Vincent van Gogh trpel za delirijem, ki ga je delno povzročila odtegnitev od alkohola

Po navedbah britanskega The Guardian so raziskovalci objavili članek v reviji International Journal of Bipolar Disorders. V njem so predstavili dokaze, da je bil Van Gogh pred smrtjo, 29. julija 1890, vse bolj odvisen od vina in absinta. Njegova poslednja tri leta življenja pa so bila med najbolj umetniško produktivnimi - v tem času je naslikal več kot 30 avtoportretov in serijo sedmih slik sončnic.

V mladosti je Van Gogh razvil znake bipolarne motnje razpoloženja, prav tako pa je imel simptome mejne osebnostne motnje. "To se je najverjetneje poslabšalo ob kombinaciji alkoholizma in podhranjenosti, ki sta skupaj z naraščajočo psihološko obremenjenostjo vodila v krizo, tekom katere si je odrezal uho," so zapisali avtorji raziskave, ki jo je vodil profesor psihiatrije Willem Nolen iz univerze Groningen na Nizozemskem.

Van Gogh je bil, zatem ko je ženski v bordelu izročil svoje uho, med decembrom 1888 in majem 1889 trikrat hospitaliziran v francoskem Arlesu, nato pa so ga maja premestili v norišnico v občini Saint-Remy-de-Provence.

Umetnik je med dvema obiskoma bolnišnice zapisal, da trpi za "nevzdržnimi halucinacijami", anksioznostjo in nočnimi morami. Stanje je opisal kot "mentalno ali nervozno vročico oziroma norost".

Teorija sledi pregledu 902 Van Goghovih pisem - 820 jih je napisal bratu Theu in drugim sorodnikom - in intervjujem s tremi zgodovinarji, ki so umetnika poglobljeno preučevali.

Teorija alkoholnega delirija odvzema moč drugim teorijam, povezanim z Van Goghovim mentalnim zdravjem, denimo da je trpel za shizofrenijo, bil okužen s sifilisom ali, da se je zastrupil z ogljikovim monoksidom. Po pisanju The Guardiana pa avtorji raziskave ne izključujejo možnosti epilepsije v zadnjih mesecih življenja - ta bi lahko vodila k zelo spremenljivim izrazom anksioznosti, zablodam in halucinacijam.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord