V register nesnovne dediščine dodana prekmurska plesa sotiš in šamarjanka

V Prekmurju sotiš imenujejo parni ples tipa šotiš, ki ga pod različnimi imeni poznajo tudi v drugih predelih Slovenije, a se je v izvajalskem smislu in kot del plesne tradicije območja najdlje ohranil v Prekmurju, najbolj na Dolinskem. Sestavljen je iz dveh trikorakov ter obrata v štirih ali treh korakih. Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. Izvedba je povezana z melodijo v dvodobnem taktovskem načinu.

Na slovensko ozemlje je šotiš prišel iz nemško govorečih dežel, najverjetneje v prvi polovici 19. stoletja, ko je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistovetil s polko. Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905-1915. Najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je naredila Tončka Marolt leta 1951.

Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti. V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah ter učitelji plesa v plesnih šolah.

Šamarjanka je je prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke, ki se je kot poseben plesni tip razvila iz mazurkine podvrste varšavljanke. Ima dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, drugi del zaznamujejo ponavljajoči polobrati v levo in desno. Šamarjanka je po strukturi obrnjena mašarjanka: prvi del šamarjanke je namreč pri mašarjanki drugi del plesa in obratno.

Izvedba je povezana z melodijo v tridobnem taktovskem načinu

Plesna melodija šamarjanke je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju, kot so Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli in tamburaši.

Kot piše na spletni strani ministrstva, je med ljudmi še vedno živa, saj jo plešejo na različnih plesnih dogodkih, poleg tega se redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru otroških in odraslih folklornih skupin.

Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905-1915. Najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradivo so jo domačini iz Beltincev plesali na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru.

Ministrstvo je plesa v register nesnovne kulturne dediščine vpisalo 20. januarja. Predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej kot koordinator varstva nesnovne dediščine.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ