Intervju: Barbara Zrimšek

Nagrado je dobila oddaja, posneta z raperjem Gakom iz Afrike, ki predstavlja že drugo generacijo Afričanov v Franciji. Zgodba govori o življenju v naselju, ki je iz mondene Nice oddaljeno le 10 minut vožnje. Razlika med Nico in naseljem je neverjetna. V naselju je ogromno droge in kriminala, on pa je neke vrste njihov ambasador. Ima veliko stikov z otroki, ki jih z rapersko glasbo spodbuja in jim razlaga, da je njihova prihodnost lahko zelo drugačna. Gak je predvsem kritičen do velikih razlik, za katere je Nica najboljši sinonim.

Vendar niste začeli z Evropsko unijo, ampak s kmetijstvom. Kako ste zašli v novinarstvo?

Barbara: S Študirala sem agronomijo in med študijem delala na radiu. Po diplomi sem začela pripravljati kmetijske oddaje. Še zdaj se me ljudje spomnijo po poročanju o kmetijstvu.

Kako ste od kmetijstva prešli na Evropsko unijo?

Barbara: Pri poročilih sem skoraj deset let pokrivala politiko, torej EU. Če si želel narediti kakšno zgodbo, je bil večni problem, ker ni bilo prostora, vsi so želeli le visoke politične izjave, povezane z Evropo. Če je bilo kaj drugega, se je to odlagalo in po navadi predvajalo v poročilih ob nemogočih urah. Razmišljala sem, kako in kaj, da bi zadevo vseeno približala ljudem. Ne pristanem na to, da me ljudje prepričujejo, da je EU zelo dolgočasna zadeva, da so to dolgočasne politične stvari. EU so ljudje, ki živijo v različnih državah z različnimi izkušnjami in različnimi pogledi, ki pa žal nimajo dovolj vpliva na evropsko politiko.

Zato ves čas govorimo o razkoraku med politiko in državljanom, kar se je pokazalo na evropskih volitvah z malo več kot 20-odstotno udeležbo, za kar je kriva politika. Ta EU predstavlja kot nekaj sterilnega in nezanimivega, in to je tudi razlog, da sem se odločila za te zgodbe. Kratke so zato, ker sem si hotela izboriti prostor v primernem času, torej zvečer med sedmo in osmo uro. Prek razpisa sem pridobila evropski denar in dobila soglasje vodstva. Prvo leto smo imeli projekt v povezavi med informativnim in zabavnim programom.

Predlagala sem, da damo Eutrinke v novice in imamo še kviz, ki ga je potem poleti 2007 vodil Peter Poles. Utrinki so kratki, kajti to je bil kompromis v pogajanjih z vodstvom informativnega programa, da so jo umestili v svoj program in jim te štiri minute ne zažirajo vsakodnevnih poročil. Malo sem tehtala, ali bi dobila drug termin in s tem podaljšala oddajo, pa se mi je zdelo boljše, da obdržimo termin, ki je veliko bolj gledan. Značilnost utrinka je, da v njem ne moreš vsega razložiti, temveč te spodbudi k razmišljanju in brskanju, s tem pa pri ljudeh spodbuja interes do zadev, ki so povezane z EU, in jim pokaže, da to ni dolgočasna stvar, ampak njihove zgodbe.

Kaj je bistvo utrinkov?

Barbara: Izhajamo iz življenjske zgodbe, ki jo poskušamo povezati z evropskimi političnimi odločitvami, s tem pa ljudem pokazati, da zdaj dejansko 27 držav v Bruslju odloča o našem življenju, kjer se sprejme več kot 80 odstotkov zakonov. O tem moramo razmišljati in imeti kakšne ideje, ker je apatija med evropskimi državljani zelo škodljiva, to pa zagotavlja politikom manevrski prostor, da delajo, kar želijo.

Potem tudi vi z oddajami lahko vplivate na potek nekaterih dogodkov, povezanih z EU?

Barbara: Pred kratkim smo snemali utrinek o ptičih na Malti, kjer je tradicija in del njihove kulture, da lovijo ptiče. Med pogajanji z EU so dobili prehodno obdobje, ki je letos poteklo. Strašen problem je bil, ker so lovili ptiče ob vsaki njihovi selitvi iz Afrike v Evropo in obratno. Niso jih jedli ne prodajali, temveč so jih zaprli v kletke, ker so jih radi opazovali in poslušali.

Zdaj je to prepovedano. Naredili smo zgodbo o lovcih ptic in kako gledajo na EU. To se je razvilo naprej, saj so me klicali kolegi iz Nizozemske, da tudi pri njih lovijo ptice, kar je za zdaj še dovoljeno, pripravlja pa se zakonodaja, ki tega ne bo dovoljevala. Imeli smo tudi debato, zakaj Španci lahko lovijo ptiče, oni pa ne. Maltežani imajo tezo, da so majhni in jih lahko pritisnejo, na Špance pa ne bodo. Takšne zgodbe so zelo resne in povezane z EU.

Kaj lahko ljudje v takšnih situacijah sploh storijo?

Barbara: Verjetno bi si bilo treba kakšne stvari izboriti prek nevladnih organizacij in evropskih poslancev, apatija med ljudmi pa je nevarna.

Kaj mislite, da je prepričalo komisijo v Groningenu, da so vam dodelili prvo nagrado?

Barbara: Ljudje nimajo več časa gledati dolgih oddaj, potrebujejo jasno in konkretno informacijo v kratkem času.

Verjetno pa si z oddajami in potovanji odpirate tudi lastna obzorja?

Barbara: Mislim, da je to zelo dobra priložnost in bogastvo, ki ga dobivam. Ko namreč srečujem te različne ljudi, se mi odpirajo nova vprašanja in začnem razmišljati o marsičem. Če bi bila samo v Sloveniji, ne bi spoznavala različnih kultur tako podrobno.

Doma še premlevate, kar ste že posneli?

Barbara: Seveda, po navadi nisi nikoli povsem zadovoljen. Tudi če gledaš kakšne stare oddaje, si rečeš: zakaj pa ni tega ali onega. Zelo si kritičen, ampak to je del razvoja in hočeš iti naprej. Tudi z nekaterimi ljudmi ostanem v stiku. Še pred utrinki sem sodelovala pri evropskem projektu Glas Evrope, kjer smo delali s tremi pari različnih nacionalnosti. S temi ljudmi se, če grem v Bruselj, še vedno srečamo.

Kako se pripravljate za oddajo?

Barbara: Ko grem v določeno državo, se pripravim primerno temu, kar je tam trenutno politično aktualno, pa še svoje novinarske znance, ki živijo tam, malo povprašam, na podlagi česa naj izberem zgodbo. Pred kratkim smo bili v Italiji v romskem kampu Casilino, kjer so neizmerno slabe razmere.

Romi so največja evropska manjšina. Od leta 2007, odkar sta pristopili še Romunija in Bolgarija, jih je v EU 10 milijonov. V Casilinu, ki je blizu Rima, živijo brez elektrike in vode. Vodo so jim napeljali na ulico, nimajo pa elektrike in živijo v barakah. Italijanske oblasti so jim napeljale ulično razsvetljavo, v domovi pa elektrike nimajo. Nazaj grede smo se ustavili v Toskani, ker so edini v EU, ki so zaščitili tri vrste fižola.

Zbrala se je skupina ljudi z upokojenim učiteljem na čelu, ki je pripravila vso dokumentacijo za Bruselj. Postopek je trajal tri leta, zdaj je fižol zaščiten in prodajajo ga po 24 evrov namesto po dva, v vaški gostilni pa dobiš specialitete, narejene iz njega. Italijani imajo na splošno največ zaščitenih zadev v EU, približno dvesto. Mi imamo trenutno zaščiteno samo deviško olje.

Koliko dela je z eno štiriminutno oddajo?

Barbara: Nekaj izkušenj sem dobila v desetih letih dela na novicah, spremljala sem evropske zadeve. Tudi aktualne stvari je treba namreč spremljati, delati raziskave za vsako državo, ki jo obiščeš, najpomembnejši pa je stik z ljudmi, kolegi, da prideš do prave zgodbe. Prosila sem, da bi v oddaji imeli stalno skupino snemalcev in montažerjev, saj moramo ujeti življenje tudi skozi kamero, ne samo skozi moje tekste in intervjuje.

V utrinku je zelo pomembno, da zabeležiš življenje, neposredne situacije, tako da pustiš ljudem, da se pogovor razvije. Veliko ljudi potrebuje čas, večkrat na plano pridejo čustva in določene situacije šele na koncu snemanja. Ta način je za informativni program naporen, za našo oddajo pa potreben. Imamo skupino ljudi, ki to dela z veseljem. Po navadi na terenu ni samo osem ur dela, veliko se gibamo, potujemo z avtomobili z enega konca na drugega.

Kako potem vzdržujete ravnovesje med vsakodnevnim življenjem in tistim delovnim?

Barbara: Ko pridem domov, živim bolj kakovostno z družino. Ravnovesje me čaka, ko se moram ukvarjati s sinovoma. Moram reči, da sem se veliko tega naučila na snemanjih in se zdaj drugače odzovem v določenih situacijah. Sinova sta stara 15 in 21 let in sta že kar samostojna. Gotovo imam zdaj kakovostnejše življenje, ko vem, kdaj imam snemanja in montažo. Fanta to sprejemata in sta že navajen, da nimam službe od sedmih do treh.

So vam na Televiziji Slovenija za nagrado čestitali?

Barbara: Človek je včasih razočaran, tako dobiš trdo kožo. Po navadi priznanj doma v hiši praktično ni, človek bi pričakoval, da ti bodo vsaj čestitali. Sicer pa se mi zdi pomembnejše recimo, ko sem šla v lekarno in mi je farmacevtka povedala, da me je videla v oddaji, ter me vprašala, koliko časa porabim za tako oddajo. Tudi to, da so mi uredniki iz različnih držav v Groningenu rekli, da je to model, ki ga do zdaj še niso videli, mi pomeni veliko več.

Imate že kakšne nove načrte za oddajo?

Barbara: V naslednjih šestih mesecih načrtujemo, da bi šli v države, ki so pod sosedsko evropsko politiko, torej od Armenije, Ukrajine do Azerbejdžana, da zabeležimo, kaj se dogaja v njihovih življenjih. Imamo še pol leta, ne vem pa, kako bo naprej, ali bodo kakšni razpisi, da dobimo denar, ker če ne bodo, ne vem, kaj bo.

Zanima me, kaj bo naredila nacionalka, če ne bo denarja. Delam tudi še na novem evropskem projektu, sem v uredniškem svetu evropskega projekta, kjer je vključenih več kot 30 držav in je to v bistvu projekt za naslednjih pet let. Ravno pišemo predlog, ki ga bomo predložili evropski komisiji, s katero se že tudi pogajamo.

Budžet je zelo visok, tako da je tudi nacionalki v interesu, da pristopi zraven. Sam scenarij je zelo soroden utrinkom; sedem različnih zgodb naj bi v enem tednu krožilo med različnimi državami. Moram priznati, da so bili precej navdušeni nad idejo in tudi nad nagrado, ki so jo dobili utrinki. Če bo ta projekt uspel, bo uredniški svet v Bruslju, kjer bodo različne države prispevale ideje.

Kakšni so vaši osebni utrinki s samih snemanj in potovanj?

Barbara: V spominu ti ostanejo različne države s svojo tradicijo in kulturo, kulinariko … Ko prideš v eno državo, se malo loviš, da jo začutiš, šele potem, ko prideš v stik z domačini, se začne odpirati. Spomnim se, ko smo bili na Cipru, smo šele četrti dan prišli do tistih ljudi, ki smo jih želeli. Za oddaje ne moreš napisati dokon­čnega scenarija, ker se zgodbe odpirajo sproti. Koncept našega dela je, da smo prožni in da poskušamo zabeleži, kar se dogaja, ne pa v naprej delati dramaturgijo, ker jo v bistvu naredi življenje.


Napisala: Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord