Ilustracija je bila sprva moška domena. Na začetku stoletja so Ivana Kobilca, Roza Strnen Klein in Mara Kralj veljale za redke ilustratorke, danes pa prav ženske prodirajo v tujino. Dobrodušne, okroglolične figurice Lile Prap osvajajo celo deželo vzhajajočega sonca. Toda koliko Lile Prap bi ostalo v računalniško obdelani, s posebnimi učinki pregneteni različici?

Ja, pregnetena je morda še najbližja oznaka tistega, kar se danes dogaja na ilustratorski sceni, kajti ilustracija vedno bolj posega v druge umetniške zvrsti. Morda izgublja prvovrstno moč, toda hkrati v interakciji z drugimi mediji dobiva povsem novo prvino, prvino ne­odvisnosti. Zato ne preseneča, da so prvi bienale, posvečen sodobnim ilustrativnim praksam, poimenovali bienale neodvisne ilustracije. Vendar pa se pri tem zastavlja vprašanje: če ilustracija postane 'pripomoček' za ustvarjanje, kako pomembne so še njena kakovost, drugačnost, specifičnost?

Vse to namreč lahko začne vedno bolj bledeti, saj postane konec koncev pomemben končni izdelek, ki ni več zgolj ilustracija. In tako naročnik kot kreator izdelka postane tudi delni kreator ilustracije – prav delanja po nareku pa ne mara nobeden od naših sogovornikov, udeležencev prvega bienala neodvisne ilustracije, čeprav to doživljajo vedno znova.

Natan

»Ilustriram, kadarkoli začutim potrebo po izpovedi, doživljanju sveta okoli sebe. Zjutraj, zgodaj popoldne, ob treh, petih, zvečer, ponoči ... Urnika pravzaprav ni. Ponavadi je to neorganiziran, nepredvidljiv proces. Izjema so seveda roki. Kadar je treba, je pač treba …« se nasmehne Natan, ki riše, odkar pomni, in ta poklic mu je hkrati edini hobi. Za nadnaravno radovednega, skeptičnega, občutljivega in trmastega Natana, ki mu je šel palček Smuk blazno na živce, je bila risba prvi medij izražanja (sam mu pravi najbližji). Preizkuša jo v različnih okoljih – njegova ilustracija zaznamuje naslovnico Mladine in akcije oglaševalskih agencij, od Cockte do kampanje Danice Simšič, najbolj prepoznaven pa je verjetno po Žmavcu. Celostna vizualna podoba tega ljubljanskega lokala je kot nalašč za posedanje do zgod­njih jutranjih ur, saj je prostor prežet s sproščenostjo. Kar ne preseneča, saj Natana ustvarjanje sprošča in zabava. Ilustracijo širi tudi na področje ekologije, saj verjame, da ekologija in reciklaža odsevata našo prihodnost.

Pri Natanu gre za zabavo, raziskovanje ali relaksacijo! »Včasih roka preseneča glavo in obratno. To je sproščujoč in zabaven proces. Tako da nikoli ne vem, kaj se bo iz vsega tega na koncu izcimilo.« Natanova ustvarjalna prihodnost bo zbledela, ko bo imel občutek, da je našel samega sebe. Ilustrativni slog primerja s človeškim obrazom, saj se skozi vse življenje spreminja, pa vendar ostaja vedno isti. Zato upa, da ne bo doživel dneva, ko bo imel občutek, da se je našel, saj bi to zanj pomenilo ustvarjalni pogreb. Tega dne gotovo ne bo dočakal, ker ima življenje za podobe in podobe za življenje, pa tudi, ker ima ustvarjalno krizo le takrat, ko pri sebi nima svinčnika in papirja. Kar pomeni, da krizo v trenutku razreši, saj za svinčnik prosi najbližjega ali pa ideje popredalčka v glavi, preden jih lahko zlije na papir. Nima velikih želja, morda le to, da bi bil za kakšen dan Bog, saj se mu zdi, da bi bilo treba marsikaj 'urihtat'.

Ajdin Bašić,

Sarajevčan po rodu, je odraščal med vojno, Slovenija pa ga je premamila zaradi dekleta. Ustvarjalne krize premaguje s prijatelji na pivu. Čeprav je že v osnovni šoli risal stripe, bil obseden s Transformerji in imel verjetno edinstveno čustven odnos do Gustava – pravi, da se ga je kar malo bal zaradi epizode, v kateri se risani junak spremeni v kačo –, ga je ilustracija zamikala šele, ko je postal oblikovalec. Zato ga ilustracija zanima kot posledica oblikovanja, kar je tudi njegovo izhodišče pri ustvarjanju za bienale. Ilustracija se mu namreč včasih pojavi med oblikovanjem oziroma, kot bi dejal Ajdin sam, mreža lahko postane ne le nosilec ilustracije, ampak ilustracija sama.

»Ne verjamem v stereotipno podobo umetnika, ki čaka na inspiracijo, da ga zgrabi, da bi začel delati. Ne verjamem

v inspiracijo. Dejstvo, da se zbudiš vsako jutro, je že samo dovolj inspirativno. Vse je lahko inspiracija, zato me nikoli ne zgrabi, da bi delal. Ilustracija se rodi kot rezultat procesa, ne inspiracije.« Ko ga vprašamo po slogu, citira hrvaškega umetnika Mladena Stilinovića: »Moj slog je, da nimam sloga.«

Skupaj s priznanim angleškim oblikovalskim studiem The Designers Republic je snoval za arhitekturni biro Sadar Vuga Arhitekti, izziv je bil delati tudi za Elan, najraje pa dobitnik Brumnove nagrade sodeluje z umetniki in ima vizualno umetnost za idejno osnovo grafičnega oblikovanja. »Ločevanje klasične in računalniško obdelane ilustracije več nima smisla, ker je računalnik tako ali tako orodje, s katerim moraš pripraviti ilustracijo, kakršnokoli že, v uporaben izdelek. Vse risbe so danes računalniško obdelane. Vsaj malo, v pripravi za tisk,« še pojasni.

Zasvojen je s spletno stranjo YouTube in branjem blogov, 'brezveze' pa mu je spletno druženje, ki ga propagira myspace. Morda ga še najbolj poznate po stavku: »Naj za trenutek odloži delo …« Ja, to je tisti Ajdin, ki vas vsak drugi četrtek zvečer nagovarja na frekvencah Radia Študent. In vsak dan točno tega Ajdina traja »od zbujanja do zbujanja, ne od polnoči do polnoči«. Če se mora opisati, ponovi vzgojni stavek staršev: definirajo te lastna početja in dejanja. Zanje namreč, kot pravi, lahko prevzame odgovornost.

Nejaaka

Izmed vseh umetnikov ima tandem Nejaaka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič) najraje glasbenike. Ker ju pustijo ustvarjati, pravita. Zato sta uživali, ko sta oblikovali grafično podobo založb v lasti Umeka in Kanzyanija. Elektronska glasba se jima zdi pisana na kožo, saj skoraj ni slovenskega elektronskega izvajalca, s katerim ne bi sodelovali. V življenjepisu pa se lahko med drugim pohvalita, da sta sodelovali z najbolj prepoznavnim slovenskim bendom na tujem, Laibachom. Za svetovno turnejo Volk sta pripravili projekcije, novo skupno sožitje pa ostaja še skrivnost. V bistvu je bilo vidžejanje njun prvi 'poklic', čeprav se z njim ne želita preveč poistovetiti, saj ga imata zgolj za en segment svojega ustvarjanja. Sicer pa zagovarjata le tiste (redke) vidžeje, ki sami pripravljajo animacije in so torej pri svojem početju avtorski.

Sta zagovornici računalniške animacije, saj ilustraciji ponuja nove možnosti podajanja zgodbe, vtisa in občutka, podpora vizualnemu pa je lahko tudi glasba. Zato si velja ob tandemu Nejaaka zapomniti pojem motion graphics, tj. ilustracijo, ki uporablja video ali animacijsko tehnologijo za ustvarjanje iluzije gibanja ali transformacije, kar bo tudi njuna preferenca na bienalu. »Če si ustvarjalec, moraš to nositi s seboj. Vedno in povsod. Nenehno se moraš vizualno izražati ... Drugače rečeno, svoje delo živimo dan in noč.« Neja je z ilustracijo zaslužila že pri osmih letih – izdala je namreč dve barvanki –, sicer pa sta si z Ako zelo podobni: obema je bil zakon Jure kvak kvak, obe sta vraževerni, saj ne želita razkriti svoje velike želje, sicer se ne bi uresničila, in obe sta deloholičarki, pa čeprav priznata, da bi jima malo več časa zase godilo. Tako je verjetno ena izmed njunih skritih želja več spanca, kajne punci? In ja, nobena ne mara naročnikov, »ki tretirajo oblikovalce in ilustratorje zgolj kot realizatorje njihovih idej«.

Kiddog

Občutek statično gibajoče se ilustracije dajejo ilustrirani džambo plakati za Mobitel, ki jih je zasnoval moški dvojec Matej Koren in Miha Grobler, oba člana društva kiddog. Tako kot Ajdin sta tudi Matej in Miha sodelovala z The Designers Republic, pri sodelovanju z oblikovalsko-ilustratorskimi znamkami pa sta delala še s Stefanom Sagmeistrom ter z Davidom Carsonom in Davidom Foldvarijem, ki sta prav zaradi kiddogovcev prestopila prag naše male deželice. Prvo skupno razstavo so imeli v Benetkah. Mateja je začela ilustracija zanimati šele na fakulteti, in sicer kot del oblikovanja in slikarstva, Miha pa je imel že v srednji šoli »več narisanega kot napisanega«.

»Medtem ko delam, čečkam. Ko razmišljam o projektu ali pa ob pivu v baru,« pravi Matej, čigar izziv je prodreti v tujino in imeti svoj studio. Za Miho pa je izziv vsaka zadnja naloga, projekt. Matej pozna recept za ustvarjalne 'nekrize' – previdnost pri izbiranju naročnikov –, čeprav prizna, da je zaradi tega principa včasih teže oziroma počasneje, a tako se izogne mesarskemu klanju, kot označi ustvarjanje za projekte, v katerih se nikakor ne vidi. Miha pa ustvarjalne 'nekrize' označuje kot »del kreativnega dela. Ilustracija je sprostitev. Vsakič, ko to ni, jezno zmečkam papir in ga zabrišem proč.«

Če srečate Miho – prijazno se vam bo predstavil, močno stisnil roko in ponudil kavo –, nikar ne poskušajte izgovarjati 'nea seri', če niste Mariborčan; sicer pa se mu zdi domača govorica prav hecen dialekt (najbolj hecen med komiki pa Seinfeld). Če se mu želite prikupiti, ga raje povabite na hokej. In če se želite prikupiti Mateju, bodite prilagodljivi, ker pozna njegova prilagodljivost le tiste meje, v okviru katerih on vodi igro. Kot spesni svoj idilični portret: »Nisem požrešen. Zjutraj se zbudim. Devetsto metrov nadmorske višine. Mir okrog in okrog. Sedimo ob mizi. Pijemo kavo. Čas za nas. To bi lahko bil moj cilj.«

Petrov

Ni uspešnega tandema brez protislovja, torej brez dopolnjevanja. Taki sta tudi Katarina Petrov in Jana Flego. Katarina je bolj produkcijski tip, Jana pa organizacijski. »Verjetno je vsakič znova največji izziv, kako z malo oziroma nič subvencijami pripraviti kakovosten projekt,« pravita. Ilustracija ni njun končni produkt, ampak le orodje pri delu, saj jo vedno uporabljata z določenim namenom, kot sredstvo za »poudarjanje karakternih lastnosti projektov«.

Z delom želita osvetliti umetnika, kar sta neposredno poudarili tudi v naslovih svojih dveh projektov, Adopt an Artist in Smetana slovenske sodobne umetnosti. Njuna ilustracija je tudi sestavni del oglaševanja – odločili sta se za prodorno obliko oglaševanja na javnih straniščih v tako imenovanih Finih oglasih. Svaka čast, saj se tudi sama njunih projektov spomnim prav s 'čepišča' na straniščni školjki. Ni kaj, ilustracija in oglaševanje sta lahko zelo usklajen par.

Na bienalu presprašujeta vrednost avtorstva in podpisa. Podpis namreč označujeta kot avtorsko ilustracijo oziroma, kot pravita, »vsak avtor skreira ilustracijo že s tem, ko se podpiše«. In prav bienale je po desetih mesecih za Jano delovni predah. Postala je namreč mama. Tako bo ilustracije nekaj časa bolj gledala, saj bo lahko s hčerko Izabelo spet obudila svojo otroško strast – gledanje risank. Menda je pri tem fanatik. Otrok je tudi spodbudil povsem drugačno percepcijo sveta: Jana si želi redne službe, ne več »projektnega dela in snemanja filmov s 14-urnim delavnikom«. In če morda ne bo več risala profesionalno, bo pa gotovo s hčerko.

Katarina je, odkar pomni, prerisovala Disneyjeve junake in pri štirih letih »požirala Mikijeve zabavnike«. Če se ne bi zavezala vizualnemu načinu izražanja, bi bila verjetno govorka, piska ali kaj podobnega. In za to, da se je odločila za tovrstni profesionalni apel, posrečeno okrivi družinskega člana: »Sem sestra svojega najboljšega brata, brez katerega ne bi počela tega, kar počnem.« In zadnja leta je vedno aktivnejša »tudi na umetniškem polju, saj kot dizajner težko v finančni protivrednosti javnosti oziroma naročnikom povem nekaj, kar jim ne paše«. Njen ustvarjalni moto je – počni zaradi 'gušta', pa čeprav to lahko rezultira v nedoslednost, ker te projekt premalo intrigira.

Tekst Špela Kožar,

FOTO Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel