ZGODBA O PSU RONU: Ljudje, ki mučijo živali, in inšpektorji, ki jim ni mar

3. 2. 2020
Deli
ZGODBA O PSU RONU: Ljudje, ki mučijo živali, in inšpektorji, ki jim ni mar (foto: Luka Vrbančić)
Luka Vrbančić

Verjetno ste kje na internetu v zadnjem mesecu zasledili zgodbo o nemškem ovčarju Ronu. Tukaj je njegova zgodba, ki se še vedno odvija in čaka na srečen konec. 

To je zgodba o psu Ronu, ki je bil priklenjen na verigo pri stari prikolici, med polno krame, nevarnih predmetov in starih avtov. Ni se ga dalo niti videti. Lahko si le slišal lajež. Veriga je bila ovita tako, da je lahko šel le malo levo in desno. Gibanje mu je bilo onemogočeno. Zaprli so ga tudi v staro prikolico, ki je imela po dnu razmaknjene deske, tako da ni mogel niti ležati, niti sedeti, ampak je cele dneve lahko le stal v njej…

Vse to je opisano tudi v odločbi veterinarskega inšpektorja, Hermana Bunderla, ki je zapisal, da gre za “nemškega ovčarja, ki je z verigo, zavito okoli stare razbite avtomobilske prikolice, nanjo privezan in se ne more svobodno gibati v skladu z njegovimi fiziološkimi in vedenjskimi navadami. Okoli bivališča psa je bilo postavljenih še več drugih stvari oz. predmetov, ki so ravno tako onemogočali svobodno gibanje psa… Sicer je bil pes čez dan nastanjen v razbiti avtomobilski prikolici, brez koles, ki je stala postrani, v njej je bilo nekaj razmaknjenih desk, ki niso omogočale normalnega ležanja oz. počivanja psa.”

Inšpektor je opravil pregled po tem, ko je nemški ovčar Ron, 13. aprila 2019, napadel žensko, ki je lastnike tožila zaradi hudih fizičnih (rok, nog in glave) ter psihičnih poškodb. Ron je dobil status nevarnega psa. A lastniki od 3. junija do 16. oktobra niso uspeli ničesar narediti ali spremeniti, zato so jim ga odvzeli.

V odločbi je zapisano: “do 16. 10. 2019 stranka ni zagotavljala fizičnega varstva nevarnega psa na njenem dvorišču, kot je predpisano z zakonodajo in tudi ne zagotavljala osnovnih pogojev za zaščito hišnih živali (pes zunaj ni bil zaščiten pred vremeniskimi neprilikamo, v okolici, kjer je bil privezan, so predmeti in snovi, na katerih bi se pes lahko poškodoval ali bi ogrožale njegovo zdravje), saj je bil pes večkrat ob pregledih uradnega veterinarja na gospodarstvu stranke, privezan z verigo ob raznih strojih in starih avtomobilih na dvorišču, brez nagobčnika”. Ker v teh petih mesecih ni ugriznil nikogar več, so ga odvzeli le začasno in ne trajno.

In tako je Ron prišel v zavetišče Brežice, kjer se je z njim ukvarjal, ga sprehajal in prevzgajal prostovoljec Luka Vrbančić, s katerim smo govorili.

Ron se je v slabih dveh mesecih v zavetišču popolnoma spremenil. Sama sem ga srečala tri dni pred vrnitvijo lastnikom in se na lastne oči prepričala, kakšno transformacijo je kuža doživel v zavetišču ob ljudeh, ki so se zavzeli zanj in primerno poskrbeli za njegove potrebe. Luka ga je ob mojem obisku zavetišča ravno peljal na sprehod. Čeprav je imel s seboj nagobčnik, Ron ni kazal nobenih znakov agresije ali podivjanosti. Mirno je šel mimo mene in se vidno veselil že drugega sprehoda ta dan. Tri dni za tem pa preberem novice, kaj se je zgodilo z Ronom. Ponovno sem obiskala zavetišče.

Luka in Ron na sprehodu

Luka pove, da so lastniki po besedah sosedov le teden po tem, ko jim je bil Ron odvzet, že dobili novega psa. Po kakšni logiki lahko nekdo, komur je bila žival ravnokar odvzeta zaradi nesposobnosti primernega skrbništva, dobi takoj novega psa?

Nadalje razlaga, da so imeli Ronovi lastniki tudi ovco, ki so jim jo odvzeli, ker je “živela” v takšnem blatu, da se ni mogla premikati. Prašiče, ki so jih prav tako imeli, so na mestu evtanazirali, ker so bili nesposobni in prenevarni za transport.

Tudi to je zapisano v dopisu inšpektorja, citiramo: “Pri pregledu v zvezi z zaščito rejnih živali je bilo ugotovljeno, da ima stranka še vedno 2 prašiča in ovco, čeprav je stranka uradnemu veterinarju poslala izjavo, da na posestvu nima več ovčke in dveh pujsov. Za živali je bilo zelo slabo poskrbljeno.” Nadalje so opisani neprimerni pogoji, v katerih so živali živele. “Ovca se je pred dežjem zatekla v zunanji kovinski zaboj, ki je bil delno pokrit z deskami, v njem pa je bilo toliko vode, da je stala v cca. 15 cm visoki vodi in se ni mogla uleči, v hlev verjetno ni hotela iti, kjer je bilo, kot že rečeno, veliko blata.”

“Tudi po izvršbi odločbe stranka ni spoštovala odrejenih ukrepov, da mora poskrbeti za higieno, za razkuževanje, da se prepreči širjenje bolezni, za čista in suha ležišča, opremo za krmljenje in napajanje, ki preprečuje kontaminacijo. V okolici bivalnega prostora pa ne sme biti snovi in predmetov, na katerih bi se živali lahko poškodovale in bi škodljivo vplivale na njihovo zdravje..."

Nadalje je opisano, da je bilo zaradi številnih kovinskih predmetov, raznih strojev, starih avtomobilov, strupenih snovi itd. onemogočeno, da bi se živali sploh prepeljalo od hleva do prevoznega sredstva oz. ceste in da se ob tem ne bi živali kakorkoli poškodovale. V primeru premikanja živali bi lahko prišlo do mučenja in poškodb živali, je zapisal inšpektor.

Pa da se vrnemo k nesrečni zgodbi o ovčarju Ronu, ki jim je bil začasno odvzet. Lastniki so nato zamudili kar dva roka. Do 6. novembra bi morali zaključiti s postopkom, in že pred tem obveščati, kako napredujejo z urejanjem primernega bivališča za Rona. Do 11. novembra inšpektorja ni nihče o ničemer obvestil. 12. novembra se je javil njihov odvetnik Dušan Medved, da so kupili material, a da zaradi slabega vremena še niso končali z urejanjem pesjaka. Podaljšali so jim rok do konca novembra. Imeli so ponovno dodatnih 15 dni, da uredijo pogoje za svojega psa. Ponovno ni bilo nobenih novic od njih.

Nato je 9. decembra inšpektor Bunderla odšel k stranki na dom. V njegovem poročilu piše, da so bila vrata za vstop na posest zaprta, tako da ni mogel stopiti notri in je samo naredil fotografije iza ograje oz. s ceste. Na podlagi tega je določil, da Rona lahko vrnejo. Inšpektor bi seveda moral vse pregledati. A niti ni šel notri. Vse to piše v zapisniku. Inšpektor je s ceste pogledal čez ograjo in ocenil, da se lastnikom lahko vrne Rona.

Potem je inšpektor prišel v zavetišče in povedal, da pridejo lastniki še isti dan po Rona. Ko so lastniki prišli po njega, jim je Luka povedal, da so ga prevzgojili, se navezali nanj, če bi jim ga morda lahko prodali, naj povedo ceno. Pa so rekli, da “on nima cene, pomeni nam vse, komaj smo ga dobili nazaj.”

Luka in Ron na Ronov zadnji dan pred vrnitvijo nazaj v dom, kjer je bil zanemarjen

Luka pove, da je šel sam preveriti naslednji dan, kako so uredili “boks”. “Hiška sploh ni bila končana, nobene stranice ni imela, niti izolacije, niti strehe… Cel večer je direktno v njega svetil 500-vatni reflektor. Ograja pa je bila takšna, da jo malo močnejši veter takoj odpihne. K sreči imam fotografije za dokaz. Ko sem ga prišel fotografirati 24 ur po odvzemu, je skakal v krogu, kot bi mi sporočal “vzemi me, vzemi me nazaj…” Seveda sem pošiljal prijave in dvakrat so odšli preveriti stanje. Eno poročilo ogleda sem dobil po pošti, kjer je bilo zapisano, da je pes v dobrem stanju, je v hiši in se sprehaja.”

In kje je Ron sedaj?

Nedavno je soseda videla, kako ga peljejo v klet. Rekla je tudi, da izgleda čisto podivjan. Lastniki trdijo, da ga sprehajajo, a nihče od sosedov ni v enem mescu videl, da bi ga kdo sprehajal. Niti ga niso sposobni sprehajati, saj jih tak pes le razmetava. Seveda je postal nazaj agresiven v takem okolju. Brez težav se jim lahko strga iz rok ali preskoči oz. poruši ograjo. In kaj, da gre recimo kak otrok ravno takrat mimo? Kaj, če ga ubije? Kdo bo odgovarjal? Inšpektor, ministrica? Inšpektor Bunderla mi je odgovoril, da bodo v primeru ponovnega napada odgovarjali lastniki. Povedal mi je še, da ima celo mizo spisov, ki so hujši primeri od Rona…

Enostavno sem brez besed. Ne razumem …

Hja, poglej… Pač en nevaren pes, ki je bil začasno nameščen tukaj. Saj je “samo en Ron”, ki ga imajo ljudje z dobrim odvetnikom. Ni se jim dalo ukvarjati s tem. Sicer pa, kdo pa bo izvedel za zgodbo o “enem Ronu”? Dajmo jim ga nazaj, pa imamo mir. Takšnih primerov so imeli že kdo ve koliko. A jaz sem to videl in ne bom dopustil, da se to dogaja! Dobival sem tudi razne grožnje, naj pazim in naj se ustavim. A se ne bom. Ena inšpektorica je odgovorila članici Društva za zaščito živali, “naj gremo raje v ciganska naselja, kjer je veliko takšnih Ronov. In “naj pazimo, kaj govorimo po Facebooku.”

V primeru Rona je stopila skupaj cela Slovenija, samo tvojo prvo objavo o Ronu je delilo preko 13.000 ljudi. Ogromno ljudi sedaj spremlja ta primer. Ne bi bilo bolj logično, da si veterinarska inšpekcija popravi ugled in stori tisto, kar cela Slovenija ve, da je prav? In bi jim lahko čestitali oz. nam povrnili zaupanje v inštitucijo?

Ne, oni sedaj trmasto vztrajajo pri svojem. “Za dobrobit živali”, pravijo. Ni mi jasno, kako je to mogoče trditi, glede na njihovo zgodovino zanemarjanja živali, ki ji je bil Bunderla od začetka navzoč in je tudi dokumentirana v vseh njegovih dopisih?

Torej, najprej inšpektorji zapišejo, kako lastniki mučijo živali, jim jih odvzamejo, potem pa se kar naenkrat premislijo in določijo, da je vse v redu in so "čez noč" postali odgovorni ljudje, ki se jim lahko vrne žival?

No, sedaj smo mi dobili dopis, v katerem se je inšpekcija pritožila, da na mojih fotografijah Ron ni imel nagobčnika.

Od vseh stvari je sedaj to največja težava? Da ti, ki si se z njim vsak dan ukvarjal in ga prevzgojil, nisi uporabljal nagobčnika?

Nisem ga sprehajal brez nagobčnika na javnih površinah. Ko pa je bil sam z mano, seveda nagobčnika ni imel, zato ga tudi nima na slikah in na posnetkih.

Drugače pa lastniki prav tako niso imeli nagobčnika, tudi to je zapisano v inšektorjevem dopisu. Celo brez ograje so ga imeli.

In ne samo to. Sedaj so se spravili še na drugega psa v našem zavetišču. Medo je 8 let star kuža, ki je bil odvzet po odločbi in je k nam prišel 12. decembra. Njegova 92 let stara lastnica je bila hospitalizirana. Medo je bil celo življenje zaprt v manjšem ograjenem prostoru in v hiši, poznal je samo lastnico in lastnika, ki sta bila zelo stara. Imel je tako dolge kremplje, da je komaj hodil.

MEDO išče dom

Sedaj je minil en mesec, odkar je pri nas in v teh dneh je prišla inšpektorica pogledati, kako je z njim. Medo je prijazen pes, samo malo več časa potrebuje, da spet zaupa ljudem. Ni nevaren in je zdrav. Pa je dejala, da je to zanjo prepočasen napredek. Določila je, da ima Medo še 14 dni časa, da dobi dom, sicer mora biti evtanaziran. Ko sem vprašal, zakaj, mi je odgovorila, da je to prevelik strošek za državo. Pa sem jo prosil, naj mi razloži, kakšen strošek je vendar Medo za državo? Ni mi znala odgovoriti, samo smejala se je. On tako ali tako sedaj živi na strošek zavetišča. Noro. Oni spišejo odločbo in to je potem zakon.

Se ti zdi, da je to sedaj zgolj maščevanje za tvoj boj za Rona?

Ni dokazov za to, ampak ja… Ne vidim drugega razloga. Imeli smo pse po več mesecev v zavetišču, pa to do sedaj še ni bila težava ali ti. “strošek”. Nekateri psi so tudi po več let v zavetiščih. Nekateri tudi 5 let. Pri Medu pa je sedaj en mesec že predolgo časa za njih.

Torej upanje, da se Ron vrne iz “pekla”, ostaja?

Seveda. Odločbe sem dobil. Pravnica se bo sedaj posvetila temu primeru. Inšpektorica v pokoju mi je prav tako povedala, da bi Ron že takoj po napadu na žensko, ki je imela hude telesne poškodbe, takoj moral na prevzgojo. Ampak seveda tega ni bilo.

Inšpektor Bunderla je dejal, da imajo le v primeru, da Ron še enkrat koga ugrizne, zakonsko podlago, da ga lahko spet odvzamejo. Sicer pa mi je na vsa vprašanja, ki sem mu jih postavil, odvrnil, da nisem stranka v postopku in mi ne potrebuje odgovarjati.

Zagotovil mi je le, da je Ron tam in dobro rejen. Moram povedati, da Ron nikoli ni bil podhranjen ali suh. Vendar vemo, da hrana ni vse, kar pes potrebuje. Tukaj gre za zanemarjanje in psihično mučenje psa, ki je izoliran, najverjetneje sedaj v temi… In seveda agresiven. Potrebuje socializacijo, gibanje, kontakt z ljudmi. Prej je bil na verigi, zdaj pa se ga zapira v hišo oz. klet brez svetlobe, brez sprehodov.

Iz kabineta ministrice so mi rekli, da nič ne morejo inšpektorjem. Baje so celo v nekem sporu z inšpektorji? Torej so inšpektorji bogovi, ki se jim nič ne more?

No, direktorica Bizjak pa je javno dejala, da je bil postopek voden v dobrobit živali… Kljub temu, da imajo Ronovi lastniki dokumentirano zgodovino zanemarjanja živali. 

Vsak človek z zdravo pametjo prav tako ne razume, zakaj želijo sedaj usmrtiti našega Meda? Zakaj se to dogaja? Zdrav pes je, pač je malo prestrašen. Tudi nekateri ljudje potrebujejo malo več časa, da ti zaupajo, pa jih zato ne usmrtimo.

No, ampak saj Medo sploh ni tako prestrašen, ko sem malo prej prišla v zavetišče, je takoj prišel do mene, popolne neznanke, in se brez težav pustil božati… 

Medo vsak dan vidno napreduje. A to jih ne zanima. Oni so se tako odločili in pika. Imajo moč in ustrahujejo. Ne smeš jim nič reči, ker se potem spravijo nate in se ti želijo maščevati. To je kot osje gnezdo. Živali so za njih samo številke. Seveda so tudi izjeme med njimi, da ne bo pomote. A v tem primeru se jaz ne bom ustavil. Lahko se sedaj spravijo na vsakega našega psa, vendar mi bomo vse spravili v nove domove, nobenega ne bodo evtanazirali!

Misliš, da se je vse to zgodilo z namenom, da se prav na podlagi tega primera sedaj javno opozori na nepravilnosti, nelogičnosti ali nehumanosti, ki jih počnejo inšpektorji?

Inšpektorat bi bilo potrebno prevetriti in za inšpektorje postaviti nove, mlade in sposobne veterinarje. Nujno je treba tudi spremeniti zakone, ki so v sramoto državi, ki je članica Evropske Unije, in tako onemogočiti inšpektorjem, da delujejo, kot delujejo zdaj.

Torej, kaj si se iz vsega tega naučil. Da je na koncu lahko človek najbolj primitivna žival?

Tako je. Ko sem začel delati v zavetišču, sem mislil, da se bom veliko naučil o živalih, vendar sem se naučil največ o sebi in o ljudeh. Veliko sem prej že delal na sebi, hodil k šamanom, bil iniciran ipd. ter mislil, kako sem se veliko naučil o življenju. Saj sem se, ampak tukaj v zavetišču, tukaj je prava življenjska šola. Še dobro, da sem poprej toliko dal čez, ker drugače ne vem, kako bi preživel ves ta stres.

Si utrujen?

Sem. Spim po 5 ali 6 ur na dan. Vendar ni časa, da bi se ustavil, ves čas prihajajo k nam novi psi, ki jih je potrebno sprehajati, se ukvarjati z njimi, jim iskati nove domove, zraven imam seveda še redno službo. Ne pozabimo, da sem v zavetišču prostovoljec. A ko sem zvečer sam doma v tišini, razmišljam o Ronu, kje je, je v kleti ali ne, ali misli, da sem ga zapustil…

Če nekdo ni sposoben imeti živali, je pač ne bi smel imeti? Saj inšpektorji to vidijo?

Tudi policija ve, kaj se tam dogaja, pa ne morejo nič. Imajo super odvetnika, ki jih izvleče ven iz vsega. Za nič ne odgovarjajo. Ne razumem. Če si malo bolj senzibilen za energijo, te pri tisti hiši tudi spreleti srh in čutiš nevarnost. Vendar sploh ne potrebujemo iti tako “daleč.”

Rona so denimo čipirali šele po napadu. Tudi sicer nobena njihova žival ni bila prijavljena. 

No, jaz pa sem bil sedaj še poklican na policijo, ker je inšpektor Herman Bunderla vložil prijavo, da sem širil sovražni govor in prirejal informacije javnega značaja.

Seveda so na policiji obtožbe zavrgli, ker ni osnov. Imel je torej časa spisati nekaj strani prijave zame, nima pa časa, da se odzove na tri prijave, da je Ron sedaj v kleti.

Takšnih zgodb je ogromno in zakoni to dovoljujejo…

Kakšni zakoni vendar, a ne znamo biti več ljudje?

Ljudje so nevarni sami sebi, ljudem in seveda tudi živalim.

Rad bi povedal še to. Javilo se je nekaj ljudi, ki menijo, da sem zamočil, ker nisem sprejel pomoči tretjih oseb, ki pravijo, da bi Rona že lahko spravili na varno in da sem edini krivec, ker je tako. Pa jih vprašam: kdo sem jaz, da odločam, prepovedujem, ustavljam? Vsi so me kar samoumevno določili za vodjo, za tistega, ki odloča in vso odgovornost zvalili name. Ron ni moja last, sem samo človek, ki mu je uspelo prevzgojiti nevarnega lastniškega psa. Če bi bil odvzet in last zavetišča, bi bil Ron danes že bil pri meni. Jaz si, tako kot vsi, samo želim, da bi Ron zaživel srečno pasje življenje, z mano ali s kom drugim. Čeprav priznam, da sem ga vzljubil kot svojega in bi si želel, da živi z mano. Tega psa res imam rad iz najglobljih delov srca in duše. Samo, da je on srečen in rešen iz težkih življenjskih pogojev in bom spet lahko mirno spal.

Ko je Ron z Luko opazoval sončne vzhode... 

Zgodbo sem spravil v javnost samo zato, da se najde nekdo, ki Ronu lahko pomaga, ki ve, kako to speljati. Nimam izkušenj s takimi rečmi, niti nimam za sabo ljudi, ki bi mi krili hrbet. Prostovoljec v zavetišču sem slabo leto dni. 

Ja, najverjetneje sem storil napako, ker sem zaupal birokraciji in se odločil za to pot. Je pa prav tako dejstvo, da od več tisoč ljudi, ki zgodbo spremljajo, le jaz v tem trenutku nekaj počnem in se trudim, da se Ron odvzame in spravi na varno. Na svoj strošek. Tako časovni kot finančni. Nobenemu ni prepovedano, da se aktivira in prevzame odgovornost ali vsaj en del nje. Eno so besede na družbenih omrežjih, nekaj čisto drugega pa dejanja.

Če kdorkoli poseduje rešitev, ki je učinkovitejša, hitrejša in boljša, mu z veseljem odstopim mesto, ne potrebuje me spraševati za dovoljenje. Dam vse informacije in papirje, ki jih potrebuje, in bom iz prve vrste spremljal ter podpiral Ronovo reševanje.

To, kar počnem, bo trajalo in na žalost nima trenutnega vpliva na izboljšanje Ronove situacije. In jaz sem prvi, ki ga to boli, vsak dan.

Tudi ta intervju sem dal samo zato, ker se mi zdiš v redu, ker si sama videla Rona in ker ne morem več odgovarjati na vsako vprašanje, kaj je z Ronom in kaj se dogaja. Trenutno se dogaja birokracija in postopki, ki so povezani z njo. Zavedam se, da se na koncu lahko zgodi, da se bom obrisal pod nosom in ga izgubil ter bo vsak imel kaj za pripomniti ali soditi. Ampak takšni smo pač ljudje. O tem sploh ne želim razmišljati, ker če bi, potem bolje, da se ustavim že zdaj.

Na UVHVVR imajo kar nekaj prijav samo v zadnjih 14 dneh, ki jih bodo morali izvršiti z ogledi in poročili. Pa tudi z rešitvijo, ker tako kot so se do sedaj izmikali, ne bo šlo več.

Že tako imam delo s prijavami s strani inšpektorja Bunderle, pa tudi še z 11 drugimi psi v zavetišču, ki dnevno potrebujejo oskrbo, sprehajanje in nekoga, da se jim posveča ter išče domove. Prvi med njimi je sedaj Medo, ki je v nevarnosti, da izgubi življenje.

Kakršenkoli nepremišljen korak, lahko mene in mojo ekipo prostovoljcev stane nadaljnjega sodelovanja z zavetiščem Brežice, ki je do sedaj bilo korektno in omogočilo boljši jutri več kot 70 psov v 10 mesecih. Brez ene evtanazije. Oni so se od primera ogradili in jaz to sprejmem.

Zato, kdorkoli, ki lahko bolje opravi reševanje Rona, kot ga trenutno jaz, je vabljen z odprtimi rokami. Gre se zanj, meni medijska izpostavljenost ne manjka, niti nikoli nisem hrepenel po njej.

Rad bi se zahvalil vsem za podporo, za vse pozitivne besede in misli za Rona. Namenjate jih še naprej njemu in vsem ostalim, ki se jim ne godi dobro... Jaz jih ne potrebujem.

Vabimo vas, da podprete Ronovo vrnitev nazaj v zavetišče oz. v nov stalni dom s tem, da podpišete peticijo TUKAJ.

Spraševala in napisala: Ana Vehovar

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez