Tip na otip

Bila je sreda. Halo Tivoli je kar razganjalo od ženskih hormonov. Fantje na odru so veselo poplesavali, jaz sem v smehu drezala prijatelja metalca v ramo, gospa na moji levi mi je prijazno ponujala svoj priročni mali daljnogled. Videla sem fanta, ki si je med noge porinil blazino in jo potiskal po postelji. Pa kanček (črnega) penisa, predvsem zaradi ugodnega položaja tribune. In še nekaj nagih riti. Predvsem pa horde rjovečih grl brez zavor.

V petek sem ga dobila, svojega osebnega Chippendala. Kevin je edini dolgolasec v skupini in meri okoli bicepsa približno 35 centimetrov. Hkrati je ena (od dveh) zvezd šova, moje simpatije pa si je pridobil tudi zaradi priimka. Piše se namreč Cornell, prav tako kot Chris Cornell, pevec ene mojih najljubših skupin iz srednješolskih časov (Soundgarden).

Morebitne sorodstvene vezi sem pozabila preveriti, skupne pa so jima rokerske ambicije. Chris je svoje že potrdil, Kevina to mogoče še čaka. S Chippendalesi nastopa že pet let (na avdicijo ga je prijavila mama), načrtuje jih še kakšnih pet. Potem bo odprl svoj bar, postal menedžer slačiskupine ali pa rokerska zvezda. Kitaro se še uči igrati in jo je celo prinesel s seboj na turnejo. Dva meseca in pol v Evropi lahko izdatno načneta glasbeni spomin, vsi akordi, ki se jih je naučil v domači glasbeni šoli, pa gredo rakom brenkat.

Za plešoče lepotce je, vsaj kar se tiče igračk, lepo poskrbljeno. Naokrog se vozijo z ogromnim dvonadstropnim avtobusom, ki ima v zgornjem delu postelje (čeprav skoraj vsako noč spijo v hotelu), spodnji del pa je družabnega značaja. Tukaj kraljujejo Kevinova kitara, računalniške igrice in DVD-predvajalnik. V zameno za udobje se morajo fantje držati določenih pravil. Na primer, dekleta ne smejo z njimi na avtobus.

Odpade tudi zvezdniško razgrajanje in metanje televizorjev iz hotelskih sob (čeprav Kevin meni, da bi mu majhen televizijski aparat verjetno oprostili). Na splošno so fantje prijazni, realni in »so si kot družina«. V skupini ni prostora za agresivce, nenatrenirane in tiste, ki ne znajo plesati. V nasprotju s splošno družbeno predstavo je njihovo dejavnost Kevin jasno definiral: »Definitivno nismo striperji. Smo performerji. Delamo koreografije.«

Korektni plesni gibi so Kevinovi spremljevalci šele kakšna tri leta. Pred tem je bil, kot sam pravi, popoln plesni štor. Zdaj je eden najboljših plesalcev v skupini. Ko sem drezala vanj, kateri plesni gib priporoča (slovenskim) moškim pri zapeljevanju brhkih dam, se je odločil za pravilno izveden »grinding«, to je vrtenje bokov. V predstavi sem opazila, da so fantje pri tem početju vedno dvignili vsaj eno roko do višine ramen in se pri tem (sem skoraj prepričana) trudili kar najučinkoviteje napeti biceps.

Druge zadeve, ki jih Kevin moškim polaga na srce, so poslušanje (»moraš poslušati, kaj ti govori«), nasmešek in očesni stik (oboje velja za moškega) ter samozavest (»biti moraš prepričan vase«). Žal ne more pomagati s kakšnim nasvetom o magičnih besedah za začetek pogovora, ker je sam - precej sramežljiv (ponavadi sprašuje dekleta, kakšna se jim je zdela predstava). Pa tudi tangice (za moške) se mu ne zdijo najbolj posrečena izbira.

Kaj pa ženske? Kevin meni, da bi morale biti agresivnejše. Navajene so, da se šarmerji ves čas sučejo okoli njih, zato bi morale svoje preference jasno izraziti. Ko zagledajo nekaj, kar jim je všeč, naj nedvoumno zagrabijo. (In s tem rešijo še težavo sramežljivcev.) Kevinova idealna ženska je zelo prepričana sama vase, spontana, rada potuje in preizkuša nove stvari ter ima dober smisel za humor. Vse to v paketu z lepim teleščkom in negovanimi lasmi.

Lasje so Kevinov zaščitni znak, njegov fetiš, stvar, na katero je najbolj ponosen. Za telo že poskrbi z dieto (piščanec, rjavi riž, zelenjava in solata), rednim treningom (petkrat na teden), samoporjavitveno kremo in kakavovim maslom. Ampak lasje! V predstavi spuščeni, ko kot Tarzan divja po odru, na postelji pa si najprej spusti čop in jih nato vrže na eno stran. Na snemanju najine fotografije so bili v zadnji fazi naravnega sušenja, pravkar oprani, sveži in dišeči.

Torej, fotografiranje. Jasno je že, da sem se vse bolj navduševala nad idejo vzornih moških teles v kombinaciji s čednim videzom in neverjetno sproščenostjo in odprtostjo. Ampak tole fotografiranje me je čisto presenetilo! Kevin spredaj, jaz za njim. Moje roke na njegovi rami, ne, na bicepsu. OK, zdaj pa obe moji roki na njegovih bokih. Ena na prsih, druga na trebuhu ... smo s fotografom iskali najboljši položaj. Mmmm, kakšne napete prsi! A za pas naj zataknem roke? Ja, seveda mu bom popravila lase, če mu padajo na obraz!

V končnem položaju me je mišičasti fant zagrabil za nogo in me pritisnil obse, jaz pa sem nihala od trganja majice z njegovega telesa do odličnega odločnega polaganja rok na njegove prsi. In bolj ko je fotograf hrumel navodilo: »More energy!«, bolj nepopustljiv je bil moj prijem. Energija se je definitivno ustvarjala, v presežkih. Nepričakovana, nenadna in močna. Zagotovo sva jo čutila oba. Ja, nakurila sem se na svojega osebnega Chippendala!

P. S.: Tole je za tiste slovenske mladeniče, ki sanjajo, da bodo sami postali člani natreniranega kolektiva. The Chippendales so povsem ameriška skupina, brez izjem. Kljub temu je njihov menedžer na vprašanje, ali obstaja možnost, da bi čeden Slovenec lahko postal Chippendale, odgovoril, da možnosti vedno obstajajo ... Ne bojte se in sceno preverite oktobra, ko bodo The Chippendales znova napadli Slovenijo!

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ