Gašper Čarman: "Ne smemo reči, da imamo Slovenci najboljše vino"

Danes z ženo in dveletno hčerjo Izo živi na ljubljanskih Prulah, a doma je iz Re­teč pri Škofji Loki, kjer je odrasel v vsem gurmanom znani Gostilni pri Danilu, ki sta jo njegov dedek in babica kupila leta 1961. Njegova starša sta jo prevzela leta 1991, zdaj pa jo od leta 2016 prenovljeno vodi on skupaj s sestro Nino.

Že od malih nog se je motal po kuhinji in okrog šanka. Sprva je praznil pepelnike, delati pa je moral začeti pri 14 letih, ko je začel hoditi v srednjo gostinsko šolo na ljub­ljanske Fužine. »Takrat je oče rekel: 'Vikende delaš.' In sem delal, brez izje­me. Če sem šel žurat, sem moral zjutraj vstati ne glede na uro prihoda domov in odpreti gostilno. Pri tem ni bilo pardona.«

V vino se je zaljubil rosno mlad, pri 16, 17 letih. »Takrat smo imeli veliko obiskov raznih vinarjev iz vse Slovenije, ker je bila naša gostilna del gibanja Slow Food, ki se mu je pridružila leta 1997, ko je moj oče, eden prvih šolanih some­ljejev v Sloveniji, naredil dogodek za . someljeje. Skupaj sva sestavila za tisti čas zelo veliko in resno vinsko karto in vsi vinarji so želeli biti prisotni na njej.«

Gostilna je bila znana in ogromno začet­nih stvari se je naučil v pogovoru z vinarji. »Veliko sem jih spraševal in sem slišal različna mnenja. Potem pa sem si kupil katrco, še preden sem naredil izpit. Takoj, ko sem ga dobil v roke, sem že začel obiskovati vinarje, hoditi okrog. Največ v Vipavo in Brda, ki je danes najbolj razvita vinska regija, potem pa kasneje še po svetu. Vinski festival v Meranu sem prvič obiskal pri osemnajstih.«

Po končani srednji gostin­ski šoli je pri 19 letih naredil prvi tečaj za someljeja, vinskega svetovalca. Potem je naredil še someljejski tečaj druge stopnje in se leta 2004 vpisal na londonski Wine & Spirit Education Trust (WSET) in tam opravil tudi diplomo.

Medtem je doma kot somelje, odgovoren za vodenje vinske karte in postrežbo, na prošnje številnih gostov organiziral precej nakupov vin, »in ker sem to že nonstop počel, sem to želel spraviti v neko poslovno formo. Zato sem leta 2004 odprl svoj s. p. in vanj vložil vse svoje prihranke«.

Polovico denarja je namenil za podobo logotipa Selected by Gašper Čarman. S preostalo polovico je kupil kartone za eno, tri in šest steklenic.

»V Londonu so veliko govorili o svetov­nem spletu. Pa Primož Lovrenčič je pri­šel iz Barcelone in mi dejal, da se bo vino tako začelo prodajati. Imel sem dve opciji, ob gostilni narediti fizično vinoteko in trgovino ali iti na splet. Odločil sem se za spletno trgovino.«

Odprl jo je maja 2005 in v njej ponudil vina osmih slovenskih vinogradnikov. »Nato sem jo zelo hitro transformiral še v veleprodajo. Začel sem zalagati gostilne, vedno več ljudi je hodilo k meni kupovat vina, tako da smo leta 2009 tukaj na Šmartinski v Ljubljani odprli vinoteko in bar eVino. Ti prostori, v katerih smo zdaj, so primerni zaradi skladišča, ki je osem metrov pod zemljo in je v njem vse leto enaka temperatura. Za Ljubljano sem se odločil predvsem zaradi trga, saj smo imeli že v Retečah največ kupcev iz glavnega mesta.«

Leta 2012 se je začel šolati na najprestižnejši britanski inštituciji, na The Institute of Masters of Wine. Dvakrat je bil najboljši somelje v slovenski državi, leta 2013 in 2015, po tem pa se je odločil, da na tem tekmovanju ne bo več nastopal, dejavno pa podpira tako tekmovanje kot njegove udeležence. Slovenske barve je kot držav­ni prvak leta 2014 branil na svetovnem prvenstvu someljejev v japonskem Tokiu in leta 2016 v argentinski Mendozi. »Uf, to je bila nora izkušnja! Sploh Tokio! Tam so bili vsi vinski friki, prvaki z vsega sveta.«

Z enim največjih slovenskih vinskih fri­kov sva se dobila konec julija, po tem ko je njegovo vino cabernet franc iz linije vin Gašper na letošnjem Decanterju prejelo platinasto medaljo, vinoteka eVino pa dva kozarčka po Wine Spectatorju. Zato je bil logičen kraj srečanja v njegovi vinoteki na Šmartinski cesti v Ljubljani, kjer sva se pogovarjala v posebni vinski sobi, obdana z najdragocenejšimi vini iz njegove bogate vinske ponudbe. Hitro sva ugotovila, da sva oba še rosno mlada, zato sva z vikanja prešla na ti.

Kako gre prodaja vin, je vse v redu?

Zdaj so super časi za ta posel. Lani smo zrastli za 50 odstotkov, letos do zdaj za 40. Je sicer veliko dela, treba je povečevati ekipo in biti vseskozi na preži, ampak ljudje zato pijejo dobre stvari.

Kakšno je razmerje med spletno prodajo in prodajo v trgovini?

Spletna prodaja v vsem našem prometu zavzema samo pet od­stotkov. Seveda predvsem zato, ker delamo glavnino posla z veleprodajo. A vse­eno me preseneča, da internet v prodaji nima večjega deleža. Očitno so ljudje še vedno navajeni priti v trgovino, prijeti steklenico v roke, z nekom poklepetati, se posvetovati. Ta trgovina tukaj na Šmartinski res neverjetno raste, zato razmišljam o novih lokacijah po vsej Sloveniji. Vedno sem se bal, da je samo Ljubljana trg, ki to prenese, zdaj pa se mi zdi, da je čas, da se razširimo.

Imamo Slovenci dobra vina?

Če pogledaš v zgodovino, vidiš, da se je vino rodilo v Gruziji 6000 let pred našim štetjem in je od tam potovalo gor mimo Slovenije, preden je prispelo v Italijo, Francijo in Španijo. In to, da se je ta dejavnost na območju Slovenije ohranila, priča o tem, da so tukaj dobre razmere za pridelavo vina. Morda je za koga nesreča, če v naših na­ravnih danostih, strmih hribčkih, vidi drago vzdrževanje vinograda, a za tistega, ki razmišlja samo o kakovosti, je to samo absolutna sreča, saj strm teren pomeni boljšo drenažo.

Voda, ki prihaja z neba, hitreje odteka, trta se mora bolj boriti zanjo in za minerale, zato mora korenin­ski sistem zgraditi globoko v zemljo. To, da imamo v Vipavi in Brdih fliš, opoko, to, da imamo blizu morje in gore – zdaj sem se naježil –, to je danost petih najboljših regij na svetu! Ne med 100, Vipavo in Brda lahko umestimo med pet najboljših regij na svetu.

Ne samo Brda, tudi Vipavo?

Absolutno, saj ima podobno sestavo tal kot Brda. Vinogradi, stari 35, 40, 50 let, imajo koreninski sistem razvit 10 do 12 metrov globoko. To je unikatno na svetu. To se lepo vidi prav v Vipavski dolini v novi kleti znamke Burja Primoža Lavrenčiča, kjer ima fenomenalno narav­no steno iz opoke. V njej se vidi ta 10-me­trska koreninska struktura vinske trte. Poleg tega Vipava s svojo malce bolj hladno klimo v okoliščinah globalnega segrevanja celo profitira. In danes je tudi svetovni trend vin takšen, da smo mi zraven. Gre za elegantna, čista, natančna vina, z lepo, čisto aromatiko, lepo kislino.

Saj najboljša briška vina so prav takšna.

Drži. So pa imeli mladi Brici, v mislih imam generacijo Marjana Sim­čiča, tudi vzor razvite Italije čez mejo. A to, da so bili njihovi italijanski sosedje svetovno prepoznavni, ni naključje. Ker za bele sorte v Italiji je najboljše območje Collio. Zakaj sem hotel imeti že na sa­mem začetku v svojem portfelju tudi sivi pinot oziroma pinot grigio?

Ker smo se o tem vinu učili tako na WSET kot na Masters of Wine, da najboljši prihaja iz sever­nega dela Italije. Ko smo šli podrobneje, smo prišli do Furlanije-Julijska krajine, še natančneje do Collia, torej do italijanske strani Brd. Ko primerjaš terene Collia z goriškimi, ugotoviš, da imajo Italijani večino vinogradov v ravnini, Brici pa več kot 85 odstotkov na strmem terenu. Poleg tega sta v sestavi tal v italijanskih nižin­skih vinogradih tudi glina in prod, v naših Brdih pa je v visokih legah čista opoka.

Po tej logiki je moja teza, od katere ne odstopam niti za ped, da najboljši sivi pinot prihaja iz Brd. Potem pa prideš do komercialnega in stilskega vprašanja, ki sem si ga postavil na začetku, saj se vsako vino rodi v glavi. Kakšen stil ho­čem? Ali bom sledil Venetu, ki prideluje stil pinota grigia, ki je v Ameriki najbolje prodajana bela sorta, ali bom naredil boljši, strukturnejši sivi pinot globlje barve, kar je logična posledica briških tal, mikroklime in vsega skupaj?

Odločil sem se za drugi stil. Sprva je bilo zahtevno, saj so imeli v Londonu vsi vinski bari in restavracije v glavi pinot grigio kot brezbarvno, enostavno, lahkotno, ultra poceni vino, jaz pa sem prišel s slovenskim sivim pinotom, ki ima bogatejšo barvo, večjo strukturo, večjo polnost in tudi višjo ceno.

Ampak danes je ta sivi pinot že prepoznaven in posamezni kupci, lastniki restavracij, someljeji, lastniki vinotek pravijo, da je to končno sivi pinot, kakršen je nekoč bil. Ker v Ameriki je postal najbolje prodajana bela sorta za­radi tega stila, ki ga zdaj jaz ponujam, ne zaradi trenutnega komercialnega stila Veneta. Seveda pa ne morem narediti mase, na sto tisoče steklenic. Ker to pri naši majhni, naravno pogojeni obreme­nitvi trt pač ni mogoče.

Dokaz o vrhunskih slovenskih vinih je tudi letošnja bera Decanterjevih medalj, od katerih jih je največ šlo prav v Brda. Skupaj pa so Slovencem v Londonu podelili 95 bronastih, 41 srebrnih, štiri zlate in štiri platinaste meda­lje. Štirje slovenski vinarji ste za svoja vina prejeli po 97 točk in s tem platinasto medaljo: Ščurek za rebulo Up 2013, Marjan Simčič za Leonarda 2013 …

… tudi to je 100-odstotna rebula …

… Gross za Iglič furmint 2016 …

… to je res fenomenalen furmint! Imam ga v ponudbi, zastopam Grossa, tega mladega vinarja z izjemnimi vini iz Haloz ...

… in pa cabernet franc 2017 iz tvoje linije vin Gašper. To je prvo slo­vensko rdeče vino s to nagrado.

Da, odkar so uvedli platinasto medaljo, je to prvo slovensko rdeče s to nagrado.

Spet moram k ceni, saj ga kupec dobi za 22,90 evra, kar je nedvomno ugodno.

Imaš prav. Ta cena je bila določena mesec dni pred podelitvijo medalje. Ko smo jo dobili, je bilo prvo vprašanje mojih sodelavcev, ali bomo dvignili ceno. In sem rekel, da ne. Cene ne bomo dvignili, kar sicer naredi večina drugih, a za to vino ne bomo dajali nobenega popusta. Nekateri ljudje, naši stalni kupci, ki imajo popust na vse, so bili blazno užaljeni. Meni pa se je zdelo pošteno ohraniti ceno, hkrati pa za tako nagrajeno vino, ki je bilo razprodano v enem mesecu, ne dati popusta.

Torej zdaj, na začetku avgusta, tega vina ni več?

Danes je stekle­nica za naju [vidna na fotografiji]. Pa nekaj sem jih dal na stran za vse naše prihodnje dejavnosti. Glede na to, da želim vina Gašper plasirati po svetu in postati prepoznaven plejer iz Slovenije, jih bom v prihodnjih 10 letih potreboval za razne simpozije, degustacije, masterclasse in podobno. Sicer pa je vino razprodano.

Da bo bralec še bolje razu­mel vso zgodbo, se vrniva na tvoj vinski začetek, v leto 2006.

Leta 2006 so prišle na trg prve etikete Selected by Gašper Čarman, ki sem jih zastavil dve leti pred tem. Prvi vini sta bila cabernet sauvignon Primoža Lovrenčiča in Blažičeva rebula, potem pa belo.si in rdeče.si Edija Simčiča ter vino z imenom 781 Marjana Simčiča. To so bila vina s ceno med 10 in 15 evri, kar je bilo takrat kar visoko. Sploh za nekoga, ki nima svojega vinograda in ni vsak dan v njem in v kleti. Na leto smo prodali od 2000 do 3000 steklenic.

Potem pa sem razmišljal naprej, ne nazadnje tudi na željo Hoferja, za katerega sem postavljal prodajno piramido, oni pa so glede na moje profesionalne dosežke in prepoznavnost želeli ponuditi tudi moja vina. Glede na to, da še nimam svojih vinogradov, sem razmišljal, da moram spremeniti segment. Tako sem leta 2013 totalno spremenil ime in podobo blagovne znamke, cenovni razred in vinski stil. Sem šel v smer, ki se mi je takrat zdela logična.

Kdaj je potem prišel ta letnik 2013 na trg?

Leta 2014 novembra, decembra. Od prvih štirih vin sta se dve etiketi prodajali v Hoferju, dve pa drugje. Po 3,99 evra.

In?

To je bil zadetek v polno. Vse skupaj se je začelo odvijati tako hitro, da je bilo neverjetno. Hofer je bil blazen uspeh in prodaja je bila precej večja od pričakovane. Potem je šlo naprej kot v pravljici. Prijatelj Denis Sunjić, ki je šel iz Mostarja po vojni v London in tam postal eden od zelo pomembnih ljudi v vinski industriji, dela za top distribucijo v Angliji, Liberty Wines, mi je sporočil, da njegova firma zbira dodatna vina za svoj portfolio in da želijo iz regije, v katero sodijo Nemčija, Avstrija, Slovenija, Hrvaška, Madžarska, Srbija, imeti tudi nekaj slovenskih.

Rekel je, ti poznaš to sceno, pripravi mi nekaj steklenic, da jih probamo. Seveda sem mu pripravil top slovenska vina, nakar je on predlagal, naj dam zraven še svoja. Pa sem jih. Nato me pokliče in pravi: »Stari, poskusili smo 65 vin in izbrali tvoja.«

Tako se mi je odprl prvi tuji trg, in to angleški, ki je najzahtevnejši na svetu, pa še z enim njihovih najboljših distributerjev. Potem je prišel David O'Halloran, moj švicarski kupec, s katerim sva skupaj študirala na Masters of Wine. On je glavni nakupni mož za vino in žgane pijače pri švicarskem Globusu, ki ima 11 nakupovalnih središč, takšnih, kot je ljub­ljanski Maximarket.

Tam so na voljo same vrhunske znamke, kot je Louis Vuitton, spodaj pa imajo vrhunske vinoteke in delikatese. Zanj sem naredil izbor slo­venskih vin in jih je iz Züricha priletel poskusit. Po kavi mu rečem, da greva zdaj delat, on pa mi odvrne, da greva najprej v mojo trgovino, kjer mi bo povedal, katerih vin sploh ne želi. »Izločil bom etikete, ki pri nas ne funkcionirajo in se ne prodajajo, tudi če je v steklenici vrhunsko vino.«

Stopiva v trgovino in začne izločati. Nato greva zadaj v salon in takoj umaknem dve tretjini vin, čeprav so se meni zdela fenomenalna. Na koncu narediva tejsting in izbere vino Marjana Simčiča in moj sivi pinot. Tako sem pri­šel še v Švico, kjer se sivi pinot odlično prodaja.

Med drugim ga je David pred dvema tednoma izmed nekaj tisoč etiket, ki jih ima, uvrstil v svoj prvi izbor poletnih vin. Vsem kupcem je poslal mejling s priporočilom petih poletnih vin in številka ena je moj sivi pinot. V Sloveniji stane 7,49 evra, v Švici 12,90 franka.

A to potem pomeni, da v razponu 3,99 in 7,49 evra človek lahko pije vrhunsko vino?

Absolutno! Pa saj to je bila moja izvorna ideja. Redki so bili ti, ki so verjeli, da moraš v kategoriji od štirih do osem evrov narediti vse tako, kot je treba. Najprej poskrbeti za kakovost vina, hkrati za podobo etikete in zamašek. Za vse detajle. Ta kategorija vin je vendarle najpomembnejša. Ker je največja.

Letos si ponudil nekaj novih vin, tudi Pala­mido.

Tako je, letos smo dali ven Palamido kot entry level, kot vstopno, a zelo resno rdeče vino. Novi vini sta še rebula selek­cija in cabernet franc selek­cija. Sem pa ravno včeraj imel v Brdih na obisku poslovni partnerki. Ena dela za Liberty Wines v Londonu, druga pa za neko vinsko trgovino v Münchnu. V tem trenutku Palamide še nisem ponujal v London in je tudi nisem želel, a jo je ona poskusila in vsa nav­dušena hoče vzorce. Ker pravi, da ponuja neverjetno kakovost za ta denar.

Mene pa je bilo, ko sem štartal z izvozom, vedno strah iti na globalne trge z enostavnim rdečim vinom iz Slovenije. Za bela vina sem prepričan, da imamo eno najboljših con na svetu, z rdečimi vini pa konkurirati Portugalski, Španiji, južni Franciji, Bordeauxu in ne nazadnje novemu svetu, Kaliforniji, Avstraliji, Čilu, Argentini, to ni enostavno. Ampak Palamida je bila velik izziv in sem presrečen, kako je uspela. In tudi letošnje srebro na Decanterju za to rdeče slovensko vino, ki v maloprodaji stane 7,49 evra, je po mojem samo malo manjši uspeh od platinaste medalje za cabernet franc.

Lahko o tem poveš kaj več?

Tudi pri tem vinu je bil stil vnaprej začrtan, prav tako način dela. Sestavlja ga 45 odstotkov merlota, 35 cabernet sauvignona in 20 cabernet franca. Tudi tukaj je bila izjemno, ultra pomem­bna zadnja faza blendinga. Bilo je pet resnih poskušenj, ki so trajala po nekaj ur. Po odstotek sva z enologom Ribolico zmanjševala ali povečevala različne vini­fikacije vseh treh sort.

Najprej sem določil, katera vinifikacija mi najbolj ustreza, potem je sledilo zahtevno in počasno delo natančnega sestavljanja končnega stila vina. Pri tem ni bilo pomembno, da je šlo za entry level vino. Kajti kupca ne smeš podcenjevati. Ni super kupec samo tisti, ki kupuje steklenice po 100 evrov.

Tista masa ljudi, ki kupuje za pet, šest, sedem, osem evrov, je naj­pomembnejša in mora biti zadovoljna! In tukaj ne smeš zgrešiti. Vina Gašper niso uspešna samo zaradi kakovosti samega vina in cene, saj smo poudarili tudi lepo etiketo, dali smo pravilen screw cap zamašek, potiskali smo ga. Od samega začetka leta 2013, ko je bila cena vstop­nega vina 3,99 evra, nismo nikjer varče­vali, pri ničemer nismo naredili kom­promisa. Mislili smo na vsak detajl.

Vsa vina pod tvojo znamko Gašper so od leta 2013 do danes iz kleti Goriška brda. Zakaj?

Pri iskanju partnerja sem bil zelo zahteven in najbolj so me prepričali v tej kleti, tako da ni prevagala samo vrhunska mikroklima samih Brd, bilo je več razlogov. V kleti so me najprej blazno presenetili s svojim načinom, sistemom dela s kooperanti v vinogradu. Pa nav­dušen sem bil nad tem, koliko so v zad­njih letih investirali v tehnologijo ter celoten proces in tehnologijo pridelave grozdja in vin postavili na visok globalni nivo.

Ta vinska klet je z naskokom naša najbolje organizirana in najbolj mo­derna, globalno usmerjena, za kar sta zaslužna direktor Silvan Peršolja in vodja trženja Andrej Valentinčič, ki se oba zelo dobro spoznata na globalno vinsko sceno. Ter seveda vrhunski enolog Darinko Ribolica, s katerim tesno sodelujeva in se zelo dobro razumeva. Takoj me je navdušil s svojim raz­mišljanjem in velikanskim znanjem.

Takoj zapopade, kaj želim narediti, čeprav včasih predlagam drugačen stil, kot je bil njihov do tistega trenutka, ampak absolutno razume, spoštuje. To, kaj gre v steklenico, je namreč na koncu moja odločitev. Poleg tega oni v Sloveniji ponujajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. V tem našem sodelovanju je win-win situacija, ker vsi dobivamo. Za vse je neizpodbiten uspeh, da smo z 12.000 steklenic v prvem letu prišli letos na skoraj 200.000.

Dejal si, da je to velik uspeh za nekoga, ki nima svojega vinograda in ni vsak dan v njem in v kleti. Kako so to dejstvo sprejeli na Slovenskem?

Na začetku so neredki rekli, glej, kupuje ostanke, daje gor svoje ime in prodaja naprej. To je največja neumnost, kar sem jih kdaj slišal. Da bi dal svoje ime Gašper na etiketo, ki ni vrhunsko perfektno vino za določen denar, tega seveda ne bi nikoli naredil. Vinsko izobražen človek namreč ve, da gre za svetovno uveljavljeno obliko dela, v tujini ji rečejo negocian. V vinsko najbolj razvitih pokrajinah na svetu, v Bordeauxu in Burgundiji, več kot 50 odstotkov trga zavzemajo prav negociani.

Kot lastnik največje in naj­bolje založene vinoteke na Slovenskem si gotovo prijatelj s številnimi slovenskimi vinarji?

Seveda. Velik prijatelj sem s Primožem Lavrenčičem, Alešem Kristančičem in Marjanom Simčičem, sem tudi birmanski boter njegovega Leonarda. Marjan Simčič je velik človek, naredil je globalen brend, poznajo ga po vsem svetu. Zato, ker ima noro strast do vina in njegova vina so definitivno odraz njegovega perfekcionizma, širine. Je tudi eden redkih vinarjev v Sloveniji – in velika škoda je, da jih je tako malo –, ki proba ogromno tujih velikih vin.

Skupaj veliko potujeva in degustirava, odpirava najboljša vina sveta. Kajti če ne poznaš tega, kar svet dela naj­boljše, ne moreš biti lokalno uspešen, kaj šele svetovno. Ali jih ceniš ali ne, je na koncu tvoja odločitev, prav tako, ali so ti všeč ali ne, moraš pa imeti pregled. To je tako, kot če jaz kot gostinec ne hodim v druge restavracije in ne hodim gledat po svetu, kaj delajo najboljši. Ali pa kot trgovec, če ne spremljam najboljših distributerjev.

Odkar sem začel pri svojih 24 letih, me ni zanimalo biti najboljši samo v državi, vedno me je zanimalo, kaj delajo najboljši po svetu. Kakšne imajo portfelje, kakšno imajo organizacijo, kako servisirajo kupca.

Po tvojem uspehu in tudi uspehu drugih izjemnih posameznikov bi človek lahko sklepal, da je slovenski vinski trg izvozno uspešen.

Dejal sem, da sodijo Brda z Vipavo med pet najboljših vinskih območij na svetu in tudi druge lege, na primer v Halozah, Beli krajini, nikakor niso slabe. Zato pravim, da v Sloveniji ni bojazni, da ne bi mogli narediti vrhunskega vina. Seveda pa ne smemo reči, da imamo Slovenci najboljše vino in da smo v tujini zelo uspešni. Nismo. In vsi, ki govorijo o blazno uspešnem izvozu slovenskih vin, lažejo. Govorim na državni ravni. Če pa bi se tega lotili resno, potem bi enkrat res lahko rekli, da smo super izvozniki vrhunskega vina.

Se pravi, da bi to morali urediti na državni ravni?

Tako je. Morali bi si naliti čistega vina, kdo je dober, kdo je stilsko primeren za izvoz. Oprosti, če grem na izjemno pomembnem mednarodnem sejmu ProWine v Düsseldorfu poskusit slovenska vina na naši stojnici, jih, roko na srce, pol ni primernih za izvoz. Tudi na mojo žalost je v slovenski vinski industriji veliko premalo znanja.

Če hočeš biti globalni lider, se moraš izobraževati, moraš potovati, moraš piti dobra tuja vina. In vsi uspešni slovenski vinarji po­tujejo, vsi poskušajo najboljša svetovna vina. Imamo pa tudi množico vinarjev, ki pridejo na ProWine zaradi zelo čudne­ga načina razdeljevanja marketinškega denarja za slovensko vinsko industrijo.

Lahko se pač prijaviš na razpis, vzameš stojnico, greš tja, prosiš prijatelja, da gre s teboj, napišeta si dnevnice in potujeta v Düsseldorf in nazaj brez centa stroška. Bil si na izletu brez misije, brez dogovorjenih sestankov, brez strategije. To je zame čista poraba časa in denarja.

Nič. Sam z veseljem plačam vse svoje marke­tinške stroške, vključno z oglasom za specializirano revijo Meininger. Vse stroške bi morali posamezniki, ki hodimo v tujino, plačevati sami, država pa naj z mar­ketinškim denarjem skrbi, da bo ugled blagovne znamke vino iz Slovenije vrhunski. To potrebujemo.

Kaj je treba na državni ravni narediti od trenutka, potem ko bo izšel ta intervju?

Moja ideja je, da moramo narediti telo, ki mu v tujini rečejo wine marketing board, v kate­rem potrebujemo kakšne dva, tri zaposlene. Financira naj se z ene strani po hektarju ali pa od prodane steklenice, torej bi za to prispevali vinarji sami oziroma tisti, ki se ukvarjamo z vinom, in hkrati država, ki naj da enak znesek zraven za pomoč.

Poleg teh nekaj zaposlenih potrebujemo odbor, nadzorni svet z največ šestimi različnimi ljudmi, ki se v Sloveniji spoznajo na vinsko industrijo, da določijo smernice, kam moramo iti. Seveda bo sprva težko, ker bo glede na postavljene smernice kdo izpadel iz igre prvo leto, kdo drug drugo leto in tako dalje, toda neko smer moramo začrtati.

Zdaj imamo kaos in hočemo biti všečni vsem. Tako ne gre več naprej. Ko bomo to začrtali in bodo ljudje začeli delati, bomo zelo hitro in z malo denarja postali pomemben igralec na globalnem trgu. Na primer, Decanter za prilogo o regiji zahteva, če se ne motim, 40.000 funtov. To ni nič. Ampak mi moramo imeti v istem letu prilogo o vinski Slove­niji v Decanterju, Wine Spectatorju in še v kakšnem azijskem časniku, pa v Meiningerju, ki je absolutno strokovna literatura za vse, ki delujemo v vinski trgovini.

In tako narediš bum. Masterclass Brda, home of rebula je lep dokaz, kako se da z zelo majhnim budžetom in pa brez državne pomoči, vsaj na začetku, če se ne motim, torej samo z iniciativo samih vinarjev, veliko doseči, pripeljati najbolj­še tuje vinske novinarje.

Niso pa v vinski industriji pomembni samo novinarji. Sam bi hkrati vabil še opinion makerje, top someljeje, vse s titulo master of wine, ključne kupce … Ta nabor je velik, pa kljub temu ne govoriva o milijonskih zneskih, temveč o nekaj sto tisoč evrih, s katerimi bi Slovenija kot vinska dežela postala znana po vsem svetu. Kajti bistvo je, da mi jedro kakovostnih vin za tuje vinske karte imamo.

Katera vina tvorijo to jedro? Jih je mogoče našteti po regijah?

Lahko, seveda, čeprav lahko takole v intervjuju koga izpustiva. Začni­va na Štajerskem. Recimo, pred kratkim smo v našo ponudbo dodali Oskarja. Je maj­hen vinar, tehnično izjemno pod­kovan, bil je enolog v Vinagu. Njegova vina so fenomenalna, čista, natančna. Laški riz­ling, sauvignon in posladki muš­kat. Nato biodinamični vinar Šumenjak, ki je sicer imel veliko smole v zadnjih letih s točo in pozebo, ampak vztraja na biodinamični poti in dela izjemna vina.

Pa vrhunski Dveri-Pax, Samo Kupljen, Boštjan Protner. Potem Šturm v Beli krajini. V Vipavi je kar nekaj izjemnih vinarjev, na primer danes že omenjeni Burja, ki je definitivno vipavski lider in po mojem izboru sodi v top tri v Sloveniji, če ne že kar na sam vrh. Pa njegov brat Mitja z znamko Sutor.

Njegov chardonnay je zelo burgundskega stila, kar je redkost. Pa Pasji rep Sama Premrna, ki je tudi šel v biodinamično, organsko zgodbo. Potem Guerila. In še kar nekaj takšnih je v Vipavi. Potem imaš pa Brda: Marjan Simčič, Movia, Dolfo … Na italijanski strani pa recimo Edi Keber z natančnim klasičnim, čistim stilom. Pa Gravner, itak, o katerem lahko govoriva ure dolgo.

Pri zadnjem navedenem si naredil pomenljiv poudarek.

Joško Gravner je človek, ki bi mu morali v Brdih narediti spome­nik. Zelo ga spoštujem in sva kar prija­telja, čeprav se ne vidiva tako pogosto, kadar pa se, se imava super. Fascinantno je, kadar se greš sprehajat po njegovih vinogradih in vidiš, kako jih ima on urejene. To je redkost na planetu!

Kaj je tako posebnega?

Ne bom pozabil, kako je bilo leta 1999 ali 2000, ko me je k njemu prvič pripeljal Ivan Batić in smo naredili dolg špancir skozi njegove vinograde. Za vzgojno rast je imel dvojni šparon in na vsakem šparonu tri grozde. In sem štel: en, dva, tri, en, dva, tri … Povsod trije grozdi! To je ta perfekcionizem, ki se odraža v steklenici.

Vse, kar mi čutimo v kozarcu, je posledica pametnih, pravil­nih odločitev, ki jih tisti, ki stoji za njimi, sprejme. Na voljo pa jih imaš tisoč. In bolj ko imaš čisto sliko, bolj ko si dosleden, natančen, razdelan v tem, kar želiš, poleg tega pa hkrati upoštevaš razne dejavnike, zakaj jih ne moreš sprejeti, kot so neznanje, finančna ne­zmožnost.

Ne moreš, na primer, sprejeti ekstremnih odločitev pri vinu, ki ga pro­dajaš po sedem evrov v primerjavi s tistim, ki ga po 50. Potem pa pridnost, doslednost, perfekcionizem. Pri Jošku Gravnerju je vse jasno. Kakšen mora biti vinograd, kaj in kako ljudje v njem delajo, kaj se naredi, ko grozdje pride v klet. Ta je urejena, čista. Vinar, ki ima umazano, neurejeno, razmetano klet, nikoli ne bo naredil velikega vina. Nikoli.

Kaj meniš o biodinamiki?

Sem velik fen, velik vernik biodinamike in organskih vin. Absolutno pa tu ne smemo mešati žiga organsko, organic wine, na etiketi s tem, kar zdaj pojmujejo pod naravnimi vini, natural wines. Medtem ko sem na eni strani velik fen organskih, sem na drugi velik hejter naravnih vin. To pa zato, ker je pri terminu naravna vina ta trenutek tako veliko zmede, da je to absolutno škodljivo za celotno kategorijo vin.

So to oranžna vina?

Ne. Dostikrat jih povezujejo z njimi, ampak … Termina oranžna vina načeloma ne maram. Pravi termin je bela macerirana vina. Joško Gravner, ki je absolutni pionir, je spet vzposta­vil kate­gorijo belih maceriranih vin po svojem obisku Gruzije ter hkrati zakompliciral življenje mnogim tako slovenskim kot italijanskim vinarjem, ker so mu že­leli slediti, a niso nikoli vedeli, kaj on točno počne in kaj morajo narediti.

Samo zdelo se jim je fino, da imajo tudi oni oranžno vino, ter razlagajo, da je to ravno tako, kot je delal njihov nono. Moj dedek je bil oštir od leta 1961, vina je kupoval po vsej Sloveniji, na Dolenjskem, Bizeljskem, Štajerskem, v Brdih, a v svoji ponudbi nikoli ni imel maceri­ranega vina. Ker ga tudi ni nikoli srečal.

Zdaj je sicer pokojen in to težko potrdi, a ko sva midva o tem veliko govorila, je rekel, da ga ni bilo. Tako da ne vem, koliko je teh dedkov dejansko bilo, lahko da so bili, nočem nikogar užaliti, ampak dejstvo je, da ti maceracija pri belih vinih multiplicira stvari. Lahko ti multiplicira pozitivne stvari, če si natančen, priden, perfekcioni­stičen, na drugi strani pa tudi slabe.

Predvidevam, da jih ne maraš zaradi slabih.

Tako je. Velik hejter naravnih vin in tudi številnih oranžnih sem zato, ker so slaba. Zato ker za plaščem neke naravnosti, kar je Bog dal, pustimo tam, da bo Bog poskrbel. A Bog ni vinar, tako kot Bog ni kuhar. Če vržeš debel zrezek 60 dni zorjenega mesa na žar, ti ga ne bo Bog dal dol z njega, ko bo medium. Ravno tako ti Bog ne more končati maceracije, ampak jo moraš ti s svojim znanjem.

Vinifikacijo v kleti mora definirati tisti, ki skrbi za to. Poleg znanja mora biti dosleden. To, da rečeš, jaz sem naraven, imam oranžno vino, a potem ima to vino napake, kot so hlapne kisline, miševina, oksidacija, in ko mu rečeš, da je to slabo, ti nasprotuje, ne, to je naravno!

Ali je potem moj cabernet franc, ki nima gori znaka organsko, kokakola? Nobena kokakola ni! Točno vem, kako pridelujejo in trgajo grozdje, točno vem, kaj delajo v kleti, in točno vem, kaj je v tej steklenici. Tako da sem bolj fen neorganskih vin, ki so čista, kakor pa umazanih, smrdlji­vih, pokvarjenih naravnih vin.

To je potem bistvo bio­dinamike.

Da. Gre za to, kako delaš v vinogradu in potem seveda v kleti. Kot rečeno, sem velik podpornik tega in bom, ko mi bo uspelo kupiti vinograde, po vsej verjetnosti svojo posest vodil organsko. Vendar pa to zahteva ogromno dela v vinogradu. Ogromno je tveganj, saj ne smeš uporabljati določenih preparatov in ti lahko bolezni uničijo cel letnik. Poleg tega je potrebno tudi izjemno natančno, predano delo v kleti. In v tem je največji problem.

Po mojem mnenju bi morali zato imeti še en organ, ki bi pred prodajo pregledal vsa organska vina. Imeti samo nalepko ni dovolj in ne moreš ščititi napak v svojem vinu s tem, da si pač organski. Če imaš miševino, ki je vinska napaka, imaš miševino, pa če si organski ali ne. Tega kupec ne sme piti.

Če imaš oksidacijo, pa če si organski ali ne, tega ne smeš prodati. Jaz tega ne bi dopuščal, saj to škodi zdravju. Zdaj kar naenkrat veliko ljudi pije petnat penine. Z vsemi kvasovkami v njih. Nisem prepričan, da je to v redu. Za zaključek o tem pa moram povedati, da so vina na tej spod­nji polici, vina iz Châteauja Pontet-Canet, organska. Takšna so tudi vina Romanée-Conti. Ogromno imam takšnih steklenic.

Koliko pa je stalo v eVinu najdražje prodano vino?

Prodali smo že nekaj kompletov Duclot. Tukaj je letnik 2010, v kate­rem je devet steklenic naj­boljših bordojskih vin iz slavnih chateaujev, in sicer stane 16.470 evrov. V njem so vsi premier grand cruji in od devetih jih je sedem dobilo 100 točk. Takšen boks je na začetku stal sedem, osem tisoč, zdaj je šla cena nad 16.000 in še raste.

Tukaj je še letnik 2012. Najprej smo vzeli dva boksa in mislili, da bosta pri nas 10 let, a smo ju takoj prodali. Glede dragega vina pa lahko povem anekdoto. Sestra, ki najbolj skrbi za najino gostilno Danilo, me je pred časom poklicala in dejala, da ima stranko, ki si želi najboljše vino prestižne burgundske znamke Romanée-Conti.

Dejal sem, da je to ena naj­bolj cenjenih znamk med zbiratelji vini in da gre za najdražja vina na svetu, a je vztrajala, da stranka to pač hoče. No, ko smo poizvedeli in stranki spo­ročili ceno, si je premislila. Ena stekle­nica namreč stane okrog 20.000 evrov.

Ni malo.

Romanée-Conti ima osem vinogradov, vina izdeluje iz osmih različ­nih vrst grozdja in vsako leto napolni zelo omejeno število steklenic. To najdražje je iz najboljše lege, ki je velika 1,8 hektarja in da okrog 4000 steklenic na leto, odvisno od letnika. Vino je res izjemno, cena je resnično nora, saj gre navsezadnje za manj kot liter vina.

A povpraševanje je še bolj noro od cene, zato je lahko cenovna meja samo nebo. Milijonarjev in tudi že milijarderjev je pač malo morje, Azija je zelo žejna. Tega njihovega najdražjega vina nimamo na zalogi, imamo pa Eché­zeaux Grand Cru 2010, ki stane 2790 evrov. Cene so res ponorele in mi je kar malo žal, saj si marsikateri pravi ljubitelj ali pa profesionalni vinski pivec tega ne more več privoščiti.

Katero pa je najstarejše vino, ki si ga pil?

Madeira letnika 1820. Drugo najstarejše je bil port 1888. V transu sem bil! Nikoli ne bom pozabil, kakor da je bilo včeraj. S Tjašo sva popotovala po Portugalski in v Douru sva obiskala naše partnerje, prijatelje. Večerjo sva imela v Quinta do Vallado, ustanovljeni leta 1716.

Z lastnikom sva sedela ob kaminu v posebni sobi in on reče, da ima prese­nečenje za naju, nekaj, kar še ni na trgu, in bi rad, da probava. In prinese ta port iz 1888. Ko sem to dobil v kozarec, sem bil deset minut v transu, povsem v svojem svetu. Zame je bila takrat največja sreča, da je ob lastniku sedela Tjaša in da sta lahko klepetala. Zdaj sem se spet naježil!

Četrtega septembra je bil na Brdu pri Kranju Mednarodni salon Decanterjevih nagrajencev in pri tem morava gotovo poudariti delo Roberta Gorjaka, med drugim tudi zato, ker je od leta 2009 tudi predsednik slovenske ocenjevalne komisije na mednarodnem ocenjevanju vin Decanter World Wine Awards, letos je ocenjeval bordojska vina. Priča­kujejo od 30 do 50 nagrajenih vinarjev iz Slovenije in regije.

Seveda smo bili zraven z vini Gašper in še z nekaterimi tujimi, ki so prejela Decanterjevo nagrado. Robert ima v mednarodni vinski industriji kot vinski poznavalec zelo velik ugled. Za samo Slovenijo pa je najpomembnejša njegova izobraževalna vloga z vinsko šolo Belvin, katere ustanovitelj je. Moje zaposlene po prvem šestmesečnem obdobju v eVinu, če poka­žejo dovolj interesa, in po navadi ga, prijavimo na izobraževanje WSET k Ro­bertu, seveda na račun fir­me. Za nas kot ekipo je zelo pomembno, da imamo vsi dovolj močno izobrazbo.

Ne samo jaz in moji ključni sodelavci, ampak prav vsi. Pri tem Robert absolutno ogromno pomaga, saj v Slovenijo prinaša širino vinskega znanja. Na eni strani je somemljejsko društvo iz Nove Gorice, katerega sem tudi član in kjer sem dvakrat tudi zmagal, leta 2013 in 2015, ter je zelo pomembno za profesionalce. Poleg njih pa je tudi ogromno ljubiteljev, ki bi radi pridobili nekaj znanja in je zanje ta someljejski tečaj predolg. Zanje je WSET odličen.

Kako pa poteka sama dode­litev platinaste medalje?

To z veseljem povem, sploh zato, ker so nekateri komentirali, da je brez poznanstev ne dobiš. Najprej moraš dobiti oceno štirih ocenjevalcev, ki so določeni za tvojo regijo, 95 plus, torej za zlato medaljo. Če to dobiš, tvoje vino roma na mizo, kamor čez nekaj dni pridejo vsi vodje miz, tudi tisti, ki ocenjujejo na primer Španijo, Italijo, Francijo, in poskusijo tudi oni.

Ko oni potrdijo predlagane točke in jih definirajo ter ocenijo, da je vino vredno platinaste medalje, gre tvoje vino na tretjo mizo, kjer spet čez nekaj dni trije glavni Decanterjevi ocenjevalci to potrdijo ali ovržejo. Tako da do te nagrade ni lahko priti in ne gre za nobeno srečno naključje.

Tukaj bi dal srečo povsem na stran, saj imaš ne nazad­nje za seboj ne samo ogromno izkušenj, ki si jih pridobival od rane mladosti, ampak tudi dolgoletno intenzivno izobraževanje. Šolaš se tudi za pridobitev naj­prestižnejšega naziva master of wine. Gre za najvišjo stop­njo znanja v vinskem svetu. Trenutno ima ta nadvse cenjeni naziv 382 ljudi, ki živijo v 29 državah na petih celinah, od leta 1953 pa ga je do danes pridobilo 452 ljudi. Če se ne motim, moraš opraviti samo še končni izpit?

Res je, šolanja na The Institute of Masters of Wine sem se pred leti lotil, naredil prvo stopnjo in nato šel naprej ter dvakrat padel na zadnjem, glavnem izpitu. Seveda me ni sram priznati, da sem dvakrat padel, saj jih ta končni izpit naredi zelo malo. Pri mojem drugem poskusu so ga od stotih naredili samo trije.

Nato sem konec septembra 2017 dobil hčerko Izo in takrat sva z ženo tako zaradi družine kot tudi zaradi posla skupaj sprejela odločitev, da naredim rahlo pavzo. Ta zdaj traja že dve leti in v tem trenutku še ne vem, ali se bom septembra spet prijavil. Si pa želim vsaj še eno leto biti del tega kolesja, ker vem, da bo to, tudi če na koncu ne bom naredil izpita, obrodilo sadove v prihodnosti.

Kaj pa tak študij konkretno zahteva od človeka?

Sam Masters of Wine lahko, če si res super, narediš v štirih, petih le­tih, teoretično v treh, a ne vem, ali je to sploh že komu uspelo. Realno pa traja od sedem, osem pa do 12 let. Pomeni pa, da moraš na vse svoje prejšnje znanje, ki je absolutno zahtevano, saj moraš imeti za vpis opravljene ali someljejske tečaje ali diplomo WSET, nato moraš opraviti test in moraš imeti mentorja z nazivom master of wine.

Če te sprejmejo … Za zadnje leto to pomeni za tistega, ki želi to res narediti, da mora biti od septembra do junija za knjigami vsak dan dve uri ali pa vsak konec tedna po ves dan, če mu čez teden to ne uspe. Pred drugim poizkusom sem bil v knjigah od 1. januarja do junija vsak dan po tri, štiri ure, ampak je to seveda premalo. Moral bi biti več.

Pa še nekaj moraš vedeti. Če želiš opraviti ta izpit, se moraš posvetiti samo temu cilju. Bi pa rad šel nazaj, da bi se še eno leto učil, kakor sem se takrat. Pa čeprav nisem tip za knjige. Kajti vina Gašper ne bi bila danes takšna, kot so, če ne bi študiral na Masters of Wine, eVino prav tako ne.

Ta študij gotovo prinese številne koristne povezave.

Študij je zelo drag, a če samo pogledam naše poslovanje s partnerji iz tujine, ki sem jih spoznal na Masters of Wine, sem s tem študijem že zaslužil večkratnik vloženih sredstev.

Kaj se pa dogaja s tvojim festivalom TOPvino?

TOPvino se je zgodil prvič pred tremi leti, leta 2016, v Cankarjevem domu. Dolgo sem si ga želel narediti in končno smo ga takrat izpeljali. To želimo početi zato, da omogočimo vinskemu ljubitelju iz Slovenije ali bližnje okolice, da v enem dnevu v enem prostoru proba veliko izjemnih stvari z vsega sveta.

Glede na to, da ga za zdaj prirejamo na dve leti in bo leta 2020 tudi 15-letnica eVina, želimo pripraviti festival vseh presežnikov. Verjetno bo tokrat trajal dva dni, saj bo preveč vrhunskih gostov, da bi jih imeli samo en dan. Če ne bi bili s temi velikimi vinarji prijatelji dolga leta in če jih ne bi vrhunsko zastopali, oni ne bi prišli v Slovenijo. Govoriva o smetani svetovnega vinarstva.

Gostilno & vinoteko Danilo vodita s sestro kot tretja družinska gene­racija. Sta še vedno del združenja Jeunes restaurateurs d`Europe (JRE)?

Iz tega združenja sva izstopila. Smo pa skupaj še s tremi drugimi leta 2006 še pod imenom gostišče Pri Danilu to prestižno združen­je pripeljali v Slovenijo.

Zraven so bili še gostilna Apolonija Manuele Kocjan, Hiša Franko Ane Roš in restavracija Pri Lojzetu Tomaža Kavčiča. Sama priznana imena slovenske kuhinje.

To je bilo res super obdobje. Midva sva šla ven zato, ker biti del JRE ne pomeni samo imeti tablo na gostilni. To pomeni, da si aktiven član, da se redno udejstvuješ, s sestro Nino, ki ima dva majhna otroka in najbolj od naju skrbi za gostilno, jaz pa enega majhnega otroka, eVino in svoja vina, pa sva morala zaradi vseh obveznosti nekaj stvari pač dati na stran. To ne pomeni, da nekoč ne bi šla spet nazaj, ko bo to časovno spet mogo­če.

Je pa JRE ogromno prinesel Sloveniji. Pionirsko delo nas štirih na začetku je zahtevalo ogromno časa in denarja, da smo ostali v tem združenju. Pri finan­čni participaciji je naredil Tomaž Kavčič ogromno delo tako z osebno predanostjo kot tudi finančno, ker je v nekem trenutku iz lastnega žepa pokril neke nujne stvari. To je bila zelo lepa pot, na kateri smo se veliko naučili. Slovensko članstvo se je potem razširilo, nekaj časa sem vodil finance in sem pustil čisto finančno sliko, tako da sem šel tudi po tej plati iz društva z mirno vestjo.

Ampak pri Danilu se še vedno dobro jé?

Absolutno se dobro jé in filozofija ostaja takšna, kot jo je začrtala najina mama leta 1997, ko sta se z očetom pridružila gibanju Slow Food. To je še eno gibanje, ki je ogromno dalo slovenski kulinariki. Ne bom pozabil prvih sestankov, ko sem imel 17 let in je bil Aleš Kristančič takratni guverner gibanja Slow Food in je imel še veliko las. [smeh] Stregel sem jih in gledal to omizje slovenskih kulinaričnih veljakov, kako strastno debatirajo o hrani in vinu.

To je bil eden od momentov, ki me je še bolj prepričal, da si želim to početi v življenju. In logika kuhinje Vesne Čarman, ki je bila takrat začrtana v Danilu, ostaja še danes tako pri Danilu, kjer je zdaj glavni kuhar Boris Bregant, ona samo sodeluje do določene faze, kot tukaj v eVinu, kjer mama, kadar ni na dopustu, vsak dan kuha.

Kaj priporočaš, da se gre pojest v Reteče v gostilno & vinoteko Danilo in kaj sem v eVino?

V Danilu je podpisni krožnik loška mešta s tarftufi. Gre za zgodovinsko škofjeloško jed, koruzno moko, kuhano s krompirjem, tako da je to nekakšna polenta s krompirjem, ki pa so jo nekoč samo skuhali, dali na krožnik in dodali ocvirke.

Moja mama je to jed spremenila tako, da se koruzna moka skuha, rahlo popeče in namesto ocvirkov doda sveže istrske tartufe. Ko je sezona belih absolutno te, sicer pa črne. V eVinu pa ti priporočam, čeprav se morda sliši smešno, naš domači pomfrit. Ta je lahko povsem banalna jed, lahko pa je tudi izjemna – in takšna pri nas je. Sem namreč velik ljubitelj enostavnih, a dobro narejenih stvari.

Tvojemu eVinu kot vino­teki je Wine Spectator prav nedavno podelil dva kozačka od treh, best award of excellence za vinsko ponudbo.

Pred dvema dnevoma smo prejeli diplomo in tablo, obvestilo po e-pošti pa nekaj prej. Tudi to je lepa nagrada, ker je ocenjevanje vinskih kart Wine Spectatorja najpomembnejše na svetu. To sem prvič videl v Ameriki leta 2002, ko sem bil tam na izobraževanju na povabilo ameriške vlade. To so imeli v vseh top restavracijah z resnimi vinskimi kartami. Potem sem to videval vsako leto v Veroni, kjer je Botega de Vino s tremi kozarčki, pa na Dunaju in sem si želel biti del tega.

Tako smo se navse­zadnje le prijavili in poslali vinsko karto ter znotraj firme stavili, koliko kozarčkov bomo dobili. Tri je bilo nerealno, ker takrat še nismo imeli 1000 etiket, ki pa jih zdaj že imamo, a hkrati menim, da so trije kozarčki nekako tudi nagrada za minulo delo. Potem je bilo vprašanje, ali dva ali eden. Tako da sem z dvema zelo zelo zadovoljen. Kajti ni pomembno samo število etiket, ampak seveda tudi globalna in regijska pokritost ter znotraj regije kakovost izbora.

Za konec me matra tole izjemno francosko vino, ki je tukaj na najini desni izza železne ograje. Menda ga ni veliko.

To je vino iz Chateauja Tertre Rotebouef, ki je v lasti Françoisa Mitjavila. Dejansko sem ga prodajal še v Retečah leta 2006, preden sem ta chateau obiskal, in sicer prek milanskega trgovca, od katerega sem kupoval bor­dojska vina. Takrat smo vina Tertre Rotebouef prodajali po 50, 60, 70 evrov. Potem sem ta chateau začel podrobno spremljati in sem hodil tja vsako leto degustirat vina.

Vsakič znova so me fascinirala, ampak z leti so postala tako prepoznavna in cena je tako skočila, da sem se bal narediti resno na­ro­čilo. Kljub temu je gospod Mitjavil mene in moje prijatelje zaradi našega odnosa vedno lepo sprejel, čeprav nisem ničesar naročil in sem mu vsakič postavil najmanj 100 vprašanj. Letos pa sem se le odločil, saj je prav, da imamo ta vina v ponudbi, in smo naredili resno naročilo. Do zdaj je to po vred­nosti eno največjih pri samo enem vinarju.

Menda imaš tudi njegovo vino iz leta 1980.

Gospod Mitjavil nam je dal cenik steklenic po 0,75 litra do letnika 1993, magnumov imperialov pa do let­nika 1980 in tam sem videl tudi letnik 1980. Alešu, našemu izvršnemu direktorju, sem rekel, naj gospoda vpraša, kakšno je to vino, ker bi ga vzel za svoje prija­telje, da bi jim ga prihodnje leto odprl na zabavi ob svojem 40. rojstnem dnevu. Prišel je odgovor: »Vino je fenomenalno, je pravi klasični elegantni bordojec, in ta velika steklenica je moje darilo Gašperju.«

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ