Vzroke za okrepitev slovenske džezovske scene s predvsem mladimi glasbeniki je treba iskati na več krajih. Talentov je bilo v Sloveniji vedno dovolj, dostopnost te glasbe pa je bila nekoč težja. Manj je bilo koncertov, jam sessionov ni bilo tako rekoč sploh nič in skoraj je bilo treba pogledati v kakšno revijo ali knjigo, kaj ta 'sešn' sploh pomeni. Danes je na voljo več plošč, je internet in so tudi šole, kjer poučujejo džezovsko glasbo.

Pred poldrugim desetletjem se je na ljubljanski srednji glasbeni šoli odprla smer za džez, čeprav so džezovske prvine predvsem v okviru šolskega Big Banda že precej prej lahko spoznavali vsi tamkajšnji pihalci, trobilci in tisti, ki so igrali inštrumente iz bigbendovske ritmične sekcije. V tem orkestru se je kalilo jedro ali pa vsaj dobršen del zdajšnjega Big Banda RTV Slovenija in tudi nekaj drugih obetavnih džezistov, ki jih je tok glasbe in popularnosti, s tem pa tudi žvenket denarcev zanesel v druge smeri, kot se je to zgodilo recimo Janu Plestenjaku. A pustimo velike in po pretoku glasbenikov precej okorne džezovske sestave ter se posvetimo brbotajoči domači glasbeni sceni džezovskih klubov.

Od kod so se vzeli?

»Zadnjič sem bil na 'sešnu' in prišla je prijazna mularija, stari so bili komaj kaj več kot 15 let. Malo prestrašeno so vprašali, ali lahko igrajo, potem pa so vzeli inštrumente in samo debelo sem gledal, kako so igrali standarde. Pojma nimam, od kod so se vzeli. Včasih smo se namreč vsi poznali,« pripoveduje kontrabasist Žiga Golob, džezist z morda najobsežnejšo diskografijo med mlajšimi tovrstnimi glasbeniki. Kot (v glavnem džezov­ski) basist je posnel 43 albumov in sodeloval še pri 24-ih. Plošče so izšle po vsej Evropi. In čeprav prav džezov­ska glasba nikdar ni ostajala znotraj meja umetnih tvorb, kakršne so države, je bilo kroženje tovrstne glasbe, glasbenikov in njihovih idej pri nas nekoč precej skromnejše kot danes.

»Pred 20, 30 leti smo vsi vedeli za 'tiste, pri katerih igra en Avstrijec ali pa Italijan' in smo šli poslušat onega, ki je 'študiral v Gradcu'.« Danes je tudi slovenska džezovska scena precej mednarodno obarvana. Zaradi pomanjkanja prostorov, klubov, a tudi zaradi nezanimanja večine glasbenih založb se veliko najboljših slovenskih džezovskih glasbenikov odloča za igranje v tujini. »Kar nekaj je ljudi, ki hodijo igrat na primer v New York za mesec ali dva na leto,« pravi Golob, »drugi pa se v tujini tudi šolajo ali celo stalno živijo.«

Tipična predstavnika nove generacije slovenskega džeza sta saksofonist Jure Pukl in basist Robi Jukič. Oba prihajata iz Velenja in sta se šolala na džezovski akademiji v avstrijskem Gradcu, danes pa sta vodji svojih mednarodnih ansamblov, Jukič – Feing Quarteta in Jure Pukl 'New Virus' Quinteta, in delujeta po vsej Evropi.

V New Yorku, ki od nekdaj velja za meko in talilni džezovski lonec, v katerem se rojevajo nove avantgardne džezovske zamisli, se je do danes znašlo kar nekaj Slovencev. Eden prvih je Igor Leonardi, kitarist, ki je čez lužo največ časa sicer preživel v San Franciscu, a je bil proti koncu svojega bivanja v ZDA tudi v NYC, pianist Peter Mihelič pa v Velikem jabolku živi in ustvarja že približno 15 let. Trenutno sta tam na šolanju še bobnar Gašper Bertoncelj in saksofonist Lenart Krečič, medtem ko njegov kolega Jani Moder študira v Bostonu.

Mešano

Med dogajanjem na ameriški in naši džezovski sceni je danes veliko manj razlik, kot jih je bilo včasih, seveda če odštejemo število klubov in glasbenikov, ki delujejo tam in v Sloveniji. Nekoč je bilo povsem drugače. Pred približno 50 leti so morali plošče s takšno 'kapitalistično glasbo' tihotapiti iz tujine ali skrivaj poslušati tuje radijske postaje. Čeprav so takrat pri nas že igrali džez (kot enega prvih naj omenimo mojstra Bojana Adamiča in saksofonista Dušana Vebleta), pa je prvi konkretno znanje s študija na slovitem Berklee College of Music prinesel mojster Jože Privšek, ki tudi ni deloval samo kot skladatelj, aranžer in dirigent v Sloveniji, temveč je pod psevdonimom Jeff Conway izdajal plošče po vsej Evropi in tudi v Ameriki.

Danes džezovske informacije potujejo hitreje, večja pretočnost pa se kaže tudi med glasbeniki, ki sicer živijo v Sloveniji, delujejo pa večinoma v mednarodnih sestavih. Morda je zlasti opazna povezava med Hrvaško, Slovenijo in Italijo. V takšni mednarodni navezi delujeta na primer saksofonist Vasko Atanasovski in že omenjeni Žiga Golob. Atanasovski je vodja zasedbe Adrabesa kvartet, kjer je bobnar Zagrebčan Kruno Levačić, poleg njiju pa igrata še dva Italijana. Levačić, Atanasovski in Golob imajo tudi svoj trio, medtem pa Levačić in Golob skupaj igrata v mednarodni zasedbi pevke Tamare Obrovac Transhistria Ensemble in v novi uspešnici na Hrvaškem, skupini Mildreds, ki je pravzaprav večinsko slovenska. Če upoštevamo še mednarodne skupine Jureta Pukla in Robija Jukiča, ki sta glede sodelovanja bolj usmerjena na sever (Avstrija, Nemčija, Belgija), vidimo, da je slovenska scena pravzaprav le del evropskih povezav, kot bi rekli politiki.

Pri vsej mednarodni džezovski fluktuaciji je zanimivo, da pri nas obstajata dva precej ločena džezovska prostora – ljubljanski in mariborski. Zakaj ni več sodelovanja med štajerskimi in ljubljanskimi džezisti, nihče ne ve prav natan­čno. »Ljubljanski in mariborski glasbeniki se skoraj ne mešajo,« pravi Žiga Golob in doda: »Trojane so v džezovskem smislu zelo visoke pa tudi predora še nismo opazili.« Vasko Atanasovski – sicer Mariborčan, ki pa deluje v Ljubljani – je poleg džezovske vokalistke Mie Žnidarič skorajda edina povezava med štajersko in vseslovensko metropolo. Tako ostaja edini uspešni projekt 'združenih džezistov Slovenije' pravzaprav Ful Cool Jazz Orchestra, katerega idejni vodja je v Parizu živeči Izidor Leitinger in ki povezuje slovenske študente džezovske glasbe v tujini.

Tuje džezovske odre pa morda še najbolje pozna Zlatko Kaučič, bobnar in tolkalec iz Goriških brd. »Muzičist občega in skladatelj novega džeza, veščak na bobnih in tolkalec,« kot so pred letom zapisali v Delu, ima toliko mednarodnih izkušenj kot le malokateri slovenski glasbenik sploh. Kar 20 let je preživel v tujini (v Španiji, na Portugalskem, Nizozemskem, v Švici in seveda Italiji) in sodeloval s kopico svetovno znanih glasbenikov. V zadnjem času je kot glasbenik in še posebno kot pedagog aktiven v Sloveniji.

Pomagaj si sam in ...

Kam lahko greste, da boste slišali slovenski džez? Težko vprašanje. Klubov, kjer bi se vsak dan vrstili takšni koncerti, preprosto ni. »Prostori, kjer smo včasih veliko igrali, se zapirajo. Še pred nekaj leti se je veliko dogajalo v študentskih klubih, ampak njihovo vodenje očitno jemlje vrag ali pa kar propadejo,« pravi Žiga Golob. Ob tem se klestijo tudi honorarji za nastopajoče. Tradicionalni džezovski lokali so Jazz klub Gajo v Ljubljani, Satchmo v Mariboru, kakšen dober koncert se zgodi tudi v mariborski Pekarni, v Ljubljani pa v Kudu ali na Metelkovi. Pri Gajotu se dogajajo tudi jam sessioni, prav tako kot v SEM (Slovenskem etnografskem muzeju), kjer 'sešne' vodi Igor Leonardi.

Jazz festival Ljubljana, ki je na sporedu junija vsako leto, je resda eden najstarejših v Evropi, vendar pa se Slovenija z džezovskimi festivali ne more ravno pohvaliti. Ne bi se primerjali z Italijo, kjer priredijo na leto 400 džezovskih festivalov, v mislih imamo predvsem nastopanje slovenskih glasbenikov. Na ljubljanskem festivalu ima vsako leto čast, da med tujimi zvezdami zastopa slovenske barve, le en naš ansambel ali glasbenik, in glede tega morda nekoliko bolje kaže seriji koncertov abonmaja Cankarjev jazz v Cankarjevem domu. V ponos pa nam je lahko mednarodni festival v Cerknem. Entuziasti, organizatorji nekajdnevnega dogodka, opravljajo svoje delo tako dobro, da se je glas o tem dogodku razširil že daleč prek meja, v spored pa poleg številnih mednarodnih gostov vključijo več domačih glasbenikov ali zasedb.

Sicer pa je razumevanje in sprejemanje džezovske glasbe odvisno od kulturne razvitosti in tradicije. In pri tem se zelo ločimo od evropskih džezovsko tradicionalnih držav, kakršne so Anglija, Italija ali Nemčija. Tako pravi Zlatko Kaučič. Pri tem gre razumeti, da pri kulturni razvitosti ne mislimo zgolj na široke ljudske množice, ampak tudi na posameznike, predvsem tiste, ki naj bi skrbeli za našo kulturo. Nekoliko bolj gre razumeti glasbene založ­nike, za katere je slovenski džez (upamo, da samo zaradi majhnega trga) precej eksotična glasba, zato tiste redke plošče domačih džezistov nastanejo ob velikem finančnem vložku samih glasbenikov. Založniki večinoma primaknejo le manjši del potrebnega denarja.

»Okvirno, skozi 14 let dela, sem pri posnetkih (za 23 albumov, op. p.) 80 odstotkov denarja prispeval sam, 15 odstotkov so dali prijatelji, pet odstotkov pa ministrstvo za kulturo,« je pred leti v nekem intervjuju povedal Zlatko Kaučič. Džezovska promocija Slovenije očitno ne zanima prav veliko, čeprav imamo na tem področ­ju kaj pokazati in sodeč po mladi generaciji slovenskih džezistov se bomo z njimi lahko še pohvalili. Če le ne bodo vsi odšli v tujino in postali 'samo' mednarodni glasbeniki ali pa celo novi ameriški džezisti. Toda vsi, ki bodo dosegli takšno raven, jo bodo zgolj zaradi tega, ker so nadarjeni, iznajdljivi in delajo, kar imajo radi, kot bi rekel Kaučič. In takšni vedno najdejo pot.

Degustacija

Sicer pa za konec pustimo manj prijetne stvari in se spomnimo stavka, ki ga je nekoč zapisal Elvis Costello: »Pisanje o glasbi je kot plesanje o arhitekturi!« Za pokušino letošnje zgodnje džezovske letine torej kupite ploščo Atanasovski, Golob, Levačić Tria z naslovom Attic Dance in slišali boste, zakaj je bil ta album februarja najbolje prodajana plošča v ljubljanski Jazz & Blues ploščarni na Trubarjevi ulici.

Tekst & foto Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord