Razvajanje

Razčistimo že takoj na začetku. Verjetnost, da boste na kateri od cest po vsem svetu ugledali Paganijevega superšportnika, je podobna tisti za glavni dobitek na loteriji. Malodane neverjetno, a se tu in tam, temu in onemu vendarle nasmehne sreča in vsaj za minljivi trenutek ali dva, dokler zonda kričeče ne izgine z (ne)srečnikovega obzorja, uživa v božanju svojih čutil. Sluh preplavlja orkester pravljičnega 12-valjnika, ki iz filigranske simetrije štirih izpušnih zaključkov na srce igra s čistokrvnim crescendom vse tja do zvoka formule 1.

Prebudijo se blazinice na prstih, pripravljene na okušanje mehkih karoserijskih linij, spočetih z nezamenljivo teksturo peresno lahkih ogljikovih vlaken. A avtomobilistična skulptura je medtem že daleč proč in celo oči ne zmorejo več goltati tistega, kar srce, roki, nos in poželenje tako hrepeneče zahtevajo. Bila je zonda, ena od približno stotih ročno izdelanih umetnin, ki so sanje velikih množic in resničnost izbrane peščice. Sogno di tanti, realta di pochi ...

San Cesario sul Panaro

Vonja po bližnji Toskani ni mogoče skriti. Gričevnata narava, stavbe z arhaično patino, neskončno ovinkaste ceste ... Tovarna je majhna in domala sramežljivo skrita v ulici, ki meji na mrežo podjetij tega industrijskega območja. Ne, glede na ekskluzivnost in zgodovino, ki jo v poglavje ­superavtomobilov vestno zapisuje 55 s Paganijevo filozofijo nesmrtno okuženih ustvarjalcev, ta ne sodi v okolje, zastrup­ljeno z običajnimi množičnimi izdelki in ­vizijo pohlepa. Ampak Modena je blizu. In tam domuje bogata dediščina italijanskega ponosa. Ferrari, Lamborghini in Maserati. Konkurenca? Danes 55-letni Horacio Pagani, ustanovitelj in lastnik italijanske manufakture, ki že dobrih deset let v unikatnih količinah izdeluje popolnost na štirih kolesih, trojico spoštuje, a se z njo ne primerja. Vsak da ima svoje kupce, pravi.

Skromnost gor ali dol, Pagani je postal četrta italijanska velesila! In verjemite, da so veljaki poskočnega konjiča, bika in trizoba ob tem spoznanju vse prej kot sproščeni. Kako bi tudi bili, ko pa je ravno priseljeni 'grdi raček' obudil romantiko in vrhunskim zmogljivostim dodal do tistega trenutka nepojmljivo filigransko ljubezen do detajlov in uporab­ljenih materialov. Hkrati je prste uperil v ­tiste, ki trdijo, da industrializacija in tehnološki skoki onemogočajo vse razen masovnega pristopa. Še več, pri Paganiju vam ob primerni debelini denarnice vse izdelajo po naročilu, da le ni zunaj homologacijskih okvirov. Zonda, ki je ime za veter v Andih, je pravzaprav veter novega koncepta superavtomobila.

Usodno nedeljsko kosilo

Vsega so krive sanje. Popolnosti predani Horacio je že od malih nog sanjal o svojem avtomobilu. »Ko odrastem, želim ustvariti najlepši avto na svetu,« je nekoč v času nedeljskega kosila pred obličjem družine navdušeno razlagal takrat deset­letni argentinski genij. Že kot osnovnošolec je izdeloval makete dirkalnikov, ki so jih s pristnim občudovanjem in kančkom zavisti pospremili celo njegovi profesorji.

Najdražji materiali in umetniško izražanje so mu bili vedno pri srcu, in ker pri Lamborghiniju, kjer se je svojčas kalil, niso docela razumeli njegove ustvarjalne žilice, mu ni pre­ostalo drugega, kot da se na videz neuresnič­ljivega podviga loti v last­ni režiji. Njegova abeceda premore le najboljše. Ogljikova vlakna, avional, titan, inconel in AMG-jevi motorji. Imajo Nemci res prste zraven? Da, a ta zgodba naj še nekoliko počaka.

Da Vincijev duh

Zonda ni samo avtomobil, je otrok več kot petsto let stare Da Vincijeve zamisli o uspešni povezavi umetnosti in znanosti. Renesanso vnovič doživlja L'uomo vitruviano, vitruvijski človek, sinonim ponazoritve razmerij, ki določajo lepoto. Zondo imate lahko, kot to dela večina zbirateljev, razstavljeno v posebnem prostoru, ne v garaži, marveč skorajda namenskem stanovanju, v katerem ob natančno določeni temperaturi, vlažnosti in svetlobi opravlja in ohranja vlogo nakita vaše rezidence. Lahko jo samo gledate, detajlov je nam­reč toliko, da ob vsakem božanju karoserijskih linij in pritiklin odkrijete kaj novega in čisto nič slučajnega.

Vse je namreč ustvarjeno namensko in prav vsaka 'ideja' na tem avtomobilu bi zlahka mešala štrene na umetniških natečajih, kjer se jim na srečo še sanja ne, kako blizu je resna konkurenca. Lahko jo tudi vozite, a potrpite še malo, saj ta vlak še ni pripeljal.

Rojstvo

Nič čudnega, da zonda v povprečju nastaja devet mesecev, in še manj čudi, da v tem času Horacio slehernemu svojemu otroku nameni zvrhano mero očetovske ljubezni. Know-how je zaslutiti na vsakem koraku, ob vsakem vdihu! Nadzoruje ekipo, ki ogromno ročnih delovnih ur posveti natančnosti izdelave.

Vzdušje je povsem sproščeno, celo prijateljsko, vendar vsak paganist predobro ve, kakšne so njegove naloge in kam mora v naslednjih urah zabetonirati svoje misli. Karoserijski strokovnjak Carlo tudi v šefovi odsotnosti poln zanosa odpira peči, v katerih nastajajo izdelki iz ogljikovih vlaken, jih spoštljivo prenaša in s sokoljim očesom preizkuša natančnost izdelave ravnokar rojenih vrat, odbijačev, krilc in drugih sestavnih delov, ki nastajajo pri okoli 150 Celzijevih stopinjah in tlaku šest barov. Modelist Mimmo, ki ga slučajno srečamo na poti v prostor, kjer zonde sestavljajo, je oče privzdig­njenega nosu motornega pokrova (prvi primerki s 408 'konji' ga niso imeli) in enojnega zadnjega krilca.

Del razširjene družine so celo kupci, ki jim Horacio vsako leto piše osebna voščila ob pomembnih dogodkih. Skozi vrata salona je ravnokar stopil gospod Robinson, izdelovalec turbin za airbus A380. Odloži Vuittonove kovčke, nas prijazno pozdravi in odhiti k svoji zondi F, ki je bila pri Paganijevih mojstrih na red­nem pregledu vseh vitalnih sklopov in bržkone vsakega vijaka. Anglež ima poleg zonde doma parkirane še Bugattijevega veyrona, Ferrarijevega enza in kup drugih večini nedosegljivih sanj. Tovarniški svet je majhen, čuti se povezanost, vsakdo ima pomembno vlogo in prispeva svoj kamenček k Paganijevemu umetniškemu mozaiku. Tudi piarovka Catia, ki nam prinese ključe enega od njihovih draguljev in nas ob predaji ošvrkne z nezaupljivim pogledom, kot bi neznancem v varstvo ravnokar izročila svojega otroka.

Horacio Pagani

Za dobrodošlico nas je vprašal: »Dove sono le donne?« Kje so ženske? Pri tem je mislil na zajčice, ki bi, o tem je prepričan, odlično dopolnjevale zondino lepoto.

Človek, ki si je leta 1983 komaj privoščil običajno kolo, je medtem ustvaril blagovno znamko v vrednosti 200 milijonov evrov. Avtomobilski svet ga časti skoraj po božje, bogataši mu jedo iz roke, a je ostal skuliran in dostopen. Profesionalen. Oblikovalec, strokovnjak lahkih materialov in inženir, ki svoji genialnosti navkljub (ali prav zaradi nje) ne zna in ne želi uporabljati računalnika.

PB: O čem ste razmišljali med nastajanjem zonde?

HP: Trgu smo želeli ponuditi avto z originalno obliko, lastno osebnostjo, majhno težo in najboljšimi materiali. Ciljali smo na seg­ment kupcev, ki poleg vrhunskih zmogljivosti išče ekskluzivnost, zajamčeno z majhnimi proizvodnimi količinami, izvirnim oblikovanjem, filigransko izdelavo in uporabo materialov vesoljske industrije. Leta 1999, ko je zonda ugledala luč sveta, je bila z manj kot 1300 kilogrami prava revolucija. Drugi proizvajalci so bili težji tudi 500 in več kilogramov.

PB: Kako se vaše podjetje spopada s trenutnimi gospodarskimi razmerami?

HP: Kljub finančni krizi, ki je opustošila marsikatero podjetje, smo verjeli v naš izdelek in s premišljeno naložbeno politiko v letu 2009 v primerjavi z letom poprej dosegli 45-odstotno rast prihodkov. Enake projekcije imamo tudi za letošnje poslovno leto. Lani smo predstavili štiri nove projekte – zondo cinque, zondo R, roadster cinque in tricolore –, kar je za tako majhno podjet­je velik dosežek. Ker ponudba ne more v celoti zadovoljiti povpraševanja, delamo celo ob sobotah. Poleg tega nas veseli, da vsi naši avti na trgu rabljenih vozil dosegajo od 200 do 300 tisoč evrov višje cene od novih, ko so bili ti še na voljo.

PB: To je dobra novica tako za vas kot za lastnike zond, mar ne?

HP: Seveda, saj stranka z rastjo vrednosti svojega nakupa povečuje pripadnost podjet­ju in že misli na nov nakup pri nas. Moj oče, sicer pek po poklicu, je vedno dejal, da pravi kupec ni tisti, ki kupi enkrat, marveč tisti, ki se vrača. In k temu stremi naša poslovna politika. Lahko povem, da imajo nekatere naše stranke dve, tri ali celo štiri zonde. ­Dobro se zavedajo, da je danes to ena redkih dobrih naložb. Trendi na trgu posredno dvigajo tudi vrednost naše blagovne znamke.

PB: Kje pa se skriva največ zond?

HP: V Hongkongu, kjer se jih vozi kar 24! Za primerjavo: tam je le en Bugattijev vey­ron, pet Porschejevih carrer GT in šest Mercedesovih SLR-ov. Kot veste, so šle tja kar štiri zonde cinque (cinque je nastala, ker je tamkajšnji zastopnik želel civilno različico nehomologirane R, s sekvenčnim menjalnikom in skoraj 700 'konji', op. a.), peta je 'pobegnila' v Anglijo.

PB: Kdo so lastniki vaših avtov?

HP: Najbogatejši ljudje na svetu, ki ne silijo v ospredje, in so low profile.

PB: Zakaj nič ne vlagate v dirkanje?

HP: Ker je to zelo drago. Vire raje vlagamo v naše cestne projekte, ki nam vloženo povrnejo. Dirkalniki so, kot rad pravim, podobni ženskam s kapricami. [smeh]

PB: Kaj pa prihodnost, načrtujete morda manjši avto (z manj valji) in uporabo hibridne ali podobnih tehnologij?

HP: Razmišljamo o nekoliko manjšem avtomobilu, katerega cena pa ne bo nižja od polovice evrskega milijona. Glede novih tehnologij menim, da se energijo odlično privarčuje že z manjšo težo, kar več kot deset let uspešno dokazujemo z zondo. Električni avtomobili še niso dovolj učinkoviti. Kot zanimivost naj povem, da smo pred kakimi 15 leti z Renaultom razvijali koncept enoprostorca z le 800 kilogrami, ki sta ga polega dizelskega motorja z 850-kubičnimi centimetri delovne prostornine poganjala še dva elektromotorja.

PB: Drži, da ne uporabljate računalnika?

HP: Res je. Prijatelj, lastnik velikega računalniškega podjetja in ljubitelj zond, mi je pred dobrim letom prinesel pravo mašino, saj je bil sit zamudnega dopisovanja s sporočili na mobilnem telefonu. Računalnika mi še vedno ni uspelo prižgati. [smeh]

Osebna izkaznica

Ime: Pagani Automobili S.p.A.

Lastništvo: 100-odstotna družinska last (Horacio z ženo in sinovoma)

Število zaposlenih: 55

Vrednost blagovne znamke (brez osnovnih sredstev in drugega): 200 milijonov evrov

Število izdelanih avtomobilov (do tega trenutka): 114

Proizvodnja od leta: 1999

Prevladujoči material: ogljikova vlakna

Najdražji model v ponudbi: zonda R (ni za cestno uporabo) z okoli 1,5 milijona evrov pred dajatvami

Matej Grošelj

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ