Točaj je predenj postavil kozarec zelene pijače. »Prva stopnja je enaka kot pri običajnem popivanju.« Voda je počasi kapljala skozi režasto žlico in v kozarec odnašala zrnca sladkorja.

»Na drugi stopnji vidiš grozljive in krute stvari.« Kozarec zelenih smaragdov se je ovijal v opalno tančico. Izza kavarniških miz so se režali demoni. »Če jih preneseš, prideš do tretje stopnje, ko vidiš stvari, ki jih hočeš videti, čudovite in nenavadne stvari,« je zapisal Wilde. Na dušek je spil grenko-sladki napoj in demone so pregnali tulipani ter ga pobožali po nogah.

Wilde je bil le eden mnogih umetnikov, ki so v 19. stoletju iskali navdih v alkoholnem opoju absinta. Halucinacije so jih odnašale med tulipane, ki jih ni bilo, na kraje, ki jih še niso videli, med ljudi, ki jih niso nikoli srečali.

Od slabega slovesa, da je prava droga, ki ljudi zasvoji in spravlja v blaznost, in da si je Van Gogh zaradi njega odrezal uho, do posebnega rituala, ki ga zahteva njegovo uživanje, in ljubkovalnega imena »La Fée Verte« ali zelena vila, ki so mu ga nadeli Francozi … Vse je prispevalo k pridihu mističnosti, ki se absinta drži že več kot sto let in ki ga poskušajo izkoristiti tudi današnji proizvajalci.

Tam, kjer ga še proizvajajo s pelinom, igrajo na karto njegove domnevne zapeljive smrtonosnosti. Tam, kjer so zaradi prepovedi pelin opustili, poskušajo smrtonosno zapeljivost doseči z janežem in sladkim korenom. Večinoma pa gre le za blede približke prvotni pijači, ki nikoli ne bodo presegli njene priljubljenosti pred dvema svetovnima vojnama.

Pijača njihove mladosti

Absint je bil uspešnica najprej med francoskimi vojaki, ki so ga v Alžiriji pili »za moč«. Za nov statusni simbol so ga izbrali francoski bogataši, ki so pili kakovostne zvarke po vrtoglavih cenah. Ko je kakovostnega nadomestil poceni industrijski alkohol, je cena absinta drastično padla in nenadoma je postal dostopen vsem. Tako se je preostalih 1500 vrst pijač kmalu prašilo na policah. Od desetih Francozov, ki so pred jedjo pili aperitiv, jih je devet izbralo absint.

V 19. stoletju preprosto nisi bil »in«, če nisi pil absinta. Tisti, ki so (p)ostali »in« čez sto in več let, so mu posvečali slike. Odstavke. Verze. Toulouse-Lautrec je absint naslikal v Van Goghovih rokah, té so ga upodobile na tihožitju. Picassa sta očarala kozarec za absint in ženska, ki srka iz njega. Dramatik Alfred Jarry je na čast zelene boginje s kolesom divjal po pariških ulicah, po obrazu in rokah premazan z zeleno barvo. Dekadentna ekstaza pa ni bila le v domeni boemov.

V absintu so se utapljale množice. Pariški lokali (bilo jih je več kot 350.000) so uvedli »l'heure verte«, zeleno urico. Angleži so ob petih zelišča pili v kropu s sladkorjem in mlekom, Francozi pa v 75-odstotnem alkoholu s sladkorjem in vodo.

(Ne)škodljivi eliksir

Sladkor je bil skoraj nepogrešljiv, saj je bil neznosno grenak pelin poleg janeža, muškatnega oreščka in drugih aromatičnih dodatkov, bistvena sestavina izvirnega absinta. Če bi zel pripravili po »angleško«, bi bila lahko zdravilna – že od srednjega veka so zdravniki s pelinom zdravili želodčne bolečine in krepili psihično moč.

V francoski izvedbi »čaja ob petih« pa je bilo 60 do 85 odstotkov etanola, o čemer pivci niso razmišljali. Laže in lepše je bilo verjeti proizvajalcem, ki so jim absint prodajali kot zdravo zeliščno krepčilo. Z enega od oglasnih plakatov se je tako krčevito nasmihal debelušen moški in kazal na svoj absint in »prodajal« pripisano geslo: »Za trdno zdravje!«

Sredi 19. stoletja so redki glasovi začeli opozarjati na škodljive učinke nove francoske nacionalne pijače. Čezmerno uživanje, so svarili, vodi v sindrom, ki so ga poimenovali kar absintizem. Zanj so bili značilni zasvojenost, epileptični napadi, delirična stanja in haluciniranje. Ko so laboratorijskim živalim vbrizgali pelinovo esenco, so se začele sliniti in zvijati v krčih.

Vsa krivda za negativne učinke popivanja je padla na tujon, strupeno snov v pelinu, ki jo je sicer najti tudi v nekaterih drugih rastlinah. Dvomi, da bi količina tujona v absintu zadoščala za resnejše učinke, se porajajo še danes. Nikoli pa niso bili dovolj močni, da bi preprečili sveto vojno proti eliksirju množic.

Izganjalci hudiča

Zidove, s katerih se je še pred kratkim smehljal zadovoljen pivec absinta, so prekrila strašljiva okostja, ki so vlivala »zelenega hudiča« v usta pogubljenih. Nasprotniki absinta so bili prepričani, da bodo zlovešča opozorila o njegovi škodljivosti v pivcih ubila sleherno željo po plesu z zeleno vilo. Pa je bila izkušnja očitno presladka, da bi se ji ljudje množično odrekli »samo« zato, ker so se v resnici vrteli s hudičem. Opozorila o umiranju na obroke niso zalegla.

Zasuk je povzročil dvojni umor, ki so ga naprtili absintu. Švicarski kmet, ki je ustrelil svojo ženo in otroka, potem pa poskušal ubiti še sebe, naj bi po pisanju takratnih časopisov zločin zagrešil zaradi absinta, ki ga je popil tisti dan. Poleg dveh kozarcev absinta je popil tudi creme de menthe, konjak, sedem kozarcev vina, kavo z brendijem, še liter vina in še eno merico brendija. Toda obveljalo je, da je vsega kriv absint. V nekaj tednih so zbrali 85.000 podpisov, s katerimi so zahtevali zakonsko prepoved »morilske« pijače.

Prva je klonila Belgija. Absint so prepovedali leta 1905. Čez dve leti so sledili Švicarji in leta 1913 Italijani. Francozi so vztrajali do leta 1915, potem pa so tudi oni svojo vilo sežgali na grmadi zakonskih prepovedi.

Černobil v Španiji

Absint je še danes prepovedan v večini evropskih držav in tudi v ZDA. Slovenski predpisi prepovedujejo proizvodnjo in prodajo umetnega žganja, torej vseh tistih pijač, ki so v osnovi špirit, zalit z vodo. Z dodatki pelina ali česa drugega za okus. Vestni tržni inšpektorji bi se torej z vso pravico vtaknili v precej steklenic, ki se najdejo pod pulti slovenskih gostiln. Tudi v steklenice s pelinkovcem. Sledi tujona, ki je povzročil prvotno prepoved samega absinta, pa so še danes »legalna« sestavina vermuta, za katerega uporabljajo pelinove cvetove, in nekaterih drugih priljubljenih »zeliščnih« pijač.

Bolj konkretne mere snovi, ki naj bi bile halucinogene, še vedno ponujajo v Španiji. Tam absinta niso nikoli prepovedali in povsem legalno stoji na gostinskih policah. Ohranili so tudi poseben ritual priprave pijače. Kocko sladkorja namočijo v čisti absint. Prepojeno zažgejo, da alkohol iz nje izhlapi in se sladkor delno raztopi. Preostanek vržejo v kozarec in dolijejo vodo. Smaragdno zelena barva čistega absinta ostane le kot mlečno bel pridih, ki da pijači nedolžen in neškodljiv videz.

Ruska beseda za absint pa je bila že pred Černobilom »černobil«. Ironija že ve ...

TEKST: Neva Nahtigal

FOTO: Uroš Potočnik & Sebor Absinth

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ