»V Bruslju nam je lepo!«

Dr. Boris Cizelj, direktor Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja,* Bruselj: Življenje v Bruslju je zanimivo, saj ti delo na področju EU zastavlja vedno nove strokovne izzive, hkrati pa se giblješ med predstavniki vseh evropskih narodov, kultur in poklicev. Skratka, to je pestro, bogato delovno in družabno okolje, v katerem se dobro počutim.

Organizacije, ki jih tukaj zastopam, ocenjujejo, da opravljam zanje koristno delo, in to mi je v zadovoljstvo. Bruselj je tako evropski, da pravzaprav nimaš vselej občutka, da živiš v Belgiji, ki pa je že sama po sebi multikulturna in jo odlikuje vrhunska kulinarika. Če odmislim pomanjkljivo poslovnost (niso tako natančni in ambiciozni kot denimo Nemci) – kar ni monopol Belgijcev –, so kot ljudje zelo prijazni in mnogi gojijo do Slovenije velike simpatije ter radi prihajajo k nam kot turisti.

Tanja Fajon, dopisnica RTV Slovenija v Bruslju: Bruselj je za dopisnika svojevrsten izziv. Zaradi sedeža vseh evropskih institucij je tu kar drugo največje svetovno zbirališče novinarjev, kar daje delu svojevrsten čar. Ne le zavoljo spoznavanja vrste novih ljudi in obrazov, temveč tudi zaradi raznovrstnosti in pestrosti dogodkov. Zaradi skorajšnjega vstopa Slovenije v Unijo in Nato pa je delo še toliko bolj zanimivo, še posebej »moje« obdobje zadnjih dveh let pred članstvom in prvih dveh let po vstopu. Slabost dela je morda ta, da je informacij preprosto preveč, prav tako želja in pričakovanj doma, v Ljubljani.

V Bruslju rada živim. Od začetka me je mesto zaradi svoje zmedenosti in neurejenosti malo presenetilo. Pričakovala sem, da bo vse lepše in bolje, pa je žal v veliko primerih prav nasprotno, kot je v Sloveniji. Vendar sem se sčasoma privadila, odkrila lepe, ne tako turistične predele, našla svoje kotičke, odlične restavracije. Prvi dve leti sem stanovala v zelo barvitem delu mesta Ixellesu, kjer se prepletajo različne skupnosti, od arabske do afriške. Tja pravzaprav še vedno pogosto zahajam, saj mi je ta del mesta, odmaknjen od evropskega, prav zaradi tega zelo všeč. Pa čeprav so mi žal že dvakrat vlomili v avto in obakrat spretno odnesli vse moje stvari, tudi prenosni računalniki.

Belgijci se mi zdijo prijazni ljudje, zelo odprti, vendar pa je res, da jih pri vsakdanjem delu ne srečam veliko. Zelo težko jih je ločiti in spoznati, sicer pa so tisti, ki jih poznam, po svoje zelo zanimivi. Med njimi so kar precejšnje razlike, glede na to, ali so francosko ali flamsko govoreči. Težko bi rekla, da česa posebej ne maram.

Belgija je zanimiva in majhna država. Lepo se je odpraviti na sever in na dolgo peščeno morsko obalo, vendar pa naravne lepote žal pokvarijo veliki stanovanjski bloki, v katerih Belgijci očitno radi tesno nagneteni preživljajo počitnice. Lepo je tudi v Ardenih, belgijskih »hribčkih«, ki pa žal niso tako visoki, da bi se splačalo vzeti s seboj gorske čevlje. Posebnost je tudi vreme, saj nikoli ne veš, kdaj in kako hitro se bodo na modrem nebu naredili črni oblaki. In vse to mi je všeč, pa tudi »nacionalna hrana«, s katero se radi pohvalijo – školjke in pomfrit, še bolj pa čokoladne praline.

Viktorija Jeras, pomočnica tiskovne predstavnice v evropskem parlamentu: Delo v evropskem parlamentu je v celoti gledano kar zanimivo. Zadovoljna sem predvsem z delovnimi razmerami, na primer z dostopom do interneta, podatkovnimi bazami, časopisi itd. Poseben izziv in hkrati zadovoljstvo mi pomeni delo v multikulturnem okolju, kjer ne manjka različnih idej in pristopov k reševanju posameznih problemov.

Občasno me spravi ob živce počasna in ne vedno najbolj učinkovita organizacija dela, predvsem v smislu usklajevanja dela med posameznimi generalnimi direktorati, kar pa za tako kompleksno institucijo niti ni presenetljivo.

Moram priznati, da mi je Bruselj vedno bolj pri srcu. Sprva sem ga smatrala predvsem kot »poslovno« mesto, kjer ljudje cele dneve delajo ter si zvečer občasno privoščijo kozarec piva v kakem pubu v tako imenovani evroconi, kjer zopet razpravljajo o delu. Ta vtis niti ni napačen, a kljub temu Bruselj ponuja več. Treba ga je le odkriti, kar pa zahteva svoj čas. Kulturno dogajanje je bogato pa tudi prijetnih klubov in zabav, kjer se ne razpravlja o službi, ne manjka.

Sama stanujem blizu parlamenta, kar mi zelo ustreza. Predvsem zjutraj mi je v veliko olajšanje, da mi ni treba na metro ali avtobus. S stanovanjem sem kar zadovoljna, čeprav menim, da, kar se tiče stanovanj, pretirano visoke kakovosti bivanja v Bruslju ni pričakovati (razen za zelo velik denar). Osebno sem dobila občutek, da Belgijci na tovrstne zadeve ne dajo veliko.

Z Belgijci imam pozitivne izkušnje. Smatram jih za prijazne ljudi, v večini primerov pripravljene priskočiti na pomoč. Presenetili sta me njihova sproščenost in spontanost. Dajejo vtis, da se jim nikamor ne mudi, čeprav živijo v »osrčju« zahodne Evrope. Na žalost o Belgiji ne vem prav veliko. Doslej mi je uspelo obiskati le nekatera mesta, na primer Antwerpen, Brugges itd. Navdušena sem bila nad pokrajino in arhitekturo. Potrebno je le pol ure vožnje iz Bruslja, in že se pojavijo pašniki z ovcami, kjer sledovi mesta popolnoma izginejo. Moj vtis je, da na splošno ljudje, ki smo se preselili v Belgijo zaradi dela, o tej državi ne vemo dovolj.

Roman Jakič, poslanec opazovalec v evropskem parlamentu: Izkušnja evropskega parlamenta je zame seveda nova, čeravno vse mednarodne multilateralne institucije delujejo podobno. Ker sem že več kot deset let aktiven član parlamentarne skupščine Sveta Evrope, mi začetek dela v EP ni bil tuj. Razlike pa so specifične. Če si doma navajen, da si del zakonodajne veje oblasti in osebno z zakonodajo sprejemaš odločitve, je v EP te »moči« manj.

V EU odločajo ministri oziroma vladni predstavniki držav članic, parlamentarci pa sodelujejo pri oblikovanju teh politik samo delno in še to ne na vseh področjih. Razlike med poslanci »nove« in »stare« Evrope pa ni čutiti. Slednji imajo prednost zgolj v tem, da so v »hiši« dlje in jo zato bolje poznajo in vedo, kje so »bližnjice in skriti kotički«.

Rad pridem v Bruselj, ker gre za mesto, v katerem lahko vsakdo najde kaj zase. Je lepa evropska metropola. Žal čas ne omogoča podrobnega raziskovanja njegove ponudbe, zato je težko govoriti, kaj je tu dobro in kaj ne. Evropski poslanci se v tem mestu počutimo zaželeni gosti. Živim pa raje in najraje v Ljubljani. Z Bruseljčani nimam slabih izkušenj, saj so dobri, prijazni in strpni gostitelji do nas, tujcev, ki smo »preplavili« njihovo mesto. Tudi Belgija je na splošno država, vredna obiska.

Bojan Terčon, Pristop Bruselj: Bruselj je bil izbran za peto najboljše mesto za življenje na svetu in s tem se moram strinjati. A ko sem prvič prišel sem, mi ni bil všeč. Ta občutek ni pravi, saj je Bruselj mesto, ki ga moraš spoznati in si zanj vzeti čas. Ulice so velike, stavbe grandiozne in parki veliki, tako da veliko ljudi omeni, da je kot nekakšen mini Pariz.

Res je tudi, da se je Bruselj v zadnjih petih letih dosti spremenil, in to predvsem zaradi Evropske unije, saj gradijo nove stavbe kot nori. Bruselj je čudno mesto in vsaka od osemnajstih komun ima svoje malo mestno jedro. In tam, ne na Grand Placu – turističnem centru –, se tudi vse dogaja. To je skrivnost Bruslja, saj je mesto zgrajeno zelo decentralizirano. In ko ti enkrat nekdo to razloži in pokaže, dojameš njegov šarm.

Živeti tukaj je enkratno, saj je zelo poceni za tako mesto. Ni težko dobiti enkratnega stanovanja in veliko je odličnih restavracij ... S hrano tukaj ne moreš zgrešiti. Mesto je precej bolj sproščeno od Amsterdama, kjer sem živel pred tem. Ljudje se smejijo, ti rečejo dober dan, v trgovinah te zmeraj pozdravijo. Morda ena najbolj pomembnih stvari, ki so mi tukaj všeč, pa je to, da je Bruselj zelo mednarodno mesto. Zaradi Evropske unije najdeš tukaj državljane iz vse Evrope in z vsega sveta. S tem dobiš vse te različne vplive, prijatelje iz najrazličnejših krajev, stike z raznolikimi navadami, kulturami. To doda mestu določen okus, ki je enkraten.

Delati v Bruslju je odlično, posebej če je tvoje delo povezano z EU. Prav čutiš, da se dogaja nekaj ogromnega in pomembnega. Stvari se spreminjajo iz dneva v dan, dinamično je in nikoli dolgčas. Moraš pa paziti, da ne izgubiš stika z realnostjo.

Danes mi je Belgija všeč. Imas čudovita mesta, kot so Bruselj, Gent, Brugge (arhitektura), Antwerpen (super za clubbing), Knokke (šoping), čudovito pokrajino, denimo Ardene … Moram pa omeniti, da mi je francoski del s tamkajšnjimi ljudmi dosti lepši. Joie de vivre je tam bolj prisoten. Flamski del je bolj podoben nizozemski ... in če mi je šlo tam kaj na jetra, je bil to njihov kalvinizem.

Belgijcev poznam zelo malo, lahko pa rečem, da so Bruseljčani zelo prijazni ljudje, znajo se sprostiti in živeti dobro. Uživajo pri hrani, kar je zame pomembno. Vseeno so Belgijci na splošno kar grdi. To je moje mnenje. Če dam kakšno točko Nizozemcem, jim jo zato, ker so lepši narod.

Anže Logar, tiskovni predstavnik stranke EPP-ED** v evropskem parlamentu: Medalja ima dve plati. In tudi z delom v instituciji EU je tako. Toda bolj kot o plusih in minusih se mi zdi v tem trenutku smiselno govoriti o obdobju, v katerem »služim domovini« v nedrjih evropske demokracije – evropskem parlamentu.

Gre namreč za čas širitve, čas, ki ga najbolj zaznamujejo odločitve, pomembne za nadaljnji razvoj Slovenije. Spremljati proces tako rekoč izza delovne mize je izkušnja, ki odtehta zaradi dela neprespane noči, celodnevno »visenje« v parlamentu, prisostvovanje na neskončno dolgih sestankih ter dejansko odpoved zasebnemu življenju. Je pa res, da te cene ne bi bil pripravljen plačevati, če bi štel pol ducata pomladi več. »Zgodovinskosti« obdobja navkljub.

Ali rad živim v Bruslju? Seveda ne! Rad sem živel v Ljubljani, ki se mi zdi ravno prav velika in ravno prav majhna obenem, da lahko v enem večeru »obdelaš« vse lokale in se, ko ti to pač ustreza, skriješ med štiri stene ter pustiš, da čas odteka mimo tebe. Bruselj pa je takšen mozaik različnih narodnosti, kultur, načinov življenja ..., da te že kmalu mine želja, da bi ga vsega raziskal. Tako se zadovoljiš le s svojo četrtjo. Če imaš srečo, da si se naselil v prijetni četrti, ti ni nič hudega, drugače pa ...

Čeprav se Flamci in Valonci ne morejo prenašati, so oboji v glavnem zelo prijazni in odprti. Razen z belgijsko administracijo nimam ne z enimi ne z drugimi slabih izkušenj.

Vreme tudi ni tako slabo, kot se ljudje radi »širokoustijo« doma. V bistvu je celo prijetnejše kot v Sloveniji, saj se temperatura pozimi le redko spusti pod ničlo, pomlad in poletje (do sedaj lahko o njima govorim zgolj v ednini) pa sta prijetno (in ne preveč) topla. Tudi cestna policija je veliko bolj »evropska«, saj ne ropa državljanov z nesmiselnimi vikendaškimi »cestnimi racijami«. Počasnost belgijske birokracije pa je res neznanska. Po šestih mesecih bivanja v Bruslju na upravni enoti niso imeli pojma, da obstajam.

Ko sem potreboval dokazilo o stalnem prebivališču, so mi dejali, da ga ne morem dobiti, ker ne živim v Bruslju. In tako so trdili, dokler nisem ob svojem tretjem obisku na upravni enoti preprosto dejal, da se ne premaknem od okenca, dokler mi ne izdajo potrdila. Ko me ni uspel prepričati niti vodja enote, so velmožje za pol urice poniknili, nato pa prišli s papirjem, poslanim iz parlamenta, ki je čudežno dokazoval, da sem res rezident Belgije. »Imate srečo! Ravno danes smo ga dobili,« so bili pametni. Ko sem hotel pogledati, kdaj je bil dokument poslan, je vodja okvirček z datumom hitro pokril z roko. Pozneje sem preveril v parlamentu. Papir je bil poslan februarja, torej že pred petimi meseci!

*SGRZ je združenje, ki svoje člane obvešča o trendih in regulativi v EU ter z lobiranjem zastopa njihove interese v institucijah EU.

**Stranka EPP-ED je Evropska ljudska stranka in Evropski demokrati; v tej evropski stranki so slovenske stranke SDS, SLS in NSi.

TEKST: Marko Prijatelj

FOTO: Igor Modic/Delo, arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord