Zec je ujel zajca

Sinov nepredvidljivi značaj in očetovski instinkt sta se srečala, ko je bilo Goranu sedem let. Ker ga je nenehno nadlegoval na peščenem igrišču, ga je Srđan vpisal v teniško šolo. Da bi ga zaposlil, s čimerkoli. Lopar je pristal v pravih rokah. Mali je začel premagovati starejše od sebe.

Postalo je jasno, da za Hajduk ne bo igral. Bel dres z grbom je zamenjal za še bolj belo teniško opravo. Ostal je sam, ujet med mrežo in osnovno črto, tisto črto, čez katero ne sme nobena žoga. Sanje so se skrčile na velikost teniškega igrišča in nikogar ni bilo, ki bi mu vrnil podajo. Toda balun mu je še vedno letel po glavi. Saj veste, nogometaši pljuvajo, se objemajo, preklinjajo, slačijo majice, brcajo nasprotnike in koketirajo s publiko.

Teniški igralci tekmujejo, kdo se bo bolj nadzoroval, kdo bo bolj miren, leden. Goran je bil in ostal nogometaš na tenis placu. Raje je le lomil loparje, preklinjal in zabaval publiko. Jokal. Sovražil. »Sovraštvo, sovraštvo. Vedno je dobro sovražiti tistega na drugi strani mreže.« Iskal popolni udarec. »Hočeš predobro odigrati, čeprav to sploh ni potrebno, čeprav ni učinkovito. Potrebuješ le točko, a hočeš tisto sijajno potezo.«

Izgubljal je zaradi čudnega značaja. Nekateri so podvomili o njegovem mentalnem zdravju. Toda on je hotel le eno – zmagovati. Porazov ni prenašal in to ga je gnalo naprej: »Čeprav se lahko iz vsakega poraza nekaj naučiš, poraza ne morem sprejeti. Vsaj zlahka ne.« Nauk poraza je bil tako ali tako skoraj vedno enak. Premagal se je sam. Uničeval se je. Zato, da bi nekega dne vstal iz pepela. Srđan je to vedel, poznal je konec zgodbe. Zato je prodal vse, kar je imel.

Pri šestnajstih je Goran dosegel prvi veliki uspeh: osvojitev Mastersa Istrska rivijera. Bil je suh in dolgonog, skorajda preveč za nekoga, ki bo nekoč premagal svet. Toda poletje 1988 je napovedalo, da bo Zec kmalu skočil iz grmovja. Skozi kvalifikacije se je uvrstil na glavni wimbledonski turnir. Debi na sveti travi je trajal štiri sete. Naslednje leto se je prebil v četrtfinale Odprtega prvenstva Avstralije.

Prelomno leto 1990 mu je prineslo prvo zmago na ATP turnirju in uvrstitev med prvih deset. Leta 1991 ga je prevzel legendarni trener Bob Brett, ki je izjavil, da Gorana ne bi zamenjal za sedem Samprasov. 1992. je odigral prvi Grand Slam finale. Jasno, v Wimbledonu. V petih setih ga je premagal takrat izkušenejši Andre Agassi. Ivanišević se, vsaj na zunaj, ni pretirano vznemirjal.

»Še bodo Wimbledoni.« Agassi pa je jokal. On je že vedel, Goran še ne. Šele kasneje, ko je izgubil dva finala proti Samprasu, je postalo jasno, kako usoden je bil ta poraz. »Rana, velika rana,« ga je kasneje poimenoval. Sampras je od takrat dobil sedem Wimbledonov, tudi po zaslugi Gorana, ki ni znal pozabiti. Nori Dalmatinec ni mogel skriti čustev. Ali še bolje: ni jih znal tajiti. Tako, kot je to znal »Pistol« Pete.

Vsi so mu govorili: umiri se in nehaj preklinjati. »Nikoli nisem znal nadzorovati čustev. Nekdo preboli hitreje, jaz potrebujem čas. Toda ko gre enkrat iz mene, takrat je dokončno,« je izjavil po še enem porazu. Le oče se je zavedal, da mu mora vse to dopustiti. Ves ta gušt. Čakal je, da se sin dotakne dna, da bi se lahko dvignil. Kot samomorilec, ki skoči v reko in se odrine od dna. Brez pretiravanja.

Morda ga imajo nekateri ravno zato za kristusa. Miniti je moralo skoraj deset let, da je nehal ponavljati napake. Najljubše napake, po katerih je bil bolj znan kot po zmagah. Vmes je zamenjal kup frizur, rut, postal veren in tudi vraževeren. Toda boga še ni našel. Vse do letošnjega Wimbledona, ko ga je zagledal oblečenega v dres Hajduka. Samo zmaga tam, na travi, ki spominja na nogometno zelenico, ga je lahko oprala teniških grehov, ki jih je zakrivil skozi kariero.

Največja zgodba v zgodovini športa. Od največjega poraženca do največjega zmagovalca. V dveh tednih. Vrnitev vseh vrnitev. Morda se bo zdaj tudi Jordan lažje odločil in še enkrat oblekel košarkarski dres. Zdaj ko ni več največji.

TEKST: Esad Babačić

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec