Zapeljali smo ga v mestno džunglo in ugotovili, da je tu njegov prvi dom. Preverite zakaj!

Priljubljen izraz 'crossover' je v avtomobilskem svetu zadnja leta močno priljubljen, in če malo pomislim, se nekaj podobnega dogaja tudi v motociklizmu. Pri skuterjih pa do prihoda novega Beverlyja o tem vseeno ni še nihče od glavnih proizvajalcev govoril tako naglas. Torej, po razlagi, kot jo predstavlja Piaggio, gre za 'križanca' na dveh kolesih, ki so ga po dveh desetletjih ponovno prenovljenega postavili v prvo bojno vrsto pred rdečim semaforjem mestnih križišč. Ohranili so prepoznavni videz in hišno oblikovanje, dodali LED-luči in smerokaze, ki so lepo integrirani v karoserijo, ter predvsem zelo spremenili zadnji del. Ta je moderen, lepo oblikovan in z blatnikom, ki je pritrjen od strani tik nad zadnjim kolesom.

Več je tudi prostora v predalih pred voznikom, v prtljažnik (52 litrov) pod sedežem sem brez težav spravil dve jet čeladi oziroma z malo truda in obračanja, da sem našel pravi položaj, tudi jet in integralno čelado.

Poleg digitalnega števca, ki je povezljiv s telefonom in omogoča vpogled v osnovne podatke o vozilu, ima tudi USB-vtičnico za polnjenje telefona. Verjamem, da so z uvedbo brezstičnega ključa in pametne ključavnice poskusili biti inovativni, in do neke mere jim je to seveda uspelo. A ko pomislim na stvari, ki me motijo pri tem Beverlyju, je to način povezovanja med ključavnico in ključem. V bistvu bi postopek v treh korakih še sprejel, pa čeprav je zapleten: najprej je treba pritisniti vrtljivo stikalo za aktivacijo, potem sledi približanje ključa senzorju, ki je na drugi – levi strani, nato pa z obračanjem gumba v desno šele pognati elektriko po sistemu. Potem je skuter pripravljen za vožnjo.

Pri tem, kam približati ključ, da ga bo senzor zaznal, sem moral biti vsakokrat res natančen. Ampak sčasoma sem se navadil in to nekako sprejel. Menda je zaradi tega možnost, da skuter odpeljejo tatovi, dosti manjša, tako da tudi to rešitev nekako sprejmem. Vseeno pa upam, da bodo natuhtali enostavnejši postopek zagona. Kakorkoli, skuter je opremljen s takšnim varovanjem tudi za spopadanje s plenilci v sodobnih džunglah, kar mu pred preostalimi skuterji daje neko prednost.

No, vožnja z njim pa je posebno poglavje. In karkoli so že morali narediti, da so štiritaktni enovaljnik z 278 kubičnimi centimetri in 26 'konji' prilagodili na standard Euro 5, so naredili dobro. Motor je odziven, živahen in povsem kompetenten, tako pri startih pred semaforjem kot na regionalnih cestah. Beverly je tudi zato zelo lahkoten v prelaganju iz ovinka v ovinek in ne povzroča nobenih zadreg, ko se je treba počasi prebijati mimo avtomobilov v koloni. Čista petka, bravo! Tudi po avtocesti sem se zapeljal z njim in lahko rečem, da brez težav doseže 130 km/h. Za kaj več kot to pa mu potem sicer kar hitro zmanjka sape. Ampak za hitrejšo vožnjo bo potem boljša izbira Beverly s 400 kubičnim motorjem.

Izpostaviti moram tudi udobje. Prostora za noge je dovolj, položaj za krmilom pa je tudi za mojih 180 centimetrov višine dober. Nisem imel občutka utesnjenosti, niti me ni med manevriranjem na skuterju karkoli oviralo. Pohvaliti moram tudi udoben sedež, ki je dovolj velik tudi za sopotnika. Ta se bo lahko dobro prijel tudi za stranski držali ob sedežu.

Beverly bo ugodno vplival tudi na stroške prevoza, saj je poraba goriva zmerna. V prvem delu našega druženja smo mu izmerili povprečno porabo 3,1 litra na 100 kilometrov, s tem, da je bila vožnja primestna in mestna. Ne vem pa, ali ob pogledu na ceno novega to prinese kaj olajšanja. Beverly 300 namreč ni poceni, saj stane 5.899 evrov. Res je, da rabljen zelo dobro ohranja ceno, ampak vseeno, postavljena maloprodajna cena je visoka.