Še vedno je skrivnost, da se najlepši kotiček Grčije skriva tik za albansko mejo, v mistični, a hkrati sila preprosti pokrajini Epir. Od Konitse, spretno umeščene na vznožje planine Trapezitsa, pa vse do Ioannine, prestolnice te mistične regije, preži na zahtevnega uživača mozaik kamnitih kraških vasi, otomanskih mostov, kopastih gora in neskončnih sotesk, ki se (čisto po slovansko) imenuje Zagori.

Za temi skrivnostnimi pindskimi gorami se na območju prekrasnega narodnega parka Vikos – Aoös skriva 46 vasi s skupnim imenom Zagorohoria, ki so v celoti zgrajene iz kraškega škrilja in nespremenjene že poldrugo stoletje. Najlepše izmed njih – Papigo, Aristi, Dilofo in Monodendri – imajo čudovite in udobne domatie, kjer pri domačinih lahko poceni in kakovostno uživaš počasno življenje Epira.

»Vse so zajebali politiki,« me je ob močni kavi prepričeval 72-letni Anatolis Papanikolopoulos, ki je lastnik ene od hiš. »Neomejeno trošenje, sivo-črna ekonomija in zadolževanje so nas pokopali, zraven pa še ta evro ... Tristo milijard dolga, to je več kot celoten grški BDP. Zdaj smo na dnu Evrope.«

Grčija je padla globoko. Neizvedene finančne reforme in prezadolževanje so ob recesiji pokazali svoje ostre čekane, pa tudi cela generacija uslužbencev na velikodušnih bonusih in dodatkih (namesto 12 kar 14 plač) naravnost iz državne blagajne je to simpatično demokratično državo spravila na kolena.

Ko je predsednik vlade George Papandreu narodu razložil, da bo treba ostro ukrepati, so se zabubljeni državni uradniki in omniprezentni uslužbenci javnega sektorja nenadoma zganili. Grožnja zamrznjenih in celo znižanih plač, za dve leti dvignjena meja upokojitve ter dvig DDV-ja so jih pognali na ulice hitreje, kot bi lahko rekel tzatziki.

Grozni Ali

Ioannina, mesto s trdnjavo iz otomanskih časov, ki šteje sto tisoč duš, je strateško postavljena ob bregovih jezera Pamvotis. Kruti in menda precej nasilni tiran Ali Paša je nekoč od tu vladal celotnemu Epiru in ga spremenil v bogato intelektualno središče svojega sultanata.

Ioannina je ostala njegova prestolnica vse do danes. Vsaka ulica ali trg odseva sence preteklosti, od prodajaln baklave, turškega bazarja do ograjene trdnjave Its Kale. Ob mošeji Fethiye je pokopan tudi pregovorno grozni Ali, ki bi se mu nedavna nasilna dejanja grških demonstrantov – blokada letališča, zažiganje finančnega ministrstva, bombardiranje banke, tepež s policisti – zdela sila simpatična.

»Ma ni samo to, da so ljudje jezni zaradi zamrznitve plač in drugih vladnih ukrepov. Predvsem so navadni proletarci besni, da bodo morali tudi oni plačevati davek skorumpiranih politikov in vlade, kaj šele penzionisti,« je povedal študent Demis Koutsouris.

»Doktorji, ti so šele barabe. Nekateri so davkariji prijavljali letni dobiček le nekaj sto evrov, zraven pa od čisto vsakega bolnika na roke dobivali še bakšiš. Pri nas gre samo tako. Če bo narod spet hotel krvi, grem tudi jaz v Atene protestirat. Treba je sesuti te prasce!«

Smučanje in meteora

Cesta iz Ioannine do Meteore, ki seka opojne pindske gore, je ena najdramatičnejših v vsej Grčiji. Tik pred prelazom Katara se bohoti mali biser tako zelo netipičnega grškega smučarskega turizma, vasica, ki bi zaradi slikovite lege, rdečih streh in lesene arhitekture lahko ležala kjerkoli med Bavarsko in Chamonixom. Prebivalci Metsova v svojih narodnih nošah so potomci vlaških pastirjev, ki so zaradi varovanja že omenjenega prelaza uživali bogastvo in privilegije že pod Turki.

Kljub vedno večjemu navalu turistov vas ni izgubila tradicionalnega šarma in harmonično združuje preteklost s sedanjostjo. Še zlasti v ritmu z vsemi smučarji, ki se odločijo prespati na fantastično poživljajočem zraku 1200 metrov visoko. Onstran prelaza Katara leži dolgočasna betonska vas Kalambaka, nad njo pa v vsej svoji brutalni spektakularnosti najlepša in najmističnejša točka Grčije – Meteora.

Že pred tisoč leti so romarji plezali na njene zaobljene vrhove, da bi čutili pozitivno energijo in meditirali v samoti, potem pa je peščica menihov začutila božjo navzočnost in postavila prvi samostan na tem svetem kraju 'nebeških stebrov'. V času turške okupacije, ko je Meteora štela kar 24 samostanov, so bila odročna, na vrhove postavljena svetišča, do katerih si lahko prišel le po vrveh več sto metrov visoko, vrhunsko skrita pred agresivno turško vojsko.

Po bombardiranju med vojno je nad Kalambako in Kastrakijem ostalo le še šest sapo jemajočih samostanov, ki kljub zmernemu turizmu še vedno oprav­ljajo svojo funkcijo čaščenja boga. Eden od njih, Agios Triados, je svetovno slavo doživel v zadnji sceni Bondovega filma Samo za tvoje oči. Pod tem čudovitim samostanom sva ob množici čeških turistov stala s Thanosom, ki se je po lanski izgubi službe v državnem podjetju, ki ga ni želel imenovati, upokojil pri 47 letih.

»Grčija je prva, ki se ji je to zgodilo, a nikakor ni edina, ki je živela prek svojih sposobnosti. Evropska unija nas bo s posojilom rešila, ampak kaj se bo zgodilo, potem ko bo počilo še v Španiji, na Portugalskem in Irskem?« Rapidna ekspanzija Evropske unije tega scenarija zagotovo ni dovolj jasno predvidela.

Podobno potresu

Olimp je le malce višji od pindskih gora, a večino časa zakopan v oblake. Človeška domišljija ga je krstila za domovanje Pozejdona, Afrodite in Apolona, kjer na prestolu kraljuje sam Zevs. Homer je dejal, da te božje postojanke nikoli ne strese vihar in da se na njenih pročeljih svetleče odsevajo sončni žarki.

Ko se v soncu koplje tudi Egejsko morje, s  temno modro barvo tik pod Olimpom ustvarja avro blaženosti. A ne za dolgo – v daljavi pod meg­licami se svetlika nevrotično belo mravljišče z imenom Solun. Tudi tukaj, v mestu številka dve, je bilo med demonstracijami v razjarjeno množico treba izstreliti nekaj solzivca. Pet tisoč ljudi je šlo na ulice, občutno manj kot v Atenah, a vseeno dovolj za posredovanje policije.

»Podobno je potresu. Ampak pri potresu vsaj veš, kaj moraš narediti. Tukaj pa se nihče ne more skriti pod mizo in čakati, da mine. V zraku je neka grozna depresija, ljudje kar naenkrat ne vedo, kako bodo preživeli,« mi je zaupal Vangelis, ko sva srebala mrzli frape v veleblagovnici na robu mesta. Med bele hiše s soncem obsijanega mesta sploh nisem zavil, ampak jo raje ucvrl petsto kilometrov južneje, v Atene.

V kaotični grški prestolnici ob hitrem tempu življenja vedno najdeš čas za intenzivno vsrkavanje kulture. Eno najstarejših mest na svetu, obkroženo z gorami in Sredozemskim morjem, v katerem sta zgodovino ustvarjala Platon in Periklej, je bilo nekoč zibelka demokratične ideje in središče umetnosti antične Grčije. Fantastična nonšalantnost meščanov, za katere se zdi, da večno nekam hitijo, pa čeprav vse počnejo dvakrat počasneje in dvakrat dlje od drugih Evropejcev, te lahko tu in tam pošteno spravi ob živce.

Toda tokrat je bilo drugače. V zraku je bilo čutiti naelektreno napetost, kot statika pred televizorjem s katodno cevjo. Mediji so že poročali o 20 tisoč stornacijah med hotelirji, pa sem povprašal svojo sogovornico, ki ni želela biti imenovana, kaj protesti in stavke pomenijo za Akropole željne turiste.

»Večja verjetnost je, da turista v Atenah zbije kak nori voznik, kot pa da se mu kaj zgodi, če seveda ne bo rinil med protestnike. Izogibati se je treba trgov, kot sta Syntagma in Omonia, pa bo večinoma vse v redu. Atenčani tu in tam opsujejo kakega Američana ali Angleža, ampak z glavo na pravem mestu je obisk Aten lahko tudi v teh težkih časih čisto vsakdanja stvar.« Strokovnjaki napovedujejo, da bo turistov v Grčiji letos za četrtino manj.

Corbusierjev navdih

Vizualna podoba majhnega Santorinija, daleč na jugu med Kikladi sredi Egejskega morja, upravičeno vzbuja občutek zavisti. Kombinacije oblik in barv lokalnih domovanj so bile inspiracija že mnogim – tudi sam Le Corbusier je črpal navdih iz klasične otoške arhitekture. Domačini so si domove (Yposkafo) vklesali v živo vulkansko skalo, ki je lahka za obdelavo, a hkrati dovolj čvrsta. Večina hiš v Oi in Firi, ponekod v notranjosti otoka pa kar cele vasi, je narejenih v tem tradicionalnem slogu.

Santorini se bohoti tudi s 150 do 200 let starimi vilami, nekdanjimi buržoaznimi domovanji kapitanov, ki danes pod svojo streho gostijo najrazličnejše trgovine in restavracije. Ena takih hiš je slow food restavracija s prefinjeno eleganco in izpopolnjenim art de la table Ambrosia & Nectar v Oi, ki je zaradi odlične ponudbe jedi znana po vsem svetu kot ena najboljših na otoku. Njihovo famozno vročo feto sva jedla z lastnikom lokalne turistične agencije Anastasisom.

»Tu na otokih ni bilo praktično nikakršnih disrupcij, le nekaj trajektov ni vozilo. Tukaj je mir, vse teče po starem. Samo ne načenjajte debat v slogu: ej, Grk, zakaj moram jaz plačevati za tvoj dolg, in vse bo v redu. Veš, imamo preveč eksploziven temperament. Najhujše, kar se ti tudi letos lahko zgodi na Santoriniju, so opekline od preobilice sonca in brutalni mački zaradi ouza.« Še dobro, da ne pijem.

Aleš Bravničar