S koncepti dobrega in zla ter z bogovi, ki se postavljajo na to ali ono stran, nima vse skupaj nikakršne povezave, čeprav gre za metafizične koncepte, ki jih znotraj lastnih zgodovinskih paradigem vedno znova omenjata sprta David in Goljat. Gola vojaška in tehnološka premoč Američanov je zdaj brezizhodno vržena v vrtinec nadrealističnih dogodkov 11. septembra 2001. Nihče na tem planetu se ji ne more uspešno upirati - vsaj ne na kratek rok.

V tej »novi vojni«, s katero se sooča Amerika, se vsa njena neznanska moč usmerja ne proti vojskam drugih držav, temveč proti fanatičnim privržencem militantnega islama. Njegov klic je prerasel v neomajno nasprotovanje ameriški hegemoniji in strastno privrženost lastnim srednjeveškim religioznim konstruktom.

To ni ravno »naslednja« vojna, kakršno je večina pričakovala po velikih vojnah, ki so v minulem stoletju zdesetkale Evropo in Azijo. Toda čeprav se bo to mnogim zdelo radikalno, gre za vojno, na katero je ameriški vojaško-industrijski establišment težko čakal.

To zagotovo tudi ni vojna, ki bi se začela 11. septembra 2001. Gre za spopad, ki se v intervalih razdivja in spet umirja po vsem svetu in je zahteval že milijone človeških žrtev: od »genocida« nad Iračani (besedo je izbral nihče drug kot bivši ameriški državni tožilec, z njim pa se strinja tudi bivši pomočnik generalnega sekretarja OZN, ki je odstopil zaradi »moralne nagnusnosti« početja OZN in ZDA v Iraku) do prepolnih begunskih taborišč v Libanonu in okupirani Palestini, znova vzplamtele vojne v Afganistanu ter prelivanja krvi v Alžiriji, Kašmirju, Čečeniji in na ozemlju bivše Jugoslavije.

Američani se ne zavedajo, kje in kako so se že bile prve bitke te nove vojne; ne vedo za ogromno število žrtev, ki so jih že utrpeli drugi. Vendar začenjajo križarski pohod, ki naj bi svet očistil njihovih sovražnikov. Vsi, ki Američanom nasprotujejo, nosijo enako oznako: so teroristi, ki jih je treba izslediti in uničiti. Kdor se noče pokoriti novemu redu, je sokriv. Je tarča.

Kakršnakoli bo že usoda ameriških sovražnikov, bodo veliko ceno plačali tudi Američani - vsaj v ekonomskem in psihološkem smislu, če ne že z rušenjem temeljev lastnega imperija tako doma kot v svetu.

Vstajenje novega svetovnega reda

Kot »vojna zvezd« pred njim je bil izraz »novi svetovni red« za velike sile preobložen z negativnimi asociacijami, da bi z njim lahko krenile v 21. stoletje. Toda izginjanje terminologije je le zakrilo skrajnosti tako tovrstne politike kot prihodnosti, ki jo ta prinaša.

Predsednik George W. Bush je potreboval samo nekaj dni, da se je, tako kot pred desetletjem njegov oče na istem položaju, spomnil refrena: »Tega ne bomo trpeli!« Nikoli opuščeni koncept »novega svetovnega reda« je zdaj vstal tako rekoč od mrtvih v še mogočnejši obliki, četudi zdaj pod krinko »vojne proti mednarodnemu terorizmu«. Dejstvo, da ameriški predsednik sam javno uporablja terminologijo »križarske vojne«, kaže, kako zelo neobčutljivi ostajajo Američani do arabske in islamske zgodovine.

Kot v večini resnih vojn se pod vsem rožljanjem z orožjem in patriotskimi gesli skrivajo imperialistični cilji. ZDA so v tem zgodovinskem trenutku edina supersila, toda druge, med njimi najbolj opazno Kitajska, vstajajo, da bi branile lastne interese in vizije prihodnosti. Kar se tiče arabskih in muslimanskih dežel, ostajajo v bistvu razdeljene in de facto okupirane. To je posledica rezultata prve svetovne vojne, ko so tedaj dominantne evropske sile na pariški mirovni konferenci sklenile »mir, ki bo končal ves mir«, kar je pripeljalo do doslej najbolj krvave ere v človeški zgodovini.

Kdo bo obstal?

Kot v primeru gigantskih stolpnic Svetovnega trgovinskega centra, ki sta se na osuplost vseh zrušili v zgolj nekaj trenutkih, so resnična vprašanja o prihodnosti našega sveta, ko se bodo viharji vojne tokrat polegli, kateri režimi bodo obstali, kateri bodo tako oslabeli, da jih bodo razrušili ter znova zgradili, in katere politične, vojaške in ekonomske strukture se bodo pojavile na novo, da bi nadomestile mrtve, umirajoče in popačene.

Zadnji dogodki, ki so zdaj že za nami, vendar bodo odmevali v prihodnost, so zgodovinski protiudarec vsemu, kar se je po svetu dogajalo v nedavni preteklosti. Protiudarec prihodnosti zaradi vsega, kar se dogaja zdaj, je neizogiben, ne pa tudi zares predvidljiv.

Ta nova »vojna svetov« se najverjetneje ne bo končala kmalu. In ne bo sterilna. Četudi bi z uničujočo silo orožja dosegli neko novo nestabilno točko, bo celotna množica strašnih svetovnih napetosti ostala - od nove vesoljske oboroževalne tekme do potencialno kataklizmičnih konfliktov v Palestini in Kašmirju, širjenja smrtonosnega orožja za množično uničevanje ter nasprotij in nepravičnosti, ki pripadajo še eni izmed ameriških paradigem, »globalizaciji«. Pri tej novi vojni svetov, ki eksplodira pred našimi očmi, moramo upoštevati, da se je cela nova generacija obubožanih, obupanih in ogorčenih bin Ladnov že rodila.

»Novi svetovni red« je bil prvotno konstrukt, s katerim naj bi razložili in uredili svet po hladni vojni glede na raznolike zahodne interese in silno ameriško moč. Kot »vojno zvezd« pred njim so retoriko »novega svetovnega reda« opustili, da bi prikrili njegov dejanski obstoj.

Zdaj sta se oba ponovno rodila z drugim predsednikom Bushem kot vrhovnim poveljnikom, ki Ameriko pelje na pohod, ki ga pravzaprav ne razume zares, ki ima z nekdanjim svetom Pearl Harborja zelo malo skupnega in ki se zagotovo ne bo končal s predajo na kakšni bojni ladji Missouri v Tokijskem zalivu.

TEKST: Mark Bruzonsky*

ILUSTRACIJA: Goya

*Politični analitik Mark Bruzonsky je specialist za dogajanje na Bližnjem vzhodu.

New York, New York

Ob nekoliko drugačnem razpletu okoliščin bi se lahko znašli v eni izmed stolpnic.

New York, 11. september 2001

Okoli devete ure se vrnem z zajtrka. Skozi okno hotelske sobe opazim gost dim. Čez pol ure imam poslovni sestanek na Wall Streetu. Pokliče me Jacob in raztreseno razlaga, da se je letalo zaletelo v eno od stolpnic Svetovnega trgovinskega centra. Ni jasno, kaj se dogaja. Rok vključi televizor in čez nekaj minut v živo opazujeva, kako se še naslednje letalo zaleti v drugo stolpnico WTC-ja.

Pridrvi Jacob in vsi trije nemo gledamo dogajanje na televiziji. Ne vem, koliko časa je trajalo, preden smo se začeli pogovarjati.

Potem udari novica, da je letalo strmoglavilo na Pentagon. Tam sem bil lani. Nepregledni hodniki in neskončno število vrat, ki povezujejo stavbo, tako da lahko v treh minutah peš prehodiš pot med najbolj oddaljenima sobama. Zgradba je zelo dobro varovana, ima celo lastno postajo podzemne železnice. Notranjost je mesto v malem. Če potrebuješ avtomobil, ga lahko kupiš kar tam. Res si težko predstavljam, da bi lahko nekdo izvedel teroristični napad na Pentagon.

Širijo se govorice, da so teroristi pretihotapili v letala kemično ali biološko orožje. Na nekem televizijskem kanalu starejši gospod razlaga, da je zdravnik in da je takoj vzel tabletko antibiotika, za vsak primer. Potem nas prepričuje, da sicer ne grozi večja nevarnost in biološko-kemičnega napada sploh ne bo. Pozneje se je na srečo izkazalo, da so prebivalci New Yorka precej trpežni, saj take izjave niso povzročile večje panike.

Ob poplavi takšnih in drugačnih informacij si je bilo zelo težko ustvariti sliko, kaj se dejansko dogaja. Pozneje se je izkazalo, da je bilo precej informacij napačnih, ampak takrat tega nismo mogli vedeti.

Skozi okno hotelske sobe opazujemo, v katero smer piha veter. Gost dim se vali proti vzhodu, mi smo na severu. Kako daleč smo sploh od dogajanja? Naš hotel je točno ob Empire State Building, približno tri kilometre od ostankov WTC-ja. Toda v zraku so še ugrabljena letala in tudi Empire State je lahko ena od možnih tarč. Neprijetna dilema. Odločimo se, da ne gremo na sestanek. Ostanemo v sobi.

Kmalu zatem dobimo informacijo, da je v bližini WTC-ja eksplodirala bomba, vendar se izkaže, da je bila to še ena od paničnih in nepreverjenih novic. Čez čas se sesujeta oba nebotičnika WTC-ja. V njem sem bil nazadnje lani decembra. Pomislim na ljudi, ki sem jih spoznal, pogledam vizitke: World Trade Center, 34. nadstropje.

Ob 9:30 smo bili dogovorjeni za sestanek v tistem 34. nadstropju WTC-ja, vendar je bil zaradi neugodnih razmer na Wall Streetu odpovedan. Ob nekoliko drugačnem razpletu okoliščin bi se lahko znašli v eni izmed stolpnic. Zdaj jih ni več.

TEKST: Robert Porenta

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec