"V nogometu je še slabše."

»Ekipni športi so veliko bolj umazani, ampak tam ni takšnega nadzora. Ne mislite si, da dopinga ni v rokometu, nogometu, vaterpolu ... Še laže se je skriti, ker je v ekipi 12, 15 športnikov in se drobnogled razporedi. Atletika in kolesarstvo imata le najstriktnejše in najdoslednejše kontrole. Ko sem opravljal doktorat na medicini, sem štiri leta vodil študente pri vajah. Z nekaterimi smo ostali prijatelji. Danes so že specialisti in nekateri od njih imajo stik z delom na patologiji. In ker sem radoveden, jih tu in tam kaj vprašam ali pa oni mene. Vsaj pri smrti dveh naših športnikov iz kolektivnih športov – vzrok pri obeh je bila srčna kap ali odpoved srca – bi lahko z veliko gotovostjo rekli, da sta bili v ozadju zlorabi dopinga. Kombinacije anaboličnih steroidov, efedrina in eritropoetina. Znani so stranski učinki jemanja dopinga.

Vse je jasno. Cimirotič, recimo, pri katerem so skomunicirali vnetje jeter, hepatitis. Ja, vnetje jeter, samo ne virusno, ampak zaradi tega, ker jih je preobremenil, obremenil jih je pa zato, ker je užival nekatere substance, ki so poškodovale jetra. Športniki absolutno premalo vedo o dopingu, posledicah jemanja ali o sankcijah, če jih dobijo. Komisija za antidoping izvaja izobraževanja na to temo, torej deluje preventivno, vendar nikogar ne moreš prisiliti, da te pride poslušat. Očitno je doping lahko za nekatere šport­nike tako velika skušnjava.

Kaj pa rekreativni športniki in prepovedana sredstva?

Rekreativci, amaterski športniki, tisti, ki se s športom ukvarjajo predvsem zaradi lepega videza, ti so njihovi največji porabniki. Pri njih ni nobenih omejitev. Za ta sredstva so pripravljeni porabiti še in še denarja, pa še večinoma slabo robo dobivajo, ker je cenejša.

In kje jo dobijo?

Po internetu ali pa pri različnih bolj ali manj neuradnih prodajalcih. Namen komisije za antidoping je tudi ta, da prepriča športnike, da ne morejo vzeti vsega, kar lahko dobijo. V tistih snoveh, ki jih naročajo in za katere niti ne vedo, kaj so, je lahko tudi strup, zaradi katerega jim bodo čez pet let začele odpovedovati ledvice. Seveda pa lahko po internetu naročiš, kar hočeš, tudi čiste substance, ki so na seznamu prepovedanih.

Tudi EPO, zaradi katerega je bila kaznovana Čeplakova?

Menda tudi. Zelo rad se, če se le da, pogovorim s kakšnim takim, ki ima roko kot jaz stegno. Nekateri odkrito priznajo, da jemljejo doping, drugi pa govorijo o tem, da jedo samo ribe in riž pa pusto piščančje meso. Ampak takim ne verjamem. Zelo velik izvor prepovedanih substanc so fitnes centri. Tam se pod pultom dobi marsikaj. Vse zato, da privabijo stranke.

Pred časom ste obravnavali izvide testov slovenske atletinje Helene Javornik, v katere krvi so našli EPO …

Preden začnejo testirati vzorec urina, pregledajo njegove osnovne fizikalno-kemične lastnosti. Isto naredijo tudi z vzorcem B, ki ga lahko testirajo kasneje. In če se lastnosti enega in drugega vzorca pokrivajo, vidiš, da se urin ni veliko spremenil. Kislost, motnost, vsebnost proteinov, specifična teža ... Če pa je med enim in drugim urinskim vzorcem zelo velika razlika, pa že lahko začneš govoriti, da nekaj ni v redu. To se je zgodilo pri Heleni Javornik.

Druga zadeva, ki nam je pri rezultatih Helene Javornik padla v oči, so bili rezultati, ki jih dobiš v obliki slike gela, ki pokaže, kako potujejo proteini pri elektroforezi. Slika gela ni bila enotna, ampak je bila sestavljanka. Ko smo to ugotovili, se sploh nismo več hoteli pogovarjati. Če dobimo celotno sliko gela iz enega testa, jo bomo upoštevali, sicer pa ne, ker gre lahko za prirejanje rezultatov. Mednarodna atletska zveza je zadevo predala Mednarodnemu športnemu razsodišču (CAS), ki je pripravilo obtožnico proti Heleni Javornik in proti Atletski zvezi Slovenije, a je potem od nje odstopilo. Potem je pa vsa športna javnost mislila, da se bo enako zgodilo z Jolando Čeplak, ampak med primeroma ne moremo potegniti vzporednic.

Se pravi, da ne dvomite, da je Čeplakova res uporabljala EPO?

Kar imamo dokazov, ni nobeden tak, da bi jo lahko razbremenil obtožbe. Mi smo jih iskali, se trudili, vse smo naredili za to. Tudi Čeplakova bi se lahko veliko bolj angažirala pri tem, kot se je, pa smo dobili občutek, da je ali tako prizadeta zaradi te obtožbe … Komisija za anti­doping je od nje dobila zelo malo pobud, bolj smo mi spodbujali njo in pazili, da ni storila kakšne proceduralne napake. Prva taka napaka, ki bi jo lahko naredila, je, da ne bi zaprosila za zaslišanje. Če tega ne bi storila v predpisanem roku, bi se razumelo kot priznanje in postopek bi bil končan. To smo mi storili namesto nje, v zahvalo pa dobili trditev, da Atletska zveza Slovenije ni ničesar storila.

Menda so zdaj razširjena razna dopinška sredstva, pomagala, ki se zelo hitro razgradijo v človeškem telesu in se jih že po nekaj urah po uporabi ne da več dokazati ...

Vsaka substanca se razgradi ali izloči, kako hitro, je pa odvisno od tega, koliko je vzamete in kdaj. Če je vzamete veliko količino, bo vse skupaj potekalo počasi, odvisno od tega, iz katere skupine prepovedanih substanc je. Če poznate metabolizem posameznega človeka, lahko zelo natančno določite minimalno učinkovito količino ali kombinacijo dopinga, ki mu ga morate dati, da bo zjut­raj pri prvem urinu še pozitiven, pri drugem pa že ne več. In če to kronično ponavljamo, bomo dolgoročno dobili isti učinek, kot če enkrat vbrizgamo ali zaužijemo pošteno dozo.

Športniki so menda pri prikrivanju jemanja dopinga neverjetno iznajd­ljivi …

Poznamo primer madžarskega metalca diska, ki je imel napeljan kateter, da celo človek, ki ga je opazoval pri odvzemu urina, ni ugotovil, da urin dejansko ne prihaja iz njegovega telesa. V zadnjem času zelo popularna zadeva pri odvzemu urina je, da ima športnik v žepu skrit prah, katerega sestavina so razni encimi, ki razgrajujejo beljakovine, proteine. Pred oddajo urinskega vzorca gre z roko 'običajno' v žep in se nato 'pomotoma' polula prek prstov, s katerih spere prah v urin in tako zaradi reakcije encima zbriše sledi dopinga.

Danes so predpisi takšni, da mora t. i. doping control officer opazovati športnika pri oddaji urina tako, da vidi prihajati urin iz njegovega telesa. Ko ta predpis še ni veljal, so športniki na odvzem urina prihajali s kondomi, polnimi urina, v rektumu ali nožnici. Danes se ti, ki se ukvarjajo z dopingom, osredotočajo na farmakokinetiko in farmakodinamiko.

Analizirajo individualen metabolni profil in tako določijo kritične čase, ko je treba vzeti doping. Ob devetih zvečer te (skoraj) nihče ne bo več prišel kontrolirat. Vzameš, si nastaviš budilko ob petih zjut­raj, greš lulat in popiješ še liter tekočine, in če te obiščejo ob sedmih zjutraj, je v tvojem urinu že tako malo dopinga, da je pod mejo detekcije, doping je pa kljub temu učinkoval.

Kaj bi se zgodilo, če bi odpravili prepovedi in omejitve pri jemanju dopinga?

Enako kot s prometom, če bi odpravili prometno policijo. Obveljal bi zakon močnejšega in zgodilo bi se ogromno smrtnih nesreč.

Tadej Golob

foto; Ivana Krešič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord