Vedo, da bomo najprej planili k polici s straniščnim papirjem (Piše: Petra Windschnurer)

Četrtek, dan pred vsesplošno nakupovalno paniko, naj bi v skladu z mojimi delovnimi nalogami potekalo modno snemanje. Bilo je vse prej kot običajno.

Naelektreno ozadje se je čutilo že dan pred samim snemanjem, ko sem v eni od trgovin v slovenski prestolnici izbirala oblačila. Če je bila ta še tri dni prej polna kupcev, je v sredo v njene prostore vstopil nekakšen nemiren mir, tišina pred nevihto.

Trgovke so vznemirjene popravljale povsem poravnane obešalnike in pogledovale proti tekočim stopnicam, ki so prazne znova in znova vstopale v prvo nadstropje. 

"Poglej koliko lepih stvari imamo, pa nobenega ni," skuša tišino pretrgati ena od zaposlenih. Pokimam in se kljub temu, da ta dan nisem imela namena kupit ničesar, podam v garderobo s kopico spodnjega perila.

Kaj pa vem, mogoče lahko statistiko nakupov popravim prav jaz. Na poti v pisarno nič kaj bolje razpoložena kupim še nekaj revij in knjigo za mojo hčer in zlovešče čakam na klic, ki mi bo sporočil, da bo četrtkovo snemanje odpovedano. Nihče ne ve, ali bodo modeloma, ki prihajata iz Hrvaške, zvečer znova dovolili prestopiti meje.

Snemanje ni odloženo, modela se pogumno podata na pot in ob prihodu v Ljubljano celo iztegneta roko v pozdrav. Hitro ju podučimo, da se pri nas trenutno komolcamo. Veselo na delo. Še preden vizažistka in frizerka odložita čopiče in krtačo za lase in fotografinja dobro postavi luč, zazvoni prvi telefon.

"Zaradi nastalih razmer odpovedujemo komercialno snemanje, ki je bilo planirano za naslednji teden." Moja reakcija je bila vse prej kot pričakovana. Globoko zajamem zrak in se oddahnem.

Tako kot večina Slovencev si vedno naložim preveč dela in potem posledično norim ter izgorevam izključno zaradi moje 'požrešnosti'.

"Seveda boš delala. Nikoli ne veš, kaj bo potem," je znala moj dvom ali naj sprejmem nov projekt ali ne, razbliniti moja mama. Kmalu znova zazvoni telefon in nato še enkrat in še enkrat. Imela sem občutek kot, da poslušam posneto sporočilo: "Zaradi nastalih razmer odpovedujemo snemanje."

V tem času je namreč že padla odločitev, da se do nadaljnjega zapirajo šole, medtem ko so ljudje na svojih družabnih omrežjih začeli deliti posnetke paničnih kupcev, kako praznijo police s straniščnim papirjem in testeninami.

In glej ga zlomka, prav nihče se ni zapodil k polici, kjer so še včeraj stale brhke mladenke in mimoidoče nagovarjale, da je najnovejša krema proti gubam tisto, kar potrebujejo v svojem življenju.

Prioritet, ki si jih ob apokalipsi sveta zastavimo ljudje in z njimi povsem poteptamo vsakodnevne želje današnje megalomanske družbe, se dobro zavedajo predvsem trgovci.

Tako so ti v skladu z napovedjo prodaje, še preden je luč sveta dobro ugledala krema za odpravljanje celulita, preklicali njeno naročilo. Proizvajalec je posledično zamrznil njeno lansiranje.

Le zakaj bi na tržišče poslali nekaj, če tržišča sploh ni. Sledi povsem logičen ukrep zmanjševanja vseh nepotrebnih stroškov, med katere spada tudi oglaševanje. Na tej točki v zgodbo vstopam jaz in celotna ekipa, ki ta četrtek očitno snema za dolgo časa zadnjo modno zgodbo.

Ker nikomur od nas niti na kraj pameti ne pade, da se bomo v dneh, ki prihajajo, mazali s kremo proti celulitu, brez dela v naslednjih mesecih tako ostanejo še produkcijska hiša, fotografinja, vizažistka, frizer, model, stilistka, grafični oblikovalec, oddelek, ki skrbi za tržni zakup, oglaševalska agencija, tržniki, službe, ki skrbijo za promocijo in stike z javnostjo ...

Ko ostanemo brez dela mi, ostanejo brez dela tudi v kozmetičnem salonu, v katerem so me do sedaj razvajali z najboljšimi negami. Pod nosom se lahko obriše tudi ekološka kmetica, ki je sicer povsem zasluženo za gajbico jagod od mene zahtevala dvakrat višjo ceno, kot so jo postavili v enem od nakupovalnih centrov.

Na boljše čase bo moral počakati tudi moj križ, ker na fizoterapijo pod okriljem javnega zdravstva lahko čakam do naslednjega leta, medtem ko žal plačljivo različico ne izvajajo brezplačno.

Seveda to pomeni, da me konec junija ne bo niti na dogodek, na katerem bi večer preplesala ob glasbi, ki jo bo vrtel moj najljubši DJ. In to vse zato, ker sem se najprej zapodila k polici s straniščnim papirjem.

Šalo na stran. Spiralo, v katero smo brez možnosti izbire pretekli teden vstopili številni, bo težko ustaviti. Dlje, ko bomo ljudje v primežu preživetvenega krča, hitreje se bo ta vrtela in vedno težje bo z nje izstopiti.

Sama trenutno tako kot večina ozaveščenih težav malih podjetji in samostojnih podjetnikov skušam poganjati kolo naprej tako, da se trudim živeti čim bolj običajno življenje med štirimi stenami. Zato me poleg novic, ki krepijo moj preživetveni nagon, resnično zanimajo tudi vse novosti, ki jih zame pripravljate, ko bo enkrat vsega konec.

Še več, če bom v času izolacije vsem spletnim nakupom, med katere gotovo ne spadajo zgolj moka, mleko in straniščni papir, kos, mi enkrat, ko bom zunaj, ne bo treba na vrat na nos iskati letovišča, kamor bomo mahnili na počitnice, najboljše anticelulitne kreme in najlepše poletne obleke.

Namesto tega bom v družbi prijateljic spila gin tonik v mojem najljubšem baru (če bo ta seveda še obstajal). Zgodbo naslednjega pa bo morala začeti pisati država, kajne?