Tam, koder potuje, ne prodajajo turističnih razglednic

»In? Si ga videl? Si mu čestital?«

»Ne! In tudi če bi ga, nikoli ne moreš biti prepričan, ali je to res on ali kateri od njegovih petih, šestih dvojnikov.«

Navdušena sem nad posamezniki, ki svoje dogodke kot iz kakšnega pustolovskega filma pripovedujejo z neverjetno lahkostjo, tako mimogrede, kot bi nekdo sosedu pojasnjeval, kako zanimiv vikend je preživel v toplicah. S to razliko, da je Arnejev delavnik izjemno naporen, poln raziskovalnih akcij v najbolj odročnih delih sveta, za katere po vsej verjetnosti še slišali niste, kjer gre nemalokrat tudi za preživetje.

In potem poslušalec – meni se to vedno dogaja – z odprtimi usti okuša mešanico vseh tistih človeških čutnih in fizioloških momentov, ki jih zgodbe pričarajo: nenavaden kraj, sumljivi ljudje, nevarnost in strah, prepoteno telo, piki žuželk, lakota, žulji, šum v temi, strel izza grmovja ... Spomnite se samo Harrisona Forda v Spielbergovem filmu Indiana Jones in približno vam bo jasno, kaj vse na potovanjih doživlja Arne Hodalič, odličen fotograf in novinar.

Zgodbe objavlja v domačih in svetovno znanih revijah, med drugimi tudi v francoskih Geo, Paris Match, Le Figaro, nekoč tudi v Life. Njegov največji novinarski dosežek je bil intervju z Marino Oswald, ženo domnevnega Kennedyjevega atentatorja Leeja Harveyja Oswalda leta 1993, ki je bil izbran za intervju leta v Franciji. Le še revije National Geographic ni osvojil. A upa, da je blizu.

Nedavno se je vrnil z raziskovalne ekspedicije na jadrnici, repliki kitajske bojne džunke iz devetnajstega stoletja. Z različnimi strokovnjaki, biologi, antropologi, vulkanologi, oceanologi, jamarji in drugimi je osem mesecev z vmesnimi premori plul po indonezijskih morjih. Začeli so v Kambodži, pot nadaljevali v Singapuru, Džakarti, pluli po Indijskem oceanu do Mantavajskega otočja, pristali na Borneu, Baliju, šli okoli Nove Gvineje, na Andamansko otočje, Maldive, Rdeče morje in nazaj.

»Kakšen je tvoj odnos do civilizacije, potem ko nekaj časa preživiš v kulturi z drugačnimi vrednotami, kjer so ljudje morda bolj čisti, manj pokvarjeni ...«

»Vsi mislijo, da so tisti ljudje tam »čisti«, ampak velikokrat ni tako. Predvsem gre za popolnoma različen odnos do tega, kaj se lahko in česa se ne sme delati. Veliko teh ljudi je na stopnji najčistejšega materializma, nekakšne zapoznele industrijske revolucije. Na primer vidiš, da je nekdo pripravljen posekati ogromen del tropskega gozda, da si bo lahko kupil rabljen televizor, in to brez vsake slabe vesti, ker se enostavno ne zaveda globalnih ekoloških problemov našega časa ... To pa je tudi krivda zahodne civilizacije in njenega postkolonialnega odnosa do tretjega sveta. Največji paradiž, kar se tiče narave, je zame Evropa. Ker je najbolj zaščitena.«

»In kako se počutiš, ko se vrneš?«

»Kot kakšen marsovec ha, ha. Bistveno laže se navadim na neki tuj svet. Na potovanju imaš ves čas nekakšen notranji adrenalin, ki te žene, da intenzivno doživljaš okolico, tukaj pa tega ni. Sploh pa, ko enkrat doživiš kakšno ekstremno ekspedicijo, potem ni nič več zadosti dobro. In to je na neki način grozno. Živiš z neko ekipo, s katero doživljaš neverjetne stvari: bili smo v kraju, kjer je pred nami raziskovala skupina dvajsetih jamarjev in vsi, razen enega, so zaradi izjemno težkih razmer zboleli, eden pa je že tam umrl. In mi smo šli to ponovit. Potem pa se vrneš domov v sivo vsakdanjost …«

»Česa te je na potovanjih najbolj strah?«

»Mogoče se sliši banalno, ampak velikokrat sem se najbolj bal v avtih. V Rusiji smo se skoraj zaleteli, ko nam je pijan voznik presekal pot. Na Novi Gvineji sem se z domačinom ves dan vozil ob nekakšnih prepadih. Pa si rečeš, okej, saj velikokrat goni tukaj, ampak ko vidiš vse tiste razbitine džipov v prepadu, te kar stisne. Mislim, da je pri mojem delu najbolj nevaren transport in seveda ljudje. V New Yorku me je bilo dostikrat strah, in v Washingtonu.«

»V urbanih mestih?!«

»Ja, tam lahko najdeš prave divjake in pokvarjence. Na Papui Novi Gvineji se na primer ve, da če boš ti mene s kamnom, bom tudi jaz tebe s kamnom. Je pa res, da sem zdaj dostikrat oborožen.«

»Bi ubil človeka, če bi ti stregel po življenju?«

»Ja, seveda, pri tem res nimam moralnega zadržka. Jasno, treba je vedeti, koga. Največji problem pri nočni straži na naši barki je bil, ko so pripluli kakšni tipi, ti pa ne veš, kaj hočejo: lahko da so prišli prodajat jastoge ali ribe, jaz jih bom pa ubil, ker jim pač ne bom uspel dopovedati, da ne sme nihče brez dovoljenja stopiti na našo barko. Tam, kjer so pirati streljali na nas, pa ni problem. Streljaš nazaj ...«

Arne ne potuje s kreditnimi karticami in potovalnimi čeki. Tam, kamor gre, največkrat ne prodajajo turističnih razglednic, njegova potovalna torba pa je le malo večja od šolskega nahrbtnika. Veliko je le fotografske opreme. Kot fotoreporter raziskuje in povezuje zelo različna področja. Danes je arheolog, jutri jamar, pa arhitekt, kamnosek, potapljač ... Vsak teden lahko igra drugačno vlogo.

»Skoraj obvezno te moram vprašati, kako je z ženskami na teh potovanjih?«

»Hmm. Blazno pazim, da se ne zapletem. Prvič nimam časa, drugič je to zelo neumno in jaz potrebujem veliko časa, da se z žensko sploh spoznam. Nisem tip, ki bi šel na prvo žogo. In glede na to, da na potovanju ogromno delam, do tesnejših kontaktov sploh ne more priti.«

»Kakšen ljubimec je Arne Hodalič?«

»Slab.«

»To je pa zelo neposreden in odkrit odgovor. Zakaj misliš tako?«

»Zato, ker sem zelo sramežljiv in potrebujem veliko časa, da se lahko z žensko duhovno in telesno zbližam.«

»Si zato bolj romantičen?«

»Ja tudi, in čustven ... čeprav mogoče izgledam zelo odprt in komunikativen, pa v bistvu nisem tako zelo.«

»Tvoja potovanja včasih trajajo več mesecev in predstavljam si, da slovo od partnerke ni v stilu jutranjega odhoda v službo. Kako je z zaupanjem? Kar nekaj časa preživita narazen ...«

»Ni enostavno, ker sem precej nezaupljiv. Ampak se navadiš in naučiš živeti s tem: da odhajaš in prihajaš.«

»Verjetno zate romantično druženje ne pomeni večerje v restavraciji ...«

»Sploh ne. Ti bom kar opisal: zjutraj bi šla na potapljanje, potem bi mogoče ujel kakšno ribo, popoldne bi šla na skupno kolesarjenje ali v kakšno jamo, zvečer pa bi pri meni doma kaj dobrega skuhal iz tistih rib, malo vina, sveče, pa spat, ha, ha ...To je zame. Jaz bi temu rekel kompletna ponudba.«

Zdi se mi, da diši po tropskem gozdu. In njegova barva oči: še najbolj me spominja na sivo-črno nebo tik pred nevihto. Doma ima najlepšo zbirko kamnov in najpestrejšo paleto začimb, dela čudovite fotografije in izbranke ne pelje v kino po instant fantazijo, temveč ji sapo jemlje s pripovedovanjem zgodb s svojih popotovanj. Nekoč sem sanjala prav takega moškega: sramežljiv romantik, ki zna ubijati. A menda jih ni več. Hm, morda je Arne celo poslednji.

TEKST: Vesna

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord