Severna Amerika

Med 300 večjimi smučišči, raztresenimi po Severni Ameriki, izstopajo tista v Skalnem gorovju. Višina blizu 4000 metrov omogoča zelo suh pršič, ki zaradi izjemno visoke drevesne meje niti ni tako plazno nevaren. Bližina Tihega oceana skrbi za enormno količino snega, z rekordom 25 metrov v enem letu, celinska razvodnica pa za zelo prijazno obliko sneženja, večinoma ponoči. Posebnosti tega dela sveta so široke, steptane in prazne proge, ki omogočajo izjemen karving, dvojne črne proge, ki se ponašajo z veliko strmino, stranskim naklonom in prelomnicami, ter zelo stroga pravila vožnje zunaj urejenih prog. Sezona se načeloma začne konec novembra in z redkimi izjemami konča aprila.

Aspen (Kolorado)

O Aspnu ni treba izgubljati besed. Je velik, visok in se vedno uvršča med najboljša svetovna smučišča. Ima vse, kar si lahko zaželite, in tudi tisto, česar za smu­čanje ne potrebujete, a dobro dene: bazene, savne, teniška in golf igrišča, vroče ženske in mrzlo pivo ter ekskluzivne butike, galerije in restavracije. Mestece, zgrajeno v viktorijanski arhitekturi, je verjetno edino na svetu, kjer lahko v smučarskih čevljih kupuješ izdelke Prade ali Louisa Vuittona. Je dejansko ena najboljših smučarij, kar si jih lahko kupiš. Če si jo seveda lahko, saj so cene astronomske.

V zadnjih letih, potem ko so smučišče odprli prej prepovedanim deskarjem, se sicer da med približno 100 možnostmi najti tudi prenočitev za 200 dolarjev (npr. Aspen Meadows Resort), sicer pa se je bolje odpeljati do bližnjega, v smučarskem smislu podobnega, zaradi Back Bowla pa morda še bolj navdušujočega Vaila. Toda kar se večernih aktivnosti tiče, Aspen v Severni Ameriki nima tekmeca, saj je možno v isti noči obiskati koncerte, literarne večere, plesne zabave ali prestižne restavracije.

Čez dan pa štiri gore, ki tvorijo sistem za vse potrebe in okuse. Od Buttermilka, ki je namenjen začetnikom, do Snowmassa z največjo višinsko razliko v ZDA, predvsem pa Highlandsa za vrhunske smučarje. Tudi če odštejemo dolinsko udobje in noro ustrežljivo žensko osebje na žičnicah, ki ti po potrebi obriše tudi nos, je Aspen vrhunsko smučišče s kar polovico prog, namenjenih ekspertom, in preprosto dostopnimi turnimi spusti na 3780 metrov visokem Highland Peaku.

Toda včasih si človek zaželi tja, kjer visoko na snegu ne bo srečal dekline v poletni oblekci in visokih petkah, kjer ni hrupa žičnic in strogih pravil redarjev. Popol­noma nasprotno, najsvobodnejšo in najbolj odštekano smučarijo brez truda in denarja najdemo le sto milj stran.

Na štop! Cesta na Loveland Pass ob Eisenhowerjevem predoru na glavni cesti med Denverjem in Aspnom pripelje 3657 metrov visoko in odpira nekaj sto višinskih metrov pobočja ter pripelje nazaj do doline, kjer ustaviš mimoidoči avtomobil ali se pridružiš tistim, ki si delijo svojega. Nazaj gre potem v prtljažnikih terencev, na kolenih sovoznic, napol na odbijaču ali v skrajnem primeru tudi na strehi prenapolnjenega dostavnika. Spusti s prelaza Loveland so večinoma tudi naj­zgodnejša predsezonska možnost smuke v ZDA, že v začetku novembra.

Big Sky (Montana)

Komur je Aspen prepozerski, predimenzioniran in preobljuden, ima najboljšo alternativo na jugu Montane, kjer odmaknjen od vsega v nebo kipi popoln tritiso­čak Lone Mountain. Nihajka na 3400-metrski vrh izkrca le po 15 ljudi in odpre južno ter severno pobočje s 1300 metri višinske razlike in 15 nesteptanimi grapami. Gigantska piramida ima samo eno šibko točko, sicer pa strmina nikjer ne pade pod 40 stopinj, v Big Couluarju pa jih doseže celo 55. V okolici se bohoti še več kot 100 sanjskih prog z desetimi metri snega na leto.

Prava stvar za karving je Andesite Mountain, ki ima vse, česar Lone Mountain nima: na videz neskončno dolge, filigransko steptane in prazne proge ter popoln razgled na belo piramido, ki prebada veliko modro nebo. In na najlepšem razgledišču tudi snežni bar. Nasploh je Big sky skoraj edino ameriško smučišče v evrofrancoskem slogu s kočicami med progami in razkošnimi stanovanji ob vznožju.

Hiše v dolini presegajo ceno treh milijonov dolarjev, nočitve pa v vasi pod hribom 300 dolarjev. Nekajkrat cenejša izbira je le kavbojski motel ob glavni cesti proti Yellowstonu ducat kilometrov nižje. Najbolj razuzdane zabave so v Bambu baru v Arrowhedu nad osrednjo izposojevalnico smuči. Big Sky je dejansko najboljši možen kompromis med zabavo na snegu in po njej, med pozerskim vzduš­jem, ki te sili k skrajnemu karvingu v najnovejši opremi, in strminami, v katerih ta nič ne pomeni in te nihče ne sliši kričati od užitka in smrtnega strahu.

In komur strmine Lone Mountaina niso dovolj, ima na severni strani kopico še strmejših in samotnejših, peš dostopnih možnosti Moonlight Basina. Na južni pa nekaj povsem drugačnega. Skoraj v senci Lone Mountaina je namreč smu­čišče, v primerjavi s katerim je celo Aspen klošarska beznica. Yellowstone Club je najekskluzivnejše in hkrati najskrivnostnejše smučišče na planetu. Če ste se kdaj vprašali, zakaj med smučanjem nikoli ne srečate plejmejtk, kot sta Buffy Tyler in Pamela Anderson, in zakaj se ne morete na snegu zaleteti v Billa Gatesa, zdaj veste. Razlog je Yelowstone Club. Smučišče je zaprto in tudi zastra­ženo območje, kamor lahko vstopijo le tisti, ki imajo na računu pet milijonov dolarjev. In še četrt milijona ameriških zelencev za letno karto.

Valdez (Aljaska)

Daleč na severozahodu severnoameriške celine leži dežela debelega pršiča, deviških pobočij, dveh kilometrov vertikale in od 25- do 55-stopinjskih strmin, ki so tam z enim samim namenom. Da jih prevozimo. Zaradi enormnih količin pršiča in gigantskih prostranstev resnih hribov klasičnih smučišč tukaj ni in tudi zato je deska morda boljša izbira od smuči, čeprav tudi motorne sani ali kitesurf niso slaba ideja. Osnova vsega pa

je seveda helikopter. Valdez Heli Ski Guides, v marcu in aprilu jih najdete na Thompson Passu 50 kilometrov iz Valdeza, imajo največ izkušenj, nejvarnejše helikopterje in največ sloga.

Cena zato preseže 6000 dolarjev na teden, toda če lahko kupiš užitek, je to vedno poceni. Predvsem pa v to ceno vštejejo šolo vožnje po pršiču in reševanja iz plazov, nastanitev v romantični koči in zagotovilo za vsaj 30 poletov na območju 7000 kvadratnih kilometrov ter premražene, zdolgočasene in lokalnih fantalinov naveličane punce iz Severnih obzorij. Komur je to preveč, si lahko za tisočaka omisli šest voženj in eno prenočitev, v katero sta vključena aljaška kuhinja in nočni razgled na polarni sij. Toda pravi plejboji bodo helikoptersko smuko združili z romantičnim križarjenjem v stilu Love Boata – na luksuzni ladji ob obali Aljaske vse do vroče Kalifornije.

Sicer bližina oceana tudi v pogorju Chugach zagotavlja za tako severno lego prijazne temperature, ki se redko spustijo pod minus deset stopinj. Če vreme ne dopušča letenja, pa se da dovolj zabave in adrenalina najti v lednem plezanju, divjanju z motornimi sanmi in vožnji s kajakom po Tihem oceanu.Tisti, željni toplejše zabave in predvsem deklet, ki vsaj tako dobro smučajo kot seksajo, pa bodo morali odleteti na jug, v kanadski Vancouver. Bližnji sistem Whistler-Blackomb je s 3000 hektarji največje smučišče na svetu in zato ponuja vse, kar si je mogoče zamisliti, in še več.

Južna Amerika

Čez poletje nas v Alpah tolaži kakšnih 25 ledeniških smučišč, a za prave poletne snežne užitke je treba na južno poloblo. Južna Amerika zahteva vsaj nekaj znanja španščine, poguma v severnem delu, denarja v srednjem in vremenske potrpežljivosti v južnem. Toda odkupi se z najdaljšim in drugim najvišjim pogorjem na svetu ter seveda temu primerno divjim in visokim smučanjem, ki ga krasijo spektakularni razgledi in veliko snega.

Valle Nevado (Čile)

Nad čilskim Santiagom se na pobočjih gigantskega pettisočaka El Plomo razprostira orjaški sistem, ki ga sestavljajo La Parva, El Colorado in Valle Nevado. Skupaj premorejo 500 hektarjev urejenih prog in 10.000 hektarjev deviškega območja. Za naravne razmere skrbita nadmorska višina 3000 metrov in bližina oceana, za vse drugo pa vrhunska infrastruktura. Valle Nevado namreč velja za enega najeminentnejših, najrazkošnejših in najdražjih smučišč na svetu.

En sam velik hotelski kompleks po vzoru francoskih centrov v sebi skriva vse, kar si razvajeni bogataši, ki so najpogostejši gostje, zaželijo. Bazeni in jacuzziji na snegu ter vrhunske restavracije, masažni saloni in lokali z živo glasbo v notranjosti ponujajo zabavo tudi za tiste, ki jih strmine ne prepričajo. Za Evropejce skrbijo francoska, italijanska in švicarska restavracija, tudi kak bolj razvraten bar in trume vročih Brazilk.

Cena nočitve se giblje med 100 in 500 dolarji. Toda vse razvajanje in razkošje se nehata takoj za hotelskimi vrati ali najpozneje onkraj urejenih prog. Pokrajina je divja, prvinska, z golimi str­minami, ki jih prepredajo grape. Urejenih prog do višine 3700 metrov je dovolj za vse okuse, s helikopterjem pa se lahko povzpnemo še pol kilometra više. Rajsko podobo zaokroži še podnebje, ki skrbi za kar 80 odstotkov sončnih dni in hkrati za vsaj tri metre snega. In sončna pobočja je vedno mogoče zamenjati za senčne grape in razuzdane nočne zabave.

Alternativa za vse, ki pri smučariji prisegajo na drugačna čustva, se skriva na jugu. Villarica (2840 m), ki se pravljično samotno dviga nad ravnico, prepredeno z jezeri, je najaktivnejši čilski vulkan. Štiristometrski vzpon od zadnje žičnice na vrh zato ne pomeni le divje možnosti višinskega kilometra spustov po severo­vzhodni najstrmejši strani in spektakularnega razgleda, ampak tudi pogled na brbotajočo lavo v kraterju! Ker na zgornjem delu vulkana v zgornjem delu zapade prek deset metrov snega na leto, je smuka mogoča vse do novembra, ko se že da smučati ali (kite)surfati tudi na jezeru ob vznožju.

Las Lenas (Argentina)

Na vzhodni strani Andov med junijem in oktobrom kraljuje argentinska verzija Valle Nevada – Las Lenas. Le odtenek manj razkošen center, a zato še višje ležeč, s še skrajnejšimi možnostmi spustov in bolj hribovsko nepredvidljivim vremenom. Manj sonca seveda pomeni več snega, a žal tudi precejšnjo plazno nevarnost. Dnevna karta s ceno do skoraj 100 dolarjev pove veliko, prav tako tudi podatek, da je le pet odstotkov prog enega največjih smučišč na svetu namenjenih začetnikom.

Možnosti za vse druge pa so pravzaprav neskončne. Vrhunec so sedemkilometrska proga za karving in štirje orjaški kuloarji z višinsko razliko prek kilometra prav sredi smučišča. Eno najboljših turnih možnosti ponuja široko vzhodno pobočje južno od Neptunovega kanjona, dostopno z žičnico Juno, ki odpre dolg spust do ceste nekaj kilometrov pod smučarskim centrom.

Toda to je le dnevni obraz Las Lenasa. Kdor tudi zvečer razmišlja o jutrišnji smuki, mora vsekakor v Wine Bar, ki poleg vrhunskega argentinskega vina ponuja predvsem veliko zemljevidov in lokalnega znanja o skrivnostih nezvoženih pobočij. Za razuzdano zabavo pa skrbi UFO Point, ki se po kosilu in večerji spremeni v diskoteko. In če nam veseljačenja v gorskem zaselku ni dovolj, bomo v Mendozi zagotovo srečali več tekile in punc, kot jih lahko obvladamo.

Kdor pa že potuje z damo in ima smolo, da se ta med vsemi temi gorami na deskah ne znajde tako dobro kot na visokih petkah, ima rešitev v Chapelcu. Začetniško smučišče dobrih 100 kilometrov severno od skoraj slovenskih Bariloč njej namreč ne bo delalo težav, nam pa bo z vlečnico La Pala na zahod odprlo sicer položnim progam povsem nasprotno strmo pobočje neštetih grap. Podobno skrajna je tudi južna, resnično strma stran, ki se spušča v Laguno Verde, od koder si lahko naročimo helikoptersko vrnitev na urejene proge ali odromamo do civilizacije v bližnjo vasico.

Chacaltaya (Bolivija)

Za ljubitelje skrajnosti in višinske smuke je prava odločitev Bolivija. Desetine lahko dostopnih ognjeniških šesttisočakov tu in tam omejujejo le minska polja ob vznožju, sicer pa ena sama vlečnica v tem delu sveta odtehta vse. Chacaltaya je s 5420 metri najvišja, najhitrejša in najtežja ter tudi najnevarnejša vlečnica na svetu! Marsikdaj poledenelih 200 metrov višinske razlike se zdi nepomembnih, toda na tej višini je zaradi zadihanosti težko navezati več zavojev, predvsem pa žičnica pripelje le 150 višinskih metrov pod vrh lahko dostopnega in ne prestrmega pettisočaka. Za prevoz iz La Paza je med vikendi, ko obratuje, poskrbljeno, ne pa za smučarsko opremo.

Še bolj eksotična je proga nad venezuelsko Merido. Nanjo sicer pelje najdaljša nihajka na svetu, saj se vzpne več kot tri višinske kilometre na Pico Espejo (4765 m), ne ponuja pa pametne smuke. Pomanjkanje snega, gneča, ledeniške razpoke in kratka proga na vrhu, ki se konča v prepadu, bolj vabijo na postavne mladenke v dolini ali, še bolje, na karibsko obalo.

Azija

Najvišje in najmogočnejše svetovno gorstvo ponuja neskončno možnosti, vendar večinoma sodijo v alpinistično domeno, začinjeno z logističnimi, transportnimi, zdravstvenimi, jezikovnimi in denarnimi težavami. Toda ljubitelji avantur in resnih turnih spustov bodo predvsem na Kavkazu in Alborzu le našli svoja nebesa.

Elbrus (Rusija)

Najatraktivnejše rusko smučišče se skriva pod najvišjim vrhom Evrope – Elbrusom. Nekdanje mondeno letovišče ruske elite se z realsocialističnimi zgradbami in hoteli v Prielbrusju ne zdi več to, kar se je nekoč, toda odkupi se z največjo višinsko razliko na svetu. Stara nihajka iz Azaua nas skupaj s sedežnico dvigne na 3800 metrov, od koder teptalec snega potegne še do 4700 metrov oziroma 5100 metrov v poletnem času, kar omogoči osupljivih 3300 metrov višinske razlike spusta!

Petintrideset kilometrov bolj ali manj urejenih prog, ki obratujejo vse leto, je popolnoma nezanimivih zaradi izjemnih možnosti variantnih in turnih spustov na 150 zasneženih kvadratnih kilometrih pobočij Elbrusa, ki gornikom omogočajo tudi vzpon na 5642 metrov visok vrh. Za druge skrbijo helikopterji. Stara vojaška ropotala, ki pregovorno vzletijo že za liter vodke in omogočajo veliko adrenalina že med samim poletom, so bolj ali manj del legende.

Obnovljeni velikani, ki sprejmejo do 15 ljudi, namreč danes vzletajo za povsem evropske (ameriške) cene 100 dolarjev na glavo, in še to večinoma le ob vnaprejšnjih rezervacijah. Mariborski Euroval organizira teden heliskija s 30 vožnjami skupaj s prenočitvijo v prijaznem hotelu Ozone v Terskolu za dobrih 2000 evrov plus letalska karta do Mineralnih Vod. Vroče Rusinje za mrzle noči niso vključene v ceno.

Še skrajnejši alternativi sta Gulmarg in Nalter na obronkih Himalaje. Pakistanski smučišči nista najlepši, a sta zagotovo med najbolj avanturističnimi možnostmi. Ne le zaradi osupljivih in nevarnih terenov, ampak tudi terorističnih skupin, ki navkljub izredni prijaznosti domačinov tu in tam pobijejo nekaj zahodnjakov. Glede na to, da je Gulmarg s 4138 metri najvišje smučišče severne poloble, je večja nevarnost od orožja možnost, da pri padcu utonemo v pršiču. Nalter je še skrajnejši: dostop s terenskim vozilom traja nekaj dni, hotelske nastanitve ne poznajo, razen morda v vojašnici, saj smučišče pripada pakistanski vojski. Po zgodbi s Humarjem pa Slovenci verjetno ne bi smeli imeti težav pri najemu kakšnega njihovega helikopterja.

Dizin (Iran)

Iran kot ortodoksna islamska država ni med najbolj zaželenimi, toda v pogorju Alborz 100 kilometrov severno od Teherana se v vencu skoraj pettisočakov skrivata sicer ne najlaže dostopni, a najboljši smučišči vzhodnega dela sveta. Za smučarje brez predsodkov, strahu, potrebe po poziranju in predvsem take, ki že na eni ali dveh deskah pod nogami doživijo dovolj, da jih nočne zabave ne zanimajo, je Dizin verjetno najboljše in najcenejše smučanje na svetu!

Velika nadmorska višina in suho puščavsko podnebje, ki se prav na tem območju meša z vlago Kaspijskega morja, pomenijo velike količine puhastega snega, položaj le 35 stopinj nad ekvatorjem (kot na primer Kreta ali Djerba) pa močno sonce, tudi pozimi dolgi dnevi in predvsem podnebje, ki prinaša oblake in sneg skoraj izključno ponoči. Center je sicer res grdo namensko zgrajen in proge niso idealno steptane, toda popolnost običajno ni stvar lepote, ampak možnosti, in teh je tukaj ogromno.

Za nekaj dolarjev na dan se odprejo z žičnicami dosegljiva kopasta pobočja visoko nad gozdno mejo, do 3500 metrov, s kilometrom višinske razlike. Peš ali s helikopterjem pa še 1300 metrov više. In kar je najlepše, ves deviški sneg je prepuščen skoraj izključno zahodnim »krivovercem«, ki upajo riti po njem. Pri ženskah je prav nasprotno, saj so nenehno zakrite v kape in očala ter ločene v posebne vrste. Pri zabavah zato šteje le to, kar prinesemo s seboj v najeto kočo, saj v hotelu kljub načelni prijaznosti domačinov nimajo veliko posluha za razgrajanja. Iranska zabava je le kajenje hašiša in marihuane.

Druga alternativa je bližnji Semšak, ki se kljub manjšemu številu prog in le pol kilometra višinske razlike na približno isti nadmorski višini lahko pohvali z najbolj norimi progami na svetu. Ogromne grbine in strmina do 45 stopinj so značilnosti Semšaka, ki omogoča tudi edino nočno smuko in organizirano (ledno) plezanje v tem delu sveta. In kar je najlepše – najbolj razgibano nočno življenje v Iranu.

Dubai Snow Dome (Združeni arabski emirati)

Toda vsa smučišča sveta izgubijo svoj čar ob najnovejšem smučišču na Arabskem polotoku. Na robu peščene puščave Vadi rum in ob zelenih valovih Perzijskega zaliva je zraslo Dubajsko dvoransko smučišče, ki je ob zunanjih temperaturah med 30 in 50 stopinjami Celzija najbolj eksotična možnost smučanja ali deskanja na svetu. Površina v velikosti treh nogometnih igrišč, skupaj z najstrmejšo dvoransko progo z višinsko razliko 100 metrov in parkom za prosti slog, govorijo svojo zgodbo.

Toda posebnost dubajskega Snowdoma je, da nima le zasneženih umetnih prog, ampak pravo simulacijo zimskih hribov. Pod nebeško modrim stropom se namreč bohoti venec gora s snežno pokrajino, ki omogoča pohajkovanje, kepanje, sankanje, drsanje in razne snežne obscenosti, ki jih je možno končati le par nadstropij više v luksuznem hotelu. Vsi, ki si želijo drugačnih potešitev, pa bodo našli svoje veselje v integriranem nakupovalnem centru ali športnih dvoranah. In ne pozabimo, takoj za vrati smučišča se odpira večno poletje z eksotičnimi plažami, neskončnimi puščavami, prestižnimi hoteli in čarobnimi zabavami.

Edino dostojno alternativo tovrstni raznolikosti doslej nasprotujočih si aktivnosti omogoča le še indonezijski rekreativni center na otoku Batam 23 kilometrov južno od Singapura, ki poleg dirkanja z go-karti, buggyji in vodnimi skuterji, skokov z elastiko in konji ter seveda potapljanja in wakeboardinga ponuja še majhno zasneženo pobočje. Težko si je predstavljati lepšo kombinacijo od jutranjega potapljanja, popoldanske smuke in nočne masaže! Kratkost prog in kakovost smuke zato v tem koščku raja sploh nista pomembna, če pa se že kdo hoče zares nasmučati, je v tem delu sveta to najbolje početi na vlečnici na vodi.

Afrika

Afrika je na vrhu želja vsakega pravega avanturista, toda le redkega smučarja ali deskarja. Eminentnih smučišč na črni celini seveda ni, čeprav obstaja nekaj žičnic. Je pa zato toliko več sonca in možnosti za alternativno spuščanje po sipinah. Najboljše možnosti za to so v puščavah Južne Afrike in Namibije, kjer so organizirane šole in izposojevalnice opreme, poskrbljeno pa je tudi za prevoz s terenskimi vozili na vrhove sipin. Nekaj takšne zabave se da najti tudi na nam bližnjem saharskem delu – v južni Tuniziji pri oazi El Borma in pri maroškem Erfoudu.

Oukaimeden (Maroko)

Toda Maroko ima tudi dve resni snežni smučišči. Največje, najvišje in sploh najboljše na celini je Oukaimeden 70 kilometrov južno od Marakeša v pogorju Atlas. Sega 3258 metrov visoko in s peščico žičnic in sodobno sedežnico ponuja v januarju in februarju zanimivo smuko v kratkih rokavih, brez gneče in s spektakularnimi razgledi.

Že kratek sprehod od urejenih prog odpre dostop do impresivnih strmin in grap. Najbolje je izbrati stran proti Jbel Angouru, kjer se odpre samotna nezvožena dolina. Vendar pri turnih spustih ne pozabimo, da smo v Afriki in da je pod tanko plastjo snega veliko skal. Podobno velja tudi za prenočitve, ki so kljub nekaj hotelom v dolini Ourika bolj avanturistične, tako da je za izhodišče najbolje izbrati pulzirajoče mistično arabsko vzdušje Marakeša, kjer nikakor ne smemo izpustiti osrednje tržnice z začimbami, kačami, kamni in kožami.

Kdor si želi več eksotike, mora zaviti v Ifran, ki je vreden obiska že zaradi spektakularne spreminjajoče se pokrajine ob poti – od kanjonov pri Agzdu do sipin pri Erfoudu. Ifran je sploh edino smučišče na svetu, na katero lahko prijezdiš na kameli in kjer lahko dopoldan voziš po snegu in popoldne po sipinah!

Tiffindell (Lesoto)

Na drugem koncu in v drugem letnem času – od junija do septembra – je možno smučati predvsem v pogorju Drakensberg na južni meji med Lesotom in Južnoafriško republiko, na višini blizu 3000 metrov. Tiffindell ponuja predvsem veliko divje zabave in barskega pijančevanja, saj 500 metrov višinske razlike in pet vlečnic res ne obljublja dovolj, da bi zato prileteli na konec sveta. Odkupiti se skušajo s helikopterskim smučanjem, a najpametneje je smuko v Južnoafriški republiki vzeti kot dopolnitev plezalnim turam na Table Mountain, divjanju z motorji po okolici posestev legendarnega offroad dirkača Alfija Coxa in potapljanju z belim morskim volkom v Hermanusu.

Toda ta del sveta v Lesotu vendarle skriva eno najbolj doživetih in skrajnih smuk na planetu. Precej drzno speljana cesta na prelaz Sani v Črnih gorah namreč omogoči divje turne spuste v dolino prek sten kanjona, ki ga sekajo številne grape in skalni skoki. Nekako tako, kot da bi smučal ali deskal v Grand Canyon in se potem vrnil na štop.

Oceanija

Za vse, ki vedo, da prave sanje pridejo le s pravo daljavo, je edina izbira območje Tihega oceana. Oceanija ponuja sicer predvsem vodne (surferske in potapljaške) užitke na vzhodni obali Avstralije in na Havajih. V obilnih zimah je možno tudi relativno preprosto smučati z najvišjega vrha obeh. Toda prava smuka v tem delu sveta je na Novi Zelandiji, ki se ponaša z idiličnim okoljem in divje strmimi progami. Seveda moramo pozabiti na ameriško zlikane proge in evropsko supersodobno žičniško infrastrukturo, toda prvo nadomestijo divji tereni, drugo pa helikopterji. In kar je najlepše, ko se v Evropi in severni Ameriki sezona neha, se na Novi Zelandiji šele začne.

Craigieburn Valley (Nova Zelandija)

Južni otok s Queenstownom velja za svetovno prestolnico ekstremnih športov in ponuja vse mogoče adrenalinsko začinjene avanture. Tudi na snegu, ki ga lahko tukaj zapade 20 metrov na leto. Nekaj posebnega je predvsem Craigieburn valley. Samosvoj, prvinski, samotni avanturistični biser, skrit 100 kilometrov od Christchurcha. Je strm, majhen in poceni. Mondeno razkošje se do sem še ni prebilo in na srečo vseh s snežinkami v krvi tudi teptalci snega ne.

Če že ni najboljše, je to zagotovo edino smučišče na svetu s samomorilsko težavnostjo prog. Široko odprta pobočja, skalni skoki in strme ozke grape ga naredijo za en sam freeride center s tremi vlečnicami in z neskončnimi možnostmi. Kratek sprehod 100 višinskih metrov na Hamilton Peak (1922 m) pa odpre še 600 višinskih metrov divjega spusta, ki preseže marsikateri heliski. Nevarnosti? Hvala bogu jih je res precej, saj za to tukaj gre! Zato ni smučarskih šol, izposojevalnic opreme, servisov in hotelov. Spi se lahko v bližnji koči Koroheke, pije v Head Job Saloonu in uživa v samoti oziroma v tem, kar pripeljemo s seboj.

Za elektriko skrbijo generatorji, kar pomeni zelo temne in hladne noči, to pa obeta precej zabav, ki jih nekoliko krni le to, da za kuhanje in higieno skrbijo vsi, ki so v koči nastanjeni. Če koga to moti, lahko gre v dolino na pivo ali pa nazaj domov balinat. Drugim priporočamo obisk na ženskih tednih konec avgusta in »plažni« zabavi konec septembra.

Nekoliko bolj umirjena možnost je na severnem otoku, ki omogoča edino možnost vrhunskega smučanja in deskanja v istem dnevu na svetu. Na spečem vulkanu Mt. Ruapehu (2797 m) trije smučarski centri omogočajo na razgibanih golih pobočjih skoraj vse. Whakapapa in Turora s 400 hektarji in 700 metri višinske razlike sta največji smučišči v tem delu sveta. Whakapapa se na severovzhodnem delu ponaša pred­vsem z urejenimi progami in s snežnimi parki, Turora na južni strani pa je pravzaprav eno veliko turno smučišče, ki ga oskrbujejo le štiri sedežnice.

Naravne snežne kanale, hitrostno progo in osupljive strmine s skritimi predeli celega snega nadgrajuje le uro dolg vzpon na vrh Mt. Ruapehu, ki skupaj z razgledom odpre neskončne možnosti 1200 višinskih metrov spustov po večkilometrskem pobočju.

Pozor: Če kršimo prepovedi ali smo preveč lahkomiselni, lahko v Severni Ameriki končamo v zaporu, marsikje nas brez zavarovanja sploh ne bodo reševali, drugje pa nam bo ob izstavitvi računa morda celo žal, da so nas. V Afriki in Aziji so še druge nevarnosti v obliki orožja in hrane, pri kateri nam niti goreteks ne pomaga, da ne bi imeli mokrih hlač od strahu ali zaradi driske. Opozoriti je treba še na zakonodajo in notranjo politiko nekaterih smučišč, ki prepoveduje vožnjo zunaj urejenih prog ter pijančevanja in obscenosti na javnih krajih.

Playboy top 10 (po abecedi)

Aspen (Kolorado, ZDA) – kombinacija prestiža in užitka

Big Sky (Montana, ZDA) – najboljša varianta smuka z zabavo

Craigeburn valley (Nova Zelandija) – najstrmejše proge

Dizin (Iran) – vrhunsko podnebje in divjina v islamskem slogu

Dubai (Združeni arabski emirati) – smučišče sredi puščave

Silverton mountain (Kolorado, ZDA) – edino turno smučišče

Valdez (Aljaska, ZDA) – helikoptersko-smučarski raj

Valle Nevado (Čile) – eminentno prestižno in hkrati divje

Whistler – Blackomb (BC, Kanada) – največje in najbolj zabavno

Yellowstone Club (Montana, ZDA) – najprestižnejše smučišče

TEKST: David Stropnik

FOTO: Alexander Klun, Greg Epstein, Stefan Aufschnaiter, Tony Harrington/Redbull Photofiles, Fotospring, David Stropnik, Miha Fras, Ski Dubai

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord