Zeppelin je mešanica med balonom in motornim letalom. Balon se dvigne zato, ker je lažji od zraka, zahteva pa prefinjen občutek za zračne tokove, da se odpelješ vsaj približno tja, kamor si želiš. Z letalom je povsem drugače: letiš, kamor te je volja, a ker je letalo težje od zraka, potrebuješ vzgon, ki ga dobiš na krilih šele s hitrostjo. Zeppelin, pravim, je vmes: je skoraj lažji od zraka in ima motorje, da se pelješ, kamor te je volja.

Helij, ki je lažji od zraka, zadošča za 95 odstotkov vzgona, preostalih pet zagotovijo trije motorji oziroma vetrnice na njih. Motorji so znamke Lycomig, ki je v letalstvu zelo znana in preskušena zadeva, z njimi pa gre tak zeppelin tja do 130 kilometrov na uro. No, potovalna hitrost je vseeno »le« 60 kilometrov na uro.

In prav v tem je čar: ko takole počasi drsiš nad znano pokrajino, ko prepoznaš svojo hišo kakih 200 metrov pod seboj, ko vidiš ulico, po kateri si hodil v šolo ... Zaradi majhne hitrosti in višine lahko mirno odpreš eno izmed lin iz pleksija in pomoliš glavo ven. Dobro je, da je zunaj kolikor toliko toplo, ni pa nujno – če ste le vsaj malce avanturista. Sicer pa lahko okolico opazujete tudi skozi ogromna okna in se udobno namestite v enega od devetih letalskih sedežev.

Še lepše je seveda, če sedite za krmilom. No, če ste te vrste tip. Pilotski mesti sta dve, komande so kot v letalu podvojene (vsaj večina njih) in logično razdeljene: med pilotoma so ročice za upravljanje motorjev (kot elis na propelerjih, vrtljaji motorjev, lega propelerjev), »joystick« ob šipah pa služi usmerjanju. Ukazuje, kaj bo počel zadnji krmilni del, se pravi, ali boste peljali gor ali dol, levo ali desno, ali seveda naravnost.

Na daljših poteh morata cepelin voditi dva pilota, na kratkih, turističnih, pa je dovolj en sam. Iz večnega firbca in želje po letenju vprašam pilota, ali smem prisesti. Prijazno mi pokaže desni sedež. Iz ust se mi vsuje dvesto triinsedemdeset vprašanj in pilot prijazno odgovarja. Naenkrat bleknem, ali smem malo peljati. V istem trenutku se spomnim šale, ko novi kandidat pred svetim Petrom odgovarja na vprašanja pred vstopom v nebesa. Ko ga sveti Peter vpraša, katere so bile njegove zadnje besede, odvrne: »Na, draga, pa še ti malo pelji!« V trenutku mi je bilo žal mojega zadnjega vprašanja. Toda pilot ni pomišljal: »Sure, go ahead!« me preseneti in spusti krmilo. Gulp. Pa zdaj?

Malce krčevito zagrabim palico, a pritisk hitro popustim. Zeppelin se jasno ne odziva tako hitro kot avtomobil, saj drsi skozi zrak, zato je treba imeti nekaj malega občutka, tega pa lahko hitro pridobite že doma, če le imate ob računalniku še igralno palico. Palica levo, cepelin levo. Palica desno, cepelin desno. Palica naprej, cepelin navzdol. In tako naprej. Stvar se naenkrat zazdi tako preprosta, da bi mirno spustil komande, vstal in malo pogledal skozi okno. Samodejnega pilota zeppelin NT sicer nima, ampak (tudi zato, ker v tistem času ni bilo pretresljivo vetrovno) ladja se tudi brez roke na palici pelje lepo v zastavljeni smeri.

Čisto nekaj posebnega je, tako kot pri letalih, pristajanje in vzletanje, čeprav tudi tu (no, vsaj pri vzletanju) ni kake velike znanosti. Naš pilot, Nemec, pristajalnega manevra seveda ni prepustil mojim neukim rokam. Zeppelin je obrnil (zdelo se mi je navpično) navzdol, da se mi je utrnilo, da je tja do petinštiridesetega pilotiral stuke, a vse skupaj ni bilo dovolj, da bi dvignilo raven adrenalina v krvi.

Ne, za takšne reči tovrstna zračna ladja ni, ponuja pa marsikaj drugega, česar ostala plovila ne. In čeprav se na prvi pogled zdi, da je to le nekakšen balon z motorčki in kabinico, zadeva hudo veliko stane, pa tudi če bi jo komu uspelo zaseči kot vojni plen, je opravljanje licence cel finančni projekt. Ura letenja stane 1500 evrov in na koncu sestavite celih 50 tisoč evrov visok strošek, da vam pustijo takšno ladjo sploh peljati.

Grof Zeppelin

Gospod (1838–1917) je bil general konjenice, diplomat in pionir gradnje zračnih ladij. Med letoma 1900 in 1938 so v tovarni Zeppelin izdelali 199 zračnih ladij različnih velikosti. Najbolj znana med njimi je LZ 127 graf zeppelin, ki se je oktobra 1929 podala na pot okrog sveta: Friedrichshafen (mesto v Nemčiji, kjer so jih izdelovali)–New York–Los Angeles–Tokio–Friedrichshafen. Na skupaj 590 letih je preletela 1,7 milijona kilometrov!

Zeppelin NT

• Dolžina: 74,7 m
• Višina: 17,6 m
• Širina: 19,9 metra
• Prostornina plina: 8450 m3
• Plin: helij (nevnetljiv)
• Največja hitrost: 130 km/h
• Potovalna hitrost: 65 km/h
• Največja višina letenja: 3050 m
• Največja dovoljena temperatura okolice: 38 °C
• Najmanjša dovoljena temperatura okolice: – 20 °C
• Največja dovoljena hitrost vetra: 130 km/h
• Dolžina kabine: 10,7 m
• Širina kabine: 1,75 m
• Višina kabine: 1,85 m
• Število potnikov (odvisno od izvedbe gondole): 9–13

Zeppelin kot Jeep

Vsaj v prispodobi: tako kot vsem terencem rečemo džipi, tudi vsem zračnim ladjam rečemo cepelini. Te so z znamko Zeppelin dosegle velikanski razmah v obdobju predvojne Nemčije, ko so služile za razkošna potovanja med Evropo in Ameriko. Izstopala sta dva: graf zeppelin in največji doslej, hindenburg. Ta je bil trikrat daljši od velikega boeinga 747 in le nekaj metrov krajši od Titanika. Imel je, tako kot vse zračne ladje tistega časa, eno samo slabost: polnjen je bil z vodikom. Ta pa je, kot pove že osnovnošolska kemija, vnetljiv. In hindenburg je imel, ko je pristal v New Yorku, veliko smolo: iz nepojasnjenih vzrokov (najbliže sta teoriji strele in zarote) se je vnel in pokopal kar nekaj svojih potnikov, ne pa vseh. Vseeno so prav zaradi te nesreče zračne ladje izgubile zaupanje ljudi in padle v pozabo, a se zaradi svojih dobrih lastnosti vztrajno poskušajo vrniti.

Največji ta hip

Zeppelin NT je trenutno največja zračna ladja na svetu, čeprav manjša od hindenburga in podobnih iz preteklosti. Čeprav ni videti kaj posebnega, gre za pravi high-tech (NT pomeni Neue Technologie oziroma nova tehnologija): ogrodje je iz ogljikovih vlaken in aluminija, propelerji so prvič nastavljivi (za kar so zaslužni strokovnjaki iz nemškega podjetja ZF, ki obvladuje vse vrste zobniških prenosov), nastavljive so tudi elise propelerjev (zato gre lahko NT med drugim tudi vzvratno), poleg treh glavnih pogonskih propelerjev ima še četrtega (na zadku za ekstremne manevre in za lažje vztrajanje nad isto točko na zemlji tudi v vetru), krmiljenje pa je v celoti zasnovano na zadnjih dognanjih podjetja Airbus in izvedeno električno (fly-by-wire). Zeppelin NT je v tem trenutku tudi edina zračna ladja, ki ima dovoljenje za komercialne lete. Pri Zeppelinu so doslej sestavili le štiri.

TEKST: Vinko Kernc

FOTO: Bor Dobrin, Aleš Pavletič, Everett/Rex Features, Vinko Kernc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord