Čas v vzporednem svetu slovenskega podzemlja teče z geološko počasnostjo. Padavinske vode milijone let prodirajo v podzemlje, topijo kamnino in drobne razpoke počasi širijo v prostorne rove. Rovi, podobni predorom, prepadna brezna in dvorane so del mreže, skozi katero se pretakajo slapovi in podzemne reke, kot je tista v Križni jami pri Bloški polici.

Kraško podzemlje je kot goba, prežeta z vodo, in čarovnija krasa se skriva ravno v njenem izmeničnem podzemnem in površinskem pretakanju. Podzemni bazen vode se ponekod stika z vodotesnimi kamninami in na teh mestih voda po potovanju skozi temačne poti ponovno privre na dan v kraških izvirih, med katerimi so najbolj znani izviri Ljubljanice, Soče, Vipave in Rižane.

V kraške jame sega le malo vplivov s površja. V podzemlju vlada popolna tema, vlažnost zraka je blizu 100 odstotkov, temperatura se z letnimi časi ne spreminja. V nasprotju z rudniki, v katerih se z vsakim kilometrom globine temperatura dvigne za 30°C, kraške jame ohlajajo prepihi in voda s površja. Temperatura jamskega zraka je enaka povprečni letni temperaturi krajevnega podnebja na površju.

V jamah v nižinah in na srednje visokih planotah je med 8 in 10°C, v visokogorju pa se jamski zrak ohladi na 1 do 3°C. Ob močnem deževju v številnih jamah voda zalije najnižje dele. Spremembe temperature zraka na površju povzročajo gibanje zraka v sicer temperaturno stabilnem podzemlju, zato so v jamah pogosti prepihi. A jamarji se tam najboljše počutijo. Med temo in vodo.

Do dna: Pocestnica v Dvorani razdevičenja

Apokalipsa, Rov odpisanih, Slačilnica, Pass mater, Ogabno jezero, Dvorana razdevičenja, Meander ljubezni, Vandima, Totalitarno brezno, Pasja žalost, Danijelin zverinjak, Papeževo žrelo, Pocestnica, Brezno dveh lobanj. V tem, da prvopristopniki, ki jim v neznani kraški jami pripada pravica njenega poimenovanja, izbirajo usodna, dokončna in fatalistična imena, ni nič nenavadnega.

Mnogokrat se več sto metrov pod zemljo zazdi, da ni poti nazaj. Na površino, na svetlobo. V breznih se jamarji lahko zanašajo samo na temo, vodo in živalice znanstvenofantastičnih oblik. Če vsemu navkljub hočejo še globlje, začnejo slediti vodi na njenih podzemnih poteh.

Skozi jamske vhode, ki jih najdejo med pregledovanjem površja, se po vrveh spuščajo v brezna, tlačijo v ozke prehode, kopljejo med skalami, plavajo čez jezera, plezajo v kamine in potapljajo v zalite rove. Zato, da bi našli nadaljevanje jame in jo z novimi rovi podaljšali ali poglobili. Potapljanje v čas, vse do dna, kjer se z zemeljsko zgodovino soočijo samo najdrznejši in najvztrajnejši. "Biti na dnu" je največ, kar lahko jamar doseže.

Bi si bili sami pripravljeni nadeti vedno umazan jamarski pas in čelado s svojeglavo acetilensko svetilko le zato, da bi se daleč od oči morebitnih občudovalcev v poltemi spotikali čez blatne skale? 800 slovenskih jamarjev, združenih v 45 jamarskih društev, je tvegalo vse napore, da bi potešili svojo slo po odkrivanju in osvajanju prostora in časa, doživeli užitek ob vstopu v še nikoli videne dvorane in draž črnine nad neraziskanim breznom.

1000 = 8000

Tisoč metrov globine pomeni za jamarja to, kar je za alpinista vzpon na osemtisočaka. V Sloveniji so jamarji to magično mejo prestopili v petih jamah. V svetu je raziskanih 67 jam, globljih od enega kilometra, kar pomeni, da je slovenski izplen kar 7 odstotkov vseh svetovnih tisočakinj. Na Kaninu se smučarji kot hudič križa izogibajo vsemu, kar diši po breznu, jamarji pa rinejo prav tja.

Na šestih kvadratnih kilometrih visokogorskih kraških podov med Kaninom in Rombonom je največja gostota globokih jam na svetu; tam se gnetejo vhodi v kar štiri slovenske tisočakinje, med njimi tudi v Čehe II, s 1370 metri najgloblje slovensko brezno.

Če si te jame predstavljate kot 1000 metrov globoke dimnike, v katere vržete kamen in ta pade na dno, ste se zmotili. To bi bilo preveč enostavno. Velike jame so sosledje različno globokih brezen, ki ga prekinjajo večji in manjši horizontalni rovi, ozke »pasaže« in poševni rovi.

Napredovanje v takšni jami je podobno vojaškemu pohodu. Jamarji premagujejo neskončno zaporedje majhnih ovir in ko so končno na dnu, so opravili šele polovico dela. Čaka jih še povratek po isti poti; »žimarjenje« – vzpenjanje po vrvi po neskončnih breznih, plazenje, vlačenje težke opreme. A ko so spet na vrhu, na svetlobi, si ponovno zaželijo spusta v kraljestva večne teme.

Najdaljše jame Slovenije, 2001

Ime jame / Dolžina (v km) / Lokacija

• Sistem Postojnske jame / 19,5 / Pivška kotlina
• Predjamski sistem / 13,0 / Pivška kotlina
• Kačna jama / 12,5 / Divača
• Sistem Mig / 10,8 / Tolminski Migovec
• Pološka jama / 10,8 / dolina Tolminke
• Sistem Karlovic / 9,5 / Cerkniško polje
• Križna jama / 8,3 / Bloška polica
• Črnelsko brezno / 8,0 / Rombon, Julijske Alpe
• Planinska jama / 6,6 / Planinsko polje
• Dimnice / 6,0 / Matarsko podolje

Najgloblje jame Slovenije, 2001

Ime jame / Globina (v m) / Lokacija / Leto odkritja

• Čehi II / 1.370 / Rombon, Julijske Alpe / 1992
• Črnelsko brezno / 1.198 / Rombon, Julijske Alpe / 1989
• Vandima / 1.182 / Rombon, Julijske Alpe / 1990
• Sistem Molička peč / 1.130 / Dleskovška planota, Savinjske Alpe / 1992
• Renetovo brezno / 1.068 / Kanin / 1998
• Sistem Mig / 970 / Tolminski Migovec / 1976
• Skalarjevo brezno / 911 / Kanin / 1985
• Brezno pod Velbom / 850 / Kanin / 1990
• Brezno pri gamsovi / 819 / Pršivec / 1970
• Pološka jama / 704 / dolina Tolminke / 1972

TEKST: Dorotea Verša

FOTO: Bogdan Kladnik & Marko Simić

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel