (smeh) ne bom rekel. Ko sva se spoznala, je imela 16, jaz pa tam okoli 30 let. No, o vseh treh bratih se govori … Pa saj ji dam vsak moj roman …«

»Potem že mora imeti neko posebno mesto. Recimo kot muza …«

»No, nekaj je bilo. Saj se še zdaj velikokrat dobivava.«

In vrtam: »Ste se bratje kdaj sporekli zaradi nje?«

»Ne … ampak hotela se je poročiti z Racem.«

»In vi niste pustili?«

»Ja, v bistvu sem bil proti. Rekel sem mu, da ni dobro, če sta dva zvezdnika skupaj. Taka dva značaja prej ali slej trčita. No, pa tudi Rac ni hotel pasti na limanice. Ni se dal ujeti.«

Začnem napeljevati na ljubezen, ženske, erotiko, seks …

»Ženska je vir življenja, je fantastična, čustvena. Je občudovanja vredno tenkočutno bitje. Jaz jih razumem, ker imam sam žensko dušo. Ljubezen pa je lahko večna, nadnaravna, celo posmrtna. Nekaj mora ostati. Nekaj mora iti v vesolje. Jaz ljubim eno žensko, razdajam se pa vsem (smeh).«

»Kaj pa seks?«

»Je kot smetana pri ledeni kavi. Najprej sladko, proti koncu pa vedno bolj grenko. To je realno življenje.« Obožuje ženske, ki lepo dišijo, vonj po koži je najbolj omamen afrodiziak.

»Najlepši je vonj kože po kopanju. Ko ženska pride še polna kapljic, napol oblečena, pa rahel vetrič, pa kakšen kamin v gorah, pa sneg naletava, pa koža na tleh in šampanjček …«

»Ste to doživeli?«

»Oja, sem!«

Po lesku v njegovih očeh sem vedela, da v življenju skrajno uživa. Čeprav ne mara mraka, je neko temno, nevihtno noč doživljal divjanje strasti, in to tako močno, da je med ljubljenjem s takratno ljubico in današnjo ženo v vrhuncu zlitja lastnega jaza in besneče narave zakričal po materi. In verjetno se mu prav ta podoba izriše v glavi, ko mi razlaga, da je erotika podobna izbruhu vulkana. »Prizor je čudovit, zajeta so čustva, strasti. Kot da bi trčili dve galaksiji in bi se streslo vesolje.«

Tudi v romanih, v katere vpleta erotične zgodbe, razmišljanja o smrti in sanje o vampirjih, je neposreden in odkrit. Romantičen, nagajiv, moderen. Kakor pravi, gre prav to v nos njegovim kolegom. Vrhovni sodnik, ki je bilo nekoč tudi filmski kritik, športni novinar, vsestranski športnik, plesni učitelj, občasno je še vedno igralec, pisec erotičnih zgodb in pevec v tamburaški skupini.

Za konec sem si želela ogledati še njegovo pisarno. Po stenah so nalepljene razglednice, slike, pesmice, opazim tudi plakat košarkarja Dražena Petroviča. Na policah so zloženi kupi knjig. Njegovih sedem romanov, pa zgodovina, filozofija, poezija, aforizmi, in ko sem se ozrla k pisalni mizi, me je presenetila količina kemičnih svinčnikov.

Prisežem, vsaj trideset jih leži v strogi ravni črti. In ko sem zapuščala pisarno, sem se zavedla izjemne izkušnje, da sem pokukala v srce in dušo cenjenega sodnika.

TEKST: Vesna

FOTO: Borut Krajnc